Nova tukaj - Nevem kaj naj sama s sabo

[Upanje.je.nekje]

Dan
Torej, nevem kako naj začnem. Malo me je sram, malo mi je neprijetno, kajti tole bo ostalo na internetu in nevem če mi je to najbolj všeč,ampak rabim nekoga, ki razume, ki ve kako se počutim in, ki bo znal svetovati.
Stara sem 16 let. Živela sem super življenje. Sem vzorna učenka, vedno bila odlična, močna oseba ki se je vedno borila za sebe in za ostale, ki so mi nekaj pomenili. Imam fanta že 2 leti, ki mi vedno stoji ob strani tudi sedaj v teh trenutkih, in mi svetuje po najboljših močeh, čeprau vidim kako ga moje vsakdanje »teženje« počasi uničuje od znotraj in vedno ko sem jaz žalostna postane še on žalosten.
Imam vredu družino, starše imam rada (čeprau jim tega nism nikol rekla ker nimamo takšnega odnosa) in jih spoštujem ker vem da kjub vsemu kar je bilo in kar je še mi želita vedno najbolš.
Problem pri meni je ta, da imam neskončno mnogo problemom in nenajdem pravega razloga za moje počutje, ki pa je zadne čase takšno:

-Ko sem v šoli sem super. Smejim se, zabavam z sošolci, prisluhnem pri pouku in mi čas hitro mine, ko pa gre ura proti zadnji uri me začne v prsih dušiti.Tak občutek dobim… koda nebi želela iti domov, ker doma imam pa monotono življenje. Ko pridem domov, malo počijem, pojem kosilo, počijem po kosilu in ob kake 5ih naredim nalogo in se začnem učiti, nato zvečer se stuširam in spravim na računalnik kjer poklepetam z fantom in grem spat.
To je bilo moje življenje, ki ga pa sedaj neprenesem več. Duši me, občutek dobim koda mi bo srce razneslo.Ampak to BREZ razloga! Ko pridem domov, čakam samo da pride tudi fant domov, da ga pokličem in mu usakodnevno izlijem dušo vn, se mu zjočem u telefon in pravim kk nezmorem več. Nato me pomiri in komaj preživim popoldan. Zvečer pa se vedno umiri to. Pomiri me vroč tuš pod katerim stojim dolgo časa in se počutim koda spira uso nesnago, ki sem jo imela popoldan na seb in zvečer sladko zaspim.
Boli me to, da more moj fant usakodnevno prenašat to mojo bolečino. Saj so dnevi ko se počutim super in skakam od veselja.Takrat mu tudi dam dan za sebe, da dela tisto kar ga veseli in se nato zvečer čujema. Počutim se koda ga dušim z tem mojim početjem, ampak je edini ki me razume in mi daje vzpodbudne besede. Doma se nemorem jokati oz. skrivam to, ker nočem razlagati staršem kako se počutim. Za njiju je to samo neka najstniška obsedenost s fantom.

In tukaj pride moj drugi problem:
-Sumim da ima to moje počutje korenine v bližnji preteklosti.
Z starši smo imeli kake 2, 3 leta hude boje, kajti bila sem bol »uporniški« otrok, če se lahko tako izrazi(nevem po kaki logiki sem bila uporna, kajti želela sem samo da me upoštevajo in da imam tudi js nekje besedo). Kregali smo se, drli drug na drugega, dobivala sem kazni eno za drugo, ampak vedno ko smo se kregali me je bolelo v duši. Izpovedala sm jima vse kar me muči, moje počutje, ampak sta kar mlela svoje in me nista poslušala. Sčasoma sem se začela bati prepirov, ker sem vedela da bota našla nek razlog da nisem dost dobra in mi bota spet prepovedala tv, računalnik, odhode, vzela telefon itd. Bolelo me je grozno v prsih ker se ponavadi nisem čutila krivo. Isto je bilo z ocenami. Če sem kdaj prišla domov z kakšno 3-ko ali bognedaj še slabšo oceno, sta me takoj nadrla in prepovedala use, brez da bi vedla da sem se že tako jaz sama počutila grozno ker sem bila razočarana sama nad sabo, ne morala sta še dodati svoje. Povedala sem jima da kazni nebodo pomagale. Ostala bom ista, ampak jima je bilo vseen. Mogoče je bila to samo moja najstniška faza, kajti zdaj se razumemo vredu, ampak še zmerom nimam takšnega odnosa kakršnega bi rada imela. Od mojega fanta družina je odprta in ljubeča in se super počutim ko pridem k njim. Vsi so me takoj vzljubili in jim je vseen če nardim slčučajn kdaj kakšno napako, ker vedo da sem samo človek.

In tukaj pride 3 problem:
-Rajši sem pri fantovi družini kot pa v svoji lastni. Skušam se zmenit doma, da bi lahka šla k njemu vsak vikend 1x. Doma se počutim tako hladno in brez ljubezni. Vsak dan smo vsak za svojim tv-jem in bulimo notr kot da smo neka teleta. Z svojo družino se nemorm vredu pogovarjati ker mislim da je uso tisto prepiranje in moje izpovedovanje, ki ga noben ni »šmirglu« pustilo rane in sedaj nočem zaupat svojih problemov, ker vem da bi mislili da iščem samo pozornost ali kaj takšnega. Moja rešilna bilka so vikendi, ki jih preživim pri fantu. Oz. 1 dan na teden, kajti tudi doma mi nedovolijo in niso neki zadovoljni z mojim odhajanjem, kajti po njihovo nisem nikoli doma. Ampak naj povem, da moji odhodi ob vikendih so EDINI odhodi. Med tednom nehodim ven(kot sem že povedala od ponedeljka do petka imam stalen monoton dan). Počutim se koda sta me starša zavila v vato in mi nepustita da počasi začnem živeti svoje življenje. Želim si samo 1 dan na teden biti nekje drugje kot pa doma. Je to tako narobe?! Saj sem doma ostalih 6 dni ampak se mi zdi koda takrat se noben ne zmeni za mene, ko pa bi rada šla ven pa bi se usi takrat radi družili z mano. Resda sem komaj 16 in mi niti nedišijo neki vsakodneni izhodi ven, ker vem da se morem truditi za šolo če hočem kaj uspet v življenju, samo če si zamislim teden brez tega da bi šla ob sobotah ali nedeljah ven, si sploh nemorm predstavljat ker me začne dušit.

