Panična nosečka :/

[Forza]

Saj, Slavka, to je zanimivo, ko že vse veš, pa si še vedno tako prestrašen. Če pomislim, kako je bilo ob prvih paničnih, ko nisem vedela, kaj se mi dogaja, ko nisem poznala "mehanizmov", kako si pomagati in, da so še drugi ljudje na svetu s takimi težavami... Ej, nikomur ne privoščim tega.

Zdaj je drugače. Zdaj VEM. In imam pomoč in bližam se koncu prvega trimesečja in spet bom lahko dobila zdravila, ampak jaz bi še kar rada bila "normalna". Haha, kakšno zgrešeno mišljenje - biti "normalen", ko pa je marsikdo tak veliko bolj moten, kot smo mi strahci. 

Si mi pa dala za mislit o akumuliranju strahu... Samo to ni to. Mojemu strahu je razlog bolnica. V drugi državi, ko nikogar dolgo ni bilo. In potem še bolnica pri nas, nihanje med biti in ne biti in nezavedanje vsega okoli kakšen teden. No, strahovi o tem, ali bom hodila, ali bom lahko skrbela zase so že druga zgodba. Pomojem (tudi psih. meni tako) se je takrat v meni nabralo "svašta" in zdaj sili ven... Že kar malo predlogo.

Drmanje polne lune pa "kupim". Saj že samo pogledaš, kako folk vozi ob takih obdobjih! Kaj šele podzavest - ta šele ima "vožnje", hehe! 
 

[Slavka]

Forza 

Mojemu strahu je razlog bolnica. V drugi državi, ko nikogar dolgo ni bilo. In potem še bolnica pri nas, nihanje med biti in ne biti in nezavedanje vsega okoli kakšen teden. No, strahovi o tem, ali bom hodila, ali bom lahko skrbela zase so že druga zgodba.

torej razlog poznaš...veš kdaj se je strah zavlekel vate. Veš pa tudi, da je sedaj drugače...da si na varnem, ob svojem možu, z neprecenljivim zakladom pod srcem...Nič se ti ne bo zgodilo...nisi sama...zmagala si takrat in zmagala boš sedaj. 

Moja psihoterapevtka mi reče: vedno imamo možnost izbire, kaj bomo storili z določenimi občutki...lahko pustimo, da oni "upravljajo" z nami ali pa mi vzamemo nadzor nad njimi.

[Forza]

Joj, Slavka, hvala. Tako lepo znaš vse razložit in potolažit, da bi bila Ti odlična psihoterapevtka! 

Držat pesti za mirno noč! 

[Slavka]

Forza  naj bo mirna in prijetna noč...brez tesnobic in strahcev...če pa pridejo, pa veš, da nimajo moči nad tabo... 

[Forza]

Je bilo res ponoči brez paničnih, ampak tesnoba čez dan pa kar ne pojenja.

Pa iščem vzrok, pa ga ne najdem. Ok, no, priznam, da me matra porod (ej, pa do tega je še pol leta!!), ker bo treba v bolnico. Bolnica je pa meni itak "the ultimate" strah pa čeprav sem tudi po svoji travmi že bila enkrat čez noč in je bilo čisto ok. Mi je pa mož danes ful dobro rekel: "Pa sej ti sploh ne greš v bolnico! To je PORODNIŠNICA." In me spomnil na pozitivne občutke, ki so prevevali to stavbo vsakič, ko sem bila v njej na obisku pri kakšnem novorojenčku. 

Prav začaran krog so tele tesnobnosti. Še pri jogi se mi ni uspelo umiriti in so se mi misli skoz preganjale. 

 Upam, da bo boljše in, da je le luna (baraba!).

 

[dusica]

Kaj pa psihoterapija?

Vadi sporščanje/meditacijo tudi doma - pogosteje in intezivneje..


                            Dušica

[Forza]

Hej! Na psihoterapijo sem hodila pred par leti, dokler je terapevt še delal. Nisva prav daleč prišla. Veliko sva razdelala, spreminjam vedenjske vzorce, se trudim. Zdaj imam psihoterapijo vzporedno s psihiatričnim zdravljenjem in sem zadovoljna tako.

