Strah pred potovanjem/daljšo vožnjo

[Maycha]

Pozdravljeni,

zanima me, če se še kdo srečuje s podobnimi strahovi kot jaz in predvsem, kako jih obvladuje.

Imam namreč močen strah pred daljšo vožnjo z avtomobilom oz. pred potovanjem. Močno si želim na morje, ampak me strah drži nazaj. Med vožnjo me tišči v prsih (vedno sem na sovoznikovem sedežu) in srce mi začne biti hitreje ter dobim potna stopala/dlani. Takrat se prestrašim in po glavi mi begajo misli - "kaj, če omedlim?", "kaj, če bo treba poklicati rešilca in bom morala v bolnico?", "kaj, če ne bom prišla do tja, kamor sem namenjena?", "zakaj se mi to dogaja, če pa se preprosto samo peljem v avtu?", "zakaj se ne morem veseliti odhoda na morje oziroma kamor koli, tako kot sem se včasih?"  Ta tesnoba doseže nek nivo v 10-15 min in potem se postopoma umiri. Ostane pa mi grenak občutek in jeza, da se mi vse to dogaja. Cel dan sem potem v sebi nezadovoljna in tesnobna.  Sicer me opisani občutki dajejo tudi v trgovinah, v kinu, pri frizerju, v restavracijah s hrano ... ampak med vožnjo v avtu je najbolj izrazito vse skupaj.

Bila bi vesela, če bi kdo podelil kakšen nasvet z menoj.

Lep dan vsem 

[Ajla]

Živ!

Jaz takih težav kot ti nimam. Po mojih izkušnjah sodeč pa take misli, kot jih opisuješ ti samo še potencirajo že tako slabo počutje ( tesnoba, anksioznost, strah,...). Mogoče za začetek ugotoviti zakaj se ti to dogaja, zakaj take misli, iz kje izvirajo. Morda iz preteklosti, kakšen vzorec, ki ga nisi "rešila" in se ti non stop ponavlja.

Lp, A

[anuška1]

 Pozdravljena, Maycha!

Imam podobne težave. Vedno se veselim, da grem kam v tuje kraje, vendar se mi je že velikokrat zgodilo, da se mi je prav tam poslabšalo moje psihično stanje ali pa celo, da sta depra in anksa izbruhnili, čeprav sem bila pred tem povsem OK. Lahko bi šlo za tako imenovano separacijsko anksioznost. Jaz se težko spopadam tudi s spremembami v življenju (razne življenjske prelomnice). Takrat imam tudi težave (tesnoba, depra, strah....).
Tudi meni potem ostane grenak priokus, čeprav se mi stanje nato povsem stabilizira. Kako se s tem spopasti, pa še sama ne vem dobro. Menim, da to, da bi se povsem izogibali krajev ali določenih stvari, dogodkov ipd., ki v nas vzbujajo strah, ni najboljša rešitev. Se mi zdi bolje, da če si nekaj želiš, tja odideš in potem počneš stvari, ki te sicer veselijo. Dobro je tudi, da si ne očitaš "za nazaj"", v smislu, zakaj sem spet "zamočila" ipd. Kar pa meni ne uspeva najbolje. In pa kakšen heleks za vsak slučaj, če je res hudo, ampak to je res izhod v sili in naj ne bo utečen vzorec.
Verjetno je vzrok tem težavam strah pred neznanim, ali pa strah, da bom pred drugimi "pogorel", se osmešil ipd., podlaga vsemu temu pa vemo, da je nezaupanje vase in pomanjkanje občutka lastne vrednosti, tako kot pri večini naših težav.

Če ima kdo še kakšno idejo ali misel o navedenem naj se javi.

ANUŠKA1

[Maycha]

Ajla in anuška1 

Z obema se strinjam.

anuška1, tudi jaz sem takšna, da se težko soočim s spremembami v življenju in z raznimi prelomnicami.
Danes sem na primer pri frizerju doživela napad tesnobe, kakršnega nisem že dolgo časa imela. Vedno trpim v sebi, dokler višek tesnobe ne mine in skušam na vse pretege skriti svoje nelagodje - to najbrž izvira iz tega, da ne bi izpadla šibka, drugačna ali da me ljudje ne bi razumeli, ko bi povedala, da imam anksiozno motnjo. 

