Kako preprečiti hčeri študij na socialni

[majč]

Aja samo še to: tudi jaz mam precej avtoritarnega očeta, ki je na nek način strog, istočasno pa je precej močan steber in opora in predan očetovstvu in družini. Takega očeta bi si vsakdo na nek način lahko samo želel. Je pa tako, da glede na moje danosti in sposobnost vživljanja in razumevanja tuje stiske, bi včasih več naredil, če bi mi pokazal tudi to, da je ranljiv, da ga skrbi,...če bi mi pokazal razloge zaradi katerih nekaj zahteva in ne bi le postavljal ultimate, ki so mene spravljali v stisko in me frustrirali npr. Da bi namesto represije in tega, da zatira moje ideje povedal, zakaj se mu zdi nekaj pomembno, to bi bil velik vložek v najin odnos v tistem času, tako pa sem se morala velikokrat boriti za tisto, kar mi pomeni in še proti temu, da bi me sesulo, ker on ni bil takten in ni znal stvari prav povedati in je to slabo vplivalo na mojo samopodobo. Mislim, da je bil to eden od razlogov, da se je pozneje porušilo tudi moje duševno zdrvje, ker je bilo vsega preveč in takrat smo začeli znova in drugače pa še garati sem morala, da sem lahko okrevala. Smiselno je povedati zadeve tako, kot so. resnica vedno zmaga, bi rekel moj prijatelj in trener karateja v času moje osnovne šole.

No, to je to, kar sem mela jaz tu povedat.

Se mi pa zdi grdo, da ste šli vsi ostali stresat svoj gnev in lastne frustracije na človeka, ki je kot oče pač zaskrbljen za svojo hčer. morda se moti, morda nima prav, ampak saj ne dela tega zase, mar mu je za svojo hčer in gleda na svet skozi lastno precepcijo, tako kot vsi mi. namesto obtožb in zlivanja žolča na človeka, ki je itak obremenjen z življenjsko situacijo, ki ji v tem času ni bil kos in se je zato zatekel sem, bi lahko podali svoj lasten pogled na stvar. Točno to se tu dogaja, tip hoče vaš pogled, vi ga obtožite in "pribijete na križ", kot največjega zločinca, kar ni, ker ga skrbi za hčerino prihodnost, in on se mora boriti proti vam, namesto, da bi porabljal energijo za reševanje svoje stiske in situacije.

mislim, da to ni blo prav, pa v redu, saj vsi kdaj delamo napake.

maja

[Juliette]

  Oh, Majč, mislim, da ni šlo za stresanje nobenega gneva in še manj frustracij na ubogega nemočnega človeka, ampak za konkreten odziv na njegove besede, ki so bile včasih žaljive.
Sofie mu je na primer želela prikazati socialno delo še v drugi luči, iz lastnih izkušenj, pa je dobila nazaj kopico nizkih besed na račun svojega faksa. Saj ima tudi ona pravico branit svoje dostojanstvo, katerega del je njena izobrazba, mar ne?
Pa tudi ne vem, koliko je bil v resnici človek res pripravljen sprejeti drugo mnenje, ki se ne ujema z njegovim. Pa že naslov teme, ki jo je odprl, je dovolj provokativen in jasno izraža, da ne išče mnenja in kompromisov, niti načina, kako pomagat hčeri, temveč le pristop, kako udejanjit svojo voljo. Smo pač ljudje in na agresiven slog, se odzivamo agresivno.

[Sofia-Del_Sati]

majč... no pa predstavimo še drugo stran:

1. oče, ki pravi lastni hčeri:

...ker je hči že tako malo čudna (podobno kot bivša) in se vede na momente, kot da ji nekaj koles manjka v glavi.

