Na avtobusu

[bilko]

Zanima me, če ima poleg vas še kdo take izkušnje, oz. kako se spopadate z njimi.

Imam problem, ko sedim na avtobusu na poti v službo in nekdo sedi na sedežu nasproti. Še posebej, če nasproti sedi (mlajša) oseba nasprotnega spola... Takrat udari Einstein z vso relativnostno teorijo; nenadoma se slaba polurna vožnja spremeni v pravo trpljenje...Razmišljam, kam hudiča gledati...naravnost je "prepovedano"... zato se vedno usedem ob oknu in gledam ven čez šipo... a vse, kar vidim, je moj vedno bolj prepoteni obraz, ki spreminja barvo...   Edina stvar, na katero  mislim, je koliko sekund bom gledal ven in koliko dol, v tla.  

Drugič: ne vem zakaj; tudi nimam kakšnega razloga, ampak večino časa se počutim manjvrednega. Če je ob mojem vstopu na avtobus ta poln imam občutek,  kot da se vsi ljudje že poznajo, da me opazujejo in da si o meni mislijo slabe stvari. Pred nekaj leti se celo nisem upal stopiti na avtobus (če bi moral kam iti v prostem času-v šolo sem moral, tako da ni bilo problema), ker sem si dejal, "češ zakaj bo šofer ustavljal samo zaradi mene" (to misel sem na srečo uspel pregnati).

Pozdrav vsem.

[Sofia-Del_Sati]

jst ne maram avtobusov, ker je treba mimo folk.

ne maram v avtobusih, če stojiš, ker nimam dobrega ravnotežja.

avtobusi mi gredo prav tako na nerve, ker ko stojiš in je polno folka ob temi in eni skoraj v tebi, pa sploh poleti, švic... al pa kak tuberkuloznik, ko se davi, ipd.

prav tako mi je muka, če kdo sedi za mano, ker ne vidim, kaj se dogaja, ko pa bi rada vedla, če bi me slučajno kdo se dotaknil..... kar pa ne prenesem!

če kdo sedi ob meni, mi ni muka, prav tako ne, če sedi kdo nasproti - razen, če bi me kdo bulil, tega pa ne maram!

[trzinka]

jaz prav tako ne maram vožnje z mestnim avtobusom, ker imam občutek, da mi bo zmanjkalo zraka. Pa še šoferji kurijo , ko je zunaj 11 stopinj in smo vsi nabasani zjutraj, z mene pa teče in curlja, ker mi je vroče in me lovi panika, da bom skupi padla , ne morem dihat...

[Vain]

knjigo ali pa časopis vzami v roke, pa se boš izognil gruntanju o tem, kam usmerit pogled. če in ko boš pa  kaj prebral, si pa na konju.

[_LiMoNcA_]

Js nemaram avtobusou in osebnih avtomobilou ker mi je vedno slabo pol pa me še panika zagrab in je konc ! Že nasplošno se nemaram vozt, če pa se že morm pa grem nairai z vlakom k mu ni treba na semaforjih ustaulat, sam na postajah ustavi pa še tp učasih ne na vseh tko da  hitro pridem do cilja.Hitreje pripelje bolše je ker vožnje res ne maram ker mi vedno sproži panične napade tko kot utdi če grem med ljudi.Takim zadevam se rai izognem če se le morem.

[junij]

jaz pa hodim peš, ker v tem uživam. z avtobusom bi morda šel večkrat, a ko se ustavim na postaji in čakam minuto, se mi zdi, da če hitro stopim, da peš ne bom prišel dosti kasneje kot za avtobusom in grem potem kar peš. če se pa poklopi in avtobus ravno pripelje, ko sem na postaji, pa grem rad gor, ker se rad peljem med ljudmi, rad jih opazujem in všeč mi je, če si drug drugega neobvezno ogledujemo. to me tudi zamoti in na avtobusu nimam kake hujše panike. meni je všeč

[Betka]

Drugič: ne vem zakaj; tudi nimam kakšnega razloga, ampak večino časa se počutim manjvrednega. Če je ob mojem vstopu na avtobus ta poln imam občutek,  kot da se vsi ljudje že poznajo, da me opazujejo in da si o meni mislijo slabe stvari. Pred nekaj leti se celo nisem upal stopiti na avtobus (če bi moral kam iti v prostem času-v šolo sem moral, tako da ni bilo problema), ker sem si dejal, "češ zakaj bo šofer ustavljal samo zaradi mene" (to misel sem na srečo uspel pregnati).

Te občutke še kako poznam. Občutek opazovanosti je tako beden...  zadnje čase me spet muči. Vsaj zase lahko rečem, da je povezan z občutkom manjvrednosti.
Ima kdo nasvet, kako uspešno preusmeriti misli, ko se čutiš opazovanega (pa sploh nisi)?

[Mandarina]

Mogoče če logično premisliš zakaj bi si kdorkoli karkoli mislil o tebi če si pač na avtobusu?

Ne vem pač eno logično razlago najdi, pa bo boljše ...vsaj jaz tako mislim

lp mandarina