Nefertiti, hvala ti...
Se z vsem zapisanim strinjam, ampak pri meni je to tako zelo zapleteno kot gordijski vozel... Najbolje bi bilo, da bi ga nekdo presekal z mečem... Kakšen dober psihoterapevt naprimer... Ampak bi moral biti meč dobro nabrušen, pa tudi tisti psihoterapevt bi moral biti kar pri sebi...
Če prebereš še enkrat moj prvi vpis, boš videla, da je najhujše to, da me ves čas okupira strah... Da nikjer v javnosti ne morem biti sproščen... Na busu, na postaji, povsod sem napet kot štrampantelj... In ne morem se sprostiti ker ves čas mislim na to, da me nekdo gleda in si misli o meni bogsigavedikaj... In moja prva misel je zbežati iz te stresne situacije...
Je pa res, kot praviš, da sem po eni strani tudi zgovoren... Tisti, ki me dobro poznajo, bodo rekli, da sem "gobec"... Rad ga tudi zažurkam... Ampak če pride do situacije, da bi se lahko spečal z deklino, zgradim 100-metrski betonski zid in odbijem vsak napad... Si sploh ne morem pomagati... Pa čeprav sem šel s kolegico zadnjič na kuhanca ali s kolegi na pijačo kot sama predlagaš, da naredim...
Po eni strani me je strah spremembe, ker bi iz lagodnega družinskega življenja presedlal v partnersko zvezo, po drugi strani pa me je strah, da bi ta izbranka izvedela moj pravi jaz... Ta pa pomoje ni to, za kar se izdajam... Sem že napisal, da delujem zelo vesel in samozavesten človek, v resnici sm pa bolj kot ne luzr
Saj kar se poguma, samozavesti in samopodobe tiče...
Najprej si moram to izgradit, šele potem bom samozavesten in prepričan o svoji lastni vrednosti... Najbolj me boli to, da vedno za vse naprtim krivdo sebi... Po vsakem pogovoru, srečanju s sočlovekom me peče vest in tare slab občutek, ker se nisem dovolj dobro odrezal, ali da nekoga nisem dovolj lepo pozdravil itd. In ta krivda je kot križ, ki ga nosiš, dokler čas naredi svojega in pozabiš... Ampak ravno zaradi teh križev, ki si jih ves čas nalagam, se pomoje raje izognem kontaktu z ljudmi, kot da se z njimi srečam in po srečanju še ne vem koliko časa trpim zaradi slabega občutka o samem sebu in o svojem ravnanju... In ta občutek v resnici sploh nima veze z realnostjo... To sem nekako pri sebi izgradil, in sicer zato, ker nimam postavljene trdne samopodobe, temveč imam fluidno podobo o sebi, ki se spreminja glede na to, kaj drugi mislijo o meni... Če dobim pozitiven feedback (nasmeh, pohvalo), nekako lahko živim sam s seboj (gre nekako za hrano za dušo), če pa me recimo neka deklina ne pogleda oziroma me nekdo drug ne pozdravi dovolj lepo, mislim, da sem nebodigatreba... Ravno zaradi tega hlepenja po pozitivnem feedbacku, ves čas furam tak način obnašanja, da bi ugajal ljudem in bi me ti zato imeli radi, jaz pa bi posledično imel kolikortoliko v redu predstavo o sebi...
Ne moreš si misliti, kakšen sem bil recimo lansko leto, ko se je sodelavka skregala z mano... Totalna depresija, skoraj sem jokal, celo tako hudo je bilo, da sem sam šel do nje in sva zgladila "spor", čeprav nisem bil čisto nič kriv, sam se namreč sploh nisem skregal, le ona se je z mano, ampak ker sem sebe videl skozi njene oči, ki so me tisti čas ignorirale, sem prodal svoj ponos in se ji opravičil (oz. krivdo prevzel nase)... Samo zato, da me je imela spet rada in sem posledično tudi sam o sebi imel spet nekako boljše mnenje...
Kot rezime bi lahko napisal, da sebe vidim skozi oči drugih... Če me imajo drugi radi, imam rad tudi jaz sebe... Glede na to "ugotovitev" se, Nefertiti, strinjam s tvojim zapisom, da nikjer ne piše, da je nujno, da te mora imet vsak človek neznansko rad.... S tem se totalno strinjam, nenazadnje sem to prebral tudi v Milivojevićevi knjigi Formule ljubezni... Ampak jaz samega sebe ne znam pozdravit
Funkcioniram pa ravno tako, da če me nekdo nima rad, dobim izredno slab občutek o lastni vrednosti...
Sedaj bom zapisal še en paradoks, ki je prav tako moja karakterna značilnost in ki sem ga našel v zgoraj omenjeni Milivojevićevi knjigci:
Če me ima nekdo zelo rad (nekatere ženske ti npr. to dajejo zelo jasno vedeti), se lahko zgodi neka miselna telovadba, ki se je do pred kratkim sploh nisem zavedal... Gre za to, da če ima nekdo o tebi superduper mnenje, se ti v glavi odvije neko čudno sklepanje, in sicer na način, da je oseba, ki ima o tebi kot ničvrednem človeku (tako namreč pač človek z nizko samo podobo misli o sebi) zelo pozitivno mnenje, za tebe kot ničvrednega človeka še manj vredna kot si ti sam... In zato avtomatsko odbiješ vse ljubezenske ponudbe od zainteresiranih žensk, saj nekje na ravni podzavesti narediš sklep, da je ta ženska, če ima o tebi tako pozitivno mnenje, očitno še manj vredna kot si ti sam...
Ampak sedaj sem že malo zašel... Moram pa priznati, da sem tole zgoraj napisal zelo v švungu... Brainstorming bi se skoraj lahko reklo... Tako da ne vem koliko je kaj povezano vse skupaj... Vem pa zagotovo, da sem precej razštelana osebnost, ki jo bo treba malo pošraufati...
ali pa veliko
