Prosim za nasvet

[Alina23]

Pozdravljeni, sem nova, iskala sem kaj podobnega in sem naletela na to stran, zato sem se takoj prijavila v upanju, da dobim kakšen pameten nasvet od ljudi, ki so že kaj podobnega doživeli.

V bistvu sploh ne vem kje naj začnem, ker je tega toliko. Stara sem 23, doma imamo medsebojne težave odkar vem zase. V mojem otroštvu smo imeli manjšo kmetijo, katero pa je oče brez kakršnega koli posvetovanja z družinskimi člani iz leta v leto večal in večal, dokler ni postala tako velika da jo 4 družinski člani (oče dela,mama je doma, sestra srednja šola, jaz zaključujem študij in imam redno službo) ne zmorejo več obdelovati, ker je vsega preveč. Starša sta se v mojem otroštvu stalno prepirala. Sedaj mi hodijo pred oči vse te grozne slike. Oče pride iz službe in gre takoj delat, midve s sestro pa smo do sedaj ravno tako. Sestra je pridna v šoli in namerava drugo leto v lj študirat. Jaz imam že 2 leti fanta, dobro službo, diplomo pišem. Enostavno zraven vsega tega ne zmorem več tako delati, saj je prenaporno. To bi bilo zaenkrat še vse lepo, če se ne bi oče obnašal tako kot se. Za njega je najpomembnejši denar, stalno me ponižuje, preklinja, mi daje vedeti, kot da sem zanj samo delovna sila. Noče razumeti da sem dovolj stara da si začnem urejat svoje življenje. Leta in leta tega so privedla do mojega trenutnega stanja.Oče me iz dneva v dan ponižuje, zanj sem ničvredna, pa če kaj pomagam al pa ne.Dela panike če grem k fantu pa če tisti dan ne pomagam.Ko je fant pri meni se kar pred njim dere name, in grdo obnaša.Jaz ga enostavno ne prenesem več. Ful težko se je tega znebit tudi ko si daleč proč. tudi ko sem več dni skupaj pri mojem al pa če sva na dopustu,me to znotraj razjeda, skoraj vsak dopust do sedaj so mi pokvarili, mi pošiljali sporočila, doma je to pa to narobe...itd...samo, da bi mi zbudili slabo vest, ker me ni doma in jim ne pomagam. Ugotovila sem, da je z vsakim dnem hujše, enostavno jih ne prenesem, vse to pa vpliva na celotno moje življenje, v službi sem slabe volje, čeprav je služba dobra in sem zadovoljna, ne morem se skoncentrirat za pisanje diplome, en dan sem dobre volje, čim vem da moram domov obup, slaba volja.... včasih sama sebe več ne prepoznam in si ne sledim več, ne vem kako naj to opišem, v glavnem sem totalno na dnu... odkar pomnim zase se mi to dogaja in ne vem več kaj je prav in kaj ne..... Vem, da si moram ustvarit svoje življenje, a imam eno blokado ki jo sama ne znam razumeti, do očetu čutim jezo in sovraštvo, po drugi strani pa predvsem strah.... tega ne razumem.

Upam, da me je kdo vsaj malo razumel....

[Mačica]

Najprej dobrodošla na forumu!!!

Po mojem mnenju je najboljše, da greš čimprej od doma!!! Očetu razloži, da si je sam izbral tako življenje (kmetijo) in da za to nisi odgovorna ti. Ti pa imaš svoje življenje in si ne misliš izbrat kmetije.
Če tega pač ne sprejeme, je njegov problem. Ti nisi dolžna plačevat za njegove odločitve!!! Ne rabiš se čutit krivo, če ne boš pomagala!! Naj proda zemljo, ali pa najame delavce, saj kakor razumem niste eksistenčno odvisni od kmetije. Tako, da se ne sekiraj. Reci mu, da ga imaš rada in da nočeš zgubiti stikov z njim, vendar, da dokler ne bo uvidel, da si ti, čeprav te je on "naredil" in te vzgojil, svoj človek in ne njegova last, ne bosta mogla funkcionirati!! Čeprav se mi zdi, da glede na tvoje pripovedovanje, oče tega ne bo razumel, samo ti ne moreš žrtvovat svojega življenja, zaradi tega, ker on nima razčiščenih pojmov!!!
Nisi mu dolžna ničesar, ne moralno gledano, ne po zakonu, ali kakorkoli!!!!

