Tretjič na tleh

[dusica]

Ronja,

jaz pa ti sedaj svetujem takole, potem, ko zgleda, da situacija ni tako gorzna oz. resna, saj se občasno uho "osmaši" in normalno slišiš..torej, poskusi še s kakšnim drugim specilastiom naokoli? Sama čutiš, da se bo stvar postopoma uredila in če do takrat ti je dolgo in neznosno, poskusi še koga povprašat za strokovno mnenje..tudi alternativna medicina je okej ali pa..akupuntura??

Držim pesti..

                                            Dušica

[Aslan]

Ko zdravniku omenim uho, mi vedno pove, da uho ni problem in da se bo pozdravilo.

Ronja mislim, da ima zdravnik zelo prav.
Tvoje uho se bo pozdravilo prej ali slej.
Težava je v tem kako ti sprejemaš trenutno motnjo z ušesom.
Upiraš se sprejeti dejstvo, da je uho zamašeno in upor sproži še večje psihične napetosti ...

Ali je možno, da se bo uho res pozdravilo, ko bom jaz v boljši psihični kondiciji?

Ronja praviš, da ko se zbudiš in je uho OK si tudi ti psihično OK ...
Lahko povežeš to dvoje ... trenutno je stopnja zamašenosti ušesa kot nekak barometer tvojega psihičnega stanja ... Poiskusi razmejiti to dvoje ... psihično stanje je stanje tvojega duha ...
lZmoreš veliko več kot misliš, lahko se gibaš, tečeš, jahaš ... UHO je le fizični del, zamašena je mini cevka ... Zakaj ji pripisuješ tako močan pomen razmisli ...

Grozno mi je, da je moral moj zdravnik k meni na dom.

Groza? Ronja to je del njegovega poklica: obiski na domu v nujni situaciji ...
Sprejmi to kot darilo, da obstaja ta možnost da pride na dom.

Ampak saj ni narobe, če si želim, da bi bilo jutri tudi tako kot danes, ali ne? Vem le, da bom zelo razočarana, če ne bo.

Predvsem zaupaj da se bo uho pozdravilo.
Morda ne čez noč ... bodo še dnevi z bolj in dnevi z manj zamašenim ušesom ...
Sprejmi to kot del zdravljenja ...

Danes je torej uho odmašeno. To moram napisati, da bom prebrala, ko se mi bo uho spet zamašilo.

to je to Ronja ...

Objem pošiljam ...
 

[alexx]

Nimam kaj dodati Ronja. Aslan je vse povedala. Jaz pa verjemem, da se boš izmazala tako, kot si se že. Tudi takrat si mislila, da ne bo konca piskanju, pa je bilo. Tisto leto si šla še na Tajsko, če se prav spomnim.

 

[Ronja]

Zaenkrat se prebijam iz dneva v dan. Uho se bolj ali manj maši. V nedeljo je bilo kar hudo, ker je bilo razočaranje (od sobote, ko sem bila cel dan "slušeča") veliko.
Seveda, imate prav. Čisto vse lahko delam z zamašenim ušesom. Tudi slišim... saj imam še enega. Ampak strah pred tem, da se bom vrtela takole v krogu, strah pred tem, kako bo jutri, strah pred dolgotrajnim zdravljenjem, ki bo ali pa ne bo prineslo rezultate, strah, ko čakam, ali se bo ali se ne bo moje uho samo od sebe pozdravilo, je res velik.
In poskušam biti aktivna. Grem ven, na dolge sprehode, doma postorim, kar je treba (oprati perilo, pospraviti), vendar s tesnobo. Poskušam preusmerjati misli. Uspe mi le, če gledam kak film, ko za trenutek pozabim... je pa vrnitev v realnost potem huda. Tako kot zjutraj, ko se zbudim.
Gledam svojo sestro, njenega partnerja, svojo malo nečakinjo in si ne morem kaj, da jim ne bi zavidala njihove sreče. Seveda jim želim samo vse dobro, ampak tako hudo je, ko gledam srečne ljudi, jaz pa bi včasih najraje kar umrla.
Zelo, zelo si želim, da bi vam lahko kmalu napisala, da sem bolje in da mi je posijalo sonce. Danes je 21. dan, ko sem vzela 30 mg Seroxata. Moj bog, koliko časa še?

