majč
Druge motnje
Heroj
Odsotni
Prispevki: 3.103
|
 |
« Odgovori #106 dne:: sreda, 24. avgust 2011 ura: 23:01 » |
|
asklepij, ti samo išči način, kako bi s hčero ohranil pristen stik in poskušaj vedno znova. jaz lahko izhajam samo iz svoje osebne izkušnje tukaj, ki se je dogajala in se dogaja med mano in mojim očetom. v letih tvoje hčere sem imela sama polno, ampak res polno odraščajočih kriz. po eni strani nisem znala biti čustveno samostojna in da ne bi to, kako me moji vidijo v tistem času tudi vplivalo name, videla sem veliko napak v starših v tistem času, čeprav sta izjemno predana in tudi zlo v redu človeka. Želela sem sama ravnati drugače glede določenih življenjskih vprašanj in boriti sem se morala točno z istimi vprašanji v odnosu z očetom, kot se bori tvoja hči, pa so ta vprašanja postavljena iz tvoje strani povsem logična in upravičena: torej, kako se bom preživljala npr. ali bom zaslužila dovolj, da bom lahko norlamno in dobro živela, da bom v osnovi sposobna zase skrbeti in da ne bom ravno največji revež. Moj oče ni materialist, ima pa toliko življenjskih izkušenj, ko je gor spravljal 4 otroke brez kakršnekoli državne podpore in je bil tudi garač, deloven in se boril za napredovanja, opravljal študij organizacije ob delu in ob štirih otrokih, itd. ma delal je toliko, da me je bilo včasih strah, a bo preživel do penzije in jo je dočakal. Zdaj je drugače. vsi ostali trije so že v službi (moji bratje in sestra), jaz pa sem tik na tem. pa še zdaj moj oče razmišlja, kako bi nam pomagal, da bi se lahko popolnoma vsi osamosvojili, si zgradili dom, itd. vse da, kar ima in tud res ogromno je delal. v vzgoji pa ni veliko popuščal. v takem očetu si lahko našel varnost in oporo in trdnost. je pa tudi mene bolelo, da je tako zelo poudarjal tudi materialno plat. še danes, ko kdaj govoriva, ma sto idej, kam bi se bilo treba usmeriti, da bi recimo sčasoma razvila neko svoje področje dela, ki bi bilo dostojno in v redu plačano. svoje prostovoljno delo sem vselej utemeljevala očetu, da delam zato, da bom imela več šans za zaposlitev. sama nisem kaj dosti hodila po kavicah, niti nisem živela na veliki nogi, živela sem v času študija dokaj skromno, mi pa po zaslugi truda mojih staršev ni nič manjkalo. veliko sem pa delala. in mene to osrečuje. delat je blo pa treba zmeraj. že ko sem bila otrok, je oče rekel: plan napiši. v osnovni šoli sem imela ogromno obšolskih dejavnosti, da sem samo terala pa delala. nekatere so me veselile (npr. trening karateja), nekaterih nisem marala, pa sem morala zadeve vedno izpeljati od začetka do konca z argumentom: tudi v življenju ne moreš vedno početi samo tistega, kar ti paše. ne rečem, da je blo vse prav, ampak v letih, v katerih je tvoja hčer, ti še ne bo dala priznanja, da si imel nekaj prav, ker še ni prišla do teh uvidov. to še vse sledi.
ti pa polagam na srce, da če ima punca talente za delo z ljudmi, jo lahko spodbujaš, da tudi tu razmišlja v smer, da bo korak za korakom poskrbela, da bo imela dohodke, s katerimi se bo lahko dostojno preživljala, ne bi bilo pa smiselno punco preusmerjati v čisto druge vode in smeri študija, kjer pa se absolutno ne vidi, ker tudi če bi ji uspelo na silo in bi zaslužila kar nekaj denarja, ni nujno, da se bo počutila izpolnjeno. socialno delo je lahko dobra osnova za delo z ljudmi s super etično podlago, Študij pa je tudi na ravni univerzitetnega izobraževanja in na koncu koncev lahko zajadra še v marsikatero smer (npr. študij psihoterapije, itd., ali kaj drugega, kar bo nagruntala, kdo ve). V času študija pa bo tudi počasi odrasla. najbolj smoterno je vzpostaviti nek spoštljiv odnos na ravni dogovorov: če boš tako pa tako, bom jaz tako pa tako. tako kot komuniciramo z odraslimi ljudmi in brez izsiljevanja ali represije. pogovor, dogovori, itd. In če je res tako, da je mama zlo na free, bom rekla da v anarhističnem načinu funkcioniranja ena mlada punca, ki se še išče ne bo našla občutka varnosti, zato je tu tvoja prisotnost še kako pomembna, ampak ne na način izvajanja pritiska. Meni največ pomeni, če recimo moj oče govori z mano in je govoril z mano kot odraslo osebo, da je verjel, da sem pametna in sposobna odločati, seveda pa majo ljudje kot so očetje več izkušenj s svetom. zato se