-Ti občutki so grozni. Počutim se kot da me življenje zapušča, duši me notri, nikjer nevidim več poti ven. Vsa moč ki sem jo imela je odšla in ko se tako počutim sploh nemorm prepričat samo sebe da se nebi tako počutila, koda bi moji ukazi izveneli in bi telo in možgani funkcionirali tako kot njim paše. Niti nimam več moči da bi se borila. To počutje traja že 2 meseca. Mogoče je to tudi od tega, ker sem preživela poletne počitnice z fantom oz. sma bila veliko skupaj (beri: 2x na teden) in takrat sem se tako sprostila da sem pozabila na use ovire in sedaj ko je šola in ko nemorem biti več z njemu tako pogosto, ko nisem več mirna in sproščena tako kot sem ko sem z njim, se mi zdi da neznam več ovir premagovat.
To se vidi tudi na mojem uspehu. Dozdaj so bili usi testi za mene porazni. Niti ene 5ke še nisem dobila.
Včasih se mi zdi da se ceu svet sesuva na mene in da me bo pod uso to težo zakopal.

Občutki so res grozni. Uso mojo moč (ki je še ostala) sedaj usmerjam samo na to da prepričam samo sebe da naj se smejim. Vedno mi spodleti, in imam ponavadi teden do četrtka zabediran in totalno črn, potem pa že vidim da se vikend približuje in da bom odrešena za 1 dan. Se mi zdi koda je moje edino upanje druženje s fantom in njegovo družino, ki me podpira v usem.

Se opravičujem ker sem se razpisala, samo hočem vse spravit ven da bo usaj kdo razumel kako se počutim in videl moj celoten problem.

Moja edina želja je da se rešim tega. Ker uničujem svojo izobrazbo, uničujem zvezo z fantom, ki me resnično ljubi in vem da bo ostal zraven mene še kako hudo bo, ampak jaz nočem več povzročati njemu skrbi, uničujem si življenje, ker me VSAK proklet dan duši noter in se nemorem tega rešit.
nemorem se skoncentrirat na učenje, učasih samo strmim pred sebe in razmišljam, razmišljam, razmišljam…

Rabim pomoč in to NUJNO, ker če ne se mi bo še strgalo od tega! Ne želim svojega življenja zapravit tako, da bom sedaj si uničila uspeh in bila vsak dan tako zelo pesimistična da se lahko samo cel dan prejokam! NOČEM!
Želim si da bi lahko za 1 celoten dan šla z fantom nekam, si izlila tam dušo, se izjokala, zakričala in nato odšla nazaj takšna kot sem bila. POUNA energije in volje, tisto grenkobo, slabo počutje, dušenje bi pa pustila daleč za sabo…
Želim si tudi da bi bila starejša že. Usaj 18, bi imela izpit, bi se lahko prevažala do fanta kadarkol bi želela (ker neživiva blizu) in bi (UPAM) imela malo več avtoritete. Želim si študij že, da bi šla stran od tega kraja, od te negativne energije, od USEGA!

[Slavka]

Draga Upanje 

Ko sem prebrala tvoj prispevek, sem se v mislih ozrla na našo družino, kajti tudi jaz imam doma najstnika, leto mlajšega od tebe in pomislila sem, kako se on počuti oz., če se slučajno tudi on bori s takimi občutki. 

Čeprav si na začetku napisala, da se s starši razumete v redu in si zadovoljno dekle

Imam vredu družino, starše imam rada (čeprau jim tega nism nikol rekla ker nimamo takšnega odnosa) in jih spoštujem ker vem da kjub vsemu kar je bilo in kar je še mi želita vedno najbolš.

Problem pri meni je ta, da imam neskončno mnogo problemom in nenajdem pravega razloga za moje počutje, ki pa je zadne čase takšno:

...si kasneje čisto sama ugotovila v katerem grmu tiči zajec.

Doma se nemorem jokati oz. skrivam to, ker nočem razlagati staršem kako se počutim. Za njiju je to samo neka najstniška obsedenost s fantom.

In tukaj pride moj drugi problem:
-Sumim da ima to moje počutje korenine v bližnji preteklosti.
Z starši smo imeli kake 2, 3 leta hude boje, kajti bila sem bol »uporniški« otrok, če se lahko tako izrazi(nevem po kaki logiki sem bila uporna, kajti želela sem samo da me upoštevajo in da imam tudi js nekje besedo). Kregali smo se, drli drug na drugega, dobivala sem kazni eno za drugo, ampak vedno ko smo se kregali me je bolelo v duši. Izpovedala sm jima vse kar me muči, moje počutje, ampak sta kar mlela svoje in me nista poslušala. Sčasoma sem se začela bati prepirov, ker sem vedela da bota našla nek razlog da nisem dost dobra in mi bota spet prepovedala tv, računalnik, odhode, vzela telefon itd. Bolelo me je grozno v prsih ker se ponavadi nisem čutila krivo. Isto je bilo z ocenami. Če sem kdaj prišla domov z kakšno 3-ko ali bognedaj še slabšo oceno, sta me takoj nadrla in prepovedala use, brez da bi vedla da sem se že tako jaz sama počutila grozno ker sem bila razočarana sama nad sabo, ne morala sta še dodati svoje. Povedala sem jima da kazni nebodo pomagale. Ostala bom ista, ampak jima je bilo vseen. Mogoče je bila to samo moja najstniška faza, kajti zdaj se razumemo vredu, ampak še zmerom nimam takšnega odnosa kakršnega bi rada imela. Od mojega fanta družina je odprta in ljubeča in se super počutim ko pridem k njim. Vsi so me takoj vzljubili in jim je vseen če nardim slčučajn kdaj kakšno napako, ker vedo da sem samo človek.

