Ko se mi stvari uresničujejo!?

[nibidar]

Pozdravljeni. Star sem 31 let. Prvič pišem na tem forumu in me zanima ali je kdo s podobnimi težavami? Pred desetimi leti se mi je življenje obrnilo na glavo, kakor si nisem mogel niti predstavljati in čutim posledice vse od takrat, pa ne vem kdaj se bo končalo, če se sploh bo. Jemljem tablete zyprexa pred spanjem, zjutraj pa blage antidepresive. Tablete jemljem že približno 8 do 9 let. Ko jemljem tablete, sem popolnoma normalen. Brez tablet pa se mi dogajajo čudne stvari. Kot prvo, v trenutku moje bolezni se popolnoma razumem na vse stvari, vsakomur bi lahko vse razložil, pa naj bo stvar o čemerkoli. Opazujem ljudi okoli sebe kako nepremišljeno govorijo in ne prenesem njihovih reakcij, katere vodijo v prepir. Dogajajo se mi čudne stvari, in sicer da se uresničujejo stvari, katere so bile v preteklosti izrečene in to natanko tako kot so bile izrečene ( predstavljajte si da ste se nekoč o nečem pogovarjali in se je natančno tako zgodil "deja vu"), zato tudi vedno pazim, da nikoli ne govorim slabih stvari vnaprej. Ko sem v stanju bolezni imam polno glavo misli, kar letijo mi skozi. Meni se zdijo takrat ljudje malomarni, ker se ne zavedajo posledic svojega obnašanja, zato se tudi prepiram z njimi glede teh stvari. V stanju bolezni pa se mi zdi, da je z vsemi ostalimi nekaj narobe in ne z menoj, vendar mi takrat nihče ne prisluhne. Res pa je, da sem takrat jaz drugačen, in sicer trdno resen s polno glavo misli. Ne vem, če me bo kdo razumel, ampak če je nekdo z istimi težavami med vami, bo zagotovo vedel o čem govorim.

[Arwen]

Tablete jemljem že približno 8 do 9 let. Ko jemljem tablete, sem popolnoma normalen. Brez tablet pa se mi dogajajo čudne stvari.

to pomeni, da jemlješ zdravila s prekinitvami?

[Sofia-Del_Sati]

Hoj!

Ne vem ali imaš shizofrenijo ali bp (zyprexa)?

Lej, če z zdravili deluješ OK in ti je OK, potem ne vidim problema, zakaj bi prenehal?

Če pa se z zdravili ne počutiš dobro, brez pa....... pol je pa to huge problem ... odvisno kako reagiraš v družbi in na sploh v življenju!

Lp Sofie 

[nibidar]

Tablete sem nekajkrat prenehal jemati v začetnem stanju zdravljenja ( "ker sem bil preveč "pameten" ") in so se mi dogajale te stvari. Prenehal pa sem jih tudi lansko leto po približno 4-5 let rednega jemanja, in sicer postopoma na svojo voljo ter o tem obvestil psihiatra. Takrat sem čutil, da sem mogoče sposoben živeti brez zdravil. No pa se mi je življenje zopet postavilo na glavo. Izgubil sem službo, zaostal s poplačili stanovanjskih stroškov, ter ostal brezvoljen do dela. Ker pa sta moja žena in otrok odvisna od mene, saj žena ne dela, pa sem se trudil čimprej pozdraviti in osposobiti za delo. Postopek obnovitve do dobrega počutja seveda s ponovnim jemanjem zdravil in zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici, pa je približno od 6 do 9 mesecev. Tako, da mi je bilo žal, da sem prenehal jemati zdravila, kar imam las na glavi. Trenutno sem mnenja, da bom zdravila jemal kolikor bo pač potrebno in tudi če bo psihiater mnenja, da brez njih ne bom zmogel, se bom pač naučil živeti z njimi. 

[Sofia-Del_Sati]

Tablete sem nekajkrat prenehal jemati v začetnem stanju zdravljenja ( "ker sem bil preveč "pameten" ")

  tudi jaz, tudi jaz.... je*bi ga....  važno da se iz napak naučimo!!! čeprav jst sm se 3x 

Tako, da mi je bilo žal, da sem prenehal jemati zdravila, kar imam las na glavi.

upam, da si plešast 

drgač pa nikar obžalovanja... iz napak se učimo, če ne ne bi nkol midva vedla... al pa bi se še prej ubila... no jst bi se že zdj, ampak to zdj začetna faza ad, in str.uč.... in je cela jeba

Trenutno sem mnenja, da bom zdravila jemal kolikor bo pač potrebno in tudi če bo psihiater mnenja, da brez njih ne bom zmogel, se bom pač naučil živeti z njimi.

  p.s. vase le verjemi!!!

