Poskusimo si pomagati - analizirajmo se

[Loobie]

Živjo!

To temo sem odprla z namenom, da bi lahko vsak, ki trpi za panično motnjo, anksioznost in depresijo, povedal svojo življenjsko zgodbo, nato pa mu lahko svetujemo, kako bi lahko spremenil svoje vedenje, kajti lahko da to dejansko vpliva na pojav psihičnih motenj.

Rada bi začela s svojo zgodbo.

Stara sem 25 let. Lani sem diplomirala, letos pa sem naredila 1. letnik magisterija. V srednji šoli se mi je prvikrat pojavila panična motnja in anksioznost. Po trimesečnem jemanju AD-jev sem jih opustila in se začela zdraviti s pomočjo psihologinje. 6 let zatem nisem imela nič. Nato pa so se mi ponovno začeli panični napadi, sicer zelo redko, vendar vseeno. Tokrat sem vedela, kako ravnati v času napada.
Prejšnji teden pa so se mi pojavili hujši panični napadi ter močna anksioznost. Tokrat je bilo res res hudo, simptomi so bili čisto drugačni in nekako se mi je zdelo, da nisem več v stiku z realnostjo in, da se mi meša. Stanje je trajalo 3 dni, 4. dan sem imela od tega prav travmo. K zdravniku sem šla po helex (do sedaj ga še nisem jemala), ki mi bo "služil" v težkih časih. Kakor sem že omenila, AD-jev ne jemljem in sem zagovornica tega, da je treba stvari analizirati in odpraviti. S tem pristopom mi je kar 8, 9 let uspevalo in sem dejansko delala vse, kar ostali, ki teh težav nimajo. Na vsake toliko časa so se pojavili, a sem vseeno delala stvari naprej, kot da nič ni.
Sedaj, ko ugotavljam, kaj je bilo tokrat krivo, pa lahko povem, da imam občutek, da se počutim osamljeno in, da se oddaljujem od vseh prijateljev. Naproščam Vas, da mi poveste, KAJ bi si mislili o meni, ko boste slišali naslednje in kaj bi vas MOTILO na meni:

Do sedaj mi je šlo vse kot po maslu: po gimnaziji sem šla na faks, uspešno diplomirala, sedaj podiplomski študij, vmes sem imela veliko študentskih del, kjer so bili vsi zadovoljni z mano, imela sem dobre urne postavke, skratka vse super. Pridna sem tudi ob študiju, imam veliko hobijev, znam ogromno jezikov, programiram, ipd. Vsi mi pravijo, da dobro zgledam, postava, obraz, vse fajn (po izjavah drugih..). To mi je sicer malo nerodno omenjat, vendar moram, da boste dobili mojo celotno sliko. Imam fanta že več kot 6 let. Sem športna. Zavedam se, da se vse super sliši, vendar sem trdo garala, da se mi je vse tako sešlo.
Potem pa dve problematični zadevi: Družina in prijatelji. Da začnem s prijatelji. Poznam kar veliko ljudi. Zdi se mi, da je bilo večkrat tako, da so se ljudje name "prilepili", kot jaz na njih. Po duši sem dobrega srca, rada pomagam ljudem in jih poslušam. Vem, da to zelo cenijo. Hkrati pa imam smisel za humor, se rada nasmejim, zažuram, ipd. Veliko ljudi mi reče, da sem zanimiva in, da nisem komplicirana. No in potem se nekaj časa s temi ljudmi družim, na kar me vedno nekaj na njih zmoti - nesramne opazke (ki jih jaz nikoli ne bi izjavila), izkoriščanje, tekmovalnost, ignoriranje, karkoli že. In takrat se meni vse skupaj zameri. Ne razumem zakaj lahko eni to delajo. Jaz pa vedno prijazna. Zavedam se, da verjetno NIKOLI ne postavim MEJO. Nikoli se ne branim ali povem temu v glavo, da me je stvar prizadela. In potem se zgodi, da se umaknem. In nekako se umikam vedno več ljudem. Ko se pa iz moje osamljenosti umaknem in nekako prebolim zadevo, potem je pa tista oseba že hladna do mene in si misli svoje. Ne vem, kako naj to spremenim. Ne znam. Mislim si le to, da imam občutek, da se veliko ljudi počuti ogroženih, ko se druži z mano, čeprav jaz sama od njih ne zahtevam nič, še obratno - podpiram jih pri doseganju ciljev ipd.
Druga zadeva pa je moja družina. Oh kje naj začnem. Oče - rada ga imam, vendar je perfekcionist, vedno dajal občutek, da ne znam nič, da so ostali bolj pomembni. Mami - rada jo imam, skoraj kot prijateljica, vendar imam veliko živčnih izpadov, ima dovolj problemov sama s seboj in z mojim očetom. Njenih problemov niti slišati ne morem več. Brat - starša sta ga vedno zagovarjala, vedno je bil tisti "bogi", sedaj je pa osamljen in čudaški, sicer dobrega srca in prijazen, vendar ni normalen za svoja leta. Sedaj, ko tudi starši vidijo, da sem na dobri poti, me tudi onedva pohvalita in vse in me vidita, kot neko zvezdo v naši družini, kar sploh nočem biti, saj je to preveč pritiska zame. Moram reči, da me za vse v moji družini zelo skrbi, ne vem..

