Tretjič na tleh

[Ronja]

Aslan, hvala za tvoje besede. Hvala ti tudi, da si včeraj govorila z mojo mamo. Odločili sva se, da se čimprej oglasiva pri tebi. Obe.
Slavka, za prenehanje ADjev sem se odločila, ker sem si želela zanositi. Bila sem na 20 mg Paroxata in sem čisto počasi zmanjšala na 10 mg. Potem sem se odločila, da dokler ne zanosim, ne grem čisto dol s tablet. No, nato sva z možem izvedela, da po naravni poti ne bova mogla imeti otrok. Tako sem ostala na 10 mg, saj se zavedam, da umetna oploditev ni vedno uspešna oziroma da lahko kar traja, da uspe. Več kot pol leta sem čisto lepo funkcionirala na 10 mg, dokler se ni zgodilo "uho". Tisti dan, ko je je zgodilo, sem se sesula od strahu. Nekaj dni sem počakala. Ker se uho ni popravilo in ker me je bilo vedno bolj strah... z napadi obupa, sem spoznala, da bom težko sama prišla iz tega. Ne vem, ali je bilo povišanje ADja prav ali ne. Ker se je strah hudo stopnjeval, mi je zdravnik rekel, da 20 mg verjetno ni dovolj. No, pa sem šla na 30 mg. Tudi prvič sem bila na 30 mg Paroxata (Seroxata).
Ironija pa je, da bi točno jutri lahko začela s postopkom umetne oploditve. Kako se življenje poigra z nami.

[Slavka]

Ronja  hvala za pojasnilo.

Ja, življenje se zna res poigrati z nami...Vendar tokrat ne moreš nič kaj dosti storiti...Ko se bodo stvari uredile in se ti bo počutje stabiliziralo, bo še čas za naslednjo stopničko...Ne obtožuje se sedaj še zaradi tega, kajti to le povečuje tvojo tesnobo.

Sicer sem ti na to temo napisala tudi že ZS, zato ne bom kaj dosti razpredala...želim ti le, da se čimprej postavijo stvari na svoje mesto...tako, kot si sama želiš 

[dusica]

Ronja,

sedaj, ko sem najprej prebrala tvoj sestavek in razbrala, da si boljše, sem tudi jaz boljše.. Dan se pričela uspešno ali nikoli mi ni vseeno za moje sotrpine, tako da..ste mi skoraj PRVA MISEL jutra in ko prebiram o izboljšanju, napredovanju,..posledično TO, vpliva tudi v mene pogum, upanje, notranji mir..no, srečna sem za ostale, da jim je boljše..Ronja, en 

Se strinjam, da zaradi piskanja v ušesih (čeprav se tudi pri meni, kdaj to pojavi...se ne sekiram - res, sem se naučila sprejeti tudi takšne morda..nenavadne stvari.. ) si se počutila "ogrožena" in anksiozna, zato se je vse tako in toliko vleklo in sedaj...je končno tudi zate pokukal  ..in naj tako ostane...

                              Dušica

[moonica]

res zadovoljstvo brat, da se premika na bolje

[Ronja]

Ne vem, kaj naj storim. To moje desno uho me spravlja v tak obup. In tako težko se izkopljem iz tega. Ne morem verjeti, da bo kdaj bolje, saj to traja sedaj že skoraj dva meseca. Kako je lahko uho zamašeno dva meseca? A je to normalno? To ni normalno.... moj bog, tako me je strah, da bo tako ostalo. Kakšno življenje je to?
Zdaj že več kot dva tedna jemljem 30 mg Paroxata, prej sem bila dobre štiri tedne na 20 mg, pred tem pa že celo leto na 10 mg. In zdaj mi še vedno ni bolje. Vsako jutro se zbudim z mislijo na uho in ko ugotovim, da še ni v redu, me tako zaboli in stisne, da ne morem nič.
Potem se z nečloveško močjo trudim, da se stuširam, nekaj pojem, da naredim par korakov. Ne morem več tako živeti. Včasih mi je tako hudo, da pomislim na najhujše stvari. Starši mi zelo pomagajo in hudo mi je tudi, ko jih vidim, kako se trudijo, jaz pa v taki "črni luknji". In včasih kričim, da bi izkričala vso bolečino, da bi bilo tega konec. Samo to si želim. Da bi bilo tega že enkrat konec.
V torek sem bila pri dr. Kapšu, psihiatru. Predlagal je, da bi še dva tedna jemala Paroxat 30 mg in potem šla na Alvento, če ne bo bolje. Ne vem več, kaj naj. Kakšno zdravilo je Alventa?
Ali bom še kdaj bolje? Zakaj me je tako udarilo? Zakaj? Kaj sem takšnega naredila v življenju, da moram spet čez to? In zdaj, tretjič, je spet hudo. Zelo hudo. 

