Moja izpoved

[moljka]

In včasih je potrebno določeno stvar tudi malo odložiti in počakati na primeren čas. Včasih še ne vidimo določnih stvari, čeprav drugi že na kilometre vidijo, kaj je narobe. Ampak potrebno je, da delamo po metodah, ki nam dajejo rezultate in v našem ritmu in našem tempu.

 
Res je, drugi imajo drugačne kapacitete razvite in bi nekaj kar je nam nepredstavljivo oni speljali z levo roko. Zato je vedno zlato pravilo ... da prisluhnemo sebi in delujemo v skladu s svojimi trenutnimi sposobnostmi.

    

[Janja]

Še malo mojih zadnjih ugotovitev!

Ja, sem se odločila, da določenih stvari ne bom tukaj pisala in še zmeraj tako mislim. So preveč osebne in niso za na forum...

So pa tudi stvari, ki so direkno povezano z mojo mamo, njeno suicidalnostjo. Lahko bi napisala vse grde podrobnosti, kako je bilo, kaj sem jaz ob vsem tem doživljala in še marsikaj drugega, ampak verjetno to ni primerno za na forum, ampak bolj za prostor, kjer se izvaja psihoterapija.

Ampak do tega problema še nisem prišla. O tem problemu sva na psihoterapiji govorili samo eno uro. To pa zato, ker sem imela dosti več hujših in urgentnih problemov, ki sem jih morala razrešiti...

Sedaj pa k mojima dvema ugotovitvama, ki sta me izjemno razveselili.

Skratka po vsej tej debati je bila resnično presenečena, kako kljub temu, da nisem imela lahkih življnenskih preizkušenj, tako zelo pozitivno gledam na svet, na ljudi in ne obupujem,

Mislim res nočem bit nek zadrt cinik; Sam men se zdi, da tebi mal obupa in zdrava mera razočaranja nad ljudmi in življenjem nebi škodla.
Ker to je tko. Normalna reakcija človeka k živi zraven Fukušime je, da pizdi, je žalosten, obupuje, kriči v nebo. Sumljivo bi blo da bi reagiral tko, da je to super in, da bo iz dejstva, da mora zapustit dom,  neka spoznanja zdej vleku itd... Men to diši po dobrem starem zanikanju. 

Pa sem prišla tudi jaz v fazo, ko si končno priznam, da me DEJANJA določenih ljudi razočarajo, da sem včasih tudi jezna in žalostna. Pa to ni vezano na preteklost, ampak kar na konkretno sedanjost.

janja spet vse razume in se vsevprek istoveti :-)

Glede tega se mi je zgodil en tak preboj. Včasih sem razumela vse ljudi: tiste, ki so jamrali, tiste, ki so bili agresivni, tisti, ki so bili vsiljivi in čisto vse variacije, RAZEN povzročiteljev hudih zločinov in nasilja.

Za dejanje vsakega sem našla neko opravičilo.

Sedaj pa začenjam opažati, da ni več tako. Sedaj še zmeraj razumem in pogostokrat tudi začutim ljudi, čeprav se opominjam, da moram zapreti ta moja občutenja, da ti občutki niso moji, ampak občutki drugih ljudi.

Vse pogostoje pa opažam, da resnično več ne razumem dejanj vseh ljudi, da me nekatera dejanja tudi ziritirajo in ne iščem več izgovorov za nekorektna dejanja pri ljudeh.

Mogoče res ne bom več tako zelo eterična kot sem bila včasih, ampak mogoče je pa bolje, da dosežem en tak nivo kot ga je imela moja mama. Je bila poštena, dobronamerna in razumevajoča, ampak ravno tako kritična do stvari in dejanj , ki niso bila OK. In en tak nivo ima tudi Nataša.

To je to.

In vse to dosegam na meni ustrezen način.

[Aslan]

Sedaj pa začenjam opažati, da ni več tako. Sedaj še zmeraj razumem in pogostokrat tudi začutim ljudi, čeprav se opominjam, da moram zapreti ta moja občutenja, da ti občutki niso moji, ampak občutki drugih ljudi.