Moj nasvet je, da se odseliš od doma, saj si že dovolj stara pa še delaš, mogoče bi šlo celo v dvoje, s tvojim partnerjem, če bo za. Če pa kljub temu občutek krivde, ki ti ga je privzgojil tvoj oče ne bo izginil pa probaj najti kakšnega terapevta, da ti pomaga "izgnati" ta občutek krivde.

Drži se!!!

Lp Mačica

[krasendan]

Pozdravljena ALina in dobrodošla!

Razumemo ja, preklet poznamo take občutke...amapk načeloma si si že sama odgovorila, kako si pomagat...Težko boš rešila stvari, če si nonstop pod pritiskom in skoz v neposredni bližini, ki nad tabo izvajajo tak pritisk. To je nemogoče zdržat! Se kar strinjam z Mačico, najbolje bi bilo, da si najdeš svoj prostor nekje pod tem našim soncem, toliko, da si stran od familije, takrat se začne prvi korak, lažje boš umirila misli, lažje se boš odločala, z distance boš opazovala razmere...Me pa skrbi nekaj drugega...predvidevam namreč, da si sestrci edina opora...V bistvu ti bom svetovala edino to, da si njej v podporo, rabi te in sigurno ti rabiš njo, usmerita se ena na drugo, posprita se, sodelujta, tako boš med drugim vsaj malo olajšala občutek, da si sama proti družini...
Čimprej, čimprej pa bi bilo dobro, da razmisliš kaj ti potrebuješ za lastno srečo predvsem pa za notranji mir...potem pa samo še zagrabi in pojdi po tej poti!

Piši še kaj!

pozdravček

[Alina23]

Krasendan in Mačica hvala za odgovore.

V bistvu sem s fantom tako daleč, da bova v kratkem začela pri njemu doma urejat stanovanje posebej za naju, česar se zelo veselim, od včeraj naprej sem tudi njegova zaročenka.
Malo sem že po naravi takšna da se preveč sekiram kaj in kako, ko pa doma spet nastopijo problemi, je to še toliko bolj izrazito. Sestra je na istem mestu, samo da njej težko zbijejo samozavest in odločnost, čeprav se more reva borit za prosti čas za učenje, letos na primer ni hotla proti koncu šolskega leta nč govorit o ocenah, samo spričevalo je prinesla in pokazala, spričevalo z odličnim uspehom v 3.letniku gimnazije.
bolj me skrbi zakaj čutim tak strah do očeta, res da je strog in nečustven človek ampak vseeno.
Tudi moja teta ni svetnica, čeprav živi 20km proč od nas se vtika, oče pa jo spoštuje bolj kot svojo ženo... Starmu atu ki živi z nami sem omenila, da se bom preselila k fantu, pol pa je povedal to teti, on je bil ful slabe volje, ker ve da noče nobena od naju delat kmetije naprej in teta je meni težila, da bom starga ata v grob spravla in take... Neznosni so, vsi po vrsti...

[OLJA]

Alina23    Na žalost je večina staršev ki imajo kmetije nerazumevajočih. Oče ve da ko bosta vidve s sestro doštudirali , dobili službo bosta odšli od doma. Ve da vama ni za to garanje, da hočeta živeti in ne samo od jutra do večera garati. On verjetno ni imel časa ne za ženo ne za vaju ker je vedno bilo samo delo. Ne da pa se takim ljudem dopovedati da se življenje spreminja  in da samo z garanjem na kmetiji gredo leta mimo, ostariš in na koncu ostaneš sam. Poskusita si enkrat vzeti čas in ko bo oče dobre volje se poskusite nekako pogovoriti kako misli peljati kmetijo naprej, če vaju več ne bo doma , mama inoče pa se starata in ne bosta več mogla toliko delat kot nekdaj ko sta bila mlajša. Veliko uspeha . LP OLJA

[mina]

Njegova kmetija - njegova izbira...
Poberi se čimprej in prekini stike z njim. Kaj bi se brezplodno z njim pogovarjala in mu razlagala. Do sedaj ni pomagalo, naprej pa tudi ne. Raje porabi to energijo za novo gnezdece. Upam samo, da te je fant vreden.