Hud naval tesnobe se je polegel v roku dveh minut, ampak sem danes ves dan zaradi tega rahlo nemirna, žalostna. Čeprav bi morala biti vesela, da sem si dokazala, da je bilo vse ok in da mi ni bilo nič hudega.

Hja ... včasih se sprašujem, če sploh sodim v ta čas in ta svet ... sem preveč senzibilna in hrepenim po umirjenem življenju nekje sredi tihe narave in v nizki, prijetni hiški ... 

Lep pozdrav in naj se javi še kdo s podobnimi tegobami, da bomo skupaj stisnili zobe 

[Lost]

Preberi se še tukaj http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1226.0.html in tukaj http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2812.0.html

[Maycha]

Lost, hvala ti    sicer sem brala, da imajo ljudje pretežno strahove, ko sami vozijo. Jaz tega še ne poznam, ker še nimam šoferskega izpita, ampak se bom slej kot prej srečala tudi s tem.
Sicer pa imam težave s strahom, kadar se peljem kot sovoznik. Ni me strah avtomobilske nesreče ali česa, kar bi se "bolj normalno" slišalo. Še sama ne vem, zakaj sem med vožnjo v avtu pogosto vsa zakrčena od strahu in me tišči v prsih in srce mi bije hitreje, pridruži se še potenje stopal ali pa dlani. Imam nek strah, da bi morali ustaviti zaradi mene, ker bi mi postalo tako grozno slabo in bi morali klicati rešilca. Potem pa me je strah, da bi morala v bolnico. Strah me postane, da omedlim ali da me slučajno kap. Čeprav v razumu vem, da sem zdrava (sem dala skozi ekg srca in pregled krvi), ampak mi pogosto misel na to ne zadošča. 

Lp

[Anchi]

Dobro je vedeti, česa natanko in konkretno nas je strah. Ko vemo, da nas je strah neke prav določene stvari (recimo, kaj če omedlim) si skušamo čim bolj realistično (in ne črnogledo) predstavljati, kaj bi bilo, če se naš najhujši strah uresniči. Ne gelde na to, ali je verjeten ali ne (skoraj vsi naši strahovi so precej ne-verjetni - kot si ugotovila, se ne bojiš realističnih stvari).

Kaj bi se zgodilo, če bi padla skupaj/omedlela? V najslabšem primeru si v minutki ali dveh spet pri zavesti. Če omedliš stoje, se morda malo potolčeš. Bi to lahko preživela? Bi lahko živela s tem, da si bila za minutko "zunaj"? Bi lahko živela z buško na glavi? Za omedlevico ni treba v bolnico, niti klicati rešilca (lahko pa seveda, v tem ni nič groznega, saj menda plačaš dovolj zavarovanja za tak luksuz ) greš pa lahko v zdravstveni dom (ne glede na to v kateri državi ali mestu si), kjer ti izmerijo pritisk, vzamejo kri, poslušajo srce. Standardne zadeve. Bi lahko prenesla, da ti nekdo izmeri pritisk? Te je groza, da bi ti nekdo poslušal utrip ali izmeril sladkor v krvi? Kaj ti je pri tem najbolj grozno?

Drugače pa sem imela tudi jaz take težave.. Strah me je bilo, da mi bo nekje v tujini podivjalo srce, da bo moral priti rešilec, bla bla bla in tako dalje. Pri svojih 25 letih si nisem upala na morje s fantom in sva šla z mojimi starši, da so  bili v istem kampu. Užas . Glej, v vsaki državi imajo ljudi s panično motnjo in ostalimi anksioznimi zadevami. Povsod imajo zdravstvene domove, zdravnike, itd. Če nekdo lahko v "tujem" kraju živi svoje celo življenje, lahko tam preživim tudi jaz par tednov.

Še zdaj mi je neprijetno, če pomislim na kakšno dolgo potovanje, ampak zdaj vem, da so strahovi v moji glavi samo hrup, ki mi ga sploh ni treba jemati resno. Taki nerealni strahovi nimajo nobene teže, nič nimajo z dejstvi ali resničnostjo, zato jim je škoda verjeti in jim dopuščati, da nam vladajo.