Ja, avtogeni trening in sproščanje več kot dvakrat na dan mi pa tudi ne bi škodilo. 

Čudno mi je to, ko imam lepo življenje, nimam ne vem kakih težav, jaz pa tesnobna...

 

[Slavka]

Forza 

Čudno mi je to, ko imam lepo življenje, nimam ne vem kakih težav, jaz pa tesnobna...

Isto bi jaz lahko rekla zase. Vendar veš, ti strahovi, ki te mučijo, so strahovi preteklosti...Pred časom so se naselili vate in te, kljub temu, da je tvoje življenje sedaj ok, spominjajo na to, da nekoč temu ni bilo tako in zaradi tega:

Mojemu strahu je razlog bolnica. V drugi državi, ko nikogar dolgo ni bilo. In potem še bolnica pri nas, nihanje med biti in ne biti in nezavedanje vsega okoli kakšen teden. No, strahovi o tem, ali bom hodila, ali bom lahko skrbela zase so že druga zgodba.

...te je sedaj strah, ko veš, da boš morala zopet med bele halje. Seveda veš, da boš šla tokrat po najlepše darilo, ki ti ga daje življenje, po svojega dojenčka, vendar se v tvoji podzavesti še vedno prebujajo strahovi, ki si jih občutila takrat, ko si bila SAMA, daleč stran in je tvoje življenje viselo na nitki...Niso to majhne stvari, prav gotovo ne...a ker veš, kaj tiči v ozadju, lahko to presežeš in se strahov osvobodiš enkrat za vselej. 

[Forza]

Imaš ti tudi take strahove, Slavka? Kako se spopadaš z njimi?

V razumskem stanju meni ni težko - vse predelano, pošlihtano. Zavedam se bolečine, vesela sem, ker ni večjih telesnih posledic, cenim življenje in VEM, da nikdar več ne bo take izkušnje!

Ko pade noč, je pa drugo. Zaspim kar lepo pomirjena (itak sem od te nosečniške slabosti tako zmatrana, da kar padem v pojstlo  ), potem pa se zbujam na cca 2 uri vsa tesnobna in se trudim, da se mi ne bi razvil panični napad (in, mi kar ratuje, na srečo  ). Zanimivo je pa to, da se vsako noč zbujam ob istih urah - 15 min gor ali dol...

Vprašanje je pa že nekaj časa isto - kako pretentati podzavest, če se je niti dobro ne zavedam, hehe?

[Forza]

Hej, hej!

Malo poročila... Danes sem bila pri psihiatrinji in sva ugotovili, da še ne grem na zdravila. Zdaj se bova videvali na 14 - 21 dni in po (večji) potrebi uvedli nazaj zdravila. Ona drugače zagovarja stališče, da do 7. meseca poskusimo zgurat brez zdravil, potem pa jih spet "lažje da od sebe".

Jaz zagovarjam: skoz brez zdravil, če le gre, hehe. 

Bom videla, kako bo.

Pravi, da za boljše spanje lahko pa z Dominorjem poskusim. Enega sem že vzela danes in upam, da bo res bolje. Sem se že naveličala gledati sosedovo smreko cele noči! 

Lepo bodite! 

[jana]

 No Forza že dolgo nič od tebe.Kako kaj nosečnost?Sprašujem ,ker sem jaz imela podobne težave ,zdaj pa mi manjka še tri tedne do poroda.Samo strah se mi je začel zdaj večati,ker sem imela prvi porod bolj dolg in potem en kup težav,tako da se mi zdaj ta panika in tesnoba  kar malo nazaj vsiljujeta.Kaj poročaj kako si.   lp

[Forza]

Hej, Jana, živjo!

Boljše sem - na vseh področjih.  Končno so slabosti in bruhanje malo minile (v 17-em tednu sem), sicer sem še kot cunja, ampak je boljše. Lulam SKOZ in ponoči še vedno blazno slabo spim. Ampak sem se pa zredila nazaj eno kilo in sem vesela, hehe.

Najpomembneje pa je, da nisem tesnobna.  Tudi slabega spanja zdaj direktno ne povezujem s tesnobo, ker se ne zbujam (več) vsa panična s srčnim utripom na plafonu. Zadnji panični napad je bil nazadnje kak mesec nazaj in upam, da se nikdar več ne ponovi! 