Pomembno je razmejiti ja ... kaj se dogaja meni in kaj drugi osebi.
Najti mejo med seboj in drugo osebo.
Nekaj kar smo morda mislili, da je velika vrlina - se lahko tako izkaže za oviro.
Trpeti z nekom ni enako kot biti empatično uglašen z žalostjo nekoga.
V prvem primeru trpita oba, v drugem se čustva izrazijo in predelajo.

Sama sem bila desetletje nazaj ponosna na to, da počnem 5 stvari hkrati ...
Danes VEM ... kako pomemben duhovni napredek je živeti tukaj in zdaj in biti osredotočen na to kar ravnokar delaš. Biti polno prisoten v sedanjem trenutku prinaša notranji mir.

Mogoče res ne bom več tako zelo eterična kot sem bila včasih

... eteričnost je lahko širok pojem ... del tebe bo vedno eteričen in je večen ...
 

[Janja]

Čau!

Spet se oglašam v svoji temi...

Nekako nisem več želela pisati v moji temi, ampak materiala je še veliko. Ker pa se tudi sama soočam s problematiko suicidalnosti, bom nekaj mojega pisanja, ki sem ga pisala v eni drugi temi prekopirala sem, ker dejansko sodi tudi v mojo temo.

Veliko je še stvari o katerih bi želela pisati, se vam izpovedati...

Sedaj se je na forum registrirala še Nataša, moja sestra. Ona je bila tudi ena od mojih podpornih oseb. In če bo kaj želela, bo tudi ona napisala. Mogoče svoje videnje podporne osebe sestri. Ne vem, se bo sama odločila...

Prvotna tema se nahaja tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9206.msg259457.html#msg259457.

Dušica!

Janja,

Jaz pa mislim, da se o suicidalnosti še premalo govori in piše. O tej problematiki je potrebno govoriti, pisati in ozaveščati ljudi, da bi znali pomagati sebi in svojcem ali prijateljem, če bi se nekoč znašli v tej poziciji.

mogoče sem razumela narobe in se za to opravičujem! Moj namen je bil, da bi preusmerila misli, pisanje v bolj prijetne reči, ker vem, da si lepih beseh, vzpodbudnih napovedi in mavričnih misli marsikdo želi.. Je pa res, da treba tudi takšne probleme reševat!

Ni se ti potrebno opravičevati, jaz nisem vzela za slabo. Je pa res, da sem napisala še drugi vidik, ki ga pač poznam.

Res je, manj samomorov je in zato vem, da nam bo uspelo preprečiti še kakšnega.. ..sicer pa, je morda problem v tem, da smo kljub temu pisanju in ozaveščanju v tiskani obliki, premalo "fizično" povezani..objem toplina, stisk dlani.. Človek, ki je v stiski in ne vidi izhoda, rabi tako moralno podporo kot čvrst prijem odkrite in poštene osebe....

Prazniki so, dušica, december, čas ko bi moral bit po defoltu vsi neki veseli in s prijatelji + družino. Kdor tega nima, je kontrast še večji..

Punci, to vse popolnoma drži kar sta obe napisali.

Po drugi strani pa so tudi taki primeri kot se je zgodil v naši družini, kjer je bilo velliko pogovorov, veliko topline, veliko fizične bližine, ampak na drugi strani soočanje z dvema zelo hudima boleznima in potem je sledilo dejanje, ki se ga v našem primeru ni dalo preprečiti. Vsi smo naredili vse kar smo lahko.

Na srečo sem govorila z nekaj precej strokovno podkovanimi osebami, ki so me malo pomirile glede mojega dojemanja samega dejanja, ki je bil v našem primeru povezan s psihotičnim stanjem. In takšna oseba se v takšnem stanju ne zaveda, da smrt ni rešitev, ker takrat nima stika z realnostjo.

Nekako tako je bilo tudi po prejšnjem poskusu, ki pa ni uspel. Ko se je mama začela zavedati realnosti, in sicer kakšno dejanje je storila, se je zgrozila, ker to ni bilo v skladu z njenimi prepričanji in načinom življenja. In takrat je bila vesela, da je ostala živa. In je živela še eno leto zelo kvalitetnega življenja dokler bolezen spet ni izbruhnila. Takrat v precej hujši obliki...