Kaj si mislite o vsem tem, kaj vam pride takoj na misel, kje vidite problem? Jaz sploh ne vem več, kakšna naj bom, kako se naj obnašam, preveč se že kaznujem za vse. Jaz si želim le nek mir, prijaznost, spoštovanje in veliko smeha. Nič slabega..a nekako se vedno soočam z ljubosumnostjo, zamerljivostjo, netoleranco ipd.
Prosim za pomoč. Rada bi živela brez motenj. Hvala vsem in veliko srečnih trenutkov vam želim!**

[gobica]

Pozdravljena! Tudi sama sem še zelo sveža na tem forumu, sem se pa vrtela okrog teme psihoterapija, zato mi je prišlo na misel, da morda tvoje težave izvirajo iz družinskih odnosov in da bi ti pogovori s psihoterapevtom/tko o tem, razčlenitev, morda najbolj pomagali. Nisi povedala, kako na tvoje probleme gleda tvoj fant in ali tvoje stiske poznajo starši. Želim ti, da bi bila še naprej tako uspešna! Gobica

[memi]

Loobie,

tvoja zgodba mi je takoooo zelooo znana. Jaz bi rekla, da si se vedno trudila za druge, vse kar si si prigarala si si prigarala zato, da bi drugim ustrezala, zato pa več ne vidiš smisla v tem. Vse se ti je nekak zamerilo, ker nikoli v tem nimaš nič zase...Problemi so ti pa nastali zaradi odnosa med staršema in njunega odnosa do tebe(in tudi do brata)...

Tvoja zgodba mi zveni kot izgorelost...odtujevanje od prijateljev pa normalen odziv na to, da se nikoli ne ˝smeš ˝ postaviti zase...Tvoji občutki so po moje padanje v depresijo...tudi sama sem šal skozi vse to...pa nikoli mi ni bilo jasno zakaj se mi je to zgodilo, če pa sem bila takooo popolna...tako popolna za druge!

[Loobie]

Pozdravljena! Tudi sama sem še zelo sveža na tem forumu, sem se pa vrtela okrog teme psihoterapija, zato mi je prišlo na misel, da morda tvoje težave izvirajo iz družinskih odnosov in da bi ti pogovori s psihoterapevtom/tko o tem, razčlenitev, morda najbolj pomagali. Nisi povedala, kako na tvoje probleme gleda tvoj fant in ali tvoje stiske poznajo starši. Želim ti, da bi bila še naprej tako uspešna! Gobica

Moj fant je živo nasprotje mene.. njega prav nič ne vrže s tira, doma ima čisto drugačen odnos s starši, je zelo stabilen. Prav takega človeka rabim ob sebi. Zdi se mi, da ne ve ravno točno, kaj se z mano dogaja, vendar nikoli ne paničari, objame me in to je to. Tudi sama mislim, da problemi izvirajo iz družinskih odnosov, pa čeprav se moji vedno radi branijo, da to ne more biti. Sami se nikoli niso vprašali, kaj delajo narobe, zato jim zelo zamerim.

