Ne vem več kako naprej...

[white.rat]

Zdravo! Upam, da ne boste jezni če odpiram novo temo (če je že podobna) in ja da je sploh na pravem mestu.
Lahko bi napisala cel roman o mojem življenju, zakaj in kako se je vse skupaj začelo, samo se mi zdi da ni potrebno. Zelo imam veliko željo po smrti, po mojem mnenju preveč razmišljam o njej, in jo vidim zelo lepo in nekako svobodno. Ampak me (na srečo?ali kako bi kdo pravil) nekaj zaustavlja...pred slabim tednom sem imela poskus samomora, in od takrat nonstop razmišljam le o tem...nekaj časa nazaj sem bila že obravnavana v bolnici in ko sem bila od tam odpuščena mi je šlo kar na bolje. Potem pa bum kar naenkrat...tak občutek imam kot da me nekaj sili v črne misli in v rezanje in podobno...joj zdaj bi vse to skupaj zbrisala, ker se bojim da bi mi začeli pisati da ne vztrajam oz. da se ne trudim in da se smilim sama sebi (sicer priznam, sem se že kdaj, samo takrat sem se zavedala in sem se tudi ustavila). se mi zdi da je vse skupaj brez smisla..

[Volksamotar]

Pozdravljena

Poskusi sama pri sebi malo bolj definirati dejavnike, ki so te pripeljali do teh misli in dejanj. Mogoče s pomočjo kakšne knjige, če ne drugače.

Opisala si precej splošno, vendar mislim da od nič taka samodestruktivna dejanja vendarle ne pridejo.

Hočem reči, vsak zakaj ima svoj zato.

Upam, da se ti je stanje od prvega zapisa že pomirilo in da lahko bolj objektivno gledaš na vse skupaj. Imaš kakšno terapijo?

[erča]

HAJ!
Kaj ti naj rečem, kaj odgovorim- vem, da ne zaupaš nikomur več, ne zdravnikom, ne staršem, zato pa si tako daleč prišla.
Kako naj te vzpdbudim, da greš v naravo, v trgovino ,na zabavo, če pa dobro vem, da si čist na tleh.
Edino kak dober terapet ti bi pa lah pomagal. Sem na tem forumu opazla, da enga Pala al kako  se že piše ful hvalijo. Bom še enkrat poiskala , kje sem to videla, pa ti napišem - a veš tud sama ga bi rabla.
Zato drži se in si reč nisem edina, ki tako trpim.
Zato pa zlij vse težave na to stram - z veseljem bomo brali in ti mogoče pomagali s svojimi izkušnjami.

DRŽI SE IN ČIMPREJ NAPIŠ KAKO TI JE!!!!!!!

[Liber]

Zdravo! Upam, da ne boste jezni če odpiram novo temo (če je že podobna) in ja da je sploh na pravem mestu.
Lahko bi napisala cel roman o mojem življenju, zakaj in kako se je vse skupaj začelo, samo se mi zdi da ni potrebno. Zelo imam veliko željo po smrti, po mojem mnenju preveč razmišljam o njej, in jo vidim zelo lepo in nekako svobodno. Ampak me (na srečo?ali kako bi kdo pravil) nekaj zaustavlja...pred slabim tednom sem imela poskus samomora, in od takrat nonstop razmišljam le o tem...nekaj časa nazaj sem bila že obravnavana v bolnici in ko sem bila od tam odpuščena mi je šlo kar na bolje. Potem pa bum kar naenkrat...tak občutek imam kot da me nekaj sili v črne misli in v rezanje in podobno...joj zdaj bi vse to skupaj zbrisala, ker se bojim da bi mi začeli pisati da ne vztrajam oz. da se ne trudim in da se smilim sama sebi (sicer priznam, sem se že kdaj, samo takrat sem se zavedala in sem se tudi ustavila). se mi zdi da je vse skupaj brez smisla..

Splača se malo dat te misli na stran in se oprijet nečesa druzga, predvsem pozitivnega..

Kaj bi blo to čemur bi ti lahko namenila večino razmišljanja in da ni destruktivno naravnano, ne vem. Vem pa, da prav za vsakega obstaja nekaj za kar je vredno živet. In na način, da vso energijo namenjaš destrukciji same sebe, seveda ne moreš prit do tega.

Kaj ti največ pomeni? Je kakšno področje še posebej pereče in te "ubija"? Odgovor na to vprašanje skoraj gotovo veš.