Tako je bilo v našem primeru. Se pa zavedam, da v precej več primerih je pa dejanje trdno načrtovano zaradi hudih stisk in resnično se je vredno potruditi za vsako življenje.

Če pa nam ne uspe osebe rešiti, je pa potrebno odžalovati in iti dalje z zavedanjem, da smo storili vse kar smo lahko...

[Janja]

~ Nadaljevanje ~

v naši družini, kjer je bilo velliko pogovorov, veliko topline, veliko fizične bližine, 

pojma nimam, zakaj, a veliko težavo imam, temu verjet  moj problem, pač

Arwen, bo kar držalo. Res je to tvoj pogled, tvoj vidik kot pa kaj drugega...

Ja, te pa razumem...

Resnično vem, da ni potrebno, da bi napisala vse kar bo sledilo, ampak mogoče je pa čas, da spregovorim tudi o tem delu mojega življenja, ki so ga vedeli resnično samo, samo najbližji.

Kot sem že pisala je moja simptomatika izbruhnila ponovno v mojem tretjem letniku srednje šole. Do takrat sem živela zelo dobro življenje povprečne najstnice. Če sem se primerjala z vrstniki, sem živela celo bolje kot drugi. Nič mi ni manjkalo, mogoče samo malo več denarja, ker mama kljub izredno dobri službi ni zaslužila toliko kot bi si pač najstica želela. Sploh pa, če se je družila še z eno drugo najstnico, ki je kar naprej hodila v Trst.

Ampak, ko sem dozorela, sem videla, da sem imela vse in še več. Imela sem toplino, ljubezen in pristne odnose, kar pa ta moja prijateljica ni imela. Živela je z mamo, s katero se ni tako razumela, ker je njena mama njeno ljubezen kupovala skozi denar, ker si ni vzela časa zanjo, ker je ni razumela, ker ji je ta prijateljica raje lagala kot povedala po resnici...

Ja te potrebe nikoli nisem imela...

Ker mi ni bilo potrebno. Jaz se niti enkrat nisem zlagala, ker mi ni bilo potrebno, ker se je dalo vse pogovoriti...

Da ne bom predolga: imela sem ljubezen mame, stare mame, pradedka, sestre, bila sem srečno zaljubljena, njegovi starši so me imeli radi, razumela sem se tudi z njegovo sestro, imela sem socialni krog in prijateljice, v šoli sem bila uspešna in delala sem plane že za nadaljni študij in nadalnje življenje...

Kar naenkar pa zasuk in konec vsega. Simptomatika na višku in začenjanje izogibanja. Kar naenkrat ni bilo več mojega prejšnjega življenja...

Nihče ni vedel kaj mi je.

Ko je bilo prehudo, sem razmišljala, da bi se kar vrgla dol čez balkon, ker sem tako ali tako samo breme mojim, ki sem jih imela rada. Nisem tega storila, ker me je bilo strah...

Še sem tukaj in ponovno se mi moje življenje vrača nazaj. Bilo je hudo, ampak je bilo vredno vse skupaj. Žal mi je samo, da mama ne vidi mojega napredka. No, pa saj vem, da ga vidi.

Nataša je namreč blazno navdušena, da je dobila spet svojo sestro nazaj. In tudi vsi ostali, ki so me poznali pred izbruhom simptomatike, se veselijo z mano. Tudi T., ki je vedel, kako je bilo...

Drugače pa sem govorila tudi že s par osebami, ki živijo v zelo urejenih družinah, kjer ni nobenih primankljajev. So pa te osebe zbolele za bipolarno motnjo (ali pa kaj drugega) in so želele zaključiti življenje, ker se jim je zdelo, da s svojo boleznijo obremenjujejo svojce...

To so moje izkušnje...

[Janja]

In še odgovor Arwen!

Res mi tega ni treba, ampak ŽELIM...

Kar naenkar pa zasuk in konec vsega. Simptomatika na višku in začenjanje izogibanja. Kar naenkrat ni bilo več mojega prejšnjega življenja...
Nihče ni vedel kaj mi je.

vsak zakaj ima svoj zato, Janja. Nič, ampak res popolnoma nič, ni kar tako.