In tukaj pride 3 problem:
-Rajši sem pri fantovi družini kot pa v svoji lastni. Skušam se zmenit doma, da bi lahka šla k njemu vsak vikend 1x. Doma se počutim tako hladno in brez ljubezni. Vsak dan smo vsak za svojim tv-jem in bulimo notr kot da smo neka teleta. Z svojo družino se nemorm vredu pogovarjati ker mislim da je uso tisto prepiranje in moje izpovedovanje, ki ga noben ni »šmirglu« pustilo rane in sedaj nočem zaupat svojih problemov, ker vem da bi mislili da iščem samo pozornost ali kaj takšnega. Moja rešilna bilka so vikendi, ki jih preživim pri fantu. Oz. 1 dan na teden, kajti tudi doma mi nedovolijo in niso neki zadovoljni z mojim odhajanjem, kajti po njihovo nisem nikoli doma. Ampak naj povem, da moji odhodi ob vikendih so EDINI odhodi. Med tednom nehodim ven(kot sem že povedala od ponedeljka do petka imam stalen monoton dan). Počutim se koda sta me starša zavila v vato in mi nepustita da počasi začnem živeti svoje življenje. Želim si samo 1 dan na teden biti nekje drugje kot pa doma. Je to tako narobe?! Saj sem doma ostalih 6 dni ampak se mi zdi koda takrat se noben ne zmeni za mene, ko pa bi rada šla ven pa bi se usi takrat radi družili z mano. Resda sem komaj 16 in mi niti nedišijo neki vsakodneni izhodi ven, ker vem da se morem truditi za šolo če hočem kaj uspet v življenju, samo če si zamislim teden brez tega da bi šla ob sobotah ali nedeljah ven, si sploh nemorm predstavljat ker me začne dušit.

Vse to te spravlja v tesnobo in tiščanje v prsih je le znak, da nekaj ni v redu.
Zelo si nesrečna v svoji primarni družini, ker se ne počutiš sprejeto, ker te je strah odkriti svoja čustva staršem in jih zato tlačiš vase....Imam občutek, da med vami ni zaupanja in morda je sedaj pravi čas za spremembo.

Če kateremu od staršev bolj zaupaš (npr. mami) ti predlagam, da se ji poizkušaš odpreti...zaupati. Jaz kot mama, bi z veseljem prisluhnila svojemu otroku in mu poizkusila pomagati. Morda se starši niti ne zavedajo kakšno stisko preživljaš, kaj te moti, zakaj ti tvoj fant toliko pomeni...in bi s pogovorom tudi sami dobili novo sliko vaše družine.

Želim si tudi da bi bila starejša že. Usaj 18, bi imela izpit, bi se lahko prevažala do fanta kadarkol bi želela (ker neživiva blizu) in bi (UPAM) imela malo več avtoritete. Želim si študij že, da bi šla stran od tega kraja, od te negativne energije, od USEGA!

No, mislim, da so to želje skoraj vsakega najstnika... 
Bodi še naprej pridna v šoli in si tako ustvari pogoje za študij...konec koncev bo tudi ta dan kmalu prišel. 

Drži se Upanje.je.nekje  in vedi, da tudi za tvojo mlado dušo posije sonček...slej ko prej.

[Arwen]

Čeprav si na začetku napisala, da se s starši razumete v redu in si zadovoljno dekle 

hja, saj to marsikdo, potem se pa izkaže, da temu ni čisto tako... čerpav je res, da tudi s puberteto lahko pridejo določene težave...

[Upanje.je.nekje]

Slavka:
resda je mogoče to problem, ampak vsak dan, ko se jočem in ko me stiska, skušam najti problem in se mi zdi da vedno te problem tiči drugje.

Sem se že zaupala kako se počutim, da sem skoz žalostna, da nenajdem rešitve ven iz tega, me je pomirila nekako in tisti dan sem bila potem dokaj vredu, ampak to se je nadaljevalo. Vsak dan, in sem ji zopet povedala ampak potem je prišlo do tega "Kako si čustvena, skup se sprav, sej ti nič ne manjka, tk fanta sam dušiš če ga skoz kličeš, nebom ti več dovolila da hodiš k njemu kr si pol čist zmešana, nč se neučiš." itd. čeprau me use to zelo boli, kr nevem če je to neka najstniška potrtost. Resnično je ogromna bolečina v meni, ki je niti jok nespravi ven. je bil dan, ko se bila popoldne sama doma za par uric in sem se res zjokala, je trajalo več ur, ampak nakoncu je bil še isti občutek, le da jaz nisem imela več solz.
Na začetku sem se še nekako brzdala z vsem in sem mela več pozitivnih dni kot negativnih, potem pa je prišel moj rojstni dan, ko je bila cela štala, ko se je mami drla nad menoj vpričo fanta, mu grozila da ga bo prijavila če mi bo kej naredil itd. (to je začela zarad tega razloga, ker sem se zmenila da bi rada preživela rojstni dan z fantom) In je zopet prišla tista bolečina, ki jo občutim pir vsakmu prepiru, tokrat še močnejše ker je mogel moj fant to slišati. še zdaj vidim te trenutke v mislih.se mi zdi kot da se je neki spremenilo v meni in da nikakor nemorem dosežti tiste stopničke veselja.Vedno sem ali premala da bi jo dosegla, ali pa skušam z vso močjo ampak mi ne uspe.

Ti trenutki me ubijajo, ker že kar vidim kk bom vsak dan žalostna in nesrečna in me je strah tega, ker vidim v kakšno osebo sm se spremenila. Groza mi je samo sebe gledat in skušam ne zavsako posežt po telefonu in odtipkat telefonsko fanta, ker noben človek nima potrpljenja mirit nekoga vsak dan po več mesecev skupi.

-Nevem no, nekateri res uživajo v teh maldostniških trenutkih.Vem da bo tudi men žal ko bom pomislila kako sm zapravila ta leta, samo se mi zdi, da ko nebo več tega strahu in bo novo okolje, bolj bom samostojna da bom končno lahko zadihala. To si tako močno želim da mi čas potem tako počasi mineva da se use zdi še 3x hujše in zopet pride tisti grozen občutek, ki ga nemorem obvladati.