[Arwen]

Ronja, si predstavljam, da trenutno verjameš v nič več, a dejstvo je da BO bolje  kdaj točno pa žal ne znam povedat 

O Alventi je že nekaj napisanega

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2752.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5164.0.html

V torek sem bila pri dr. Kapšu, psihiatru. Predlagal je, da bi še dva tedna jemala Paroxat 30 mg in

se mi zdi pameten predlog; vsaj mesec dni daj časa zdravilu, preden poskusiš kaj drugega.

Kako je lahko uho zamašeno dva meseca? A je to normalno? To ni normalno.... moj bog, tako me je

jah...normalno... ja pa ne. Včasih pač določeni organi rabijo več časa, da se pozdravijo. Ja, verjamem, da je obremenilno... a kljub vsemu. SI vsaj poskusila kaj s preusmerjanjem misli? ko te misel vleče k ušesu, jo skušaj "napotit" k stvarem, ki te veselijo.. k naravi, živalim... v spomin prikliči tebi ljub dogodek... karkoli, samo proč od ušesa!

Samo malček potrpljenja še, Ronja, samo malček še, pa bo spet bolje. Boš videla, da bo 

[Slavka]

Ronja  ravno prejle sem bila na sprehodu in razmišljala o tebi...kako se kaj počutiš...Žal mi je, da ti še ni odleglo in vem, da je včasih tako hudo, da človek obupuje...
Vendar vedi, da BO BOLJE  Vedno ne bo tako...res rabiš le še malo časa, pa morda tudi pogovor s kakšnim terapevtom, ki ti bo pomagal, da boš znala preusmeriti pozornost.

Drži se...piši nam... 


p.s.: če boš pa še kaj okrog Kapša hodila, pa le potrkaj na moja vrata, ki so prva na desni strani v levem hodniku 3.nadstropja, pa bova šli na en   

[Ronja]

Hvala vama Arwen in Slavka za vzpodbudne besede. Šla sem s psom na sprehod in se usedla v bližnjem sadovnjaku za drevo ter jokala. To prekleto uho. Tisočkrat prekleto. Ker je že tretjič prevzelo nadzor v mojem življenju. Ker je doseglo, da se zaradi njega popolnoma sesujem. Ker je sedaj, ko sem se končno naučila živeti s piskanjem v njem, našlo nekaj drugega, da me zamori.
Poskušam preusmerjati pozornost, ampak je kar težko, ker ušesa ne morem izključiti. Zato si dam vanj vato, da ne vem, koliko je zamašeno in gledam kakšen film. Takrat lahko pozabim. Vendar se potem vedno vrnem v resnično življenje.
Včasih se sprašujem, ali me je usoda kaznovala. Vedno sem namreč govorila, da bi si rada uresničila dve
želji v življenju: da grem jahat na kavbojski ranč v Montani in da grem plavat z delfini. Jahanje sem uresničila lansko leto, z delfini pa sem plavala letos v začetku julija na Azorskih otokih. Za obe potovanji sem veliko varčevala in si nisem privoščila drugih stvari. In potem, nekaj dni po delfinih.... se je zgodilo uho. Kot bi mi nekdo rekel: Dovolj si bila srečna. Zdaj je čas, da spet trpiš. Lahko celo končaš svoje življenje, saj si vendarle uresničila svoji želji. 

[Slavka]

Draga Ronja 

Dovolj si bila srečna. Zdaj je čas, da spet trpiš. Lahko celo končaš svoje življenje, saj si vendarle uresničila svoji želji. 

Ne...ne...in še enkrat ne  Vsi imamo v življenju kakšne želje, ki si jih želimo izpolniti...in stremimo k temu, da jih uresničimo...In ko jih uresničimo, še zdaleč ni konec...pridejo nove želje...novi izzivi...
Jaz vem, da imaš tudi ti še vsaj eno željo, ki še čaka na uresničitev...in le-ta bo še kako potrebovala tebe in tvojo ljubezen. 