Ja, seveda, da ga ima. In danes tudi jaz vem, zakaj je bilo tako, poudarek na DANES, takrat pa tega ni vedel nihče.

Po posvetu z mojo psihiatrinjo sta sprožilca lahko dva:

* Odhod T. v vojsko in to je moj primarni problem ~ problem separacije, ki se mi ponavlja že celo življenje in je bil sprožilec moje motnje že v začetku. To poznamo otroci, ki smo bili ločeni od staršev. Enak problem je imela tudi Juliette...

* Eden od možnih povzročiteljev je bila po mnenju moje psihiatrinje tudi zelo huda oblika angine, ki sem jo prebolela ravno v tistem obdobju, ko je odšel T. v vojsko. Ena od možnih razlag je tudi ta, da se OKM lahko sproži tudi na tak način. Žal jaz ne znam strokovno podati te razlage...

Žal mi je samo, da mama ne vidi mojega napredka.

zanimiv je podatek, KDAJ se je ta napredek začel.....

Moj NAPREDEK se ni začel z njeno smrtjo, ampak že mnogo, mnogo prej. Je bil pa zaradi tega, ker nisem imela medikamentozne podpore (pri meni je nujna!) tako počasen. Sedaj, ko imam pravo kombinacijo vsega, je pa napredek zelo hiter, precej hitrejši kot pri ostalih. In tudi mnenje strokovnjakov je, da jaz zelo napredujem zato, ker sem imela že zelo dobro podlago, ker sem že prej delala veliko na sebi.

Začetek mojega napredka pa se je začel, ko sem se začela soočati z mamino boleznijo. Kontradiktorno, ampak resnično. Takrat sem se morala soočati tudi s stvarmi, ki mnogo uporabnikov tukaj spravlja v stisko, mene ni...

To je še en del moje zgodbe. Že dolgo sem to nosila v sebi. Sedaj je moralo priti ven.

In ker je bilo 5. decembra ravno eno leto po maminem odhodu je bil mogoče tudi čas, da nekaj napišem o njej. Ja, veliko je dala nama z Natašo in vsem tistim, ki so bili povezani z njo. Zato naj bo tukaj še ena pesem samo zanjo in eno njeno ustvarjanje:

http://www.youtube.com/watch?v=iZPniJvZnFI.

Z Natašo imava veliko kvalitet, poleg slabosti. In da sva taki, kot sva, je v veliki meri tudi njena
zasluga.

Arwen, hvala, da si drezala vame. Si v bistvu naredila podobno kot Matheu_ v preteklosti. Jaz potrebujem malo drezanja, da se začnem odpirati.

Mogoče bodo pa tile moji precej dolgi zapisi tudi komu zunanjemu pomagali, ki se srečuje z enako problematiko kot se midve z Natašo in pogostokrat nerazumevanjem ljudi, ki velikokrat mislijo, da se samomori delajo samo v družinah, kjer ni razumevanja. Lahko je to tudi posledica zelo hude bolezni. V našem primeru je bilo tako...

[Arwen]

vse lepo in prav in me veseli zate, pa vendarle... koga prepričuješ? očitno sebe

[Janja]

Arwen!

Ne, mene ni potrebno prepričevati, jaz poznam resnico.

Sem pa bila z večih koncev spodbujana, da bi napisala še kaj o suicidalnosti, da bi mogoče še komu s tem pomagala...

Tisti, ki sem jim z mojimi zapisi pomagala (ne samo zaradi suicidalnosti, tudi zaradi mojega pisanja na splošno), so se mi javili na ZS. Javno se ne želijo zaradi določenih razlogov razkrivati. In jaz spoštujem te njihove dločitve. Jaz njihove zgodbe poznam in vesela sem, da sem jim pomagala z določenimi namigi, zapisi...

To šteje in to je pomembno. Druge prepričevati je pa resnično nesmisel. In Arwen, ravno ti si mi to svetovala.

Ja, so bili pa tudi ljudje, ki so razmišljali, da pa sem jaz kriva za mamino poslabšanje (glede na to, da je imela 24. letno remisijo). Mama bi se lahko zdraven raztrgala, da bi jih prepričala, da to ni bilo tako. Zakaj že?