Kako je pa izginila tesnoba, pa ne bi znala povedati. Na jogo hodim, veliko po sprehodih, zelo sem se zamotila z delom za "šolo", ampak je včasih kar vztrajalo. Zdaj pa res lahko rečem, da že ene 14 dni ni sledu o tesnobnosti.  Mehanizma ne poznam - kar vsak obisk pri psih. sem rekla, da še ni tako hudo za zdravila, zdaj pa res sploh ni več hudo. NAJ TRAJA!

Sem ti prau fouš, Jana, da imaš še samo 3 tedne, da boš videla svoj Zakladek. Jaz bi tud! Sej je fajn videt detece na UZ, ampak v živo je ITAK boljše.  Je pa strah pred porodom pomojem popolnoma normalen. Sploh, če imaš za sabo slab(š)o izkušnjo.  Glej, tale link sem našla med iskanjem raznih info o nosečnosti: http://med.over.net/forum5/list.php?123 - morda ti kaj pomaga. Ampak, ej, če si v prvo, boš v drugo tudi in LAŽJE! Vsaj tako pravijo vse "mnogorodnice", ki jih poznam. 

[jana]

Hvala za tale link,res super ko vidiš da koliko nas  s podobnimi težavami.Hvala šeenkrat.

[trzinka]

punce, strah pred porodom je čist normalen, tud če za seboj nimaš slabe izkušnje

vse bo OK, nč bat, še nobeden ni not ostal, je govorila moja stara mama

Čimveč se sproščajte bodoče mamice, pa kakšne cunjice nabavljajte za male bejbike, mene je to zamotilo. Če si pa že nisem mogla privoščit, sem šla pa gledat

[matejka]

forza, jana 
Vse bo ok. Mene pri prvem porodu ni bilo strah, ker nisem vedela kako izgleda. Eno je prebrati ali poslusati druge o porodnih izkusnjah, nekaj cisto drugega pa je lasten porod. Mene je precej bolelo, a je vsa bolecina iginila ko sem v roke dobila svoj zakladek.

Ce se ne bi tako obrnilo bi sigurno imela se kakega otroka.

Letos janurja sem v 10 tednu nosecnosti mela spontani splav in ta bolecina (custvena, dusevna) je bila mnogo hujsa kot popadki. Zlo sem jokala in trpela ker sem izgubila otroka. Se pa daj veckrat vprasam, ce se je to zgodilo z razlogom. ( pac zaradi nasilnega moza, da ne bi se eno bitje vec trpelo, ker moz ni bil niti najmanj navdusen nad nosecnostjo) nevem vseeno mi je bilo zelo hudo.

Punce zlate, se vsaka je rodila in tufi ve boste! 

[morskival]

Jao, Matejka Sigurno se vse zgodi z razlogom
Veš za pvega otroka smo se zelo terudili in ni šlo....potem pa nama je kar naenkrat uspelo In, ko je bila hčera stata 1 leto sem spet zanosila, kar tko Pa sem morala splavit zaradi mojega zdravja (ščitnica). Jokala in jokala sem  Ampak, najbrž se je to moralo tako zgodit
Mene je bilo zalo strah poroda, vse dokler me moj ni odpeljal v porodnišnico
Potem so lepo poskrbeli zame, seveda so bile bolečine, ampak nič tako groznega. Če sodeluješ z babico, jo ubogaš pa je vse veliko lažje. Strah je kar izginil
Pa sem rodila otroka, ki je tehtal 4.50kg in dolgega 54cm :clap:Ponosna sem na samo sebe, ker sem porod prenesla zelo lepo.
Forza, mislim nate, ti pa nam le poročaj

[Forza]

Jao, Matejka Sigurno se vse zgodi z razlogom

Tu je bil na delu močan razlog.

Morski val - ti pa si rodila pravega velikana.   