Resnično si želim da bi sonček posiljal in to kmalu, kajti nevem če bom že zdržala dougo te občutke.Vsak dan ko se vstanem me je strah =(

[jazzjazz20]

zelo zelo zanimivi zapiski...
bodo prišli prav tudi (nam) staršem...da vidi(m)jo morda sebe skozi objektiv odraščujočega mladostnika...
že zato je ta tvoj zapis dobrodošel...

jaz sem se kar razveselila, da nisem uvajala nekih velikih prepovedi pri sinu...ker itak...pomembneje je mladostniku prisluhniti...z vsemi hormonskimi neravnovesji, ki ga dajajo...saj si revež sam ni kriv, da ga hormioni in čustva mečejo "ob strop, ob tla" (prosto po o. župančiču)...
meni se je zdelo, da so sina med 12-18 letom kar vesoljci ugrabili...na trenutke je bil on...otrok...na trenutke nek tuji odrastel, na trenutke neki nori pubertetnik...

čisto te razumem, kako se počutiš...jaz bi se (in verjetno sem se) počutila enako...
nekateri starši (se mi zdi), da težko pustijo otroka v svet odrastlih...nikakor niso pripravljeni na trenutek, ko ga bodo morali tretirati že kot sebi enakega...ker to prihaja postopno...ne pride to z 18. rojstnim dnevom, ko si uradno odgovoren zase...

torej sprejemanje otroka, kot odrastlega, je proces, ki se začne prav v puberteti...starši "izgubljamo" malo tla pod nogami, ker naš ex-otročiček ni več za v plenice ....čist pri pameti pa tudi ni...

no, to je blo moje...filozofiranje na temo

[Slavka]

Upanje 

Nevem no, nekateri res uživajo v teh maldostniških trenutkih.Vem da bo tudi men žal ko bom pomislila kako sm zapravila ta leta, samo se mi zdi, da ko nebo več tega strahu in bo novo okolje, bolj bom samostojna da bom končno lahko zadihala. To si tako močno želim da mi čas potem tako počasi mineva da se use zdi še 3x hujše in zopet pride tisti grozen občutek, ki ga nemorem obvladati.

Glej, ne bo vsak dan tako...to se ti sedaj tako zdi...če pa dobro pomisliš, vidiš, da so tudi v slabih dnevih lepi trenutki...pa čeprav so to le pogovori s tvojim fantom ali pa poslušanje glasbe, druženje s sošolci...
In kot ugotavljaš že sama, bolj, ko se trudiš, da bi čimpreje minilo vse skupaj, bolj ne gre nikamor...to je tak "začaran krog" 

Ali imaš morda v šoli, ki jo obiskuješ možnost obiskati psihologa? On je tam za to, da pomaga mladostnikom pri njihovih težavah...mogoče le ne bi bilo napak, da se obrneš tudi nanj, če čutiš, da sama ne moreš več obvladovati svoje žalosti in tesnobe.

Drugače pa izkoristi svoj prosti čas še za kaj drugega, kot npr. tek, kolesarjenje, sprehod...boš videla, da se boš bolje počutila.

Pa morda bi pobrskala tudi za kakšno knjigo, ki ti bo pomagala skozi to obdobje iskanja sebe...

http://www.familylab.si/show_literature.asp?AjrDcmntId=585

Vsakakor pa lahko pišeš tudi na forum...zaupaj nam svoje strahove...tukaj boš razumljena in slišana 

[Upanje.je.nekje]

jazzjazz20:
Tako razmišljanje si želim da bi imeli tudi moji starši.
Upam da bom s tem usaj malo pomagala vsem v vzgoji.

Če bom imela otroke, jih bom vzgajala na čisto drugačen način kot pa me moja starša. lahko vzgojiš tudi brez vseh prepovedi in kazni in zavijanja v vato in usega.Pustit jih moraš od sebe.
Sem videla ta dokaz in bom vrjela v to.
Ne želim biti kot moja starša, ampak jima tut nemorem nič očitat kajti tudi ona dva nemoreta vedeti kako vzgajati nekoga, ker ubistvu tega nihče neve.Trudiš se samo po svojih najboljših močeh.
Vseeno pa moraš pokazati tudi malo ljubezni.
Pri nas je vse tako hladno in skorajda "uradno"

Slavka:
Zadnje čase je teh lepih trenutkov zelo malo. Kajti vsi pogovori so vedno o problemih in negativnih stvareh.Kar na jok mi gre ko pomislim kako sem se včasih znala zabavati, me je vsaka mala stvar razveselila in sem se pogovarjala o vseh možnih stvareh. Zdaj pa komaj najdem kakšno pozitivno stvar in se je oklepam tako močno, da se vsaj malo bolje počutim in če se ta stvar slučajno ne zgodi, me potem to ubije in sem spet na začetku.

Resda neznam sama obvladovati svojih čustev ampak sem trmasta in želim to stvar sama rešit, brez kakršne strokovne pomoči. Tudi to da sem sem napisala, sem se zelo bojevala sama s sabo ali bi napisala ali ne, ker to kako se počutim ve ubistvu samo moj fant, in te težave zaupam samo njemu in ga s tem že dušim, ker jaz bi rabila takšne pogovore nonstop, ampak nemorem zdaj zaradi teh problemov in tesnobe ga klicati vsakih 5 minut.
Zelo si želim rešiti teh trenutkov.

Glede knjige, mi je fant kupil "Marcelle Auclair - Knjiga o sreči", kjer sem se v mnogih stvareh našla in pomislila da mogoče sem sama sebe spravlja v to godljo in da bi morala se veseliti majhnih stvari in tako počasi priti iz tega, samo problem je, ker edina stvar, ki se je sploh veselim je tisti dan, ki ga preživim pri fantovi družini. Bom pogledala, mogoče se še najde kakšna zanimiva, ki bi znala pomagati (Če se bom sploh spravila k branju, ker vedno kadar želim kaj brati, se sploh nemorem skoncentrirati na to kar berem.Zdi se mi da besede kar letijo mimo mene 
 
Tudi danes, sem imela celoten popoldan do zdaj tisti občutek. Počutim se kot da me razjeda notri, in da počasi nebom več zdržala tega.
Ampak to nastopi kar tako in tudi mine kar tako. Brez kakršnega koli povoda.
In tega nerazumem.