Midve sva točno vedeli kako in kaj. Pa še ljudje, ki so naju posnali, tudi Nataša.

Ja, je pa bolelo, ko si slišal, da si TI povzročitelj za mamino bolezen in ravno tako me zbode, ko slišim, da je mama povzročitelj za mojo bolezen...

[Arwen]

  Druge prepričevati je pa resnično nesmisel. In Arwen, ravno ti si mi to svetovala.

točno tako; in resno mislim... kot resno mislim, da je prepričevanje sebe v bistvu: slepljenje sebe.... ?

[Janja]

Arwen!

Mogoče pa o njej pišem zato, ker je to moj način žalovanja za njo. Saj sploh še nisem prišla do tega področja, ker sem si morala najprej sebi pospraviti *podstrešje*.

In zdi se mi blazno krivično, da ne morem normalno odžalovati, ker imam še toliko enih stvari za urediti pri sebi. Čisto vsak, ki je izgubil njemu pomembno osebo, je šel čez fazo žalovanja, ker je to potrebno, samo jaz ne.

Ker se že celo leto ukvarjam samo in zgolj s sabo, ker obdelujem popolnoma banalne zadeve, ki so me zaznamovale...

In končno sem začela govoriti in pisati o sebi in tudi o njej in še o nekomu. Prej toliko let nisem. In to je moje šibko področje. Ker sem bila dostikrat nerazumljena, veliko ljudi si je moje besede tudi precej drugače razlagalo kot sem jih jaz imela namen povedati...

In mi je hudo, ker je več ni...

In pogrešam najine poovore o duhovnosti, najine pogovore o marsičem...

In pogrešam druženje nje, Nataše in mene, ko smo se smejale in klepetale tako čisto brez veze in tisti njen smeh, ki me je dostikrat spravljal v dobro voljo, ko mi je bilo najbolj hudo.

Ja, to je bila ona, ko je bila zdrava.

Ona, ko je bila bolna (zadnja štiri leta), je bila shujšana do kosti, s prestrašenimi očmi, ki so se bale vsega...

In še veliko, veliko je tega kar nosim v sebi.

Veliko lepega in veliko žalostnega. Ko vidiš pred sabo osebo, ki je bila celo življenje polna energije in polna humorja, ko ne zmore zaradi strahu iti nikamor, ko je oseba praktično odvisna od tebe in še ogromno stvari, ki jih veva samo midve z mamo in tega niti ne govorim, ker si ona tega ne bi želela...

In ja, rada sem jo imela in jo še imam.

In v zadnjih letih točno poznam njene občutke nemoči, ko je v preteklosti želela meni pomagati, pa mi ni zmogla. Točno tako sem se sedaj počutila jaz.

Želela sem ji pomagati, pa ji nisem zmogla...

Tisti, ki jim s tem mojim zapisom pomagam, že vedo.

[Jagodka]

Želela sem ji pomagati, pa ji nisem zmogla...

Toliko občutka krivde preberem.....tudi idealiziranja. 

[Slavka]

Janja  

In zdi se mi blazno krivično, da ne morem normalno odžalovati, ker imam še toliko enih stvari za urediti pri sebi. Čisto vsak, ki je izgubil njemu pomembno osebo, je šel čez fazo žalovanja, ker je to potrebno, samo jaz ne.

Tudi jaz sem se z žalovanjem spopadala zelo zelo dolgo....jaz sem se namesto z žalovanjem v tistem obdobju ukvarjala predvsem s svojim počutjem, paničnimi napadi in depresijo....sploh nisem mogla razmišljati o njenem odhodu, ker sem imela venomer v mislih svoj odhod.  
Sicer pa žalovanje poteka pri vsakemu drugače....prav gotovo tudi ti žaluješ, na svoj način...in prav je tako.

In pogrešam najine poovore o duhovnosti, najine pogovore o marsičem...

In pogrešam druženje nje, Nataše in mene, ko smo se smejale in klepetale tako čisto brez veze in tisti njen smeh, ki me je dostikrat spravljal v dobro voljo, ko mi je bilo najbolj hudo.