je smoterno pogovarjati na nivoju odrasel-odrasel in ne starš-otrok. potem ne bo svojo energijo uporabljala, da se upira tebi in ti nasprotuje ter se na tak način bori za svoj prav, ampak človek začuti v takem odnosu, da pač mora prevzeti svoj del odgovornosti zase. in tu bo največ pomenilo, da bo vedela, da lahko računa nate pa ne v smislu, da ji samo daješ nekontrolirano nek denar, ampak to, da jo boš podprl v odločitvah, ki so zanjo pomembne, da ti je mar in da stojiš za njo, da ji boš svetoval, če bo treba, itd. veš, jaz nikdar nisem prejemala žepnine. dobila sem denar za malico, če nisem imela organizirane prehrane že v šoli, ampak vsak mesec točno določen znesek. ostalo pa sem dobila kot nagrado za lepe ocene. ker smo bili vsi štirje dovolj sposobni, so nama starša dala nekaj denarja le za petke in šterke in točno se je vedelo koliko. ne kar tko na uč. in na faksu sem dobila v starem denarju za opravljen izpit toliko tisoč tolarjev, kot je bila visoka ocena. ko so prišli evri smo to samo pretvorili. tisto, kar sem rabila za faks pa sta mi plačala. drugače pa priložnostna dela prek študenta, pa rojstni dnevi in darila sorodnikov (navadno denar). imeli smo pa doma vse, kar smo rabli. bistvo: denarja nismo dobivali kar tko na uč. zelo redkokdaj morda kakšna malenkost, ampak vedno si ga je bilo treba prislužit. če si bil študent pač z delom za faks. to so bili vse dogovori. seveda, če pa sem kdaj bila v stiski, bodisi emocionalni, materialni, kakršnikoli pa smo se pomenli in dogovorili, kako bomo stvar rešili. moj oče ni nikdar obupal nad mano in to je tudi za vajin odnos s hčero izredno pomembno. resno. ne smeš obupat. in ko kaj naredi dobro, ji pokaži, da si ponosen nanjo. je pa tko, punca prihaja v odraslo obdobje in pravijo da otroci svojih staršev itak niso nikdar takšni kot si starši zamislijo, da bojo, ampak takšni kot pač so - edinstveni. pomembno je, da vidiš v njej dobre plati, da jih znaš pohvalit, ker bo na tem lahko gradila. moj oče in jaz, pravijo, sva si včasih preveč podobna, občutek, da nihče ne popusti in zato se res pogosto spreva, ampak vem, da oče vidi v meni tudi dobre plati. točno ve, da bo vedno vedel pri čem je, da se bom prej skregala kot lagala ali hinavla in se samo na videzno podrejala, delala pa po svoje. in ne velikokrat, ampak ma svoje trenutke, ko mi pokaže, da je na marsikaj pri meni ponosen in toliko ga že poznam, da tud, kadar se spreva, se tega prej omenjenega zavedam. ni blo pa vedno tako. v letih, v katerih je tvoja hči sva mela z očetom kaki dve leti pekla v odnosu in sporov, potem je meni odpovedala kemija in sem hudo zbolela, potem pa smo začeli znova. pri mojem psihiatru majo neko skupino za starše, kamor sta začela hodit oba moja starša, sploh moj oče je bil sprva zlo prizadet, ko je videl, kaj se je z mano zgodilo (ko sem padla takrat v psihozo). ampak šele v tem momentu se je začelo življenje obračati na bolje, ker smo eden drugega končno začeli poslušat in smo delovali kot zavezniki in ne nasprotniki. to je kar mal velika škoda, če se mora zgoditi kaj tko dramatičnega. ker je okrevanje boleče in zahtevno. na skupini za starše pa sta bila dva poudarka: spodbujati in pohvaliti majhne korake na boljše, jih opazit in registrerati.
no zdaj že too much nakladam, ker sem utrujena. resnično razmišljam, kaj bi lahko povedala, da vama s hčerjo ne bi bilo tako zelo težko in bi vama bilo kaj prihranjenega oz. da ne bi bilo škode v času, ko so te krize povsem običajne za ta leta in jih je treba vzeti v zakup, da se je pač potrebno s tem ubadat. samo obupat ne asklepij. meni se zdi, da imaš zadeve kar dobro zastavljene v smislu poudarkov, ki jih daješ, zdaj je samo še zelo zelo pomembno na kakšen način boš to povedal, da bo bilo pozitivno in dobro sprejeto in razumljeno. izhajaj iz sebe. govori o sebi, o svojih prepričanjih, o razlogih zanje, o tem, kaj te skrbi in kaj se ti zdi pomembno, o tem, kako ti vidiš. brez obtoževanja, ker boš samo izzval to, da se punca brani in bori proti tebi in da s tem ohrani sebe. odrasel-odrasel. ona se tega še uči, tko da bo rabla tu oporo, ampak to je edina pot do samostojnosti - da smo prisiljeni prevzeti odgovornost zase.
huh...nakladam.
ampak res tko mislim.
lahko noč.
maja
|