[Slavka]

Ronja 

Zelo, zelo si želim, da bi vam lahko kmalu napisala, da sem bolje in da mi je posijalo sonce. Danes je 21. dan, ko sem vzela 30 mg Seroxata. Moj bog, koliko časa še?

Prepričana sem, da ne več dolgo...zdrži še malo....jaz sem v mislih s tabo 

[Ronja]

Hvala, Slavka. Tudi jaz velikokrat pomislim nate.
Zdaj bom gledala film La vita e bella (Življenje je lepo).

[Slavka]

Ronja  ... ja življenje je lepo in vredno ga je živeti ....uživaj v ogledu filma 

[Aslan]

Ronja počasi se vračaš v običajno življenje ...
Padci so hitri ... za pobrati se pa je potreben čas ...

Vztrajaj in zaupaj vase ...
Preusmerjaj misli ...
In dopusti, da je uho kdaj tudi zamašeno ...

Objem

[Ronja]

Hvala, hvala.
Še zmeraj je zelo hudo. Grozljiva tesnoba me daje. In ne upam si več jesti pomirjeval, čeprav sem do sedaj v treh tednih, odkar jemljem 30 mg Seroxata vzela le eno ali zelo redko dve tableti Xanaxa. Odločila sem se, da bom poskusila iti v ponedeljek v službo (res upam, da bom lahko). Naslednji teden v četrtek imam spet pregled pri ORL in zelo, zelo si želim, da bi bila mnogo bolje do takrat. Zelo, zelo si želim, da bilo moje uho tudi mnogo bolje. Hudo je tudi, ker ne smem preveč jokati. Moj osebni zdravnik mi je rekel, da jok še poslabšuje zadevo z ušesom, ker sluznica nateka.
Moram tudi povedati, da nisem vzela po treh Helexov na dan in zvečer še pol tablete Mirzatena, kot mi je bilo sicer sprva naročeno. Pomirjeval se malo bojim, stranskih učinkov Mirzatena pa tudi. Se mi zdi, da me je takšna doza zdravil kar malo streznila.
Prosim, prosim, naj se vrne nazaj moje življenje. Ne razumem tudi, zakaj tako dolgo traja. Ko se je vse skupaj začelo, sem bila na 10 mg Paroxata. Očitno ne dovolj, da bi me kakorkoli obvarovalo pred "padcem". Po dvigu na 20 mg sem štiri tedne vegetirala. Po štirih tednih jemanja 20 mg sem šla na 30 mg. Od tega je sedaj tri tedne. Ali je mogoče, da zdravila sploh ne bodo prijela? Dvakrat mi je Paroxat/Seroxat pomagal. Ali je mogoče, da mi tretjič ne bo? Res pa je, da je bilo vedno zelo hudo.

[alexx]

Jaz bi na tvojem mestu vzela Xanax Ronja. V enem mesecu jemanja pa še ne postaneš odvisnik. Pa tudi v službo pojdi. Ne boš toliko razmišljala. Verjamem pa, da bo kmalu bolje. Drži se. 

[Ronja]

Hvala, Alexx. Saj ko je prehudo, ga vzamem. Škoda le, ker ne pomaga proti žalosti.

[moonica]

Ronja, jaz vidim tole kot eno preizkušnjo ... tud men se ponavljajo določene zadeve, včasih v isti oblili, drugič v podobni ... je pa sigurno znak, da nečesa nisem predelala, da je še kaj skrito v moji podzavesti, da je še kaj za razrešit pr sebi ... in vedno se nam potem ponavlja, vse dokler ne predelamo ... kot bi nam bla dana še ena (in še ena ...) možnost za osebno napredovanje
poskus ne tolko čakat, da primejo ADji ... greš recimo na pogovore k tvojemu psih./terapevtu in poskušaš mal 'kopat po sebi' ... lahko si tud sama postavljaš vprašanja in na njih odgovarjaš, kot ti je nekdo že tule predlagal - pri določenem strahu, misli ob tem se zaustavi, umiri dihanje, in se vprašaj ZAKAJ ... da prideš do odgovorov zakaj se bojiš določene stvari, česa točno se bojiš ... poskus zmerej pomislit kaj se ti zdi, da je najhujše kar se ti lahko zgodi ob tistem ... včasih je dovolj že, da pridemo do tistega kar je 'skrito' in se potem soočimo s tem, s to mislijo, s strahom. ker prej sami sebi ne pustimo, da pride to na površje ... se hočemo 'zaščitit' in potem se začnejo fizične težave in tem sledi psihična bolečina, žalost, tesnoba itd. pusti si, da pride na dan kar ima za prit ... da poveš na glas(=poveš sebi!) svoje strahove ... da si priznaš s čim si zadovoljna v svojem življenju, s čim nisi ... da premisliš tudi kaj se skriva za določenimi občutki, npr. nevoščljivosti, občutek nemoči, karkoli
sigurno si sposobna se spoprijet s tem, ampak te svoje notranje moči se ne zavedaš oz. si jo ne uspeš zdej priznat, ker vidiš vse črno ...
DRŽI SE, Ronja!!! 