To prekleto uho. Tisočkrat prekleto. Ker je že tretjič prevzelo nadzor v mojem življenju. Ker je doseglo, da se zaradi njega popolnoma sesujem. Ker je sedaj, ko sem se končno naučila živeti s piskanjem v njem, našlo nekaj drugega, da me zamori.

Ronja, to uho je tvoje...sprejmi ga, pa čeprav ti povzroča take preglavice in tesnobo...Je pa vendarle del tebe in ti si tista, ki v sebi nosiš nekaj, kar te vsake toliko "sesuje"...na ušesu se samo odraža to. Meni se odraža v vrtoglavici, omotici in "čudnem" vidu...sem ravno tako govorila, da bi najraje svojo glavo zalučala nekam daleč, jo zamenjala....zato te popolnoma razumem.

Probaj se čimbolj "sprijaznit" s tem in preusmerit pozornost...poglej svoje slike iz Montane in se spomni, kako je bilo čudovito...spomni se delfinov in njihovih "nasmehov".... zavej se, kako je vendarle lepo živeti...za velike in male radosti, ki nas spremljajo vsak dan 

Objem od mene 

[Aslan]

Ronja žal mi je, da nisi še bolje ...

To prekleto uho. Tisočkrat prekleto. Ker je že tretjič prevzelo nadzor v mojem življenju. Ker je doseglo, da se zaradi njega popolnoma sesujem. Ker je sedaj, ko sem se končno naučila živeti s piskanjem v njem, našlo nekaj drugega, da me zamori.
Poskušam preusmerjati pozornost, ampak je kar težko, ker ušesa ne morem izključiti. Zato si dam vanj vato, da ne vem, koliko je zamašeno in gledam kakšen film. Takrat lahko pozabim. Vendar se potem vedno vrnem v resnično življenje.

Hudo je prenašat tole, vem ...
Vseeno pa vidim žarek upanja ... vidiš in veš, da se da ...
Piskanje si sprejela za svoje ... in ni več povzročalo psihične stiske ...

Preusmerjanje pozornosti je odlična vaja ...!
Ponavlja to, delaj dokler ne začutiš, da si res sproščena ...
Šte list ena drevju, opazuj oblake ... računaj 1000-7 itd ...
Pomembno je, da zavestno preusmeriš misli drugam ...
Pojdi jahat tvojega konja ...
Tvoje telo potrebuje sprostitev ...

Konji, delfini ... občutek svobode ... vse to spet ponovno pride ...
Ne obupaj, v sebi imaš moč in pogum, da premagaš tudi to zamašeno uho!

Uho ... kot bi se telo odzvalo na nekaj "kar nočemo slišati" ..
Ronja se je težava z ušesom morda pojavila kmalu po novici,
da bo potrebna pomoč pri načrtovanju otroka?

Draga Ronja tvoji dnevi sedaj niso lahki,
bodo pa počasi postajali vse lažji, prijetnejši ...
In simptomi vse manj izraženi ...
Delno pa se jih boš naučila sprejeti ... biti z njimi in preživeti ...

Topel objem,
Aslan
 

[alexx]

Se strinjam z Aslan.

Uho ... kot bi se telo odzvalo na nekaj "kar nočemo slišati" ..
Ronja se je težava z ušesom morda pojavila kmalu po novici,
da bo potrebna pomoč pri načrtovanju otroka?

Mogoče je dobro s te strani premisliti. Očitno je to tvoja "črna točka" Ronja.  Pri meni je to želodec.

Pred tremi leti si napisala:    
Odg: piskanje v ušesu
« Odgovori #13 dne:: nedelja, 19. oktober 2008 ura: 22:47 »
   Odgovori s citiranjemCitiraj
Draga Arwen,
ko sem prebrala tvoj prispevek, sem se morala oglasiti. Meni skoraj nič več ne piska v ušesih. Kdaj pa kdaj se še ujamem, da poslušam zvoke v desnem ušesu ali pa mi res začne piskati (ko mi npr. zapre sluh in nekaj minut močno piska, potem pa neha). Samo sedaj se sploh ne sekiram več zaradi piskanja. Ko odmislim, piskanje spet potihne. Arwen, dobro veš, kako grozno je bilo, ko sem odkrila ta pisk. Lost je napisal link do moje teme v starem forumu. Dokler ni začel AD (Seroxat) delovati, sem mislila, da je konec življenja. Trenutno še jemljem AD-je (30 mg), mislim pa, da bova z zdravnikom ta teden začela zmanjševati dozo. Srčno upam, da jo bom odnesla s čim manj stranskimi učinki.
Ronja

