Spoštovani
Ne vem zakaj sem se prijavila na ta forum. Z Vami bi, če smem, delila mojo zgodbo.
Stara sem 20 let. Izhajam iz razširjene družine, kljub dejstvu, da sem edinka. V isti hiši z mojimi starši, živita še stara starša, soseda je moja teta z družino. Že vse življenje sem okupirana iz vseh strani. Vsak moj korak mi narekujejo drugi. Imam super starša, morda je včasih problem, da sta oba še zelo mlada- oče leto čez 40, mami leto pod 40. Že vse življenje veljam za paničnega otroka. Ne maram bolnišnic- kljub dejstvu, da večina sorodstva dela tam. Ne maram adrenalinskih stvari. Nikoli si nisem upala ničesar storiti prva. Zame je problem že izbira okusa sladoleda
Moja najstniška leta so bila... Milo rečeno zelo razburljiva
Nikoli nisem pila, poskusila kaditi, kaj šele da bi poskusila drogo- za kaj takega sem preveč panična
Ampak sem se 100% posvečala dejavnostim. Potem pa se je ob vstopu v srednjo šolo, kamor nisem želala iti, zgodilo nekaj nepričakovanega. Občutki tesnobe, dušenja, ko bi najraje bruhala. Nekako sem zdržala. Ampak ko sem ob koncu 4 letnika končala zvezo, ki je trajala več kot eno leto in me je izredno izčrpavala, sem se preprosto sesula. Nisem mogla narediti enega predmeta. Vmes mi je energijo jemala še pljučnica in ostale bolezni. Vse se je zgrnilo name...
To leto sem se predvsem sestavljala. Ponovno sem pričela obiskovati psihologinjo, ki sem jo začetno obiskovala zaradi izjemno slabe samopodobe..., sodelovati pri dejavnostih, krožkih.Mislila sem, da bo dušenje ponehalo. Do tistega januarskega večera... Ob 3 zjutraj nisem mogla več dihati, se premikati, govoriti. Bila sem kot da umiram. Ne vem kako sem sploh preživela noč. Drugače sem zdrava. No po EKG, pregledu na ORL, krvnih izvidih, lahko rečem, da sem. Ampak pri meni je nenehen strah, da bom umrla. Boli me glava. Samo leva stran in že imam v glavi občutek, da imam tumor, da me bo kap. Imam mravljince v levi roki. Spet iste misli. Ne morem dihati. Stiska mi sapnik. In že imam občutek, da se bom zadušila... Tako psihologinja, kot osebna zdravnica sta rekli, da je to posledica stresa, psihe. Navsezadnje sem imela naporno leto. Pravkar čakam na rezultate mature, in sem v pričakovanju sprejemcev... Ampak ne- to mi ne pomaga. Zadušila se bom.
Pa kot da to ne bi bilo vse, mi na psiho stopa še en fant... Kaj druga pa >:(namesto, da bi razčistila vsaj odnos z njim...Ne, tega pač ne morem...
Aja- pa razen baldrijanovih kapljic
, in dominorja v času mature, ne jemljem nobenih zdravil...Menite, da bi jih morala...?
Opravičujem se, ker sem se tako razpisala, a želela sem se vsaj malo predstaviti, da me, prosim, vsaj Vi ne boste imeli za noro...Se imam že sama ves čas...
*