2. poleg te morbidne izjave:

Osebno sem tudi mnenja, da ne more en človk, ki še sam  seb ne zna pomagat, ki je ves v nekih strahovih in fobijah, pomagat potem drugim ali na njih zdraviti svoje komplekse.

se pravi, smo mi vsi tukaj zafurani, ker se še vedno zdravimo in nimamo pogojev, da drugim pomagamo;

3. poleg tega, asklepij žali nas uporabnike:

Današnja vzgoja je tako ali tako popolnoma zgrešena zato pa imamo toliko psihičev povsod.

4. poleg tega je mene žalil in posredno tudi tebe majč, glede socialnih delavk, oz. vsaj tiste, ki smo to delo tudi opravljale, z nekimi neargumenimi podatki in s posploševanjem (kar lahko prebereš ko sem mu odg. argumentirano citat po citatu).


Zato je tudi bil takšen naš odziv; in, zdaj ko se je umiril in je volk postal ovčka, se ti je zasmilil - vendar majči, od prvega letnika dalje nas učijo, da je treba vse strani upoštevati, predno podaš končno oceno!

Ti pa si se tukaj postavila v bran človeku in hkrati tudi pljuvaš v lastno skledo, če bi prebrala, kaj je pisal o nas socialcih in o tem, da smo nepotrebni, ipd. Kar preberi si od začetka.

lp sofie

p.s. pravila pa itak pravijo, da se ne žali na forumu, ipd. kar velja tako zame, zate kot asklepija in vseh nas, ki se poslužujemo foruma! in prav je tako!

[Baysha]

No....sm se malo bolj poglobila v zadevo in bi dodala par reči. Sofie, se podpišem pod tvoj post, sam mene je bl kot sam študij zmotilo dvoje: očetov pogled na hčer, bivšo ... verjetn kar ženske nasploh ter žaljenje ljudi s problemi in posledično žaljenje foruma samega.



Asklapelij, šovinist pomeni, da se maš za nekj več od žensk, kar se očitno imaš ... verjetn še več od marsikoga . Mene je res zmotilo tole, da misliš, da z denarjem lahko kupiš vse ... spoštovanje otrok, svojo lastno srečo, garancijo, da ti sam 1x ne boš med nami psihiči, ki te tako plašimo. Povej mi, kaj si res tako srečen v tem svojem perfektnem življenju in ob misli, da si kao nekaj več od ostali ... kaj si zares srečen? Tale sledeča izjava mi je od vseh najbolj huda.

Pse si kupujejo ljudje, ki rabijo nekoga, da mu ukazujejo, da jih posluša brezpokorno in da jim da misliti, kako so glavni...ne ne tega ne rabim. Naj gre po svoje, če ne misli delati po moje. Vsaj dokler dajem denar. Ta pa je sveta vladar. Priznate ali ne Smiley
Brez njega še h psihiatru ne moreš.

 
Kdor visoko leta lahko 1x zlo nizko pade. Vse slabo se ti zna nekoč povrnit. Zanima me zakaj si potem sploh imel otroke? Si jih imel z namenom, da jih boš manipuliral z denarjem in upravljal njihova življenja po svojem pa četudi za ceno njihove sreče,  ker ljubezni žal tle notr ni čutit. Zdi se, da jih želiš ustrojit po svojem, naredit svoje lastne kopije, kar pa oni žal niso. Lepo je, da ti ni vseen kaj bo s hčerko ko odraste, sam če tudi v resnici misliš tako kot pišeš, greš pa že preko vseh meja okusnega.



Poleg tega je zlo zaskrbljujoča projekcija matere na hči ... očitno je, da imaš z bivšo nedokončan in sovražen odnos, ki ga sedaj znašaš nad hčerjo ... sem pa ziher, da ni bla sam bivša kriva za propad zveze, pač pa oba po malem!!! Tle jaz vidim en velik probem, ki bi mu bilo treba posvetiti pozornost.

Tudi sama podobno kot bivša , kar naprej nekaj bluzi o psihi, hodi na neke duševne treninge, fengšuje reikije in kaj še vem kaj. Punca kar naprej nekaj jamra in za vse pod milim nebom so krivi drugi, podobno kot pri bivši. Postaja me že oreng strah zanjo. Mogoče se ji še da kaj pomagati, če ne, bo šla po poti bivše žene, ki je sedaj že čisto na nekem drugem nivoju.