Mogoče bi precej pomagal že pogovor. In potem od tam naprej.


Napiši še kaj 

[white.rat]

Hvala vsem trem za odgovor. 

Volksamotar, ja res ne vem najbolje zakaj imam take misli, pač ja imam za seboj neprijetno preteklost, samo baje sem jo dala čez...? Sem pa še vedno enakega mnenja da zakaj bi se nekaj trudil če itak umreš...to sem se že z parimi ljudmi pogovarjala a so mi vsi ponavadi rekli: da se ti nekaj lepega zgodi. Ne štekam. Lej zgodi se ti nekaj lepega, so what, itak umreš. Sam sem zdaj prišla do tega mišljenja da se ne bom ubila...ker od takrat ko sem imela poskus, sem videla kaj groznega bi naredila družini, sorodnikom, prjatlom...šele takrat sem spoznala da jim nekaj le pomenim. Ja zamenjala sem ene par terapij, zdaj nazadnje sem imela zolrix, zoloft, sanval in helex po potrebi. Na zadnje dva sem se preveč navadila, prov odvisna sem ratala...od zolrixa sem imela tako povečan apetit da groza, nič več ni bilo zdrave prehrane, vidla sm samo še sladkarije. No ja zdaj sem shujšala za 6kil. Zoloft mi je pa prijel kar malo več kot po 1 mesecu. Nisem bila več tesnobna, bolj sproščena, nič črnih misli, pozitivna, vesela...ampak ne vem zakaj se mi je slabšati začelo...vse to kar je bilo + se je ubrnilo na -. Zdaj sem dobila datum za h novi psihologinji, in se bova potem menili katera zdravila bom jemala (a bom nova, al ista, itd.)

erča, v naravi sem vsak dan, grem na sprehod s psom, trgovine (le če je kaj nujnega pač potrpim) in zabave ne pridejo v poštev - ne prenesem gneče, strah pred ljudmi se mi je znova vrnil. Sicer pa ja...prejšni teden sem se prijavila h novi psihologinji, h eni ki mi jo je par ljudi priporočal, in sem bila prav presenečena ker mi je kar hitro dala datum, tako da zelo močno upam da se bova ujeli.
Kako sem? Boljše od takrat ko sem napisala ta prvi post...misli so še vedno iste, ampak ja se nimam namena ubiti, nič se mi ne da...dobila sem neke pozitivne afirmacije, da bi si jih ponavljala vsak dan..dva dni sem si jih pomojem ponavljala. Zdijo se mi neumne, in ne verjamem da bi to delovalo. Mja vrjetno obupam prehitro.

Liber, imam nekaj stvari ki mi pomenijo, samo ne pa spet največ...včasih sem "živela" le od tega, zdaj zadnje pol leta, leta pa preprosto...ne vem.

 

[erča]

Pozdravljena, hvala za odgovor sorodna duša - namreč isto se mi dogaja kot tebi, s tem, da sem jaz še za eno luknjo slabše, še v naravo se mi ne ljubi . Tud jaz sem ponavljala neke mantre, kak teden- sama seb sem se zdela butasta- pomaga pa nič.
Zanima me če  ti bo psihiater kaj pomagl, napiši mi- če bo se tud sama prijavim. Psihiatrov se rajš izogibam, razkrit jim moraš vso svojo bedno življenje- tako, da si na koncu obiska pri njih še slabše.

Drugač pa - to naše življenje ni življenje, je životarjenje !!
lepo bodi

[dusica]

White.rat,

osebno menim, da je smiselno ugotovit razlog teh misli - od kod izvirajo? Ko boš spoznala sprožilne dejavnike, se jim boš lahko posledično izognila ali pa vsaj..ko se bodo pojavile te vsiljive misli, se jim zoperstavila in se zavedala, da je pač to SAMO MISEL..odzunaj po te čaka lepše življenje..to je le trenutno notranja črnina..verjemi!


                                        Dušica

[white.rat]

erča, no "lepo" vedet da vseeno nisem edina, kar se mi dogaja. Mja jaz nekako "moram" iti v naravo, saj pes je moj, rada ga imam in nočem ga pustiti na miru - da je brez sprehodov in igre, da se ima vsaj on lepo če se nimam jaz. Čeprav zdaj zadnje dni sem opazila da mi pravzaprav on dosti pomaga, sem bolj sproščena ko je ob meni. 
V redu bom napisala če mi bo kaj pomagala, imam jo že čez par dni. Meni je tudi bedno da se samo spomnim da ji bom (verjetno?) morala vso mojo "življensko zgodbo" povedat, ampak ja probam da ne razmišljam preveč o tem. Tudi ti lepo bodi.

dusica, se zavedam tega ja. Samo ne vem no...še vedno nisem mnenja da je v resnici zunaj lepo življenje. Se nekako strinjam z erčo: to naše življenje ni življenje, je životarjenje!

