Zdravo. Vem, da je tema stara, ampak me je “zasrbelo”… Tudi jaz imam probleme s tem; na enem mestu sem že opisal, kako sem se, predvsem psihično, pripravljal na daljšo pot z avtobusom, nakupil že vse in se dva dni kasneje premislil. Mislil sem, da bo bolje, ker sem se rešil skrbi, ampak potem sem zelo obžaloval. Mislim, da je to vplivalo na skoraj celotno razpoloženje tega leta, ker sem izgubil voljo za nekatere stvari.
Kasneje sem malo bolj podrobno analiziral tok misli (vse je v glavi!) in spoznal naslednje miselne procese, ki me ovirajo pri teh in tudi nekaterih bolj samostojnih odločitvah. Pri psihologiji smo se učili, da obstajajo 4 faze: zamisel, namera, odločitev in izvedba. Jaz sem padel nekje pri 3. fazi. Naj povem, da sem enake misli imel že pri 2-3 potovanjih, ko nisem šel sam, a sem potem vseeno šel in vem, da bi kasneje obžaloval, če ne bi šel:
- sprva navdušenje nad potjo, vznemirjenje, da bom sam nekaj naredil zase;
- nekaj dni, tednov kasneje navdušenje zamenja trema, tesnoba, skrb-kaj je potrebno pred tem še narediti (kaj kupiti, urediti zavarovanje ipd.);
- nato skrb, kaj bi lahko šlo narobe;
- nadalje možni scenariji v smislu kaj bom jaz imel od tega izleta/potovanja. Če do zdaj nikamor nisem šel sam, ali bo res to TO? Saj navsezadnje, ko pridem nazaj domov, bo vse isto, kot prej. To potovanje je ena sama skrb in živciranje, komaj čakam, da mine;
- strah pred dolgo vožnjo (kaj če me prime na WC, mi je slabo…);
- nato zamisel, da vse skupaj odpovem (ponavadi 1-2 dan pred odhodom). To se je zgodilo pri zadnjem poskusu, ostala dva (eden je bil služben, drugega pa sem plačal 1 mesec nazaj-s kolegi) pa sta uspela oz. sem potem šel.
Sem brez družbe in prijateljev, s temi kolegi nimam več skoraj nič stikov (tudi moja krivda-lahko bi kdaj poklical, samo se mi ne da-nazadnje smo se videli letos januarja+starostna razlika zgleda, so enih 10 let starejši, eden od njih je spet skupaj s punco, drugi ima družino…), je pa res tudi, da nimamo podobnih interesov Zato se zdaj poigravam z idejo, da bi šel na eno potovanje z agencijo, sam. Edina možnost, da gre kdo z mano je oče, samo on si po eni strani želi, po eni pa omahuje. Problem je, ker nimam pojma, kako zgleda potovanje z agencijo, očitno je kot ena ekskurzija s šolo. Strah me je, kako to zgleda, pa, kako bi bilo, če bi šel sam, saj ima tam verjetno vsaj koga (moža/ženo, sina, prijatelja). Ne bi rad bil vsiljiv, po drugi strani pa si ne želim kakih opazk, češ. glej ga, kako se drži zase. Eno so vodeni ogledi, problem pa bi bil, ko bi imeli prosto, ker ne vem, kako bi se znašel. Imam izkušnjo iz srednje šole, ko smo šli v Rovinj in smo imeli prosto, jaz pa nisem imel nobenega in sem ene 3 ure hodil gor in dol zraven avtobusa. Poleg tega je tu seveda še lanska slaba izkušnja o odpovedi… Zato se sam tem idejam o "kam iti" kar posmehujem... Res, včasih se počutim, kot da bi imel lisice na okončinah, imam vse pogoje, da uresničim, kar si želim, ampak da me nekaj pritiska navzdol. Če se izrazim po eni nogometni igrici: moj CA (current ability) je daleč od PA (potential ability). Dejansko res rabim, da me kdo brcne in porine nekam.
Tako sem govoril, in se olajšal
(in nič naredil) 