Pri tebi je očitno vse pogojno ... ni ljubezni, samo denar šteje ... trudim se razumet kako lahko nekdo kaj takega reče o svojih bližnjih, pa ne zmorem ... žau res ne

Človk je vreden tolk kot (si) zasluži

Tle pa jasno pokažeš kaj misliš o ljudeh s problemi in posledično sevede o nas tle s foruma. Vsi smo ljudje in treba nas je tako tudi obravnavati ... nismo eni izrodki tega sveta, ki so totalka nesposobni ... tle nas je velik zlo sposobnih ljudi.

Iz tehle postov tule je razvidno, da je večina s problemi psihe tule žensk, kakih85-90%

V službi imam eno sodelavko, ki se malo spozna na te zadeve in mi je tudi predlagala naj malo pogledam na tole stran in dejansko sem našel kar veliko podobnih stvari, nisem si pa mislil, da je toliko žensk v raznih depresijah. Zdaj me je še bolj strah.

ASKLAPELIJ...LAHKO TI NAM GOVORIŠ PSIHIČI ... SAM TUD SAM BOŠ MORAL MALO PORIHTAT ZADEVE NA PODSTREŠJU ... OČITNO TUD S TABO NEKAJ NI OK,ČE JE TO TOLIKO LJUDI OPAZILO.



Pa da ne bo pomote ... to pišem izključno zato, ker upam in si srčno želim, da bi uvidel, da moraš bit ene malček bl človeški. Tvoja hči te potrebuje ... da ne bo imela na koncu probleme ravno zato, ker nikoli zares ni imela očeta kakršnega bi potrebovala ... ki bi jo BREZPOGOJNO LJUBIL.


LP

[moonica]

p.s. pravila pa itak pravijo, da se ne žali na forumu, ipd. kar velja tako zame, zate kot asklepija in vseh nas, ki se poslužujemo foruma! in prav je tako!

no, no, smo vidl kok je s tem

[asklepij]

Zahvaljujem se za odgovore. Svojo odločitev bom sporočil .  Posebej se zahvaljujem Maji (Majč), za njene res strokovne in človeške odgovore. Iz njenih postov sem si lahko resnično pomagal in tudi moja končna odločitev bo najverjetneje  pod tem vplivom. Pri njej mi je všeč, da je res strokovna in realna in po mojem ena redkih, ki je dejansko poklicana za delo z ljudmi, ni neki teoretičar, exkatedra človekoljub , se ne hvali s svojim znanjem in čeprav je šele v fazi diplome, je njeno znanje veliko. Verjemte.
Ker sem na tem forumu v prvi fazi in po priporočilu kolegice , glede na izkušnje, terminologijo in prakso , ki je vela iz udeleženk mislil, da ste tu res neki ljudje, ki kaj vejo in znajo pomagati, sem pač vprašal.
Kje sem si pa mislil, da bom naletel na krdelo revanšistk in feministk, ki kopipastajo ali prepisujejo iz drugih forumov in iz neta neke delne ali polresnice o duševnem zdravju in boleznih, ki so pametnejše od zdravnikov in svojih psihiatrov, ki jih noben ne razume in potem rabijo žrtev, ki jo spljuvajo in podučijo, kaj je pravi lajf. 
Najbolj žalostno pri tem je, da si ene celo mislijo, da so poslane za to da drugim pomagajo, da so s tem ko so spravle skupaj nek fax tudi dejansko sposobne za pomoč drugim in da dejansko kaj vedo o tem....pa še seb ne znajo pomagat...neverjetno
Žal mi je, da sem razburkal vašo idilo na forumu, kjer križem kražem ena drugi pritrjujete, kimate in se strinjate, kako hudo je na svetu, kako hudobni ljudje so okrog vas in kako so za vse žive vaše težave  krivi drugi
Nisem spraševal zato, da boste mene ocenjevale in mene spreminjale. Ne boste me
Sam vem, da nisem nek čuteč, romantičen model, ampak krut realist in še vedno bom uporabljal marsikdaj besede ***** in **** in **** in še mnogo drugih, ki jih običajni ljudje v povsem običajnih interakcijah ( ne bom uporabil termina normalnih...bognedaj) in komunikacijah uporabljajo, so pa prepovedane tule. Tule se človek počuti kot v pravljici, cesarjeva nova oblačila: vsi vedo da je kralj nag, pa noben ne upa tega rečt)