Lp Sofie

[majč]

Ejla nibidar!

Vidim, da imaš že kar veliko izkušenj s psihozo. Moja izkušnja je v grobem omejena na krajše obdobje, skozi katero sem si le počasi priborila remisijo, mi je pa točno poznano to, kar govoriš in tega dogajanja se iskreno rečeno kar malo bojim. Mnogi, ki smo preživeli psihozo, še danes ne razumemo, kaj točno se je zgodilo, občutek pa imamo, da ni moglo it zgolj za neko kmenijo ali celo, da imajo zadeve malo večji pomen. Vsak,ki se je znašel v epizodi psihoze je takrat  miselč, da opravlja neko pomembno nalogo ali da vidi več kot vidijo drugi, pozneje ostal pred odločitvijo ali se bo vezal na vse, kar je doživel tekom takšne epizodo in bo te scenarije dokončno izpustil iz rok ter se nehal z njimi ukvarjati ali pa bo ostal v stiku z njimi ter ohranjal nek njihov smisel.

Kako jaz danes vidim, ko je pet let od moje psihoze? Seveda sem doživela marsikaj od veličavskih blodenj polnih občutkov, da opravljam neko pomembno nalogo in da bodisi rešujem svet, pa do najhujših - preganjalnih, ko sem imela kake tri tedne občutek, da mi dobesedno strežejo po življenju in te zadnje omenjene so bile ključne pri moje odločitvi, da se odpovem svetu psihoze in se vrnem v realnost. Druga ključna stvar pa je bila opora in pripravljenost RAZUMETI, POSLUŠATI in SPREJETI, kaj imam povedati iz strani mojih svojcev.

Res je, v času pred psihozo so mi misli prehitevale, bila sem genijalna in lahko mislila tri stvari hrkati, poslušala človeka, ki govori, ga slišala, kaj je povedal, zaključila misel še predno jo je dokončal, neverjetno točno ter zraven že imela priprvljene dve teme, o katwrih bi še rada govorila. Dejansko mi je bil v tistem času možen slediti en sam človek in me dohajati, sicer ljudje niso uspeli slediti vsem mojim asociacijam in preklapljanju s teme na temo. Glava je bila enkrat polna misli, drugič pa sem postala popolnoma zdownana in brez energije. To so prodromi psihoze, ko razpoloženje in misli nihajo kot zastava. 

Kaj menim, da se dogaja tebi, glede na to, kar si povedal? Menim, da še nisi osvojil določene kritičnosti do tega, kar se ti dogaja. Nisi se še naučil, kaj sodi v tvoj svet psihotičnega doživljanja v katerem si sam in kaj je res v skupnem svetu, ki ga deliš z drugimi. To lahko ugotoviš edino preko referenčnih oseb. To so osebe, ki jim zaupaš in jih povprašaš kako vidijo oni. Te osebe morajo biti vredne zaupanja. Pogosto so to svojci, partner ali pa ljudje, na skupini za samopomoč, če imaš izkušnjo, da so vredni zaupanja (vsi morda niso).

Zelo pomembno je morda omeniti NANAŠALNOST. To sodi v psihozo in v okviru psihotičnega doživljanja se nam tako dogaja, da se zadeve, ki se dogajajo okrog nas neverjetno povezujejo. Od tod najbrž tvoja sumičavost in vera v to, da imajo izrečene besede pa morda skozi tvoje doživljanje večjo veljavo kot za druge. Jaz ko gledam od daleč in sem to prebrala, se mi zdi malce pretirano, če sem iskrena. Nanašalnost pomeni, da tisto, kar se okrog nas dogaja povežemo s sabo, kot da je za nas pomembno, kot da na nas bolj vpliva kot dejansko vpliva ali kot da se je nekaj zgodilo zaradi nas, čeprav v resnici nimajo zadeve te povezave. razumeš? Ko se ti dogajajo zelo nenavadne zadeve, ki jih drugi ne razumejo in to vidiš po reakcijah drugih, je smoterno pomisliti, mar mi ni spet malo ponagajal dopamin, da vidim tako kot vidim.

