strah ,da se stanje ne bo izboljšalo-panična motnja

[mukica]

sofi-kak lepo muki mi reče moj mož...)
tri tedne sem jemala polovičko 8,dni eno 20 dni eno in pol,jutri pa začnem z dvema...

[marina]

Mukica

mogoče sem za malenkost bolje

Ta panični pa ki se ti je zgodil...saj veš, vedno manj pogosto bo

[Toja]

Ta panični pa ki se ti je zgodil...saj veš, vedno manj pogosto bo

Točno tako kot pravi Marina...

[bucina]

Draga Limonca
Seveda se mi je v otroštvu zgodilo marsikaj...Morda me je najbolj potrla smrt prababice in dejstvo, da moja družina po očetovi strani noče sprejeti moje mame. Ne razumi narobe, saj jo sprejme ampak to ni to!
Psihologinji, ki je mimogrede ČUDOVITA, sem povedala kako me vse potre, ampak je rekla, da se ji zdi drugače izjemno pametna in močna oseba in jo skrbi, da bi me ADji uničili. Kaj pa vem... Najhuje je, ko ni vedno tako hudo. Naprimer danes, in vem da bo jutri isto, bo neznosno. Preprosto, ker me čakajo ti bedni sprejemci in se obremenjujem Čisto brez potrebe...
Samo tako čudno je, ko se sredi noči zbudim in ne morem dihati... Pa se sprašujem ali sem edina oseba, ki ima takšne bedne strahove... Ali se bom res zadušila...?
Kako preživeti?
Lp*

[_LiMoNcA_]

bucina js mam depresijo in anksioznost 5 let,jemljem AD-je 4 leta pomaga nič,psihiater reku da se neda pomagat, bla bla  risala sem sončke pa rožce pa drevesa pa to pustila sem sredno šolo ker enostavno nisem mogla hodt ker me je to ubijalo z dneva v dan,shujšala sem 8kg v 14 dneh, zdej po 3 letih odkar sem shujšala sem pridobila boge 4 kg (gre gor pa dol pa gor pa dol)uglaunm kar hočlm povedat je to da sm se odločla da grem letos oktobra izredno delat šolo,da preneham z ad-ji ker mi ne pomagajo,da se sama soočim z depro in ankso in vsemi strahovi,da izpodrinem negativne misli s pozitivnimi,se izognem stresnim situacijam in ljudem ki mi pobirajo energijo.Tko da vrjem da nisi sama, na tem nas je več,men osebno bol pomaga če se sama trudim izbolšat stanje kot prej k so mi dohtarji 'pomagal' men so govorl da mam anoreksijo naj grem za 1 mesec v dom za anoreksične pa tko...dobesedno noro so me nardil.Tko da sm se odločla da s pomočjo literature in tega foruma se s tem spopadm sama.


Želim ti vse lepo, če te karkoli zanima ali če imaš težavo samo napiši, in vedi da nisi sama nas je več s takimi problemi  objemček 

[marina]

Bucina

ne nisi sama.
Ko se je meni začela pred leti anksioznost s paničnimi napadi,, sem se počutila ravno tako kot ti danes.
Prestrašena, in mislila sem da sem sama.Zdaj vem, da nisem, takrat tega nisem vedela.
Mislila sem, da se mi meša..da umiram in zmeraj sem imela prisoten ta občutek dušenja...
Od tega je več kot 10 let. Imela sem zdravila, imam jih še zdaj.
Poskusila sem brez, pani šlo.
Moram rečti, da so mi adji pomagali. Ni pa vse za  vsakega. Limonica ima že 4 leta ad, pa ji nič ne pomaga. Že zdavnaj bi morala menjati psihiatra in ad, ker je sigurno tudi uanjo kaj,..
Vsekaor pa si pošči tudi psihoterapijo in poskusi najprej brez zdravil. Želim ti, da zmores priti iz tega po tej poti.
Će pa ne bo šlo, pa še je zmeraj druga možnost.

[Arwen]

  in jo skrbi, da bi me ADji uničili. Kaj pa vem... Najhuje je, ko ni vedno tako hudo. Naprimer danes, in vem

no, meni osebno so zelo pomagali in precej daleč je od tega, da bi me uničili 

[Sofia-Del_Sati]

Bucina hoj!

Psihiatrinja ti je rekla, da jo skrbi, ker bi te lahko ad uničili?!? 