Ne vem, ali že kaj od tega počneš, ampak učenje sproščanja in raznih miselnih tehnik lahko tukaj zelo pomaga. To pomeni, da vaj sproščanja ne izvajamo samo takrat, ko smo že tesnobni (ker ne bodo delovale), ampak vsak dan, ne glede na počutje, da se naše telo nauči sproščenega odziva. Potem se avtomatsko, ko začutiš tesnobo, sprostiš, umirjeno zadihaš, paniki rečeš "vse je ok, ti kar pridi, nič hudega ni, če sem tesnobna". In tesnoba pride, le da pride v 10x milejši obliki in se 10x hitreje pobere stran. Kar je bilo prej 1 ura hude tesnobe ali panike, postane par minut napetosti, ki se nato razprši. In če se ne, tudi prav, ker prej ali slej mine, če se ne obešamo nanjo.

[Maycha]

Anchi  hvala ti za tvoj zapis, tako lepo in resnično si napisala, da so se mi kar orosile oči. Predvsem pa sem začutila, da me razumeš - to mi ogromno pomeni in hvala za to. 

Zdaj, ko sem brala tvoj zapis in tvoja vprašanja, ki si mi jih zastavila, se pravzaprav sama sebi začudim in si mislim - "pa saj res, a se mi je sploh treba česa bati?" in "zakaj, od kod tak nepotreben strah?" ...
Omenila si morje in strah - s tem se jaz borim, ker si želim na morje s fantom, ampak tisto veselje, ki sem ga imela nekoč, je zdaj zamenjano s strahom in črnimi mislimi, predvsem s strahom pred vožnjo tja. Kot da bi imela med vožnjo neko hudo neučakanost, da pridem na cilj. Hjao, kako sem sama sebi čudna in nora in nase jezna, ampak hkrati sem velikokrat ponosna nase, ko vedno prenesem take hude tesnobne situacije.
Včeraj sem si po predlogu psihiatrinje začela delati preglednico občutkov (ko kam grem, si potem zapišem, kako je tam bilo, kakšni občutki so me dajali in kako se je vse skupaj izteklo). Tako naj bi imela kasneje pregled nad dejstvom, da se mi nikdar nič hudega ne zgodi in da je dejansko vedno strah povsem brez realne podlage.

Ja, borim se in ne bom se predala 

[Toja]

Anchi...

Zelo lepo si opisala in nam dala nekaj stvari za razmislit...tudi jaz sem si ven vzela nekaj zase,
ker imam podobne občutke kot Maycha, le v malo milejši obliki...super in hvala...

[Maycha]

toja ... 

[anuj]

Kaj pa, če bi recimo šla sedet zadaj (čeprav se ti morda zdi čudno), se "razkomotila", lahko si namestiš blazine, morda kakšna glasba, (osvežilen) prigrizek, dosti vode, osvežilni robčki. Pa že prej omenjene tehnike sproščanja. Najbrž fant že ve, kako ti je, tako da ni še dodatnega pritiska zaradi občutka sramu pred njim, kar je pozitivno. Pa morda več postankov, priključena klima ... Možnosti je precej, malo razmisli, kaj bi ti lahko ustrezalo. Verjetno pa tudi "heleks za vsak slučaj" ni slaba ideja, kot je nekdo že predlagal. Ali pa morda kakšno pivo (samo da ne bom zdaj obtožena nagovarjanja k alkoholizmu  ). Eno najbrž ne bo škodilo, malo te bo sprostilo (pa spet ne preveč), hkrati pa paše v tej vročini.

Srečno in uživaj na morju, ko (ne če) boš tam.

[Soncnica]

Strahcev pred spremembami, pred "neznanim" nas je precej.
Predlagam ti, da se doma prej "pripraviš" na vožnjo.
- Spakirano imej dan ali dva pred odhodom, na listek si napiši kaj vse boš vzela s seboj, en dan prej (ne tik pred spanjem!) si pripravi stvari ki te bodo spremljale v osebni prtljagi. To je en korak k umirjenemu spancu zadnjo noč pred odhodom, ki je tudi zelo zelo pomemben.
- Med potjo bo tesnoba najbrž prišla, vendar je ne drži v sebi. Povej fantu o tvojim občutkih, ki se te med vožnjo lotevajo, že doma. Pogovorita se o tem.