[Loobie]

Loobie,

tvoja zgodba mi je takoooo zelooo znana. Jaz bi rekla, da si se vedno trudila za druge, vse kar si si prigarala si si prigarala zato, da bi drugim ustrezala, zato pa več ne vidiš smisla v tem. Vse se ti je nekak zamerilo, ker nikoli v tem nimaš nič zase...Problemi so ti pa nastali zaradi odnosa med staršema in njunega odnosa do tebe(in tudi do brata)...

Tvoja zgodba mi zveni kot izgorelost...odtujevanje od prijateljev pa normalen odziv na to, da se nikoli ne ˝smeš ˝ postaviti zase...Tvoji občutki so po moje padanje v depresijo...tudi sama sem šal skozi vse to...pa nikoli mi ni bilo jasno zakaj se mi je to zgodilo, če pa sem bila takooo popolna...tako popolna za druge!

Hvala za tvoj odgovor. Dobro si me analizirala. Vedno sem dajala in dajala, vendar zelo malo je prišlo nazaj.. Sedaj vidim, da sem tam, kjer sem bila. Na začetku. Mislim, da imaš prav - loteva se me neka depresija, kar prej v vseh 8ih letih paničnih motenj nisem imela. Teh občutkov še ne poznam. Nekako sem prvič izgubljena in ne vem, zakaj se za vse trudim. Kaj imam od tega?

In kaj naj sedaj?

[memi]

Prvi korak si že naredila....priznala si si problem 

Meni se sicer niso začeli najprej pojavljati panični napadi, vendar pa sem postala grozno plašna in nesigurna vase, strah me je bilo iti celo v šolo...potem se mi je pa začelo to padanje v prepad, oddaljevanje od ljudi, občutek da me nihče ne mara...

Čeprav mislim da pri tebi zdravila ne bodo potrebna, ker si si problem dokaj hitro priznala, bi ti pa priporočala, da ne odklanjaš zdravil, v primeru da bi bilo to potrebno, ker je to tista stvar, ki  ti na koncu dejansko pomaga prilesti do življenja ki ga hočeš...

[Loobie]

Prvi korak si že naredila....priznala si si problem 

Meni se sicer niso začeli najprej pojavljati panični napadi, vendar pa sem postala grozno plašna in nesigurna vase, strah me je bilo iti celo v šolo...potem se mi je pa začelo to padanje v prepad, oddaljevanje od ljudi, občutek da me nihče ne mara...

Čeprav mislim da pri tebi zdravila ne bodo potrebna, ker si si problem dokaj hitro priznala, bi ti pa priporočala, da ne odklanjaš zdravil, v primeru da bi bilo to potrebno, ker je to tista stvar, ki  ti na koncu dejansko pomaga prilesti do življenja ki ga hočeš...

Hvala za odgovor. In kaj si potem naredila? Si že bolje? Se zdraviš? In kaj ti je povedal psiholog? Nekako imam tudi občutek, da mi ljudje iz "foušarije" ne želijo pomagati. Vidim, da je lažje biti neka "slabotna" oseba (poznam veliko takih), katerim vsi pomagajo, saj je vedno boga in joj in sploh.. In taka, ki se poveže skupaj z drugo osebo. Jaz sem bila v svojem krogu prijateljev vedno znana za svojo samostojnost in pogumnost, sedaj pa opažam, da sem prav zaradi tega osamljena.

[Suzy]

Poskusite odgovorit na naslednja vprašanja-analiziranje sebe,...

