Forza, te čisto razumem. Glej, itak da je grozno in totalno si presran, ko ne veš, kaj točno moraš narest, pa če si prav naredil, pa kaj zdaj hoče od tebe, zakaj joka ... To ni kar tako. Vsi govorijo o čudoviti novi izkušnji, o dogodivščini, ampak ko si tam in ves zaskrbljen, pa še z nami paničarji je to pogosto, se ti hitro zazdi, da bi moral bolj uživat, pa ne, da si preveč zmatran, da ne veš, če boš sploh kos temu. Ampak vse to mine. Prej ali slej se privadiš en na drugega, če pa gre malo navzdol, nič hudega - se da pomagat. Tako da probaj se samo čimmanj sekirat za stvari - ker to so vse samo malenkosti, čeprav se zdaj zdijo kot največji problem. Meni je blazno pomagala ugotovitev: dojenčki jokajo. Jokajo. Derejo se kot srake! In včasih ne veš, zakaj, pa daš vse od sebe, da bi nehali. In se še derejo. Tako pač je. Zamaške za ušesa, če je treba.
In tolažit. Česa drugega, kot da poskrbiš za vse morebitne potrebe, ne moreš. Prej ali slej pa itak vsi zaspijo - in predlagam, da greš takrat spat z njo. Tako si boš vsaj odpočila. Če bi vedela takrat na začetku, kar vem zdaj, bi se stokrat manj sekirala .. in več bi spala. Jaz pa sem mislila, da moram bit supermama in ne smem narest niti ene napake, da me ne bi okolica obsojala ... Bedarija. Vsi smo samo ljudje! Tako da kar pogumno in ne bodi prestroga do sebe, če si žalostna kdaj, zafrustrirana, tudi jezna nase, če imaš občutek krivde ... Vsi smo šli kdaj čez to. To je tisto, kar ti nihče ne pove - porod je samo en delček, prava preizkušnja se začne šele potem, ko se potrojijo odgovornosti. In to je šok, valda. Ampak ga premagamo in šele potem - potem začnemo uživat. Jaz sem potrebovala tri mesece, brez zdravil pa ne bi zmogla, ker sem bila čisto uničena. Ko pa je enkrat tamala začela spat ponoči, je kar šlo