[majč]

asklepij, ti samo išči način, kako bi s hčero ohranil pristen stik in poskušaj vedno znova. jaz lahko izhajam samo iz svoje osebne izkušnje tukaj, ki se je dogajala in se dogaja med mano in mojim očetom. v letih tvoje hčere sem imela sama polno, ampak res polno odraščajočih kriz. po eni strani nisem znala biti čustveno samostojna in da ne bi to, kako me moji vidijo v tistem času tudi vplivalo name, videla sem veliko napak v starših v tistem času, čeprav sta izjemno predana in tudi zlo v redu človeka. Želela sem sama ravnati drugače glede določenih življenjskih vprašanj in boriti sem se morala točno z istimi vprašanji v odnosu z očetom, kot se bori tvoja hči, pa so ta vprašanja postavljena iz tvoje strani povsem logična in upravičena: torej, kako se bom preživljala npr. ali bom zaslužila dovolj, da bom lahko norlamno in dobro živela, da bom v osnovi sposobna zase skrbeti in da ne bom ravno največji revež. Moj oče ni materialist, ima pa toliko življenjskih izkušenj, ko je gor spravljal 4 otroke brez kakršnekoli državne podpore in je bil tudi garač, deloven in se boril za napredovanja, opravljal študij organizacije ob delu in ob štirih otrokih, itd. ma delal je toliko, da me je bilo včasih strah, a bo preživel do penzije in jo je dočakal. Zdaj je drugače. vsi ostali trije so že v službi (moji bratje in sestra), jaz pa sem tik na tem. pa še zdaj moj oče razmišlja, kako bi nam pomagal, da bi se lahko popolnoma vsi osamosvojili, si zgradili dom, itd. vse da, kar ima in tud res ogromno je delal. v vzgoji pa ni veliko popuščal. v takem očetu si lahko našel varnost in oporo in trdnost. je pa tudi mene bolelo, da je tako zelo poudarjal tudi materialno plat. še danes, ko kdaj govoriva, ma sto idej, kam bi se bilo treba usmeriti, da bi recimo sčasoma razvila neko svoje področje dela, ki bi bilo dostojno in v redu plačano. svoje prostovoljno delo sem vselej utemeljevala očetu, da delam zato, da bom imela več šans za zaposlitev. sama nisem kaj dosti hodila po kavicah, niti nisem živela na veliki nogi, živela sem v času študija dokaj skromno, mi pa po zaslugi truda mojih staršev ni nič manjkalo. veliko sem pa delala. in mene to osrečuje. delat je blo pa treba zmeraj. že ko sem bila otrok, je oče rekel: plan napiši. v osnovni šoli sem imela ogromno obšolskih dejavnosti, da sem samo terala pa delala. nekatere so me veselile (npr. trening karateja), nekaterih nisem marala, pa sem morala zadeve vedno izpeljati od začetka do konca z argumentom: tudi v življenju ne moreš vedno početi samo tistega, kar ti paše. ne rečem, da je blo vse prav, ampak v letih, v katerih je tvoja hčer, ti še ne bo dala priznanja, da si imel nekaj prav, ker še ni prišla do teh uvidov. to še vse sledi.