Čas bi pa z veseljem izkoristila za nekaj drugega, kakšen hobi, ampak nevem kaj bi izbrala. Zelo si želim da bi imeli doma psa, ki bi z njim lahko potem hodila na sprehode in bi imela nekoga zraven sebe.
Ampak to nevem če bojo doma dovolili =/
Za kaj drugega pa nevem če sem sposobna oz. mi nepade na pamet nobena stvar, ker me nič ne veseli tale 2 meseca. Sem brez volje totalno

[Slavka]

Draga deklica 

Jaz sem v svojem postu zgolj nanizala neke rešitve in ne želim, da jemlješ vse skupaj, kot, da ti solim pamet.
Vem, da ti je hudo...skozi tvoje besede je čutiti žalost...pa vendar se moraš zavedati, da imaš moč za spremembo v svojih rokah. Nihče drug ne more tega storiti namesto tebe...niti starši, niti fant, niti prijatelji...lahko ti le stojijo ob strani.

Praviš, da si želiš kužka...Vprašaj starše, morda pa te presenetijo in ga bodo dovolili? Tudi mi imamo kužka, maltežanko, ki vsem prinaša veliko veselja. 

In čeprav si brez volje, se potrudi in prični z kakšno dejavnostjo. Vem, da se je marsikdaj težko odločiti in nato vztrajati v kakšnem hobiju, a če ne probaš, ne veš. Pa morda najdeš kaj takega, da bi oba s fantom zanimalo in bi obiskovala skupaj....Ne vem, spet zgolj razmišljam...

Glede knjige sem ti pa zgoraj nalepila link, ki vodi do spletne strani za knjigo Moč najstništva....po prebranem sodeč je fajn pripomoček 

Bodi lepo 

[Upanje.je.nekje]

Vse dozdaj napisano jemljem kot zelo koristne nasvete! Vem da mi ne solite pameti, samo pomagat hočete. In sem hvaležna za vse odgovore!

Vem da moram jaz to spremeniti, da si moram v glavi poštimati vse in počasi začeti.
Samo ko nenajdem te moči v seb Vsa je nekam izpuhtela in je ni več nazaj.

Glede kužka se bomo še pogovorili. Ampak pomoje bo to še vedno ostala samo želja, ker bi prinesel pes veliko odgovornosti in te nevem če želita starša sprejet.

S fantom bi skupaj obiskovala mnogo stvari, ampak  ne živi blizu in svoj prosti čas posveča domačim opravilom, ki jih imajo pri njih vsakodnevno zelo veliko zaradi živine in gradnje in vsega.
Rada bi si našla nek hobi, ki bi ga obiskovala sama brez fanta, ker tako bi se privadila na to in bi imela še eno stvar več, ki bi me pomirjala. Samo problem je najti ta hobi =/

Kjub vsemu še vedno vrjamem da bo prišel ta čas, ko bom spet ista kot sem bila in potiho upam da je tole vse samo kakšna pretirana navezanost na fanta in poletje, da še nisem pripravljena na šolo itd.
Saj to nemore trajati večno kajne?

Knjigo bom pa z veseljem prebrala takoj ko bom našla možnost, čas in voljo!

Hvala za vse prijazne besede in nasvete!

[martinca]

Zgleda imas nekaksne travme za nazaj zaradi neprimernega odnosa starsev do tebe, pa tudi med sabo sta verjetno en do drugega hladna in to se odbija od sten.  In tudi zdaj te starsi nic ne podpirajo, zato ne vidim, da bi se dobro razumeli, kot sicer pises.

Ne zivis zivljenja obicajne 16 letnice, saj si za ta leta veliko prevec osamljena. Zivljenje ni samo sola/sluzba + dom.

Sigurno te imajo starasi radi oz. te sprejemajo samo, ce jim ne povzrocas problemov. Take kazni za srednje dobre ocene trojke, kot je odvzem TV in telefona, to ni normalno.  Tvoje ogorcenje in obcutenje krivice je bilo popolnoma upraviceno in na mestu!  Ker to je  spodbijanje samozavesti in moci za zivljenje, saj ne moremo biti vsi odlicni! Nekomu, ze itak fizicno izoliranemu brez socialnih stikov (razen za vikend), kazensko nato nic krivemu povrh odvzeti še vsako  komunikacijo, (internet, telefon in TV), to je zame navadno nasilje. Ko to pravim, domnevam, da pac nisi pouka spricala, naokoli hodila, popivala in se zakajala. Upam da bos lahko sla preko tega in odmislila tezke spomine na kreg in zalitve. Naj se ne zaleze vate.

Ali mas koga za pogovor za cez teden, sosolke, sestricne? To je res kot neke vrste zapor, kar zdaj zivis in ni znacilno! Nisi dolznma biti cel teden razen za vikend v hisi zaprta zato, da bi blo starsem tako prav, pac pa imas pravico do zivljenja kot vsi drugi mladi.

Od zdaj naprej : obvezno imej svoj hobi, zaradi katerega bos sla ven tudi cez teden! OK? Pravico imas imeti svoj hobi!  Ali pa nek sport mogoce izberi za sprostitev, tudi ce bos zacetnica, da bos malo zunaj, ne samo doma in pri fantu, ker potrebujes stike z drugimi. Ti odrascas, potrebujes vrstnike za druzenje. Samo to bi po moje morala spremenit in bi ti odleglo!

Ali pa cez teden vsaj imej kake obiske in se jih udelezi, sosede, sorodnice, pa s sosolkami zarad domacih  nalog! Doma se ocitno ne mores pogovarjati, ker te ne razumeta, zato rabis tudi neko drugo okolje! Ne poznam nobenega, ki bi bil cel teden zaprt doma sredi mladosti.... Razen ce  je z nekom v druzini kaj narobe.

Upam da se bos znasla in da ne bi slucajno klonila v kaksno depresijo!

Drugac pa pojdi v internat oz. v studentski dom, ko bos sla studirat, da ne bos vec samevala! 

[Upanje.je.nekje]

martinca
Hvala! Tole mi je vlilo nekaj upanja.