[Alina23]

Olja, res je tako, da večina staršev ne razume, da hočejo otroci boljše življenje... Meni je oče vedno govoril naj se učim, naj bom pridna, naj dobim dobro službo, da mi bo lažje kot njemu, sedaj pa dela ravno obratno, zaničuje moj študij... Moja dva sta še mlada, stara šele 4o, saj sta postala starša zelo zgodaj. On je sedaj v najbolj produktivnih letih, sam pač ne razume, da tako ne gre več. Z mojim dragim bova začela rihtat stanovanje in spomladi se poročiva. Ta teden sem bila večinoma pri njemu in sem sama pri sebi opazila izboljšanje. Nisem bila živčna, ogromno sem naredila za diplomo, v službi je bilo super...Kaj vse naredi sprememba okolja.....

[mina]

in spomladi se poročiva.

Ne hiti. Si prepričana, da je pravi? Ali samo želiš ubežati očetu.
Tudi če počakaš malo, ne bo pozno.

[alexx]

Se strinjam z mino. Kam hitiš s poroko? In tudi z otroci ne hiti. Drugače je ko skupaj delite težave in ste prisiljeni pod isto streho. Počakaj, da boš videla kako bo. Sklepam, da si še zelo mlada. Zakaj malo ne *živita*. Potujta...oglejta si svet. Ko bodo otroci ne bo časa.
Saj verjamem, da se imata rada. A poskusita prvo. Jaz bi kot obvezno pred poroko in otroci zahtevala potrdilo o dveh (ali vsaj enem) letih skupnega življenja.

[mina]

Jaz bi kot obvezno pred poroko in otroci zahtevala potrdilo o dveh (ali vsaj enem) letih skupnega življenja.

Ti si milosrčna. Jaz bi najmanj pet let. V tem času pride počasi vse na dan. Dobro in slabo. In spoznanje, če je res pravi/a, seveda...
Alina23, hiti počasi!

[OLJA]

Podpiram Mino in Alexx  čisto prav imata, najprej se bolje spoznajta. Ne hitita samo zato da ubežita težavam doma. Saj lahko nekaj časa tudi živita skupaj in videla bosta če vama gre. Za poroko ni nikoli prepozno. Končno pa to ni več moderno. Če sta dva za skupaj sta lahko brez prstanov, če pa ne jih tudi 100 prstanov ne veže- Zato premisli !   LP OLJA

[moonica]

Končno pa to ni več moderno. Če sta dva za skupaj sta lahko brez prstanov, če pa ne jih tudi 100 prstanov ne veže- Zato premisli !

moderno ... ne-moderno ...

poroka je kot jeans, vedno  ... 




jaz se strinjam s tistim delom, da prstan ni nobeno potrdilo, zagotovilo, nekaj kar bi dva vezalo ali ne vem kaj ... a če imata oba to razčiščeno in se želita vseeno poročit, zakaj pa ne ...
in ta leta, dve, pet itd. skupnega življenja pred poroko ... ja zakaj pa ? če poroke ne jemlješ kot neke prelomnice je na nek način vseeno ali se poročiš po letu zveze ali pa šele po desetih ...
vsak je zgodba zase in lahko se pri kom razkrije kaj že prvi mesec, pri drugem pa dvanajsto leto ... in ljudje se spreminjamo ... jah ... ni črno-belo tole ...
sicer prenaglit se ni dobro z nobeno stvarjo, čakat ne vem kolko časa pa spet ne, cajt teče ...

naredita kot vama paše, kot vidva čutita!

in ja, sigurno boš lažje zadihala, ko boš izven tega okolja ... a potem ni najbolje pustit vse na miru (se zna potem po nekaj letih priplazit za tabo), dobro je razčistit stvari ... ni treba z ljudmi osebno, SAMA PRI SEBI - to je važno!

Srečno!

in če čutiš, da bi rabila kakšno pomoč ... ne boj se pridružit kakšni izmed naših skupin za samopomoč ali stopit do kakega psihologa ...

[Alina23]

Najprej hvala za vse te odgovore. Midva mogoče hitiva s poroko samo zaradi tega ker sva šele 2 leti skupaj, edino to. Drugače, sva živela eno leto skupaj, ko sm jaz bila zadnji letnik faksa, on pa je imel takrat še prejšno službo in sva bla v podnajemništvu. Tako, da mislim, da sem ga spoznala dovolj. Glede tega koliko časa moraš živeti s partnerjem da ga spoznaš je zelo relativno. So pari ki so skupaj 10 let pa se razidejo po mescu skupnega življenja, so pa pari ki jim zalaufa. Midva z otroci ne bova hitela, saj želi on prej faks, ki ga dela ob službi dokončat, jaz pa bom skušala delati na svoji karieri, čez par let pa otroke, če bo vse po sreči. In vsekakor se ne poročiva zaradi vseh teh problemov, ki jih imava.... ampak zaradi naju samih, sva pač precej tradicionalna kar se tiče poroke. Jaz mislim, da partnerja spoznavaš celo življenje, ne 2 leti niti ne 5 let.... in potrebno je prilagajanje v prav vsaki zvezi....