ti pa polagam na srce, da če ima punca talente za delo z ljudmi, jo lahko spodbujaš, da tudi tu razmišlja v smer, da bo korak za korakom poskrbela, da bo imela dohodke, s katerimi se bo lahko dostojno preživljala, ne bi bilo pa smiselno punco preusmerjati v čisto druge vode in smeri študija, kjer pa se absolutno ne vidi, ker tudi če bi ji uspelo na silo in bi zaslužila kar nekaj denarja, ni nujno, da se bo počutila izpolnjeno. socialno delo je lahko dobra osnova za delo z ljudmi s super etično podlago, Študij pa je tudi na ravni univerzitetnega izobraževanja in na koncu koncev lahko zajadra še v marsikatero smer (npr. študij psihoterapije, itd., ali kaj drugega, kar bo nagruntala, kdo ve). V času študija pa bo tudi počasi odrasla. najbolj smoterno je vzpostaviti nek spoštljiv odnos na ravni dogovorov: če boš tako pa tako, bom jaz tako pa tako. tako kot komuniciramo z odraslimi ljudmi in brez izsiljevanja ali represije. pogovor, dogovori, itd. In če je res tako, da je mama zlo na free, bom rekla da v anarhističnem načinu funkcioniranja ena mlada punca, ki se še išče ne bo našla občutka varnosti, zato je tu tvoja prisotnost še kako pomembna, ampak ne na način izvajanja pritiska. Meni največ pomeni, če recimo moj oče govori z mano in je govoril z mano kot odraslo osebo, da je verjel, da sem pametna in sposobna odločati, seveda pa majo ljudje kot so očetje več izkušenj s svetom. zato se je smoterno pogovarjati na nivoju odrasel-odrasel in ne starš-otrok. potem ne bo svojo energijo uporabljala, da se upira tebi in ti nasprotuje ter se na tak način bori za svoj prav, ampak človek začuti v takem odnosu, da pač mora prevzeti svoj del odgovornosti zase. in tu bo največ pomenilo, da bo vedela, da lahko računa nate pa ne v smislu, da ji samo daješ nekontrolirano nek denar, ampak to, da jo boš podprl v odločitvah, ki so zanjo pomembne, da ti je mar in da stojiš za njo, da ji boš svetoval, če bo treba, itd. veš, jaz nikdar nisem prejemala žepnine. dobila sem denar za malico, če nisem imela organizirane prehrane že v šoli, ampak vsak mesec točno določen znesek. ostalo pa sem dobila kot nagrado za lepe ocene. ker smo bili vsi štirje dovolj sposobni, so nama starša dala nekaj denarja le za petke in šterke in točno se je vedelo koliko. ne kar tko na uč. in na faksu sem dobila v starem denarju za opravljen izpit toliko tisoč tolarjev, kot je bila visoka ocena. ko so prišli evri smo to samo pretvorili. tisto, kar sem rabila za faks pa sta mi plačala. drugače pa priložnostna dela prek študenta, pa rojstni dnevi in darila sorodnikov (navadno denar). imeli smo pa doma vse, kar smo rabli. bistvo: denarja nismo dobivali kar tko na uč. zelo redkokdaj morda kakšna malenkost, ampak vedno si ga je bilo treba prislužit. če si bil študent pač z delom za faks. to so bili vse dogovori. seveda, če pa sem kdaj bila v stiski, bodisi emocionalni, materialni, kakršnikoli pa smo se pomenli in dogovorili, kako bomo stvar rešili. moj oče ni nikdar obupal nad mano in to je tudi za vajin odnos s hčero izredno pomembno. resno. ne smeš obupat. in ko kaj naredi dobro, ji pokaži, da si ponosen nanjo. je pa tko, punca prihaja v odraslo obdobje in pravijo da otroci svojih staršev itak niso nikdar takšni kot si starši zamislijo, da bojo, ampak takšni kot pač so - edinstveni. pomembno je, da vidiš v njej dobre plati, da jih znaš pohvalit, ker bo na tem lahko gradila. moj oče in jaz, pravijo, sva si včasih preveč podobna, občutek, da nihče ne popusti in zato se res pogosto spreva, ampak vem, da oče vidi v meni tudi dobre plati. točno ve, da bo vedno vedel pri čem je, da se bom prej skregala kot lagala ali hinavla in se samo na videzno podrejala, delala pa po svoje. in ne velikokrat, ampak ma svoje trenutke, ko mi pokaže, da je na marsikaj pri meni ponosen in toliko ga že poznam, da tud, kadar se spreva, se tega prej omenjenega zavedam. ni blo pa vedno tako. v letih, v katerih je tvoja hči sva mela z očetom kaki dve leti pekla v odnosu in sporov, potem je meni odpovedala kemija in sem hudo zbolela, potem pa smo začeli znova. pri mojem psihiatru majo neko skupino za starše, kamor sta začela hodit oba moja starša, sploh moj oče je bil sprva zlo prizadet, ko je videl, kaj se je z mano zgodilo (ko sem padla takrat v psihozo). ampak šele v tem momentu se je začelo življenje obračati na bolje, ker smo eden drugega končno začeli poslušat in smo delovali kot zavezniki in ne nasprotniki. to je kar mal velika škoda, če se mora zgoditi kaj tko dramatičnega. ker je okrevanje boleče in zahtevno. na skupini za starše pa sta bila dva poudarka: spodbujati in pohvaliti majhne korake na boljše, jih opazit in registrerati.

