Strah pred potovanjem/daljšo vožnjo

[moonica]

jaz sem bila letos prvič na trajektu ... to je bil zame cel podvig, velika stvar (panična motnja) ... za nameček pa me dajejo še te slabosti na barkah in vseh premikajočih se rečeh ... so mi vsi govorili, da se nič ne čuti oz. tako malo, da človek čist normalno funkcionira gor ... pa ni blo tako ... vrtoglavica se je začela že predno smo sploh štartali (se pravi, da ladja še ni plula), pol je ratala pa še večja frka u glavi
že itak sem prej bla zelo nervozna (ko čakaš tam v vrsti za z avtom zapeljat gor na trajekt), tk da je po moje bla kombinacija slabosti (ki ne nisem čutla v želodcu, ampak v grlu), zelo neprijeten občutek v glavi-vrtoglavica in še strah. najbolj me je matrala glava, s tem, da sem imela na obeh rokah zapestnice proti slabosti, jedla sem samo prepečenec in pa potem tekom vožnje (trajala je 4h) še ingver->to je super zadeva proti slabosti!! ... najhujše je blo, ko je ladja izplula in se je obračala, to mi je v glavi nardilo reakcijo in dragemu sem že rekla, da bom padla skup (na srečo nisem!!), ampak čisto tak občutek je bil, parkrat me je tako oblilo ... po slabih 15ih minutah vožnje sem vzela Lexaurin (3mg), prijela sem se dragega in počasi je tekel čas ... sredi poti je blo že boljše, ampak sem mogla bit na miru in gledat sem mogla ven-v daljavo (ne dol v vodo ob trajektu!!), da se je lažje prenašalo ... pa če sem glavo nasplonila kam oz. si podpirala vrat je blo boljše ... ko sem med vožnjo šla na WC sem rabla spet pol ure za delno pomirit center za ravnotežje
tega ne pišem, da bi koga prestrašla, to sploh ni moj namen, samo delim izkušnjo ...
priznam pa, da so se mi 4 ure zdele kot 3h, kar je še vedno dolgo, ampak sem zgleda pričakovala, da se bo še bolj vleklo
dobro se je zamotit s čim (jasno v takem stanju ne moreš jest, brat itd.), lahko pa se s kom pogovarjaš in lahko zamotiš sam sebe z razmišljanjem o čem drugem (vožnja nazaj je bla lažja, ker sem imela o veliko lepih rečeh za razmišljat ... sem podoživljala dopust)
na poti tja sem morala 1x do WC-ja, to je bla muka, ker takoj ko sem vstala in začela hodit, je blo v glavi še bolj adijo in se mi je ful vrtelo ... na stranišču sem po hitrem postopku opravla in šla po obrokih nazaj do sedeža, pa še to sem se skoz držala dragega
za nazaj mi ni blo treba do WC-ja, sem se prej pripravla -> šla odtočit, ko smo še čakal v vrsti z avti, pojedla Lexaurin cca. pol ure predno sem stopla na trajekt (sem prej poskušala s parimi tehnikami sproščanja, pa nč ni nucalo ... kot da misliš eno in telo odreagira čist kontra od tega), nisem skoz sedela v avtu in čakala da zapeljemo gor, ampak sem malo hodila - to tud mičken sprosti, pa zamislila sem si vse kaj in kako bo potekalo če..... ker pol se počutim bolj sigurna.
sama tega ne bi zmogla ... vem, da se niti odločila ne bi za it na trajekt sama ... mi je pomagalo tudi, da sma se s fantom zmenla kam se vsedem in da on pride takoj ko parkira in za vsak slučaj sem mela še telefon prižgan ... vse skup se čuje pretirano, vem, ampak če mi takrat olajša za tri mišje laske - sam da mi!!
uglavnem, dobro je bit pripravljen ... ne pa delat prehude scenarije kako bo, ker tolko kot je možnosti, da ne boste ok, je tudi možnosti, da boste! moraš it, da vidiš potem veš kaj ti pomaga in naslednjič se tega oprimeš in gre, počasi gre! lahko pa da boste na trajektu uživali ... veliko jih!

[bilko]

Zdravo. Vem, da je tema stara, ampak me je “zasrbelo”… Tudi jaz imam probleme s tem; na enem mestu sem že opisal, kako sem se, predvsem psihično, pripravljal na daljšo pot z avtobusom, nakupil že vse in se dva dni kasneje premislil. Mislil sem, da bo bolje, ker sem se rešil skrbi, ampak potem sem zelo obžaloval. Mislim, da je to vplivalo na skoraj celotno razpoloženje tega leta, ker sem izgubil voljo za nekatere stvari.