Ja, to je bila ona, ko je bila zdrava.

Tudi jaz pogrešam mojo mami...najine pogovore, ki sva jih imeli...edino z njo sem lahko govorila o določenih stvareh...a o določenih pa pač niti z njo ne, ker je pač nisem želela prizadeti.

In čeprav vem, da je tudi njena vzgoja veliko pripomogla k mojim sedanjim težavam, jo ne obsojam....tudi ona jih je imela, sedaj to vem. Sam bog ve, kako se bo moja depresija in tesnoba odražala v odrasli dobi mojih otrok...morda tudi jaz njima "škodim", a prav gotovo ne namerno.  

Veliko lepega in veliko žalostnega. Ko vidiš pred sabo osebo, ki je bila celo življenje polna energije in polna humorja, ko ne zmore zaradi strahu iti nikamor, ko je oseba praktično odvisna od tebe in še ogromno stvari,

Je težko, se strinjam....Jaz sem se zadnja leta z mojo mami raje "samo" slišala po telefonu, kot pa jo videla, ker je hirala pred mojimi očmi....v njenih besedah namreč ni bilo čutiti tistega, kar je bilo opaziti v njenih očeh...ugašanje.  

Želela sem ji pomagati, pa ji nisem zmogla...

In nikar si ne očitaj tega   Storila si zanjo veliko in z njo preživela lepe in manj lepe trenutke....vsemogočna pač nisi, si le človek, ki tudi sam rabi ramo za jokanje, tako, kot vsi.


Sicer pa sploh ne vidim v čem je sedaj tu problem, da je nastala ta debata...Človek ima vso pravico čutiti tako, kot čuti in skriti, kar pa želi skriti. In Janja, jaz menim, da se ne rabiš opravičevat in dokazovat nikomur....ti imaš pač svojo zgodbo...svoje spomine...svoja čustva....vsi ostali smo le opazovalci.

[moonica]

men se zdi super, da pišeš in govoriš o tem ... mislim, da je to pozitivno zate in morda še za koga

[Aslan]

In končno sem začela govoriti in pisati o sebi in tudi o njej in še o nekomu. Prej toliko let nisem. In to je moje šibko področje. Ker sem bila dostikrat nerazumljena, veliko ljudi si je moje besede tudi precej drugače razlagalo kot sem jih jaz imela namen povedati...

In mi je hudo, ker je več ni...

In pogrešam najine poovore o duhovnosti, najine pogovore o marsičem...

In pogrešam druženje nje, Nataše in mene, ko smo se smejale in klepetale tako čisto brez veze in tisti njen smeh, ki me je dostikrat spravljal v dobro voljo, ko mi je bilo najbolj hudo.

Janja pošiljam ti sočuten objem.
Vse se dogaja, ko pride čas za to ... počasi se začne odstirati tančice in začne se žalovanje ...
polno je lahko mešanih občutkov, ima svoje faze in na koncu prinese pomirenost tako z seboj kot z odhodom osebe ki nam je dragocena.

Nisi sama v tem ...

[mala-tečka]

men se zdi super, da pišeš in govoriš o tem ... mislim, da je to pozitivno zate in morda še za koga

se strinjam s teboj. Danes samo malo prebiram in se iščem še tukaj. Vidim da si moram vzeti malo več časa da preberem vse. Zgodbo  pravzaprav ni to zgodba ampak je življenje, spremljam na moj način. Lepo je, da se govori o tem. Sama sem veliko na spletu in vem kaj potegnejo za seboj take stvari. Za začetek lahko samo rečem kapo dol pred vsemi, ki ste se odločili govoriti o teh zadevah. Kaj več pa jutri ko bom spočita. Mirno noč vsem skupaj.

[mala-tečka]

Sicer pa sploh ne vidim v čem je sedaj tu problem, da je nastala ta debata...Človek ima vso pravico čutiti tako, kot čuti in skriti, kar pa želi skriti. In Janja, jaz menim, da se ne rabiš opravičevat in dokazovat nikomur....ti imaš pač svojo zgodbo...svoje spomine...svoja čustva....vsi ostali smo le opazovalci.

