strah ,da se stanje ne bo izboljšalo-panična motnja

[mukica]

pozdravljeni,končno sem zbrala pogum.pred 10.leti sem imela prvi panični napad,in bilo je tako hudo,da nisem upala iz stanovanja,z postopnim izpostavljanjem sem v letu dni lahko šla kamorkoli,vendar sem v sebi ves čas čutila strah,nikoli več nisem bila kot prej.potem sem pred 6.leti prvič rodila,rahle napade panike sem imela ves čas,ampak sem jih kontrolirala-nisem si priznala,da imam težave.prehodila sem kilometre in kilometre,s tem da nikjer nisem uživala niti doma,ker sem se bala da če ne bom toliko hodila veni da se mi bo ponovilo,pa se mi je kljub temu 2007,samo sem vseeno hodila v službo in obiskovala psihoterapijo.stanje se mi je občutno izboljšalo,razen na kakšnih res odprtih prostorih(njive)sem čutila rahlo nelagodje ki pa sem ga obvladala,rahel strah pa je bil prisoten skozi,nato sem imela zadnji dve leti zelo stresni-samomor v družini,menjava službe,selitev na deželo in porod..in ko sem ostala v porodniški in se je vse skupaj umirilo,se je počasi začelonajprej lani na njivah prvi močan panični napad,ampak bolj sem se izpostavljala slabše je bilo,nato v avtu v glavnem do te faze,da grem na obisk do sosede z težavo z možem tudi v trgovino ali na krajši sprehod in končno sem si priznala da moram k zdravniku,dobila sem cipralex,jemljem ga tri tedne po pol ,jutri začnem z celo,bojim se ,da ostanem v takem stanju,kaj lahko pričakujem,najbolj me straši to,da me trenutno vsako izpostavljanje namesto naprej pahne nazaj.imam dva mala otroka trenutno sem še v porodniški in res bi rada  normalno zaživela,ne upam več v park...prosim za kakšno vzpodbudno besedo in pomoč.kako poteka kaj prinesejo tablete...posledično sem tudi depresivna.bom še kdaj normalna?upam da nisem preveč dolgovezla.hodim tudi na psihoterapijo
hvala

[Arwen]

bom še kdaj normalna?

  Boš!  in to zagotovo 

[mukica]

hvala za pozitiven odgovor.
sem zelo obupana preselili smo se na deželo sedaj pa sploh ne vozim avta,ne vem kako bom hodila v službo,kaj lahko pričakujem ko bodo zdravila prijela....mi lahko kdo napiše podobno izkušnjo..tudi na avtobus ne morem saj sama komaj pridem tri hiše naprej...nisem pričakovala da se mi bo kaj takega še ponovilo...razočarana sem...

[Arwen]

si po forumu že kaj brskala? o tem je namreč že kar precej napisanega... tako na tem, kot na arhiviranem
http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,6715.0.html ...

[mukica]

ja sem že brala,ampak me vseeno skrbi,pa še antidepresivov se ful bojim....

[masi]

ja sem že brala,ampak me vseeno skrbi,pa še antidepresivov se ful bojim....

in zakaj se jih bojiš??? ne razumem.

[mukica]

pred leti so mi od živcev izpadli vsi lasje pa sem bila ful v krizi,takrat sem šla po ad takrat še nisem imela paničnih napadov ko sem pa začela jemat antidepresive sem doživela prvi panični napad takrat sploh nisem vedela kaj to je...potem sose kar vrstili,dalje pa sem tak napisala,potem sem po nekaj dneh z njimi prenehala,zato čutim strah

[masi]

...na začetku jemanja Ad-ja cca 14 dni, lahko tudi več so velikokrat prisotni stranski učinki, ki nam lahko povečajo samo depresivno in ali panično motnjo, po nekaj tednih uživanja stranski učinki izzvenijo in počutje se prične izboljševati.

masi

[mukica]

pa potem  normalno hodiš okoli,pa voziš avto?ful si želim,da bi z družino šli v drugi polovici julija na morje tak smo meli prej v načrtu pa ne vem če lahko to sploh pričakujem,da pol ne bom upala na plažo ...ne vem...prosim lepo za odgovor in hvala

[masi]

Vem, da ti je ta trenutek vsak premik onemogečen, vendar iz svoje lastne izkušnje pišem, da bo še vse dobro.

sama nisem upala niti iz stanovanja, kaj šele, da bi nesla smeti ipd....bila hospitalizirana, prestajala strah na strah-dan in noč, vendar z Ad-ji, psihoterapijo in lastno voljo-izpostavljanje-najprej kratki sprehodi, nato majhna trgovina in kasneje vedno več, danes nimam problema ne z vožnjo, ne z bivanjem v tujem krajem, sama vozim kamorkoli , kar je bilo nekaj let nazaj seveda misija nemogoče, res pa je, da je potrebna močna želja po spremembi in dobra psihoterapija ter seveda tudi zdravila, če tako presodi zdravnik. Naše društvo ti bo v pomoč, saj dobiš ogromno informacij drugih uporabnikov, imamo skupine za samopomoč in občasno predavanja strokovnjakov.

masi
 

[mukica]

kako dolgo si pa rabila,da si prišla iz nič pa do tega da si sama hodila in vozila? še bom kdaj srečna?gledam mamice ki hodijo z otroci v park pa sama sem tako rada hodila na pohorje.....kaj to samo pride da veš kdaj si sposoben iti?hvala za odgovor

[martinca]