Mogoče res ne živim življenja običanje 16 letnice in bi rada imela kakšne odhode tudi med tednom.In bi si z veseljem omislila nekakšen hobi. Tukaj pa pride tudi do problema:
-nevem če bi mi starša dovolila, kajti če bi imela kakšen hobi oz. odhode ven, bi ob prvi slabši oceni (3 ali 2, 1 tako še nikoli nisem dobila in me je na smrt strah kakšen bo odziv če slučajno kdaj dobim negativno) bil ta hobi vzrok, in bi mi očitala odhode ven in da se netrudim dovolj.
Nikoli nisem špricala, ne kadim in tudi nemislim samo sebe ubijati s tem in ne pijem alkohola. Včasih se sprašujem KAAAAAJ sem naredila tako narobe, da sem si zaslužila vse te kazni in te prepovedi in omejitve glede odhodov in vsega nasploh. Ko sem bila v oš, sem se trudila z ocenami zarad staršev in ne zarad sebe. hotela sem samo da bi bila ponosna na mene. Doživljem tudi pritisk, kajti če imaš sorojenca, ki je bil celotno osnovno šolo, srednjo šolo odličen in pri študiju zelo nad povprečjem, tvoji starši pričakujejo isto od tebe. Jaz se trudim, in sem videla da se moram truditi zaradi sebe in skušam da ti porazi nebi toliko vplivali na mene. Ampak jaz nisem isti človek kot moja sestra. Že od otroštva sem bila drugačna od nje in nevem zakaj ne vidita da ista vzgoja pri meni nebo delovala kot je pri sestri.

Bojim se vprašati vsak teden za odhod za vikend, ker jima ni všeč to da bi morala vsak vikend biti tam in jaz, ki se cel teden koncentriram samo na tisto svetlo točko - vikend - mi potem, če mi nedovolita to poruši celoten svet. Med tednom še nekako zdržim, se trudim zamotit z učenjem(kar zadnje čase res negre več) za vikend me pa ubije če negrem vsaj v soboto ali nedeljo ven. In temu hočem narediti konec!

Z veseljem bi imela hobi! Sem že začela v začetku tega tedna doma ustvarjati malo različne stvari, od šivanja do slikanja do vsega, in sem porabila veliko časa za to (še posebej zdaj ko sem bolana in tisti čas ki ga preživim v šoli moram nekako zapolniti doma, drugače se počutim ko prazna vreča, ki so ljudje pobrali vse iz nje)

Za obiske in druženja pa tudi nimam veliko ljudi =/ Imela sem prejšno leto prijateljico, ki sma ob vikendih in včasih kakšno urico po šoli šli ven. Ampak se je odselila. Tako se počutim tudi da se je moja sreča odselila nekam daleč in noče več priti nazaj.
Za študij pa že imam splanirano, da bom nekje, ker bom imela cimre in bom vsakodnevno obkrožena z ljudmi. Veselim se tega časa, ko bom imela na voljo ogromno časa in mi bo dovoljeno iti ven kadarkoli bom hotela. Skrbi me pa to, da če se nebo v parih letih kej spremenilo doma, da ko bom prišla na študij da bom čisto "podivjala" tako kot se nardi veliko študentom, ko končno izkusijo svobodo =/

Sovražim to ko govorim tako negativno! Počutim se kot da bi se bojevala sama s sabo. Kdaj mi uspe, ampak večino časa premagam sama sebe in sedim kot nek žakelj obupa in se smilim sama sebi.

Se opravičujem ker vedno tako na dooooolgo in široko razglabljam. Res potrebujem pogovor in tukaj se mi zdi da se lahko celotno izpovem.

[dr.hauska]

Oj Upanje

Jaz imam podobno izkušnjo s starši: kregali smo se na leta, kar me je zelo prizadelo, vsakokrat znova.. In na žalost moram reči, da je naš odnos še vedno hladen, uraden (tako kot ti praviš). Tako kot ti je že martinca napisala: pazi da ne padeš v depresijo. Jaz sem namreč po letih kreganja, jokanja in samevanja v sobi (da bi se izognila kreganju), pristala na antidepresivih. Na srečo sem depresijo pozdravila

Ampak bolje da ti deluješ preventivno, čeprav kakor praviš je faza kreganja že za tabo. Upam da je res mimo...

Na žalost sem jaz izgubila upanje, da bo moj odnos s starši kdaj ljubeč in da si bomo zaupali. Do tega po vsej verjetnosti ne bo prišlo. Važno pa je, da stvari urediš in pri sebi osmisliš do take mere, da te to ne bo več obremenjevalo. Super bi bilo iti v internat, ko boš študentka pa definitivno v študenca ali stanovanje (če si iz Ljubljane se vpiši v Maribor   )

Bolj pa me pri tvojem opisu zmoti malodušje (monotonost dnevov, občutek, kot da te bo razneslo). poskusi s tekom, če še ne tečeš. To je !!preizkušeno!! pozitivna stvar. Redkim ljudem pa ne paše in v tem primeru imaš na izbiro še veliko prostočasnih dejavnosti.

Pa ne prehitevaj..ko boš 18 se boš lahko vozila, ja. Ampak to bo pač čez 2 leti, ne pa še zdej  

Tako da, uživaj v trenutku, imaš tipa, ki te ima rad... lahko si srečna in dovôli si biti srečna!!

hf  

[Upanje.je.nekje]

dr.hauska
Hvala za tole!
Pomaga če vidiš da nisi edini.

Pazim da ne bom padla v depresijo, ampak me je strah da mogoče sem že padla v to. Oz. mogoče se bojo ti dnevi samo še slabšali in počasi nebom več našla izhoda ven.

Faza kreganja je mimo. Na trenutke se skregamo in takrat še vedno peklensko boli, ker povem VSE kar mi leži na duši in skušam da bi videla da ne govorim tega samo zato ker smo se skregali ampak zato ker sem v stiski in samo ko se skregamo lahko take stvari povem. Tisti dnevi ko se razumemo so super in vse.Se pa bojim kdaj bo spet padla kakšna bomba in bom spet trpela.

