anksioznost in neutemeljeni strahovi

[dr.hauska]

Sončnica, vse imaš, kar potrebuješ, da si lahko srečna!!

 

[sončnica7]

Verjamem, da je res. Zato me toliko bolj muči, ker se ne zmorem sprostiti, uživati. Ves čas me nekaj skrbi, ali boli... Sama sebi še bolj grenim življenje... ZAKAJ???! 

[Slavka]

Sončnica  , ker zaenkrat drugače ŠE ne znaš...Imaš vse preveč privzgojenih slabih občutkov in potreben je čas, da pričneš nase in svoje sposobnosti gledati drugače. Kar se je v človeku nalagalo dolga desetletja, se ne da spremeniti čez noč.

Tudi jaz imam vse kar potrebujem, pa tudi veliko negativne prtljage iz mladosti...slabo samopodobo...nesamozaupanje ter posledično anksioznost. 

[sončnica7]

Vem, da se sliši grozno, a zdi se mi, da bom lahko zares zaživela in se počutila povsem svobodna šele, ko bom ostala sama na svetu (kar se družine tiče - sem namreč edinka...).

[Slavka]

Sončnica7, ni nujno...že prej se lahko osvobodiš....svoboda se zgodi namreč v duši in ne v fizični odsotnosti. Če boš ti, tudi, ko staršev ne bo več, še vedno razmišljala o njihovih besedah in se vrednotila skozi njih, ne boš nič bolj svobodna, kot si danes.

Zadihaš lahko prej...in tudi boš 

[dr.hauska]

Sončnica7, ni nujno...že prej se lahko osvobodiš....svoboda se zgodi namreč v duši in ne v fizični odsotnosti. Če boš ti, tudi, ko staršev ne bo več, še vedno razmišljala o njihovih besedah in se vrednotila skozi njih, ne boš nič bolj svobodna, kot si danes.

Zadihaš lahko prej...in tudi boš 

Se strinjam!

Torej smo prišli do tega, da problem ni samo v starših, ampak tudi v tebi 

Ampak sedaj, ko (če) se ga zavedaš, ga lahko rešiš. Sama, če ne bo šlo pa na psihoterapiji.

                 hauska

[Arwen]

Sončnica7, ni nujno...že prej se lahko osvobodiš....svoboda se zgodi namreč v duši in ne v fizični odsotnosti. Če boš ti, tudi, ko staršev ne bo več, še vedno razmišljala o njihovih besedah in se vrednotila skozi njih, ne boš nič bolj svobodna, kot si danes.

Zadihaš lahko prej...in tudi boš 

točno tako

[ljuba]

Sončnica, vse imaš, kar potrebuješ, da si lahko srečna!!

 

ufff kako me je tole zadelo - tako res tudi zame, ampak hkrati sem se pol toook nasla tudi v tem

Verjamem, da je res. Zato me toliko bolj muči, ker se ne zmorem sprostiti, uživati. Ves čas me nekaj skrbi, ali boli... Sama sebi še bolj grenim življenje... ZAKAJ???! 

(((

Si bom prav za svojo afirmacijo vzela tole: Vse imam,da sem lahko srecna!

Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!
Vse imam,da sem lahko srecna!

))

[dr.hauska]

šele sedaj sem dojela, kaj sem takrat napisala 

sej jst sm na istem...  In bom srečna!! (mičkn sm že  )

[ljuba]

šele sedaj sem dojela, kaj sem takrat napisala 

sej jst sm na istem...  In bom srečna!! (mičkn sm že  )

saj pravijo,da z malimi koraki se dalec pride  le cim vec takih v pozitivni smeri!! Upam,da sledim kmaluuuu... Ker imam vse kar potrebujem,da sem srecna .. sam se v glavi si moram mal poslihtat   

[aisha]

Pišem, ker mislim, da imam socialno fobijo. Kot vidim nisem edina pri tej stvari. V glavnem stvar je takšna, da je najbolj opazna pri raznih predstavitvah, javnem nastopanju. Moram reči, da mi je v letu, ko nisem imela nobene javne predstavitve šlo veliko bolje pri drugih stvareh (telefoniranje itd). Zdaj, ko so se začele predstavitve pa me spet grabi strah, ker vedno pregorim, ne morem ničesar izgovoriti, se potim, zardim... Takšne situacije me spremljajo že od začetka srednje šole dalje. Mislila sem, da je le prehodna stvar, vendar sedaj na fakulteti ni nič drugače.

Rada bi navezala stik s kom, ki ima iste težave, da se imam s kom, o tem sploh pogovarjati. Večina ljudi ne razume, misli da si čuden, nesposoben, ker ne moreš ničesar izustiti. Poleg tega sem pa čist v redu in vesela punca, vendar mi te predstavitve res otežujejo življenje pa tudi sošolci na to gledajo bolje, da ne vem kako...Z navezovanjem stikov z ljudmi nimam takšnih težav, mogoče le, da ne razlagam stvari po dolgem in počez.