[Ronja]

Moonica, hvala. Sem res razmišljala, od kod tak paničen strah. Ker dejansko sem oseba, ki si upa vse. Opravljam zelo zahteven in odgovoren poklic, ko moram včasih sprejemati težke odločitve, vendar me tega sploh ni strah. Niti me ni stah soočiti se s komer koli, z mojimi nadrejenimi. Nikogar me ni strah, vedno razločno in na glas povem svoje mnenje. Ni me strah javnih nastopov, tudi če se tičejo bolj kočljivih ali težjih zadev. Ne bi me bilo strah niti stopiti pred kamere ali govoriti z "najpomembnejšimi" ljudmi v državi, kaj v državi, na svetu. Zelo zaupam vase, da imam dovolj znanja in argumentov, da se lahko z vsem tem spopadem. Ni me strah nobenih težljih nalog, ni me strah, da česa ne bom zmogla. Prav tako nimam "običajnih" fobij, kot so strah pred zaprtimi prostori, pred vožjo z letalom, pred kačami ipd. Malce mi je neprijetno ob višini, to pa je tudi vse.

In potem... poglejte me... zlomim se ob zamašenem ušesu. Popolnoma se zlomim. Neham funkcionirati. Težave z ušesi v meni vzbujajo grozljiv strah. In življenje z enim zamašenim ušesom se mi zdi popolnoma nemogoče. Kar tresti se začnem, ko pomislim, da bi lahko bilo kaj narobe z ušesi. Zakaj je tako? Moj osebni zdravnik pravi, da to nosim v podzavesti zaradi mamine naglušnosti. Morda, ampak jaz se ne spominjam, da bi me mamina naglušnost kdaj prestrašila. Doma smo pač malo bollj na glas govorili, potem je mama dobila slušne aparate in z njimi čisto normalno funkcionira, živi polno življenje.
Morda sta kriva dva stavka, ki so mi jih izrekli zdravniki na Polikniki pred štirimi leti, ko sem prišla tja zaradi šumenja v desnem ušesu: "Ja, imate pa res smolo... tega se ne da pozdraviti, boste imela do konca življenja. Kupite si kakšen CD in ga poslušajte." Takrat se mi je življenje dobesedno sesulo v prah. Tudi internet je naredil dosti škode, ko sem prebirala strani o samomorih, ki jih delajo ljudje s šumenjem v ušesih.

In ko se mi je julija po prehladu zamašila evstahijeva cev v desnem ušesu, je bilo to zame spet "konec sveta". Občutek nemoči in misel, da mi ORL specialisti itak spet ne bodo pomagali. In strah, ki sem ga tako lepo ukrotila pri šumenju v ušesih (ki, seveda, ni ostalo do konca življenja, ker ga zdaj sploh nimam), se je prebudil in se razrastel v vsej svoji veličini. Višanje odmerka ADja mi je vse skupaj še poslabšalo (česar sem se zavedala, ker sem že dvakrat preživljala stranske učinke). Neopisljiva tesnoba me je zopet čisto "položila". Kaj bo zdaj? Ali bo uho zamašeno do konca življenja? Čeprav se zdi nemogoče, mi gre to kar naprej po glavi. Raje bi imela zlomljeni obe nogi kot zamašeno uho. Tolaži me dejstvo, da sem zdaj dobila dobrega ORL specialista, ki mi je jasno povedal, kaj se dogaja z ušesom in da bo še nekaj časa trajalo, da se pozdravi.

Danes imam občutek, da bo vendarle šlo na bolje. Uho je od ponedeljka popoldne malo bolje, zato imam upanje. Še vedno pa me muči tesnoba. Zdaj grem v četrti teden jemanja 30 mg Seroxata in bog daj, da kmalu prime. 