 

[Arwen]

: da grem jahat na kavbojski ranč v Montani in da grem plavat z delfini. Jahanje sem uresničila lansko leto, z delfini pa sem plavala letos v začetku julija na Azorskih otokih. Za obe potovanji sem veliko

uf  coolsko 

kako pa to zgleda

  plavat z delfini.

je tudi kaj potapljanja vmes? ker pri slednjem se rado zgodi t.i. plavalno uho http://www.zips.si/

  Dovolj si bila srečna. Zdaj je čas, da spet trpiš. Lahko celo končaš svoje življenje, saj si vendarle uresničila svoji želji. 

no, točno veš, da temu ni tako... je pa res, da "samo" težava z ušesom zna povzročit marsikakšno kalvarijo (mi je še kako dobro poznano piskanje, ko so bili momenti, ko bi s takim veseljem treščila ob kako steno, samo da bi prenehalo)... in v vseh teh letih se zelo ubadam z vprašanjem, česa nočem slišat... pa do danes še nimam odgovora  čeprav... je tole :

n se usedla v bližnjem sadovnjaku za drevo ter jokala. To prekleto uho. Tisočkrat prekleto. Ker je že

res samo zaradi ušesa?

[dusica]

Ronja,

jaz tudi menim, da se preveč obremenjuješ s tvojim ušesom.. ..DOVOLJ! Veš in ker si želiš, se bodo stvari uredile, sicer pa je veliko odvisno od tvoje dobre volje, samozavesti in prepričanja, da zmoreš..ne daj se zaradi ušesa in preusmeri misli v bolj konkretne stvari za tvojo prihodnost: delo na sebi, morda otrok in načrtovanje novih želja...no, mene bi to vsekakakor vzpodbudilo in dalo nov elan...NE MOREŠ VEDNO STATI NA ISTEM MESTU..PREMAKNI SE!


                           Dušica

[Ronja]

Danes zjutraj je bilo zelo hudo. Mama ni več zdržala mojega napada in je poklicala zdravnika, ki je prišel na dom. Moj bog, kam sem prišla? Še nikoli ni bilo treba zdravniku priti na dom, da me pregleda. Imela pa sem napad obupa in takrat se izkričim v blazino. Verjamem, da moji bližnji tega ne prenesejo. Zdravnik se je posvetoval še s psihiatrom dr. Kapšem in stanje je takšno: trikrat na dan Helex, da se pomirim, zvečer pa polovico tablete Mirzatena, poleg tega še moj odmerek 30 mg Seroxata. V kaj se spreminjam? V zombija? Nafilana z zdravili... Trikrat na dan Helex? Moj bog, tega si pa res ne želim.
Ko zdravniku omenim uho, mi vedno pove, da uho ni problem in da se bo pozdravilo. Potem ga vprašam: Kako? Saj je že dva meseca tako? Ali je možno, da se bo uho res pozdravilo, ko bom jaz v boljši psihični kondiciji?
Včasih se mi zdi, da me nihče ne posluša. Namreč, če je uho odmašeno, sem čisto v redu volje. Če pa je zamašeno, me grabi obup.
Ne vem več, kaj bo z menoj. Grozno mi je, da me moral moj zdravnik k meni na dom. Ne vem, kakšni bodo naslednji dnevi. Zagotovo se bom poskusila toliko potruditi, da mi ne bi bilo treba jemati toliko pomirjeval. Tega se namreč kar bojim. Ne vem tudi, kako bom prenesla Seroxat in Mirzaten.
Pogledam se v ogledalo in vidim bledo senco same sebe. Spreminjam se v okostnjak. Ampak rada bi živela. Rada bi, da bi posijalo sonce tudi zame. Rada bi se vrnila v normalno življenje.

[marina]

Draga Ronja

hudo mi je ker tako trpiš....želim ti in vem, da ti bo boljše.
jemlji zda ta Mirzaten in seroxat, poskusi  si dopovedati, da bo to prešlo. Da je to le začasno stanje..