Moonica, prav imaš, vem, da se tega ne bom kar tako rešila in da selitev ni rešitev, je samo začetek.... Malo me je strah na kak način bo vse to prišlo....

Hvla za odgovore punce

[nenci]

Pozdravljena Alina23


Lepo, da si se nam oglasila in nam opisala svojo težavo. Danes, ko sem to prebrala, sem takoj vedela, da ti moram odgovoriti. Zelo dobro te razumem. Ravno tak primer sem si imela možnost v živo videti sama pred dvajsetimi leti. Popolnoma isto, samo s to razliko, da mladenka, ki je to doživljala, ni imela možnosti it v šolo po končani osnovni šoli, še celo v službo je komaj da smela. Pri njej je bila mati tista,
ki je videla vrednost življenja samo v kmetiji, v tistem, kar je sama mislila da je prav in ni dopuščala prav nobenega ugovarjanja. Tudi to, če bi ti odšla, ji je rekla, potem boš s tem mene ubila itd,itd. Prava
pošast, če mene vprašaš. In.......kaj se je zgodilo. Hči je dobila fanta, bil je tudi s kmetije, bila je zaljubljena. Njena mama pa mu je takoj povedala, da bo hči ostala doma, na kmetiji. Njeno mišljenje ni nič štelo. Jaz sem ji predlagala, naj se odseli. Ampak bila je še premlada. Jaz sem imela doma samo eno kletno sobico, nisem je mogla vzet k sebi. S fantom sta se razšla. Ki pa je spoznala sedanjega moža, sta si popolnoma na tihem uredila za silo stanovanje. IN JE ODŠLA. BREZ SLOVESA. Kar je bilo , če mene vprašaš, ker njeno mamo dobro poznam, TUDI EDINO PRAVILNO. In.......njena mama je ostala sama. Sedaj je sprevidila, da, če je kaj nasramna, hčere še na obisk ni dostikrat, kaj šele pomoč na kmetiji. PA SE NI UBILA, kot ji je prej grozila.

Ta njena hči je srečno poročena, z možem sta zgradila svojo hišo, imasta že tudi vnuke. In ima jih rada.
Pustila jim je živeti po svoje.

Zato ti moram povedati, da sta ti in tvoja sestra res pridni. In upam, da bosta uspeli DOKONČATI ŠTUDIJ. Kar ti oče govori, puskusi čim več preslišati in osredotoči se na to, da boš, ko se bo pokazala prva prilika, ODŠLA. Saj imaš vendar že službo, ki pa jo zaradi tako brezvestnega očeta ne smeš zapraviti. Pusti si, da ti bo v službi lepo. Zato imaš vso pravico. Nihče ne sme imeti svojih otrok za svojo lastnino in nihče ne sme vcepljati drugim svojega mišljenja. In če se je tvoj oče odločil, da bo kmetoval, naj kmetuje. Tebe ne sme poniževati ne on in nihče drug. Pridna si bila, zelo, da si ob takem očetu uspela doštudirati, se zaposliti. Lahko bi bil ponosen nate. Jaz bi bila.
Moja hčerka v zvezi s študijem ni izpolnila "mojih pričakovanj", pa je kljub temu nisem nikdar poniževala.
Ker vem, da je ona moje sonce. In sonce nas greje, nam daje luč, svetlobo. In to je to, za kar je vredno živeti.
Smilijo se mi ljudje, ki v svojih otrocih ne vidijo sonca. Škoda za njih. Ti pa imaš za seboj bridko življensko izkušnjo, ki jo boš premagala. ODIDI. Čimprej, tem bolje. Poskusi pomagati sestri, da bo lahko doštudirala. To naj bo tvoj moto. Nekoč boš na to ponosna. Ne imej pa slabe vesti. Nimaš je za kaj imeti. Vzbujati v ljudeh, posebno pa v svojih otrocih slabo vest je skrajno neodgovorno dejanje.
Ti nisi prav nič kriva. Za nobeno očetovo odločitev. In če bosta z materjo ostala sama na kmetiji, bo moral pripisati to sebi. Samo sebi.