[white.rat]

Da se mal javim. 

Bila sem pri psihologinji, prvi vtis mi je kar v redu, je taka prijazna, nimam filinga da me čudn gleda...samo ja bedno mi je blo ker me je spraševala vse mogoče o meni, sm ugotovila da na pol vprašanj sploh ne vem odgovora, in sem skorej za vse rekla ne vem. Ampak ja štekam, da me mora spoznat, se bom že pač nekak potrudla, baje za moje dobro ane...Mi je dala neke naloge, pač da me spozna...sam mi ni ravn jasn kako nej jih rešm...en dan nekej napišem, drug dan nekaj novega, tretji dan vse zbrišem, itd. 

Opažam pa da sem še veliko bolj razdražljiva, občutljiva, nastrojena, kregam se za vsako malenkost, vse mi gre na živce, preklinjam, skos mi gre na jok, ne vem pretepla bi koga, nč se mi ne da, grozne sanje so se mi spet vrnile, se mi zdi kot da mi gre vse narobe - no sej mi gre v tem sem 1000000%...uglaunem ful mi gre na živce vse to, joooj. 

[Slavka]

White.rat 

Bila sem pri psihologinji, prvi vtis mi je kar v redu, je taka prijazna, nimam filinga da me čudn gleda.

Itak, da te nima za kaj čudno gledat...to je samo NAŠ predsodek, ker mislimo, da smo edini na tem svetu, ki se nam to dogaja... 

samo ja bedno mi je blo ker me je spraševala vse mogoče o meni, sm ugotovila da na pol vprašanj sploh ne vem odgovora, in sem skorej za vse rekla ne vem. Ampak ja štekam, da me mora spoznat, se bom že pač nekak potrudla, baje za moje dobro ane...Mi je dala neke naloge, pač da me spozna...sam mi ni ravn jasn kako nej jih rešm...en dan nekej napišem, drug dan nekaj novega, tretji dan vse zbrišem, itd.

Seveda te mora najprej spoznat, zato ti tudi postavlja vprašanja. In seveda se zgodi, da včasih še sami nimamo odgovora nanje...saj, če bi jih imeli, se morda ne bi tako slabo počutili 
Ti pač napiši tisto, kar čutiš...kar misliš...brez razmišljanja "če bo sploh prav"....imej čimmanj cenzure in čimmanj "celofana" v svojih odgovorih, kajti pri zdravljenju duše gre ravno za to, da pokukamo v njene temne kotičke...in to:

Opažam pa da sem še veliko bolj razdražljiva, občutljiva, nastrojena, kregam se za vsako malenkost, vse mi gre na živce, preklinjam, skos mi gre na jok, ne vem pretepla bi koga, nč se mi ne da, grozne sanje so se mi spet vrnile, se mi zdi kot da mi gre vse narobe - no sej mi gre v tem sem 1000000%...uglaunem ful mi gre na živce vse to, jooo

...je potem "stranski učinek"...poznam tudi jaz take občutke.

Vendar, bolj se boš odpirala...bolj boš ozaveščala...več odgovorov boš našla...bolj se bo stanje umirjalo...Je pa vsekakor potreben čas...zato si ga vzemi. 

[Arwen]

White.rat, kako kaj 

[Sofia-Del_Sati]

draga white.rat!

čeprav si si nadela nick podgane, upam, da veš, kako mogočna in močna so ta bitja (čeprav vem, da si si verjetno iz slabšalnega vzroka nadela vzdevek)?! podgane so izredna bitja, ki preživijo nemogoče pogoje itd.

torej, sva razčistili tvojo osebnost, tak da veš, da si močna, drugače si ne bi izbrala podgane ampak ovco

drugo, zelo dobro poznam občutek, ko ti je misel na samomor odrešilna, ko ti predstavlja svobodo od življenja, ki je resda bolj životarjenje.
ker nisem razbrala, ali jemlješ kakšna zdravila, prebrala pa sem, da hodiš zaenkrat k psihologinji, bi bilo mogoče smotrno poiskato "močnejšo" pomoč? ne mislim v smislu zdravil, ali pač, temveč z bolj strokovno osebo, ki je bolj podkovana na področju psihe (psihiater/psihoterapevt)?

tretje, ti si individium, trenutno imaš problem, ampak to ni nič takega. nisi čudna! nisi posebna - razen v pozitivnem smislu seveda! in nisi čudaška! si ČLOVEK, ki se je znašel v problemu, A GA REŠUJEŠ!!!!

lp sofie

p.s. kaj si v kitajskem horoskopu?