[dr.hauska]

aisha, jaz imam podobne probleme. Pred sošolci nisem mogla povedati niti govorne vaje...tako se mi je začel tresti glas

če hočeš, pošlji ZS, pa si bova izmenjali maile

hf

[sončnica7]

Tudi mene je to zelo mučilo, dokler nisem prišla do 3. letnika faksa in prakse. Zdaj, ko sem dala kar nekaj nastopov skozi, je lažje. Ni pa težava še čisto izginila. Še vedno se pojavlja - predvsem, če je moje občinstvo starejša populacija.

Drugače pa se moja socialna fobija še vedno zelo močno kaže v družbi (kar za moj bodoči poklic sploh ni dobro!). V kolikor imam več kot 1 sogovornika, zmrznem. Še posebej, če mi je nepoznan ali slabo poznan. Vedno me je strah, da bom rekla kaj neumnega, da se moj komentar nikomur ne bo zdel zanimiv, da me bodo imeli za čudakinjo (kar me nihče nima, ampak moja glava še kar verjame, da je moje mnenje manj vredno od ostalih!), tako sem večinoma tiho, moji odgovori so kratki (da, ne, ne vem, mhm...ipd.), ne upam prva vzpostaviti komunikacije, ker velikokrat, ko mi je uspelo, sem nazaj dobila kratek, nezanimiv odgovor in potem spet tišina in so se posvetili nekomu drugemu, jaz pa sem ostala prezrta. Posledično se tudi sama potem raje umaknem in utihnem - lahko sem tiho ves večer, brez problema - se človek navadi, kadar živi tako otroštvo. Dolgo časa sem verjela, da so me drugi izobčili, da sem pač dolgočasen človek, ampak pred kratkim sem gledala neko oddajo in sem močno prepričana, da sem se izobčila sama, ker se nisem znala postaviti zase. Vsaj velik delež menim, da sem zato kriva sama. Po drugi strani pa se zavedam, da sem se premnogokrat potrudila, požrla svoj ponos, strah, jezo, razočaranja, kaj jaz vem še vse, in se res potrudila.

Zato imam danes res zelo malo prijateljev, ki jih lahko pokličem sredi noči in vem, da mi bodo prisluhnili.

Ker ljudje so v zmoti, ko se obrnejo stran od človeka, ki sem jim zaupa. VELIKOKRAT takšen človek potrebuje le, da se mu prisluhne. Zmotno mislijo, da mu morajo za vsako ceno pomagati. Meni je nekaj ton lažje pri srcu, če se le lahko izpovem. Ker tudi sama brez problema prisluhnem ljudem v stiski. In v kolikor me prosijo, pomagaj mi, daj mi nasvet - šele takrat ga dam.

Ta nesigurnost vase izvira iz zelo ranega otroštva o katerem nerada govorim. Vem le, da večina mojih sošolcev je živela brezskrbno otroštvo, jaz sem bila prisiljena zelo hitro odrasti in dozoreti, kot že zelo mali otrok sem imela že kar nekaj grenkih izkušenj. In takrat mi je bilo zelo težko, ker ni bilo nikogar na tem svetu, ki bi se mu lahko zaupala in vedela, da me ni poslušal le iz usmiljenja, dolgčasa, ampak da je mojo stisko tudi razumel.

[Arwen]

sončnica 

[Maycha]

Verjamem, da je res. Zato me toliko bolj muči, ker se ne zmorem sprostiti, uživati. Ves čas me nekaj skrbi, ali boli... Sama sebi še bolj grenim življenje... ZAKAJ???! 

Pozdrav,

sončnica, oh kako te razumem. Tudi jaz sem večino dneva anksiozna, ker imam vedno občutek, kot da se mi bo zdaj zdaj nekaj zgodilo in bom morala v bolnico. Bila sem že en čas okei, zadnje dni me pa spet zelo muči.  Res je zelo hudo. Teh navalov tesnobe se zelo bojim. Ko občutim nek strah pred tem da omedlim ali da izgubim razum ...  Za seboj imam že leto in tri mesece psihoterapije, bilo je že veliko bolje, a zdaj se me spet loteva za grozna anksioznost, ki je najhujša, kadar kam grem - v avtu, za mizo pri kosilu, pred tv (pač predvsem takrat, ko sem nekje primorana biti na miru). In nič druga na svetu si ne želim bolj kot tistega notranjega miru. Samo da me ne bi več obiskovala tista grozna sila, ki v meni vzbudi občutke, da bom morala nekam pobegnit na samo ali da bo med vožnjo nekdo moral zaradi mene ustaviti. In čisto pri koncu faksa sem že, samo 2 izpita še imam in me je strah, če bom vzdržala.    Najhuje mi je, ker se zaradi teh groznih občutkov težje spravim k učenju. 

No...toliko da sem tudi jaz izlila nekaj občutkov...je vsaj malenkost lažje...

Lp

[_LiMoNcA_]

Maycha seveda boš naredila še 2 izpita jaz osebno bom držala pesti zate.Tvoji strahovi pa se bodo že razblinili,sej veš kako pravijo...pride pa mine 

[Maycha]

Limonca, hvala ti  Tudi jaz držim pesti zate