Vesela sem, da si se oglasila na forum. Tu si že in boš še našla primerne nasvete in razumevanje. Tu je pravi naslov za pozitivna razmišljanja. Vsak poskuša pomagati. Vsi imamo za seboj slabe izkušnje. Preudarna si in to mi je všeč.

Kar pa se tiče fanta, so ti pa tudi že prednodni napisali, ne hiti, ne pojdi iz dežja pod kap. Za začetek se odseli od očeta. Pa tudi če v podnajemniško sobico. Poniževanje se ne sme nadaljevati. S fantom pa za začetek uživajta mlado življenje in se spoznavajta. Ustvarjajta si nepozabne trenutke. Za to ni potrebna poroka. Za to je potrebna ljubezen.

lepo te pozdravljam,

nenci

[Arwen]

..... Vem, da si moram ustvarit svoje življenje, a imam eno blokado ki jo sama ne znam razumeti, do očetu čutim jezo in sovraštvo, po drugi strani pa predvsem strah.... tega ne razumem.

Alina, jaz pa zelo dobro razumem... tudi jaz sem se očeta bala, pa istočasno sovražila ter ga imela rada (oz. sem mislila, da je to, kar naj bi čutila, bila ljubezen, je bil pa le še en dodaten strah pred njim, oblečen  v kvazi naklonjenost)... kolobocija zmešnjav, ki se je sedaj, ko sem presekala vozel in pretrgala stike, razvozljala in ki sem se je dokončno (vsaj upam tako) znebila.

Moje mnenje - če imaš možnost, čimprej proč od tam - po možnosti včeraj.

Arwen

p.s.
nasveti, da nikar z dežja pod kap, se mi pa zdi, da so mišljeni z vidika, da zelo radi pademo v podobno vezo oz. odnose, kot smo jih bili vajeni doma, zato ...hiti počasi, kar se tega tiče... itaq veš pa sama najbolj, kako in kaj 

[mina]

čimprej proč od tam - po možnosti včeraj.

Dodajam - ker je danes morda že prepozno

[Alina23]

Po dolgem času se spet malo javljam, punce hvala za vse dobre nasvete... Malo sem razmišljala in ugotovila, da bom se začela resno pripravljat na to da grem od doma, samo ne k fantu domov, iščeva kakšno drugo rešitev. Ko sm imela dopust sem bila pri njem en cel tedn in ugotovila prednosti in slabosti svoje bodoče tašče, saj ne da tega nism prej opazila, samo sedaj je bilo to še bolj poudarjeno. Njegova mati je kot moj oče, egoistično bitje. Hoče da si sin ustvari družino in živi doma, noče pa da si prostore opremi po svoje, ker se pač boji da bo vse porušil, vse za kar se je ona celo življenje martrala, jaz niti perila ne obesim prav, kaj šele kaj drugega, tako da mislim, da ta verzija odpade. Vedno bolj razmišljam, tako kot mi je ena punca svetovala,naj se ne zaletam v to, in naj grem rajši čist posebej od vseh....

[Alina23]