Pišem, da se spet malo javim - počutje je slabše, kot sem napisala nazadnje. In slabosti in tesnoba. Pojma nimam zakaj. Ampak je pa res, da še ni hudo. In tudi če bo, imam razdelano "strategijo" - najprej poskusit z Dominorjem, potem ADji, če bo treba. Nekako lažje diham kot prve tri mesece, ker VEM, da lahko začnem z zdravili, ko sama hočem, ker za detece niso več tako škodljiva. Rada bi se pa vseeno odvadila tega "control freak" stanja. Ker nosečnosti pa RES ne moreš imeti pod kontrolo in vse vedeti in na vse vplivati, a ne... 

Samega poroda mene ni strah. Vem, da bo zaradi mojih zlomov in železja, ki me skupaj drži ( ) carski rez. Me pa malo plaši, kako bo proti koncu nosečnosti z gibanjem zaradi pritiska na telo. No, pa precej bedno mi je, ko pomislim, da bom en teden v porodnišnici. Ampak, saj tisto NI bolnica v klasičnem pomenu in je vse bolj pozitivno. Pa tolažim se s tem, da če sem dala čez voziček in shodila, bom pa tudi en navaden CR čez dala. Spet - ni me strah bolečine, ampak mi nelagodje povzroča to, da bom tam. Sama. Ampak saj je še kar nekaj časa do tja... Naslednji teden je 20. teden, torej še na polovici nisem.  Do takrat imam še juhuhu časa, da se čimbolj pripravim.

Nestrpna sem pa že ful... 


Punce, hvala za zanimanje in podporo. Mi veliko pomeni. Res ste zlate. 
 

[Forza]

Janaaaa!!! Kako kej! Je že eden več? Ali bo pa vsak čas, a ne? 

Draga moja:        in pogum (škoda, ko ni ikonce za to res pomembno besedo).

Mislim nate. 

[mamica1]

Ojla Forza. Tudi mene je bilo ful strah, kako bo roditi. Celo nosečnost sem bila super s počutjem, delala do zadnjega (še dva dni pred porodom sem stopnišče belila), s popadki, ko mi ni bilo še za iti v prodnišnico sem stanovanje posesala . Ko prideš v porodniško sobo, pozabiš na vse, ker se moraš posvetiti dihanju in popadkom, ker te sicer slabost zdela  . Sicer sem rodila po naravni poti, pri CR pa mislim, da sploh nič ne čutiš. V glavnem meni se je vse skupaj začelo dogajati, ko je bila malika stara 6 mesecev. Več kot eno leto sem se mučila s tesnobo in paničnimi, pa od svojega nisem imela podpore oz. posluha, večinoma sama z otrokom in me je čist sesulo. Brala sem navodilo za ADje in se jih nisem upala začeti jemati, ker me je bilo še tega strah. Dokler nisem v službi doživela totalen fuč, ko sem se zaradi paničnega tresla 4 ure, dokler mi eno pomirjevalo, ki so mi ga dali v bolnici ni totalno prijelo.
Glede na to, da imaš razumevajočega moža, ki te razume in spodbuja in pod srcem nosiš največje čudo človeštva-svoj mali zakladek, misli samo na lepe stvari. Glej revije z otroškimi oblačili, pojdi v park glej otročke in vesele mamice, kakršna boš tudi sama, glej risanke in najdi spet otroka v sebi, ki ima edino skrb, da se igra in gleda risanke, je in počiva.
Želim ti srečno nosečnost, ker nosečke smo/ste/so najlepše, z nasmehom na licih pa že kičaste. In to boš tudi sama, ker hočeš, ker veš, ker zmoreš, ker si to neizmerno želiš. Zato   na usta in pogumno v nov dan in z   nad strahce ponoči.

[MucaMaca]

Draga panična nosečka, nisem brala cele teme, tako da morda že veš, pa vseeno: šentjanženvka se ne priporoča med nosečnostjo. Lahko pa piješ melisin čaj, odličnega okusa je in pomirja.

In, mimogrede, ne, porodnišnica ni bolnišnica. Pa tudi, ko boš šla rodit, se ne boš imela časa ukvarjati s tem, ker boš preveč "naspidirana" (hormoni so blagor in prekletstvo), kasneje pa tudi ne, ker boš imela preveč posla z novorojenčkom Vse dobro ti želim.