[marina]

Draga ronja
kot da bi opisala sebe.
Moonica, hvala. Sem res razmišljala, od kod tak paničen strah. Ker dejansko sem oseba, ki si upa vse. Opravljam zelo zahteven in odgovoren poklic, ko moram včasih sprejemati težke odločitve, vendar me tega sploh ni strah. Niti me ni stah soočiti se s komer koli, z mojimi nadrejenimi. Nikogar me ni strah, vedno razločno in na glas povem svoje mnenje. Ni me strah javnih nastopov, tudi če se tičejo bolj kočljivih ali težjih zadev. Ne bi me bilo strah niti stopiti pred kamere ali govoriti z "najpomembnejšimi" ljudmi v državi, kaj v državi, na svetu. Zelo zaupam vase, da imam dovolj znanja in argumentov, da se lahko z vsem tem spopadem. Ni me strah nobenih težljih nalog, ni me strah, da česa ne bom zmogla. Prav tako nimam "običajnih" fobij, kot so strah pred zaprtimi prostori, pred vožjo z letalom, pred kačami ipd. Malce mi je neprijetno ob višini, to pa je tudi vse.

Strah pa me je da se bom zadušila, nehala dihati...
razumem te in ti želim da ti prime ad čimprej..tudi jaz sem na povišanju cipralexa 2 teden
objem

[tinkibinki16]

Ojla,

tudi jaz sem podoben "pacient". NIčesar skor me ni strah razen lastnih bolezni. Kdor me pozna samo s službene strani, bi rekel da gore premikam.  Ko imam pa virozo, samo še pljuča poslušam, zdihujem, hvatam zrak, katastrofa. Jaz vem, da je moj večni sprožilec - viroza. Smešno, a blazno resno. Jaz pa dobim paniko, da ne bom več normalno zadihala. Sem še astmatik, samo bog ve, če ni prišla astma s panike. Sem res alergik - atopik, in je to kao vzrok astme. Toda bolj kot gledam na to, je alergija in astma moj večni psihološki problem. Skratka, kaj počnem?
Skušam ignorirati. Ponoči mi uspe in nikoli ne vzdihujem, ko spim Logično, a ... Čez dan pa si pojem dihi z mano, dihi dihi z mano.... :wav:Skušam vržt na smeh....
In kaj sledi; zdihujem sama sabo  
Provej ti z vozi me vlak v daljave in čakaj, da se ti uha odmašijo  
MAlo za šalo malo za res.

[Slavka]

Ronja 

No, tako, kot imaš ti težave z ušesi jih imam jaz z očmi...in spet sem v obdobju, ko se spopadam s tem...res je grozno...včasih brezupno...pa čeprav vem, da bo minilo, me vsaka ponovitev spravi ob živce. 

Si pa si že sama ugotovila kar nekaj zadev, kaj je TISTO, kar te spravlja v obup pri tvoji težavi.

"Ja, imate pa res smolo... tega se ne da pozdraviti, boste imela do konca življenja. Kupite si kakšen CD in ga poslušajte."

Če se še sedaj spominjaš teh dveh stavkov, sta se ti verjetno takrat zelo vsrkala v podzavest...torej strah, da se te bo to držalo celo življenje in strah kako se s tem sprijazniti...

Potem seveda tudi to:

Tudi internet je naredil dosti škode, ko sem prebirala strani o samomorih, ki jih delajo ljudje s šumenjem v ušesih.

ko misliš, da je smrt edina rešitev za tvojo težavo...potem še prebereš kakšen primer in si še globje v obupu...enostavno se ti zdi, da doživljaš pekel.

Raje bi imela zlomljeni obe nogi kot zamašeno uho. Tolaži me dejstvo, da sem zdaj dobila dobrega ORL specialista, ki mi je jasno povedal, kaj se dogaja z ušesom in da bo še nekaj časa trajalo, da se pozdravi.

No, jaz isto govorim zase in za moj "čuden" vid....ampak bog ve, če bi bilo res tako fajn, ko se ne bi mogla premikat...  Vsako "odstopanje" od zdravja je neprijetno...verjetno bi se potem vsa stvar fokusirala na nekaj drugega kar bi me oz. te spravljalo ob živce.