Šport vrjamem da pomaga. Pri telovadbi v šoli sem se vedno sprostila in pozabila na vse. Rada bi tekla ampak (mogoče se bo slišalo smešno) se bojim rečt staršem "od zdej naprej bom pa js usak dan tekla" Ker me bota čudno gledala, mislila da hočem shujšat, da sm kej bolana itd (od nekdaj sem bolj suhcena in vedno kadar imata kak slab dan sem kar anoreksična itd. ampak imam zdrav apetit! In noben me nebo prepriču da sm anoreksična, kajti nimam nihanja v teži. Al teža stoji ali pa gre počasipočasi mogoče gor)
Mogoče pa bom res naredila, da bom en dan samo rekla da grem tečt in bom to tudi naredila, NE GLEDE na to kar mi bota rekla. Sej sam skrbim za svoje zdravje!!

Vozila se bom že sedaj, ko opravim izpit za vožnjo, čeprau s spremstvom, ampak mi bo lažje ker s tem dobim tudi izpit za motor(čeprau ta mini ) in upam da se bojo moji odhodi povečali. Tudi če bom šla samo v trgovino po par stvari.obožujem namreč veter v laseh in hitrost(čeprau nebo neka velika hitrost), kajti to me vedno pomiri ker dobim občutek kot da letim in pustim svoje stvari daleč za sabo, nekje čisto pri tleh.Vem da bi lahko se vozila s kolesom, ampak nisem ravno spretna v tem.
Samo da bom šla ven iz hiše, ven iz te moje zamorjene sobice kamor nikoli ne posveti niti en žarek svetlobe!

Uživam v vsakmu trenutku ko sem srečna in si resnično želim da bi ti trenutki trajali od zdaj in za vedno! So tudi slabi dnevi, ampak tile slabi dnevi se mi vlečejo že 2 meseca in počasi jih mam poun kufer!

[martinca]

Ali lahko kdo svetuje, kako se pogovoriti z zadrtimi starsi, ki nad mladoletnim otrokom izvajajo nasilje ?  

Zapiranje nekoga v hiso, ker ni odlicen ali pravdober, je kaznivo dejanje, policija takemu starsu na mestu napise placilni nalog, samo poklicat jih je treba in jim povedat!  O tem pise en celjski psiholog  v Večeru : ko so eni 16 letnici doma prepovedali izhod, je poklicala policijo, ta je prisla, ocetu nalozila denarno kazen in mu jo odslej prepovedala zapirati v hiso.

Po moje ti starsa skodujeta s tem,  kar ti delata, da se moras bati njune kritike in grdih besed, pa t od ljudi, ki bi te naj imeli radi! izgleda še ni konec, saj si še za vikend izmislita razlicne izgovore, zakaj bi ju ti morala doma  prenasati kot nek njun ventil za vso njuno slabo voljo nad zivljenjem ...

Ce se ti je prijateljica odselila, je to res en udarec vec, vse bi blo boljse, ce se ne bi odselila in zal mi je, da za zdaj nisi nasla nove prijateljce!

Kak pa onadva sploh imata neke znance, prjatle, ali nic , ali samo gledata mehiske?
Kaj pa tvoja sestra, ali je imela svobodo v OŠ in v srednji soli ali ne ?  kako je z njimi tremi ?

Spreminjam ta post : prevec sta zascitniska, ce ne znas voziti kolesa, ali te nista pustila gor, sta mislila, da bos padla, ali se ze sama bojis kar tako?

[martinca]

Po moje bi ti vseeno morala gojiti vec druzabnosti in imeti nekaj zase tud med tednom, da bi prisla med vrstnike ! Toda  treba je imeti tudi nek dober sistem, da bi uspela imeti  dovolj casa  tudi za ucenje! Potreben bi bla pravilna razporeditev casa in da do slabih ocen ne bi prislo! Ocitno sploh nimas neke samozavesti glede ocen,  ceprav do negativne ocene še ni prislo, ker sta te starsa uspela tako prestrasiti in ti spit toliko zivcev ze v OŠ, da se ze zdaj vnaprej  bojis, kaj pa ce bo prislo  

Mogoce bo res kdaj prislo, pa jima pac ne povej, ampak popravi oceno. Menda se jima ne bos nastavljala za ponizevanje, ce vidis, da prav prežita nate, kdaj bos naredila napako! In jasno bi ti potem ocitala, da je to zato, ker si recimo hodila na karate, ali na sivanje!

Da si srecna samo ze, ce lahko gres v trgovin? Al kaj pomeni to strasno hrepenenje po svobodi, jaz se tega ne spomnim iz mojih 16. let, resda pa sem bla na antipsihotiku takrat...

Meni se zdi nezaslisano primerjati tvoj uspeh in sestrin uspeh in te ponizevati tebe zato, ker nisi odlicna kot sestra . Saj si pa njune gene podedovala  - povej jima to!

Kaj pa ce bi pri osebnem zdravniku povedala, da si v stiski, dal bi ti napotnico za psihoterapijo, na kateri bi povedala za domace razmere in odnos starsev do tebe. Ali pa sprintaj (samo svoje) zapiske tukaj v tej temi in jih pokazi na psihoterapiji. In psihoterapevt(ka) bo poklicala starse na pogovor zaradi tebe, ampak bo sledil njun zagovor . In jima bo razlozila ene stvari, kaj je prav in kaj ni prav in kako se z otroci ne dela !

Po moje tako, to je dolga pot, ampak bi blo. Po moje je to resljivo  

Ce pa obstaja krajsa pot, pa naj kdo pove ! 

Ce ne bos vozila kolesa, reci, DA GRES TECT IN KONEC. Samo pazi na nujne vaje za ogrevanje pred zacetkom in na dober modrc. Ampak to ni nekaj druzabnega...  Grem spat, pisi dalje, lahko noc 

[martinca]

Vem da bi lahko se vozila s kolesom, ampak nisem ravno spretna v tem.
Samo da bom šla ven iz hiše, ven iz te moje zamorjene sobice kamor nikoli ne posveti niti en žarek svetlobe!

Za mladoletne je kolo primerna rekreacija in ni treba nobene spretnosti, prevec si do sebe zahtevna, saj ne bos lezla po hribu navzgor. Je treba poznat prometna pravila, ravnotezje in gibcnost pa se ze pridobi. Vaja dela mojstra, zato zacni z voznjo s kolesom  jutri, ker ce se ga mlada ne navadis, se ga kot stara ne bos nikdar.  Kako bi potem vozila mini motor, tisto je tezje!