Med samo vožnjo pa:
udobno se namesti, s seboj imej kakšno na izi musko (mp3 player, da ne bo slučajno tvoj začel kinkat ob kakšni Enyi ), razmišljaj o tem kaj bosta počela na cilju, o lepih stvareh.
Tudi pogovor med vožnjo pomaga. Pogovor o vsakdanjih (lepih) stvareh, ali o tem, mimo česa se bosta peljala ....
Če te bo zagrabilo, povej fantu, pogovarjaj se o občutkih, analiziraj sproti. Poskusi gledat realno. dopovej si, da je to samo začasno. Da bo kmalu minilo, da ne boš dovolila, da ti ena takšna zgaga kot je tesnoba pokvari dan, potovanje.

Ščasoma bo boljše, bolj blage bodo tesnobice. 

Tudi sama se srečujem s tesnobami na potovanjih, predvsem pri odhodu (na dopust). Ko sem na cilju sem pa večinoma sproščena kot ribica v vodi. In iz prakse ti lahko povem, da so "priprave" na samo potovanje najbolj pomembne.

Uživaj, in pa čim manj tesnobic. Sicer pa brci in grizi. Ampak ne fanta!

[Maycha]

Heylaaa,

anuj, super ideje imaš! Ja, hvala bogu, da obstajajo reči, s katerimi lahko vplivamo na svoje počutje - klima v avtu, hladna voda, vlažilni robčki ... pa tudi kakšen Lexaurin navsezadnje (ponavadi sem vzela Lexaurin, Helexa še ne poznam). Vsekakor si bom skušala vožnjo olajšat s takimi rečmi in bom vzela v ozir tvoje nasvete. Hvala ti 

Soncnica, hehehe, si me nasmejala. Jao, ta tesnoba, kakšen nebodigatreba je to  ...veš, se pa zelo veselim tistega občutka, ko dospeš na cilj in v sebi slaviš svojo zmago. Kako lahkoten in veselja poln je ta občutek, ko se zaveš, da si dobesedno premagal sam sebe in tesnobo in da imaš toliko poguma, da se soočiš z njo. Ampak koliko muk in napora plačamo za en tak občutek ... hjuuuj  Se pa res izplača, tega občutka sreče ti ne more nihče dati, edina pot je ta, da preprosto greš ... preko trnja do zvezd. 
Hvala tudi tebi za nasvete  Obljubim, da se bom borila še naprej.

Lepo nedeljo 

[pipi :D]

anchi..hvala za ta opis...

tudi jaz imam problem s paniko in tesnobo na potovanjih. jaz sem včasih to doživljala izključno na potovanjih.
še dve leti nazaj, sem imela hud panični napad, tako da sem hotela domov. a je minil ampak en dan sem imela  pokvarjen. ostalih 6 pa je bilo super.

še vedno se ne znam temu izogniti. vendar kljub temu grem na dopust, čeprav me že cel teden prej skrbi in zvija. najbolj srečna bom, ko se bom tega rešila.

si bom poskušala vcepiti v glavo to kar je napisala anchi.

[Maycha]

pipi, pozdravljena med sotrpini 

Hja ... res nam ni lahko. Zelo hudo je, kadar si nekaj želiš, vendar te strah tako močno ovira in omejuje, da bi se lahko sprostil in preprosto zaživel v pravem pomenu besede.  A druge poti, kot da se soočimo, dejansko ni. Tistega, česar nas je najbolj strah, se moramo dotakniti in samo tako gre, da se s tem soočimo. Rabimo izkušnjo, da lahko zmanjšamo strah in začnemo drugače razmišljati, kajti vse, kar nas omejuje so naše misli in čisto nič drugega. In, ker so to izključno naše misli, se posledično rodijo iz tega izključno naši občutki.

Včeraj sem zvedela, da bi naj šla na morje s fantom in njegovimi starši, v začetku julija. Sem kar planila v jok, ker vem, da ne morejo in ne znajo razumeti, zakaj se bojim it ... preprosto se bojim, da bi izpadla šibka, nesposobna, nenormalna, čudna, če bi me kaj začelo grabit na potovanju. In ne vem, če bi zbrala moč, da bi povedala, ko bi mi postajalo hudo  Čeprav so rekli, da lahko kadar koli po poti ustavimo ... ampak zakaj bi morali ustavljat zaradi mene in mojih bednih strahov ... in se mi čuditi, kaj je z menoj ...  Ne, ne bi rada kvarila potovanja in vzdušja z mojimi bednimi strahovi ... 