Sama sem doživela psihozo, psihotično razmišljanje in doživljanje dobro poznam, ampak izbrala sem skupno realnost in želim biti v svetu, ki nam je skupen ter doživljati podobno kot driugi ljudje, ki veljajo za zdrave ter živeti normalno življenje. Psihotična realnost te ne hrani, te ne obleče, v njej ne preživiš, ker je z nikomur ne deliš in nikomur ne pomeni nič razen tebi. V njej si prekleto osamljen. Jaz sem se sprijaznila, da pač ne bom imela genialnih lastnosti in neverjetno aktivnega uma in da bom živela običajno življenje, kjer ne bom prekipevala od dopamina in se bom trudila vzdrževati remisijo. Scenarijem psihoze sem se odpovedala - tako dobrim in prijetnim, kjer sem bila neverjetna in reševala svet, kot strašnim , zaskrbljujočim itd. Najprej se moraš odločiti in se odpovedati psihozi in psihotičnemu doživljanju, nato poiskati referenčne osebe ter se odločiti za zdravljenje. Zdravila so le berglje, bistvene so odločitve, kam hočeš stopati ti. včasih je lažje ostati v psihozi, kjer si glavni heroj, ki zmore neverjetnew stvari, ki jih drugi ne, kot pa se truditi in se z veliko truda vrniti v realnost. Jaz se danes le še nasmejim ob mnogih spominih na scenarij spihoze. tudi razumem, zakaj so se mi odvili točno ti scenariji ki so se, ker so bili pogojeni preko mojih želja, hrepenenj, preko mojih prioritet, ki mi pomenijo, itd. Danes se le to učim uresničevati zmerno in v okviru realno dosegljivega in mogočega. Nekaj več sem izvedela o sebi, vendar vsega tega preteklega dogajanja ne jemljem več tako zares. So pa zadeve, ki jih ne bom nikdar razumela. O teh pa govorim samo z ljudmi, ki so kaj podobnega doživeli. Redkokdaj kaj od tega povem svojcem, na forumu pa pač ne. Ena naključja so bila doživeta preveč smiselno, da bi jih lahko dojela kot zgolj naključja, sem se pa odpovedala odgovorom o tem, kaj so pomenila, ker hočem ostati v tej skupni realnosti in nočem nazaj v svet blodenj in psihoze. Življenje je lahko lepo. In to na preprost način brez nekih ekstremno neverjetnih spospobnosti. Lepo je, ko gledaš pšenico na polju in jo opatiš ter doživiš, ko veter tiste male zelene laske spremeni v kot žamet lepo valovanje. Lepo je, ko čutiš sončne žarke, ki ti ogrejejo telo in dušo. Lepo je kot med tabo in svetom ni vakum in prazen prostor, ko tusto, kar vidiš pride do tebe, se te dotakne (tega v depresiji ne moreš doživeti, ker si preveč prazen, v psihozi pa ne, ker si preveč obremenjen s svojimi scenariji v glavi). Tistop, kar je zares lepo in vredno doživeti je zelo preprosto in manj komplicerano.

Jaz sem izbrala remisijo. In jemljem zdravila, sicer v zelo nizkih odmerkih, pa vendar. Odločila sem se, da bom ugotovila, kaj nam je skupnega z zdravimi in bom to iskala. Hočem ostati v svetu, ki je skupen. Psihotičen svet se je umaknil, tudi spomin vedno bolj bledi. Le še post kot je tvoj me spomni takratnega doživljanja in takrat vem, da sem prav izbrala, ker sem danes srečnejša. Pa čeprav sem ubila svoj morebitni genialni potencial, kjer sem bila edina, ki kot da ve, kaj se dogaja. Ampak prekleto osamljena. Ni bilo prostora za ljubezen, le še strah in skrb in pretirano odgovornost za vse, kar se dogaja okrog mene, ki mi v resnici ne pripada.

Tako danes vidim.

maja

[nibidar]

Vesel sem, da nisem edini. Moram pa reči, da mi je to, kar si napisala dalo še en nov pozitiven pogled na življenje. Res sem vesel, da si svoje mišljenje podelila z menoj. Čudovito mišljenje. Hvala.

[bitje1]

Jaz sem slišala, da se stvari ponavljajo, če jih nismo transformirali v možganih. Zato nam lahko nagaja desna možganska polovica. Tam so nepredelane zadeve. Ponavljaj. Vem, da je težko. Ko boš transformiral informacije, se ne bo več ponavljajo. Informacije se bodo shranile v levi možganski polovici. In ti boš počel nekaj povsem novega.
Maja, lepo je prebrati tvoj pripevek