[white.rat]

Živjo. 
Hvala vsem ki ste mi pisali, mi to velik pomeni.

Sofia, ubistvu so mi všeč podgane.  So tko inteligentne, družabne in ja sama imam eno belo. Sem si izbrala tak nick zato ker bi bila kot osebnost taka kot so podgane. 

Jemala sem zdravila, ene stvari so ble grozno slabše, npr. rezanje, samomorilne misli so se povečale, na novo so prišli prisluhi...pomagalo je pa pri tem, da sem bila 100% da mi nobeden ne sledi al pa da me opazuje, itd. Zdaj se je to vrnilo...in je obupno. Zdejle mam filing spet da sedi kdo zraven mene. Še spat ne morem, ker mislim da me kdo opazuje. Sovražim ko se stemni (čeprav mi je črna všeč, ok kaj ima to veze  ) in kmalu bo ura toliko da moram it spat, juuuheej! 

Psihiatrinjo sem pa imela, (pač pred 1. psihologom) - eno ki je KAO zlo uredu, in blablabla...pa ja se nisva ujeli...Ni me razumela, se mi je še posmehovala.  Bila sem pa tudi hospitalizirana na mladinskem oddelku.

Am, pač ja sama mislim da sem čudna, grozna, grda, neumna,...ne vem...tko počutm se čudn kot da bi bila v napačnem telesu (ups, to je pomojem mal "zlajnan") oz. da ne bi smela obstajat - al pa ja obstajam zato da me lahko vse je*e v glavo tut če se trudim. 

Sem pa pes po kitajskem horoskopu.

[Arwen]

Jemala sem zdravila,

torej jih sedaj ne več?

Psihiatrinjo sem pa imela, (pač pred 1. psihologom) - eno ki je KAO zlo uredu, in blablabla...pa ja se nisva ujeli...Ni me razumela, se mi je še posmehovala.

si poskušala dobit koga drugega? oz. gre za isto osebo al....

Bila sem pri psihologinji, prvi vtis mi je kar v redu, je taka prijazna, nimam filinga da me čudn gleda...samo ja bedno mi je blo ker me je spraševala vse mogoče o meni, sm ugotovila da na pol vprašanj sploh ne vem odgovora, in sem skorej za vse rekla ne vem. Ampak ja štekam, da me mora spoznat, se bom že pač nekak potrudla, baje za moje dobro ane...Mi je dala neke naloge, pač da me spozna...sam mi ni ravn jasn kako nej jih rešm...en dan nekej napišem, drug dan nekaj novega, tretji dan vse zbrišem, itd.

ni mi najbolj jasno, kako je sedaj s tem. 

sama mislim da sem čudna, grozna, grda, neumna,...ne vem...tko počutm se čudn kot da bi bila v napačnem telesu

nisi čudna, le kup težav se je nabralo.... si strokovno literaturo kaj prebirala? pa skupine za samopomoč so tudi...

[Sofia-Del_Sati]

draga rat!

me veseli, da obožuješ podgane, saj kot sem že rekla, so to izjemne živalce in niso kar tako tudi v kitajskem horoskopu btw, jst sm koza po kitajskem pa v real life tud
pa še to, tudi sama sem imela hrčke, skakače, tudi miške in podgane bi imela, tak, da sva si kar slični 

zdaj pa k tebi:

- zdaj ne jemlješ nobenega zdravila ali pač - če da, katero?
glede "Jemala sem zdravila, ene stvari so ble grozno slabše, npr. rezanje, samomorilne misli so se povečale, na novo so prišli prisluhi...pomagalo je pa pri tem, da sem bila 100% da mi nobeden ne sledi al pa da me opazuje, itd. Zdaj se je to vrnilo...in je obupno. Zdejle mam filing spet da sedi kdo zraven mene. Še spat ne morem, ker mislim da me kdo opazuje." - imaš diag. shizofrenijo?
- tudi meni se je že dogajalo, da je bila kakšna oseba razglašena za oh in sploh, midve pa se nisva ujele  - ti ta psihologinja danes odgovarja sploh, ali ne?
p.s. da se ti psihiater posmehuje pa sploh ne bi izgubljala besed; meni je prvi psihiater rekel, da super izgledam in da ne rabim ad, pa sm se hotla ubit tist trenutek

tvoj citat:
"Am, pač ja sama mislim da sem čudna, grozna, grda, neumna,...ne vem...tko počutm se čudn kot da bi bila v napačnem telesu (ups, to je pomojem mal "zlajnan") oz. da ne bi smela obstajat - al pa ja obstajam zato da me lahko vse je*e v glavo tut če se trudim."

SI KAR IZBIJ IZ GLAVE, KER TO NI RES. Kdor občuduje male in od večine ljudi osovražene živalce, podgance etc., je že sam po sebi dober, veerjamem pa, da imaš še druge vrline in da jih ni malo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

malo več ♥ ♥ ♥ do sebe!!!!!!!!!!!!!!!!!!  


vem, kaj govorim, in ti to govori državni sovražnik No.1 do sebe - jst
se tudi še učim...

lp sofie

[dusica]

White rat,

to naše življenje ni življenje, je životarjenje!

Ja in ne - če se sama v to 100% prepričaš, potem ostane tako, sicer pa..se splača to mišljenje spremeniti in vsaj narediti, da nam bo bolje, lepše in lažje v življenju..Zakaj komplicirat stvari še bolj kot so?

Zase sem si zastavila drugačno pot in sedaj mi je lažje: v bistvu, obrnila sem nov list v življenju in se odločila, da še bolj okrepčam svoj notranji jaz/samozavest s trdim delom na sebi..tako da mi lahko le uspe...


                                              Dušica

[Arwen]

Ja in ne - če se sama v to 100% prepričaš, potem ostane tako, sicer pa..se splača to mišljenje spremeniti in vsaj narediti, da nam bo bolje, lepše in lažje v življenju..Zakaj komplicirat stvari še bolj kot so?

 

[Arwen]

White rat  danes je nov dan, naj bo lep 

[white.rat]

Arwen; ne sedaj jih ne jemljem več. Ne razumem kaj ti ni najbolj jasno...zdaj imam psihologinjo ja. Ki sva se pa ujeli...Jap nekaj strokovne literature sem prebrala ja, bom po forumu pogledala še za kakšno ki jo priporočate. 

Sofia; ne nikoli ni bilo rečeno da bi imela shizofrenijo. So pa res grozni ti občutki. Še ven s psom sem nehala hoditi (zdaj pač gredo drugi) ker imam nonstop občutek da kdo hodi za mano in pol valda da v gozdu poka in jst že mislim da mi kdo sledi in potem me panika zagrabi, težko dihanje itd. tko da sem malo zamenjala potem pot da imam vsaj pregled na vse...ampak " " tam se je spet to ponovilo...ne vem pa zmeraj bolj imam občutek da  me kdo snema al ne vem kaj. Joj kok mi gre to na živce. Tistemu ko sem še povedala za te probleme mi je sam rekel da jaz hočem da se mi to dogaja, mislm kaaaaj???  A to je možno da podzavestno hočem da nisem v redu ali kaj?

Jap mi odgovarja psihologinja ja...samo ob njenih nalogah ki mi jih da me povsem zmede in sploh ne morem nič pametnega napisat. Res ene 100x pomojem nekaj napišem pa vse zbrišem...pa tko ful težko pred njo govorim o meni, kot da bi nekako zablokirala.

--

Zdaj prbl. dva dni sem bila...v redu? Sploh ne vem kako naj to poimenujem ker ne vem ravno kaj pomeni v redu...nisem navajena biti. Pač kar nekaj pozitivna, z energijo, volja do..življenja?, sproščena...ampak ja zdajle se počutim čudno. Z mislimi se tok vračam za nazaj, ne vem razmišljam kaj sem naredila narobe, in vsi dogodki se mi prikazujejo...zdejle se čutm spet kot pred več kot dvema dnevoma. Sam ja jutri (oz. danes? ) je nov dan, bomo vidli.

[Arwen]

Lepo, da sta se s psih. ujeli. Kaj pa zdravila? Niso v pomoč?