Danes imam občutek, da bo vendarle šlo na bolje. Uho je od ponedeljka popoldne malo bolje, zato imam upanje. Še vedno pa me muči tesnoba. Zdaj grem v četrti teden jemanja 30 mg Seroxata in bog daj, da kmalu prime. 

Ronja  stiskam pesti, da tvoja težava čimprej mine...upaj in zaupaj...verjemi vase in v svojo zmago...si pogumna in znaš se borit, torej bo tudi ta bitka dobljena...slej ko prej.

Mislim nate in ti pošiljam objem 

[Arwen]

Moj osebni zdravnik pravi, da to nosim v podzavesti zaradi mamine naglušnosti. Morda, ampak jaz se ne spominjam, da bi me mamina naglušnost kdaj prestrašila.

saj ni nujno, da bi te to prestrašilo.... dovolj je, da si mogoče sočustvovala... dovolj je, da si kako opazko na njen račun slišala... dovolj je, da te je mogoče kdaj prešinila misel, kaj pa če...

[Aslan]

Moj osebni zdravnik pravi, da to nosim v podzavesti zaradi mamine naglušnosti. Morda, ampak jaz se ne spominjam, da bi me mamina naglušnost kdaj prestrašila.

saj ni nujno, da bi te to prestrašilo.... dovolj je, da si mogoče sočustvovala... dovolj je, da si kako opazko na njen račun slišala... dovolj je, da te je mogoče kdaj prešinila misel, kaj pa če...

Tudi jaz tule vidim močno povezavo Ronja ....
Razmisli malo pri sebi kaj je zate kot otroka pomenilo, da ima tvoja mami težave s sluhom, da ne sliši ok ... kako si se počutila ob tem pred drugimi ... ti je bilo hudo zanjo, te je bilo morda sram ... si bila žalostna ... Za strahom, ki se ti dogaja se lahko skriva marsikaj ... popolnoma drugo čustvo (sram naprimer) ...

Vsekakor pa danes ko te berem se mi zdi, da si že veliko bolje kot pred tedni.
Da vidiš sliko situacije realnejše in da veš, da boš tudi tokrat spet prilezla ven iz objema tesnobe.

 

[Ronja]

Danes je zelo hudo. Očitno še nisem prilezla nikamor. Cel dan sem prejokala. Uho ni "tapravo". Šele zdaj po dveh Helexih (ena tableta po 0,25 mg) sem se malo pomirila. Govorila sem tudi s svojim zdravnikom, ki mi je še enkrat zagotovil, da bo vse dobro in vse v redu. Da se bo tudi uho pozdravilo in da bom tudi jaz prilezla ven iz tega. Ko sem ga vprašala, kako to, da traja že osem tednov (štiri tedne po 20 mg Paroxatra, štiri tedne pa po 30 mg), mi je rekel, da lahko tako dolgo traja. Mene je strah, da mi Paroxat sedaj v tretje sploh ne bo več prijel. A je to možno? Prosim, prosim, napišite, ali je možno, da isti AD po tretji ponovitvi ne prime več.
Glede zamenjave je rekel, da sicer lahko zamenjava, vendar bom rabila tri tedne, da mi nov AD "prime".
Jaz sploh ne vem več, kaj naj naredim. Predlagal mi je, da naj zvečer le vzamem še polovičko Mirzatena, ki ga bova potem, ko bo Seroxat prijel, ukinila.
Mene pa je strah še novih stranskih učinkov Mirzatena in nekako kar ne upam več verjeti, da bi ta kombinacija delovala. Polovičko Mirzatena poleg Seroxata je sicer predlagal psihiater dr. Kapš.
Moj bog, ne vem več, kaj bo z mano.

[alexx]

8 tednov ni veliko časa Ronja. Pri vsakem pa traja različno dolgo, da "prime". Prepričana sem, da bo tebi tudi, le obupana si preveč. Tudi vnetje ušesa se različno zdravi, če prav ne verjemem, da je pri tebi krivo uho. Samo udarilo ti je ven na organu, ki je pri tebi najbolj občutljiv. Psiha je čudna zapletena reč.

A si bila kje danes? Ne zapiraj se in ne čakaj, ter ne opazuj se ves čas. 


P.S. Meni gre vedno na bruhanje, ko sem "down". 24 ur na dan bi bruhala. Zraven mi pa še šumi v ušesih. A sem se tako navadila, da kar ignoriram zadevo.