Ohjej ..... pa vendarle .... imam občutek, da bom šla, ker se moram soočiti s tem ... moram, čeprav je neizmerno težko.

Lep dan vsem 

[Anchi]

Čeprav so rekli, da lahko kadar koli po poti ustavimo ... ampak zakaj bi morali ustavljat zaradi mene in mojih bednih strahov ... in se mi čuditi, kaj je z menoj ...  Ne, ne bi rada kvarila potovanja in vzdušja z mojimi bednimi strahovi ... 

A misliš, da bi to, da bi se morali zaradi tebe ustavit DEJANSKO pokvarilo potovanje in vzdušje? Misliš, da ko bodo prišli z dopusta, da bodo rekli, "Blo je fino, super dopust, samo kaj ko smo se morali na poti do tja dvakrat ustaviti. Bolje da ne bi šli."
Če so rekli, da ni problema ustavit, potem to tudi mislijo. Ljudje smo sami do sebe veliko bolj ostri in obsojajoči, kot do drugih. Bi bila jezna na prijateljico ali sorodnika, če bi morala po poti narediti par postankov? Bi ji rekla, da ti je pokvarila potovanje ali vzdušje? Bi ti bilo isto mučno, če bi ti morali ustavit za WC? Ali ker bi ti bilo slabo v avtu? Po mojem da ne. To je isto. Pač rabiš malo zadihat, se malo ustavit. Garantirano paše tudi vozniku si malo pretegnit noge ali spit eno kavo. Ampak po mojih izkušnjah, že to da veš, da se lahko ustaviš, kadar želiš, skoraj gotovo pomeni, da se ne bo treba. Ker ne čutiš pritiska, da MORAŠ biti sproščena. Le kdo je lahko sproščen, ker mora biti? Zahteve nam samo večajo tesnobo, tudi zahteva "sprosti se, zdaj!". Če boš tesnobna, pač boš, to ni nič sramotnega, nič nevarnega, samo neprijetnega (včasih manj, včasih zelo).

se pa zelo veselim tistega občutka, ko dospeš na cilj in v sebi slaviš svojo zmago. Kako lahkoten in veselja poln je ta občutek, ko se zaveš, da si dobesedno premagal sam sebe in tesnobo in da imaš toliko poguma, da se soočiš z njo

In ves ta čas, ko "čakaš" na potovanje, se osredotočaj na ta filing, ne na katastrofične predstave. Čim več razmišljaj, kako fino se boš počutila, ko prideš na cilj, čim več skušaj občutiti, kako se boš počutila, ko bo pot za tabo.

Itak, da boš šla na dopust s fantom in njegovimi . Po poti boš malo tesnobna, ampak ne bo hujšega, tam pa boš sproščeno uživala. Evo, to je povedala moja kristalna krogla .

[Maycha]

Anchi, ponovno hvala, zelo dobro delujejo tvoji posti name  Predvsem mi dajo zagon in veliko mero vzpodbude.     

Upam in si želim, da se tvoja kristalna krogla nikdar ne zmoti! 

Lep večer 

[_LiMoNcA_]

Meni je pa v avtomobilu ful rado slabo pol pa še skos mislm ''kaj če mi bo dele ratalo slabo'' in sem ceu dan kot cunja  Drugač pa me je ful strah novih stvari kot recimo prehod iz oš v sš to me je ful pretreslo pred 3mi leti al pa zdele ko bom 18 let stara se mi tko zdi nevem da bom pol še bol sama kot sem zdej ker bo družina rekla ''polnoletna si, sama sebi prepuščena'' kaj pa vem take misli se mi po glavi podijo

[Slavka]

Mene pa trenutno črviči v trebuhu, kajti v sredo zvečer odpotujem na Dansko  z avtobusom...Baje se bomo vozili 20 ur (če ne celo več) in jaz bom spet vsa mravljinčasta ter cunjasta...
Potem pa gor še plesat, v soboto pa že nazaj...
Držte pesti, da bom zmogla...jaz kaj preveč ne zaupam vase, da bom 

[_LiMoNcA_]

Slavka ZMOGLA BOŠ  OBJEMMMČEK zate