Analiza uspešnih ljudi je pokazala, da imajo uspešni ljudje veliko lastnosti skupnih. Skoraj na vrhu seznama je lastnost sprejemanja odločitev. Analiza je pri skoraj vseh pokazala, da imajo navado sprejemati odločitve hitro in jih spreminjati počasi medtem ko je analiza neuspešnih pokazala, da skoraj vsi sprejemajo odločitve počasi in jih spreminjajo hitro!

Na ljudi, ki se ne poznajo je zelo enostavno vplivati. Na takšne ljudi vplivajo, časopisi, televizija, prijatelji znanci, vsi, ki naredijo minimalen vtis na njih saj se resnično sploh ne zavedajo zakaj natančno so sprejeli odločitve, takšni ljudje raje preložijo svoje mišljenje na druge.
 
Odgovorite na naslednja vprašanja, zagotovo vam bo vzelo čas, čas ki ga boste pametno investirali saj boste ob koncu začudeni kaj vse ste spoznali o sebi. Poznavanje samega sebe, analiza svojih slabosti prednosti vam bo tudi v veliko pomoč pri ubranitvi pred negativnimi vplivi, negativnimi predlogi, negativnimi mnenji!

    Se pogosto pritožujete o „slabem počutju“? Če je tako, kaj je vzrok?
    Vidite napake drugih ljudi pri najmanjši provokaciji?
    Pogosto delate napake pri svojem delu? Če je tako, zakaj?
    Ste v pogovorih sarkastični in žaljivi?
    Se namenoma izogibate družbi? Če je tako, zakaj?
    Imate pogosto prebavne težave? Če da, zakaj?
    Se vam življenje zdi jalovo in prihodnost brezupna? Če je tako, zakaj?
    Vam je všeč vaš poklic? Če ne, zakaj?
    Se pogosto pomilujete, smilite sami sebi? Če da, zakaj?
    Ste nevoščljivi do ljudi, ki so boljši od vas? Če da, zakaj?
    Čemu posvetite več časa, razmišljanju o USPEHU ali NEUSPEHU?
    S starostjo pridobivate ali izgubljate samozavest?
    Ali iz svojih napak pridobite kakšno znanje?
    Dovolite, da vam sorodniki in znanci povzročajo skrbi? Če da, zakaj?
    Ste včasih v „oblakih“, spet drugič obupani?
    Kdo najbolj navdušujoče vpliva na vas? Kakšen je vzrok?
    Prenašate negativne in de motivacijske vplive, ki se jim bi lahko izognili?
    Ste brezskrbni, ne skrbite za svoj videz? Če ste, zakaj?
    Ste se naučili izogniti se težavam s načinom „biti prezaposlen“, da bi vas motile?
    Bi si nadeli naziv „slabič brez hrbtenice“ če bi dovolili drugim, da mislijo za vas?
    Koliko „motenj“, ki se jim bi lahko izognili vas draži in jih tolerirate?
    Se zatekate k mamilom, alkoholu ali cigaretam, da bi „umirili svoje živce“ in zakaj ne poizkusite raje volje? V primeru, da ste odgovorili pritrdilno
    Vas kdo „živcira“? Če da, zakaj?
    Imate „glavni namen“? Če da, kakšni so vaši načrti za dosego le tega?
    Imate metodo, kako se ubraniti negativnih vplivov?
    Kaj bolj cenite, svoje materialne dobrine ali zmožnost nadzorovanja svojih misli?
    Ali dopustite, da imajo drugi vpliv na vas kljub vaši lastni presoji?
    Ste danes dodali kakšno vrednost svojim zalogam znanja in stanja duha?
    Se odkrito soočate z okoliščinami, ki vas delajo nesrečne ali prelagate odgovornost?
    Analizirate svoje napake in neuspehe in se iz njih kaj naučite ali ste mnenja, da to ni vaša odgovornost?
    Lahko imenujete tri svoje najškodljivejše lastnosti in kaj delate, da bi jih popravili?
    Spodbujate druge ljudi, da delijo svoje skrbi z vami za sočutje?
    Izbirate vsakodnevne izkušnje, lekcije in vplive, ki dodajajo vašem osebnem napredovanju?
    Ali je pravilo, da ima vaša prisotnost negativen vpliv na druge?
    Katere navade drugih ljudi vas najbolj dražijo?
    Tvorite svoja mnenja ali dovolite, da ste pod vplivom drugih ljudi?
    Ste se naučili kako se ubraniti pred negativnimi vplivi?
    Vas vaš poklic navdušuje?
    Se zavedate, da imate moč, da ne dovolite, da vas bi katerekoli zadeve strašile?
    Menite, da je vaša dolžnost, da delite skrbi z drugimi ljudmi? Če da, zakaj?
    Kaj ugotovite, ko analizirate zakaj privlačite svoje prijatelje, znance?
    Kakšne povezave, če sploh kakšne so med vami in vašimi prijatelji/cami, znanci in katera so nezadovoljstva, ki jih morda občutite? Bi lahko bilo, da je kakšna oseba za katero menite, da je vaš prijatelj/ica v resnici najhujši sovražnik zaradi svojih negativnih vplivov?
    Po kakšnih pravilih sodite kdo je koristen in kdo škodljiv za vas?
    So vaši sodelavci mentalno v prednosti ali ne?