no zdaj že too much nakladam, ker sem utrujena. resnično razmišljam, kaj bi lahko povedala, da vama s hčerjo ne bi bilo tako zelo težko in bi vama bilo kaj prihranjenega oz. da ne bi bilo škode v času, ko so te krize povsem običajne za ta leta in jih je treba vzeti v zakup, da se je pač potrebno s tem ubadat. samo obupat ne asklepij. meni se zdi, da imaš zadeve kar dobro zastavljene v smislu poudarkov, ki jih daješ, zdaj je samo še zelo zelo pomembno na kakšen način boš to povedal, da bo bilo pozitivno in dobro sprejeto in razumljeno. izhajaj iz sebe. govori o sebi, o svojih prepričanjih, o razlogih zanje, o tem, kaj te skrbi in kaj se ti zdi pomembno, o tem, kako ti vidiš. brez obtoževanja, ker boš samo izzval to, da se punca brani in bori proti tebi in da s tem ohrani sebe. odrasel-odrasel. ona se tega še uči, tko da bo rabla tu oporo, ampak to je edina pot do samostojnosti - da smo prisiljeni prevzeti odgovornost zase.

huh...nakladam.

ampak res tko mislim.

lahko noč.

maja

[matejka]

asklepij
V tvojo tem sicer nisem pisala, sem jo pa spremljala. Kje je hcerka zdaj? Kaj studira?
Lep pozdrav.

[martinca]

Jaz sem tud spremljala. Zakaj ni nihce opazil bistva ze takrat, jaz nisem vec hotela nic rect. Ali pa je kdo to napisal in je bilo spregledano! In sicer, Asklepij, rad bi bil, da gre hci na nekaj prakticnega in zaposljivega. Toda pravis, da je ze srednjo solo tezko izdelovala in potrebovala instrukcije. Ali ti ni jasno, da zato itak v nobenem primeru ni mogla tebi izpolniti zelje in se vpisati na kaksen naravoslovni faks, kot je kemija, strojnistvo, ker ga ne more opraviti. Ce na maturi ni dosegla visokih tock, ni mogla iti niti kaj drugega. Zato je bil tvoj pritisk nanjo odvec! Visoko zaposljivi poklici vsi zahtevajo naravoslovno nadarjenost ali kaj drugega. Zastonj galama.

Ce ji gredo jeziki, je letos bil brez omejitve nov program medjezikovno posredovanje slovenscina-anglescina-francoscina, ki je zadnja leta zelo priljubljena, glavni uradni jezik v EU poleg anglescine. Kdor zna tekoce francosko, ima tudi s koncano gimnazijo sluzbo skoraj zagotovoljeno v marsikeri firmi. Ampak ce jo ucenje veseli.