Če že 10 let trpiš panično motnjo, potem si se že veliko sama pretolkla čez njo in ti bodo  antidepresivi že kmalu zelo dobro prijeli.  Ko boš že redno jemala 6 do 8 tednov, boš boljša! Od teh zdravil lahko pričakuješ zazdravitev od paničnih napadov. Boš vidla, da pride do olajšanja! Če pa še tudi v 2 mesecih od začetka jemanja AD-ja pride kdaj do panik, pa bodo te veliko šibkejše in veliko redkejše. Že po nekaj mesecih oz. v 6 do 9 mesecih jemanja bo v primeru ozdravitve tudi že primeren čas za razpolovitev doze oz. ukinitev, če jemlješ prvič. To je odvisno od človeka do človeka. Eni moraj(m)o zdravila jemati več let ali celo doživljenjsko. Vsekakor pa se AD-ja  ne rabiš bat, saj pa ga dobro prenašaš, raje si daj priložnost, da ti dobro prime.  Če pa ne bo kaj dosti boljše (ciljaj na ozdravitev), pa ti ga bo že zdravnik menjal, saj so še močnejši kot tale Zoloft. Poročaj in upam, da poveš same lepe novice  

Selitev ali kakšna druga večja življenjska sprememba pa je nasploh eden glavnih vzrokov za sprožitev ali poslabšanje panične motnje.

[masi]

..kot sem napisala pobrskaj po forumu, pridi na skupino, na voljo je ogromno literature na naši spletni strani, ki si jih lahko natiskaš itd. kajti brez nič-tvoje udeležbe ne bo nič, samo čakanje ne prinese rezultata, sploh pa ne premišljuš kdaj bo bolje, kdaj boš lahko kam šla, ker to ne prinese nobenega učinka, kvečjemu nasprotno. Predvsem ne premišljuj kako drugi lahko, ti pa ne. sama sem si rekla oki. sem zbolela  in sedaj se je potrebo na novo "učiti" hoditi v trgovino, na sprehod, v kino, vožnje z avtom, z dvigalom..., ampak dejansko sem si vsak dan naredila plan kaj bom naredila za svoje boljše počutje-korak po koraku, včasih tudi korak nazaj.

Ni pomembno koliko časa sem potrebovala jaz, ti si ti.

vsekakor sem potrebovala več časa, saj ni bilo foruma, ni bilo društva, ni bilo nič, še zdravniki niso vedeli točno kaj mi je, tako da sem brskala po tuji literaturi in sem zmogla, zdaj pa je forum, društvo kvalitetnih informacij ogromno in samo na tebi je, kako se boš lotila.


masi

[mukica]

hvala vsem za odgovore,trenutno ko sem sama z otroci se zunaj pred hišo igramo in tudi malo grem po ulici koliko pač lahko,z možem pa hodima skupaj na malo daljši sprehod dokler imam pač občutek,da bom obvladala te občutke in pa kam na obisk se tudi že odpravima,želim pač,da mi uspe,da zopet samostojno hodim po svetu,ker pa nisem pričakovala,da je sploh možno,da se mi še kaj takega ponovi sem bila zelo šokirana in padla mi je vsa volja in smisel do življenja že tretjič skoraj vse od začetka,upam da bo z uporabo ad vsaj malo lažje,kot je bilo brez njih in seveda z psihoterapijo

mukica

[buljo13]

ja sem že brala,ampak me vseeno skrbi,pa še antidepresivov se ful bojim....

in zakaj se jih bojiš??? ne razumem.

kako ne? antidepresiv ni kar tako, blodnje, stranski učinki,...

[Arwen]

..kot sem napisala pobrskaj po forumu, pridi na skupino, na voljo je ogromno literature na naši spletni strani, ki si jih lahko natiskaš itd. kajti brez nič-tvoje udeležbe ne bo nič, samo čakanje ne prinese rezultata, sploh pa ne premišljuš kdaj bo bolje, kdaj boš lahko kam šla, ker to ne prinese nobenega učinka, kvečjemu nasprotno. Predvsem ne premišljuj kako drugi lahko, ti pa ne. sama sem si rekla oki. sem zbolela  in sedaj se je potrebo na novo "učiti" hoditi v trgovino, na sprehod, v kino, vožnje z avtom, z dvigalom..., ampak dejansko sem si vsak dan naredila plan kaj bom naredila za svoje boljše počutje-korak po koraku, včasih tudi korak nazaj.

Ni pomembno koliko časa sem potrebovala jaz, ti si ti.

vsekakor sem potrebovala več časa, saj ni bilo foruma, ni bilo društva, ni bilo nič, še zdravniki niso vedeli točno kaj mi je, tako da sem brskala po tuji literaturi in sem zmogla, zdaj pa je forum, društvo kvalitetnih informacij ogromno in samo na tebi je, kako se boš lotila.


masi

 

[Arwen]

Buljo, nekaterim je AD ZELO pomagal.... jaz osebno pojma nimam, kaj bi brez njih

[Sofia-Del_Sati]

Seveda, ampak treba je povedati tudi za slabe strani ad - ne samo dobre; če hočeš popolno informacijo

[Arwen]

 

[majč]

.bom še kdaj normalna?

mislim, da smo se tole spraševali vsi, ki smo bili v kaki hudi epizodi v tistem času. življenje takrat je borba. na veliko mora človek upati, z avtosugestijo in podporo drugih si poišče pot ven iz duševne krize, zraven pa se pojavljajo točno takšni dvomi in vprašanja, kot si ga ti zapisala.

poglej, vse bo o.k., če smo drugi splavala, boš tudi ti. verjemi

maja