Koliko časa od 24ur dnevno namenite za:

    delo
    spanje
    igri in sproščanju
    pridobivanju uporabnega znanja
    čistemu zapravljanju

Kdo me znanci vas:

    najbolj vzpodbuja
    najbolj opozarja
    najbolj de motivira
    najbolj pomaga na drugi način


    Kaj vas najbolj skrbi? Zakaj to prenašate?
    Ko vam drugi brezplačno ponudijo nasvet ga analizirate ali brezpogojno sprejmete?
    Kaj si najbolj od vsega želite? Nameravate to pridobiti? Ste pripravljeni podrediti vse druge želje za to? Koliko časa dnevno posvečate dejanjem za doseganje tega cilja?
    Si pogosto premislite? Če je odgovor pritrdilen, zakaj? Običajno končate začeto?
    Ste pogosto navdušeni nad poklici drugih ljudi, njihovimi strokovnimi naslovi, pridobljenimi šolami ali premoženjem?
    Ali na vas pogosto vpliva kaj drugi ljudje govorijo in mislijo?
    Se trudite zbližati z ljudmi zaradi njihovega socialnega ali finančnega statusa?
    Za koga menite, da je najboljša živeča oseba? V čem je ta oseba boljša od vas?
    Koliko časa ste posvetili preučevanju in odgovarjanju na ta vprašanja? (vsaj en dan je potreben, da bi uspeli odgovoriti na vsa vprašanja)


 V primeru, da ste iskreno odgovorili na vprašanja veste več o sebi kot večina ljudi.

Odstranite čustva, občutke, pogoje in izvedeli boste kdo v resnici ste.

(sneto z neta)
   

   
   

   
   
   

[memi]

Loobie,

mogoče je pa res foušarija ja. Tudi jaz sem ti fouš, da lahko svoje probleme tukaj poveš in vem, da jih boš rešila,ker si še močna in veš kaj hočeš. Ko se je meni vse skupaj začelo, se nisem mogla obrnit na nikogar, ker je bilo to 13 let nazaj in nisem imela možnosti, zato so se moji problemi nabrali do te mere, da jih še zdaj rešujem in vse to gre zelo počasi....prepočasi

Ampak ti le pogumno, izkoristi priložnost, jaz močno verjamem da ti bo z analizo uspelo vsaj približno priti tja kamor si želiš. Je pa res da je depresija beg od življenja, je predaja...in potem se vsem smilimo, ker smo bogi...ko pa imaš samo začetne probleme pa še kao nisi za ta forum:P


Suzy.....hvala za ta prispevek,je odličen...jutri si ga bom natančno prebrala in si tudi odgovorila na vsa vprašanja...prav to sem rabila zdaj 

[Arwen]

  ima dovolj problemov sama s seboj in z mojim očetom. Njenih problemov niti slišati ne morem več. B

potem se nekaj časa s temi ljudmi družim, na kar me vedno nekaj na njih zmoti - nesramne opazke (ki jih jaz nikoli ne bi izjavila), izkoriščanje, tekmovalnost, ignoriranje, karkoli že. In takrat se meni vse skupaj zameri.