Kasneje sem malo bolj podrobno analiziral tok misli (vse je v glavi!) in spoznal naslednje miselne procese, ki me ovirajo pri teh in tudi nekaterih bolj samostojnih odločitvah. Pri psihologiji smo se učili, da obstajajo 4 faze: zamisel, namera, odločitev in izvedba. Jaz sem padel nekje pri 3. fazi. Naj povem, da sem enake misli imel že pri 2-3 potovanjih, ko nisem šel sam,  a sem potem vseeno šel in vem, da bi kasneje obžaloval, če ne bi šel:

 - sprva navdušenje nad potjo, vznemirjenje, da bom sam nekaj naredil zase;
 - nekaj dni, tednov kasneje navdušenje zamenja trema, tesnoba, skrb-kaj je potrebno pred tem še narediti (kaj kupiti, urediti zavarovanje ipd.);
 - nato skrb, kaj bi lahko šlo narobe;
 - nadalje možni scenariji v smislu kaj bom jaz imel od tega izleta/potovanja.  Če do zdaj nikamor nisem šel sam, ali bo res to TO? Saj navsezadnje, ko pridem nazaj domov, bo vse isto, kot prej. To potovanje je ena sama skrb in živciranje, komaj čakam, da mine;
 - strah pred dolgo vožnjo (kaj če me prime na WC, mi je slabo…);
 - nato zamisel, da vse skupaj odpovem (ponavadi 1-2 dan pred odhodom). To se je zgodilo pri zadnjem poskusu, ostala dva (eden je bil služben, drugega pa sem plačal 1 mesec nazaj-s kolegi) pa sta uspela oz. sem potem šel.

Sem brez družbe in prijateljev, s temi kolegi nimam več skoraj nič stikov (tudi moja krivda-lahko bi kdaj poklical, samo se mi ne da-nazadnje smo se videli letos januarja+starostna razlika zgleda, so enih 10 let starejši, eden od njih je spet skupaj s punco, drugi ima družino…), je pa res tudi, da nimamo podobnih interesov  Zato se zdaj poigravam z idejo, da bi šel na eno potovanje z agencijo, sam.  Edina možnost, da gre kdo z mano je oče, samo on si po eni strani želi, po eni pa omahuje. Problem je, ker nimam pojma, kako zgleda potovanje z agencijo, očitno je kot ena ekskurzija s šolo. Strah me je, kako to zgleda, pa, kako bi bilo, če bi šel sam, saj ima tam verjetno vsaj koga (moža/ženo, sina, prijatelja). Ne bi rad bil vsiljiv, po drugi strani pa si ne želim kakih opazk, češ. glej ga, kako se drži zase. Eno so vodeni ogledi, problem pa bi bil, ko bi imeli prosto, ker ne vem, kako bi se znašel. Imam izkušnjo iz srednje šole, ko smo šli v Rovinj in smo imeli prosto, jaz pa nisem imel nobenega in sem ene 3 ure hodil gor in dol zraven avtobusa. Poleg tega je tu seveda še lanska slaba izkušnja o odpovedi… Zato se sam tem idejam o "kam iti" kar posmehujem... Res, včasih se počutim, kot da bi imel lisice na okončinah, imam vse pogoje, da uresničim, kar si želim, ampak da me nekaj pritiska navzdol. Če se izrazim po eni nogometni igrici: moj CA (current ability) je daleč od PA (potential ability). Dejansko res rabim, da me kdo brcne in porine nekam.

Tako sem govoril, in se olajšal (in nič naredil) 

[Poni]

Jaz bi po lastnih izkušnjah predlagal takole. Naj bo čas za priprave čimbolj optimalno preračunan. To pomeni čimkrajši, vendar dovolj dolg, da lahko vse narediš. Vsako zavlačevanje odhoda pri meni povzroči sam nepotrebno živciranje, pa strah, kaj če se zgodi to, pa to..... Če imam preveč časa za pakiranje pa pride misel, da sem kako stvar morda pozabil, pa moram spet vse zlagat ven in preverjat..... Tako nekako. Skratka, priprave naj bodo hitre in učinkovite. Cilj potovanja - pa naj bo res nekaj takega, kar te močno privlači. Nekaj, kar si res močno želiš videti, doživeti. Ker potem morda ne utegneš toliko razmišljati o tem, kaj bi lahko šlo narobe.
     Sam bi lahko omenil samo še tole. Ko na kakem vodenem izletu vodič razglasi uro pavze in prosto za vse. Strah, da se bom izgubil v tujem mestu in ne bom znal nazaj do avtobusa. Zato se vedno na izletih držim prijateljev kot klop.
     Aja, moj brat mi ponavadi ne da nič časa za paniko, ko me povabi kam na izlet. Ker razglasi, da gremo čez nekaj ur, ali v najboljšem - najdaljšem primeru naslednji dan dopoldne.

Dosti sem nakladal. Fertik.


Poni