Se podpišem pod tole Slavka. Ponavadi se razvijejo debate iz različnih razlogov. Ne vem zakaj je potrebno dokazovanje nečesa. Situacija je taka, vsak ima svoje življenje in dela z njim kar želi. Vedno pa tudi ne vemo vzroka ali pa nam ga ni potrebno vedeti. Janjino zgodbo poznam najbolje od vseh. Tukaj ne gre za nobeno idealiziranje ampak samo za realnost. To je moje skromno mišljenje.
Pozdravček, se še kaj tipkamo 

[trzinka]

Tudi jaz se podpišem pod Slavko in tečkico. Janja, odlično ti gre in če imaš željo pisati o svojih občutkih, piši, so samo tvoji in samo ti in sestrica vesta kaj je realnost in resnica, ne potrebuješ se opravičevati.

[Suzy]

Janja

[Arwen]

In zdi se mi blazno krivično, da ne morem normalno odžalovati, 

  kaj pa je "normalno" žalovanje? samo tisto, ko greš skozi tistih pet faz?  dvomim... vsak po svoje, vsak za sebe. Ni nekega pravila... in ni nekega "pravega" žalovanja (namreč samo tako je prav in nič drugače) ...

Čisto vsak, ki je izgubil njemu pomembno osebo, je šel čez fazo žalovanja, 

aja?

Sicer pa sploh ne vidim v čem je sedaj tu problem, da je nastala ta debata..

in kaj je narobe z debato? in v čem naj bi bil problem?  debata pač.... je pa res, da če se vzame preveč osebno....

Toliko občutka krivde preberem.....tudi idealiziranja. 

ja... to nekateri vidimo... seveda pa resnico pozna le tisti, ki je vpleten... in velika verjetnost je, da se motimo... ali pa tudi ne

[mala-tečka]

Lep pozdrav vsem skupaj!
Malo sem prebirala komentarje in moram priznati, da me ni prav nič presenetilo. Sem že kar nekaj časa na spletu in sem že marsikaj videla. Na nekem portalu sem se precej razgalila, pa ne mislim to tko konkretno s slikami. Sem pač povedala veliko o sebi. In potem so se vnele debate. Ljudje, ki so me najmanj poznali so iz napisanega sklepali iz svojega vidika. Tisti so mimogrede imeli največ za povedati. Nekaj časa mi ni bilo jasno zakaj se to dogaja. Potem sem prišla do zaključka, da ljudje v moji zgodbi iščejo svoje odgovore. Kar pa jih seveda težko dobijo. Vsaka zgodba ima svoje ozadje, zato težko najdemo skupne zaključke. Če se kdo vtakne v moje probleme, ni rečeno, da imam samo jaz probleme. Mogoče ima ta oseba pri sebi še več stvari za pospraviti kot jaz. Razmislite malo  Janjo poznam že uhhh zelo dolgo  . Kar Janja pove je resnica  V vseh teh letih kar smo dale skozi, sem samo vesela, da smo bile tako srčno povezane in da smo se imele rade. Še danes sem hvaležna mami, da je bila zmožna nama nuditi toliko ljubezni. Hvala ji še danes od srca. In tukaj se bom dotaknila še druge stvari, ki me je zbodla v oči. Ja, žalovanje. Koliko časa žalovati in kako žalovati? Idealnega odgovora tukaj ni. Tudi ni idealnega načina kako živeti. Jaz žalujem na svoj način. Janja žaluje na svoj. Nekateri ne zmorejo in se zlomijo pod težo žalovanja. Eni takoj pozabijo. Ne smemo obsojati tistega, ki žaluje, niti tistega ki ne žaluje. Vsak človek je svet za sebe. Vsi imamo čustva, smo posebni. Jaz še vedno žalujem za mojo mačko. Še vedno se s solzami v očeh spomnim psa, ki smo ga zaradi bolezni dali uspavati. Še vedno se večkrat spomnim strica, ki mi je bil kot drugi oče. Pa mislite da je kaj narobe, če sem taka? Najbrž ne. Saj sem človek, ki imam čustva.
Upam da nisem bila predolga. Želim vam lep dan, saj veste, če je v naših srčkih sonce, potem nas ne zmotijo niti oblaki in niti dež