[bucina]

Živjo
Ne zamerite, ampak takšno olajšanje je ugotoviti, da nisem edina na svetu, ki se počuti, kot da je ni TU. Sama imam panične napade že pet let, odkar sem odšla v srednjo šolo. Do letošnjega januarja so bili znaki le, kot dušenje, pritiski v glavi. Ker pa lani nisem naredila mature, se je letos pritisk povečal. Zelo povečal. Včeraj je bilo celo tako zelo hudo, da sem ležala na tleh in bila prepričana, da bom umrla. Jutri imam ustni zagovor matematike in...strah me je. Ob sebi imam tabletko Laksarina, ki čaka, da jo razdelim na četrtinke in pojem. Da bom sploh zdržala. ADjev ne jemljem, že vsa leta pa zaradi nizke samopodobe obiskujem psihologinjo. In to čudovito! Morda je hudo, ker moji starši ne vejo zanjo, malo pa pripomore tudi družina- sestrična, ki je vedno popolna... Je težko zdržati, kajne?
Objem vsem!
B.

[marina]

Bucina

želim ti da izpit narediš - in ga tudi boš!

[bucina]

Smem vprašat- ali kdo ve kako je če jemlješ laksarin? vzela sem ga samo 1/8 ampak... še vedno me skrbi!!!

[marina]

Leksaurin je anksiolitik in te hitro pomiri a hkrati hitro tudi zasvoji..kot vsi benzodiazepini (helex, xanax)

Od te 1/8 pa ne vem, če je sploh možno pričakovati kaki učinek- ker je premala. In če vzameš tu in tam, ni panike,. Tako da ne skrbi.

Če pa rabiš stvar za vsak dan, pa je bolje iti do psi in dobiti ad

[Loobie]

Pozdrav vsem!

Želela sem vam povedati, da sem se takoj po mojih slabih dnevih v mesecu juliju, odločila, da grem na potovanje in to kar sama.

Po enem mesecu potovanja moram reči, da je bila to moja najboljša odločitev v mojem življenju. Seveda me je bilo prej strah, kako bom potovala sama v primeru, ko bom imela panične napade, depresijo, anksioznost in vse.. a bilo je super! Skoraj nikoli nisem imela težav, le enkrat in še to sem lepo sama rešila in stvar je že za mano.
To vam pravim zato, da vsi tisti, ki trpite za podobnimi težavami, dobite upanje, da ste še pri močeh, da naredite kaj takega. Ne zapirajte se, pojdite ven, raziščite svet in sebe.
Na potovanju sem brala knjigo Moč sedanjega trenutka, od Etcarta. Marsikaj mi je ratalo jasno.

In sicer, da življenjski energiji nisem dala prostora, ampak sem jo na en način zaprla vase. V mojem primeru je to izgledalo tako, da sem v bistvu po naravi zelo odprta, družabna, energična in komunikativna oseba, vendar sem se v preteklosti zaradi stvari/osebe, ki so me prizadele, vedno bolj zapirala vase in postala sem depresivna, dušili so me panični napadi. V knjigi so te zadeve zelo dobro pojasnjene. Npr. razloži ti, kako ohraniti ta svoj jaz in kako ne zameriš ravno nekomu, če te le ta prizadane. Ipd. - splača se prebrati!

Zdi se mi, da sem zrasla v osebnosti in pogledih.

Na potovanju sem živela v sedanjosti in to mi je dajalo moč!

Zmorete tudi vi!