Pozdravljeni,

jaz se po dolgem času spet javljam. Nekateri poznate mojo zgodbo in težavo, mi dobro svetujete, ampak jaz sem začutila danes potrebo da se malo "izpišem"....
No, kje sem danes? po skoraj dveh letih odkar sem se oglasila tu. Danes sem poročena s tem fantom, ki sem ga omenjala, s katerim se super razumeva, živiva v podnajemniškem stanovanju, trenutno kupujeva stanovanje, jeseni pričakujeva novega člana... s tega vidika je vse super, glede naju.
Ampak moji stari problemi so kljub vsemu trudu ki ga vlagam ostali, res je da nisem šla po kakšno strokovno pomoč. Enostavno z mojimi se vidim enkrat na teden, še takrat prideva kaj pomagat. Moji so itak vedno depresivni in slabe volje. Ko sem jim povedala da bova kupila stanovanje in da ne bova gradila hiše na parceli zraven njihove hiše je bil spet cel kažin. Moj je kao glavni krivec za to, ker me je popolnoma spremenil, itd.... Skušala sem jim razložit, da sva se tako odločla, ker hočeva bit posebej, ker nama je skupno življenje brez vmešavanja drugih najpomembnejše, sploh sedaj ko bomo 3. Ampak padale so žaljivke o mojem možu, o meni. Sva pač lena, po vasi naju ogovarjajo da nočeva delat na kmetiji, itd.... Potem sem povedala še za nosečnost, še huje... oče je rekel, da je vredu, mama pa je začela da ni primeren čas, da nisem sposobna skrbet za otroka 24 ur na dan itd... Z vsem tem pumpajo še babico, ki mi vsakič ko pridem k njej jamra in stoka o tem kako sem nesramna do svojih, itd...
Vem, da delava prav z možem, da imava pravico živet po svoje. Vendar mene še vedno vse to razjeda, ti občutki krivde, slabe vesti, manjvrednosti, nizka samopodoba, zaradi stalnega poniževanja...
Želim si, da bi se razumeli, da bi mi pustili živeti po svoje, tako pa me zavirajo pri samostojnem življenju, občutek kot da greš naprej, nekdo te pa vleče nazaj... enostavno ne vem več. Sedaj mi je najpomembnejši otrok ki ga nosim, ki mi daje moč, da si uredim življenje po svoje, zato se hočem in se moram potruditi. Pa sem en dan v redu, drugič slabo. Ravno danes, ko sva se odločila da greva na drug konec SLO k bratu od moža, imam zopet te napade, ker imajo oni ravno te dni neka zidarska dela, sicer so najeti delavci ampak vseeno. Vem, da se vam zdi neumno in vse, ampak takšno je moje trenutno stanje, želim si biti z možem, it obiskat sorodnike, a hkrati imam spet to slabo vest in ta čuden strah. Čeprav sem močnejša kot sem bila, samo zgleda da še premalo. Ko sem jim takrat povedala o nosečnosti in o nakupu stanovanja so kot sem že omenila zmerjali in poniževali tudi mojega moža (ker ga ni bilo zraven seveda), jaz sem mu to povedala, ker je videl kakšna sem prišla domov in sedaj noče it tja, že prej ni rad hodil. Hoče da si ustvariva svojo družino in urediva vse pred prihodom otroka. Vem, da ima prav. Vendar mene te vezi, ta slaba vest, krivda, depresija, nizka samopodoba uničujejo. Enostavno mislim da si želim, kar nikoli ne bom dobila, da bi se razumela z njimi, da bi me končno imeli bolj radi. Strah me je na primer danes poklicati mamo in rečt da naju ne bo pomagat ker greva tja na obisk.... Vem, da je čudno ampak takšno je moje stanje.
Prebrala sem nešteto knjig, ki so mi pomagale, vendar samo začasno.

Misliti moram na otroka in na svojo novo družino, ki si jo z možem ustvarjava....
Ne pričakujem od vas rešitev, samo kakšno spodbudno besedo, podobno izkušnjo.....

Hvala vam za vse kar sem do sedaj in kar še bom dobila od vas....

[Slavka]

Draga Alina 

Tako je, kot si napisala, ti moraš sedaj misliti na svojo novo družino, ki jo ustvarjata z možem. Na svojega otročička, ki ga pričakujeta, na to, da boste vi trije zdaj družina. Vem, da ti vedenje staršev vzbuja slabo vest. Oni so pač imeli drugačna pričakovanja do tebe, ki pa jih nisi izpolnila. Vendar to ni tvoja krivda, pač pa njihova, ker so pričakovali nekaj, kar je v bistvu tvoja odločitev.
Ti lepo zaživi v svojem stavnovanju s svojim možem in otročkom, ki vaju bo osrečil jeseni. Živi svoje življenje in se ne oziraj nazaj. Verjetno bi bilo narobe, karkoli bi storila. Saj, če bi prišla živet domov bi pa kritizirali tvoje delo, obnašanje, kuhanje...ipd. ker želijo imeti še vedno komando nad tabo.
Ti si odrasla ženska s svojimi željami in potrebami, uresniči jih. 

Velik objem
Slavka

[green boy]

to je čist ok po ojem mnenju pač si ustvarjata družinco in pa delata gnezdo
če te zmerjajo optem ni najbolje da hodita k staršim pri nas je bilo tako da sem jih jas zmerjou pa so se mal distanceral in sm dojeu da ne bom s tem nič dosegel
želim vama vse naj naj v življenju in po mojem mnenju ko otrok pride se vse spremeni moški postane očka ženska mamica starši pa babice in dedki
tako da upam na vajino svetlo prihodnost in pa upam da bojo vaši tastari to dojel da pač hočta sama živet v ustvarjenem gnezdu

vse naj naj za vas 3
srčen pozdrav
Domen