Tudi jaz sem slabo,  v trebuhu imam tak občutek, kot da padaš v globino---strašno.
Potem spet preide in se večkrat vrne....

Pošiljam ti objem
m

[Ronja]

Včeraj je bilo res hudo. Zaspala sem s čisto zamašenim ušesom. No, danes zjutraj pa se zbudim z "normalnim " ušesom. Kako mi je odleglo. Danes je torej uho odmašeno. To moram napisati, da bom prebrala, ko se mi bo uho spet zamašilo. Ker kakšnega upanja nimam, da se mi ne bo več mašilo. Je že bilo tako, da se je odmašilo, potem pa se je počasi spet začelo mašiti. Dejansko gre torej za fizično težavo, ki pa jo jaz izjemno težko prenašam.
Mož je včeraj klical mojega ORL dr. Fajdiga, ki je rekel, da se takšne stvari lahko na koncu tudi operirajo, če res ne bo bolje. Tega sem bila kar vesela, ker me je najbolj strah, da bo moje uho zmeraj ostalo takšno. Problem je, ker toliko časa čakajo, da operirajo... ker "naj najprej narava pozdravi". Mene pa to čakanje, da "narava pozdravi" ubija. Onemogoča, da bi normalno funkcionirala.
Nisem vzela tri Xanaxe, kot mi je rekel zdravnik, ampak včeraj dva, danes pa enega. Tudi Mirzatena nisem vzela včeraj zvečer, samo običajen odmerek 30 mg Seroxata. Ne vem. Nočem trpeti stranskih učinkov še enega antidepresiva. Pa prebrala sem, da po njem spiš kot ubit, jaz pa nimam težav s spanjem. Pravzaprav preveč spim, ker se zjutraj nočem soočati z realnostjo.
Ampak saj ni narobe, če si želim, da bi bilo jutri tudi tako kot danes, ali ne? Vem le, da bom zelo razočarana, če ne bo. Zato je morda bolje nič upati, pričakovati najslabše. Ampak hudo mi bo pa vseeno.

[Toja]

Ronja  , vesela sem zate...

[Juliette]

Ronja, mene je moja terapevtka glede mojih strahov večkrat vprašala: "In kaj bi bilo najhujše, kar bi se lahko zgodilo?" Grozno je bilo pomisliti na to, čeprav se je nekje v nezavednih kanalih prav ta film nenenhno odvijal. In potem je bilo spet težko to izreči - slišati ta moj strah. In potem je nekako počasi izgubil moč in sedaj lahko normalno živim. Seveda še pomislim kdaj na to, na strašljive misli in zgrabi me tesnoba, tako kot čisto vsak posameznik na tem svetu, ampak tudi pri meni gre potem ta misel normalno mimo - ne zatakne se več v mojih možganih in kot kroglica v fliperju spidira naokoli.
Tudi jaz bi te sedaj rada vprašala: "In če bi tvoje uho ostalo zamašeno?" Ne pravim, da bo, a če bi. Bi bilo res tako zelo hudo? Z zamašenim ušesom bi lahko čisto normalno funkcionirala (tudi jahala konje, še plavala z delfini in si uresničila še marsikatere sanje). Nihče ne bi opazil, da kaj ni v redu... Kaj je pravzaprav tisto, kar te pri zamašenem ušesu tako zelo moti? (odgovori samo, če zmoreš pomisliti na to in spregovoriti o tem) Ker v redu ne moreš funkcionirati sedaj zaradi strahu, ne pa ker bi zamašeno uho pomenilo kakršnokoli fizično oviro. Kaj ti zamašeno uho odvzame?
Drži se, Ronja. 

[Slavka]

No, danes zjutraj pa se zbudim z "normalnim " ušesom. Kako mi je odleglo. Danes je torej uho odmašeno. To moram napisati, da bom prebrala, ko se mi bo uho spet zamašilo

  sem zelo vesela zate, Ronja...

[Sofia-Del_Sati]

Danes je torej uho odmašeno. To moram napisati, da bom prebrala, ko se mi bo uho spet zamašilo.

to si res zapiši na en listek in ga daj v torbico ali denarnico, da boš lahko vsakič, ko boš postala zaskrbljena zaradi ušeska, pobrala listek, ga prebrala in se potolažila!!!! Čist zares!

lp sofie