 

[Upanje.je.nekje]

martinca
S tem ventilom se strinjam. problem je pomoje tudi to, da ker je sestra šla in živi drugje, sem samo jaz še tista ki sem doma in me skušata čimdlje doma obdržat, kar se meni zdi zelo egoistično. Čeprau sem drugorojenka bi morala imeti iste možnosti in bi mi morali dovoliti da se odcepim od doma. Ampak tukaj tudi pridejo ZOPET (o poglej ga zlomka ) problemi. Tak občutek imam, da mami želi da živim doma ko bom odrasla in mi to tudi vsake tok časa namigne kot: "Sestra bo očitno tam zdej živela, boš ti doma?" ali "Z atijem sma tako lepo porihtala hišo, tako žalostno bi blo če bi samo mi2 živela notri" ali tudi "če se še ti odseliš boma mogla prodat hišo" in to seveda TAKO HUDO vpliva na mojo vest da me še bolj potre. Rada bi ji ustregla, da nebi bilo treba prodati hiše, kjer sem preživela mladost, ker če odštejem te žalostne trenutke, sem rada živela tukaj. Ampak ko se je sestra odselila in so se začela kreganja se je naše življenje celotno obrnilo. Spomnem se kako sem bila vesela ko sem bila majhna, kako smo vsi se zbrali ob nedeljah, se pogovarjali, pogledali skupaj kakšen družinski film in bilo je lepo.
Zdaj pa je use hladno in resnično pogrešam te občutke. Počutim se pa spet lepo ko pridem k fantovi družini kjer se že nadaleč dobesedno VOHA njihova ljubezen drug do drugega in spodbude in njihovi odnosi. Včasih postanem kar ljubosumna =/
No, nazaj k temi. To, da nebom živela doma sem se odločila že zdavnaj. Mladi in stari pač niso za skupaj. Mogoče v kakšnih primerih, ampak rada bi imela svoje življenje in hodila k staršem samo na obisk, ne pa da bi jih vsakodnevno morala prenašati. Vsak človek mora odrasti!

+Osamljena sem, ampak ne na tisti pravi način. Imela sem najboljšo prijateljico v oš, ki se je tudi odselila ampak sem takoj našla novo in sem z njo preživela veliko časa. Razumela sem se tudi z ostalimi sošolkami. Tako je tudi sedaj. Imam prijatelje, čeprau samo par tistih pravih in neko peščico tistih, s katerimi nisi tako blizu. Prizadeta sem bila (ironično) od vseh najboljših prijateljic in se počutim MNOGO bolje sedaj, ko imam par dobrih prijateljev, kot pa če bi imela spet neko tisto res najboljšo prijateljico. lažje mi je tako.

Starša imata prijatelje.Sta družabna in vse. Saj nemorem rečt da sta slaba. Se kar hudo počutim če to rečem, ampak imata to teorijo, da če jima je pri enem otroku uspelo da je use super bota pri drugem ravnala isto, neglede na to kaj je problem.
Sestra v osnovni šoli in srednji šoli ni hodila nikamor, in to resno mislim nikamor. Tudi fanta je imela šele pri 18ih kjer sta zagnala doma pol tako paniko "A je zaščita al ni?!" itd. In to se ponavadi obregne tudi ob mene, da bolš za mene da še čakam in ka vse bo naredila fantu če mi kej nardi itd.
To kar mu je rekla se sedaj pozna. Ima rad moje starše ampak mu je bolj pri srcu če sma pri njemu doma kot pa pri men. nepočuti se več dobrodošlega pri nas. In to me še bolj boli. Zakaj mami nemore razumet in mi pustit da razmišlam s svojo glavo in da živim svoje življenje, se učim na svojih napakah. Ker če tako pogledam sem ubistvu pri 16ih letih celotno odvisna od staršev.

+Resnično študiram o hobiju in pomoje si ga bom omislila.
Glede ocen je pa edini problem ja. Ampak če bi imela ta hobi 1x na teden pa že ni vrag da se nebi mela cajta učit. Cel dan pa tut nemorem sedeti za knjigami.

O tem primerjanju z sestro smo se pogovorili in sta rekla da mogoče sta pretiravala in da bosta nehala, čeprau še zmerom zaznam to očitanje češ "tvoja sestra pa ni nikol tega delala, ni nikol vn hodla zka bi pa ti mogla?" in podobni primeri.

+Za psihiatra imam mešane občutke. Nerada razlagam probleme nekomu tako v živo. Že tukaj prek neta mi je malo hudo za vsako ko objavim komentar ampak bom preživela.

Vem da tek ni družaben šport ampak če mi uspe da se znebim teh občutkov, in da pridem spet na normalno situacijo mi bo to dovolj. Kamot se pa lahko zmenim z sošolko da gre kdaj z mano tečt, tako da ni takšen problem.
Znam biti sama s seboj, samo če imam kaj za delati. Če ne začnem takoj razmišljati in iz tega nikoli ne pride nič prijetnega.
Sedaj ko bo zima bom pa probala kakšne vaje delati notri na toplem. Mogoče kakšen pilates ali pa celo zumba ki je zadnje čase tako popularna (:

Upam samo da bom jutri tudi ostala pozitivna. Čeprav bom jutri vprašala za izhod za vikend me je že sedaj strah, ker razmišljam samo o tistemu dnevu, o moji rešitvi, ki je zaenkrat edina.
Upam da dovolita. Vsaj zdaj še dokler imam te občutke.


Resnično hvala za pomoč!
Tudi jaz se bom počasi odpravila spat.
lahko noč in lepe sanje želim vsem! 

[jazzjazz20]

Ali lahko kdo svetuje, kako se pogovoriti z zadrtimi starsi, ki nad mladoletnim otrokom izvajajo nasilje ?  

martinca for president! 
ups...mi je ušlo 

[Arwen]

lahko sestra kaj pripomore k otoplitvi odnosov? al pa kdo od sorodnikov?

[Upanje.je.nekje]

Nevem če bi kaj pomagalo. Se nevidimo toliko.

Sedaj se nesekiram toliko.Četrtek je, kmalu bo vikend.Še malo pa bo spet vse super, nato pa gremo na novo.