Zdaj, ali ona kaj ve glede teh ad, pa ostali ne, ali pa je zadeva narobe razumljena.

Vatever, tko ti bom rekla: mene je skor uničil stres in depra. Dolgo sem se upirala ad......... 2x prenehala, zdaj tretjič sem se le odločila in bom vztrajala do konca. Da premagam temo in užijem svetlobo v duši!

Kdaj se odločiti za ad, je pri meni bilo tako, ko sem že 1 teden konstantno razmišljala samo še o smrti, ko ni bilo nobenih svetlih filingov in ko se mi je samo še povečeval stres.... takrat sem rekla stop in se odločila, da nekaj naredim zase in svoj lajfek; pa če bi bilo treba kaktuse jest, bi jih.

Tak da, Buci, ko ti bo tako hudo, da ti ne bo za živet, in bo to trajalo nekaj dni/tednov, potemm se odloči za akcijo!

Lp Sofie 

[mukica]

tudi jaz sem mislila da bom umrla od ad-ja še ko sem ga vzela nisem upala bit sama doma...ja strah pred njimi...ne vem zakaj bi te uničili?......brez njih bi bila zaprta v hišo(seveda brez dela na sebi ne gre) ampak meni že pomagajo....danes sem vesela da sem se za njih odločila,ker sem se jih 10 let otepala-noro,zdaj ko so tu otroci pa se nimam kaj igrat pa po svoji glavi nekaj delat po domače -bla sem bolj pametna ko doktor in sem čakala do zadnjega-nikoli več!!!
lp muki
ps danes preidem na dve tbl pa me je zopet malo strah ampak slabše kot je bilo prej ne more biti,lahko je samo boljše....

[Sofia-Del_Sati]

muki ...... VESELA ZATE RES!!!!!!

Vidiš, če nam tablete vrnejo nazaj vsaj del življenja (ne preteklosti jasno, kakšni smo bili, ampak taki kot smo brez strahov), pol je vrednno!!!

[_LiMoNcA_]

Zdej pa mi vi povejte ali sem res tako čudna kot doma govorijo.Namreč pred kakim letom ali dveh nazai se mz družin orada šla naokoli na kakšen izlet ali piknik, zdej pa ko me prašajo če grem enostavno rečem ne ker imam rajši mir da sem sama doma da si nardim kej dobrga za jest poslušam malo musko da si spočijem možgane,ampak po njihovem mnenju sem zelo čudaška in samosvoja.

To me dostikrat zelo mori ker ima družina tako mnenje nuben pa ne razume kko mi je na notr hudo da bi z veseljem šla z njimi pa nemorm,na vem pa itak malokdaj pokažem da sem slabe volje.

Kaj vi mislite? Se to še komu dogaja?

[bucina]

Ne morem povedat kako zelo sem Vam HVALEŽNA...***
Zadnje čase je bilo resnično grozno in sedaj se mi prižiga ena mala lučka, ki mi daje vedeti, da še nisem v čist temi...ADjev me je strah. Ker je prijatelj, ki ima lupus(raka) in 100krat več ŽIVLJENJA kot jst rekel, da ni vedno dobro jesti tablet, ker smo sami zdravila. Razumem pa Vas, da je včasih veliko bolje pojesti tableto ali dve, ker ti to RES pomaga! Ko sem jemala dominor mi je bilo VSEENO ali je učinek le placeba, ali resnično pomaga. JAZ sem se počutila bolje in to je edino pomembno. Se pa res trudim, da bi opustila vse to in poskušala pri sebi realizirati življenje in vse kar sem si v njem zadala... Moj čudovit prijatelj je rekel, da jaz držim niti v rokah in je le od mene odvisno ali bom kje bolj zrahljala in drugje zategnila...
Ne vem točno katera izmed Vas je napisala, da se je odločila vzeti življenje v svoje roke- BRAVO!To je tudi moj cilj. Ostati še malce stran od tablet in psihiatrov. Težit svoji psihologinji in prijateljem, naj me končno poslušajo!
Naj pa povem še nekaj...Mislim, da mi je od takrat, ko se s tem soočam veliko lažje. Sedaj me ni sram reči: Ej hodim k psihologu pa nisem nora!Duši me, pa nisem nora!
Moji prijatelji vedno za moje težave in veste kaj? Ostali so Tako čudoviti...Tako moji...In morda je prav to problem zakaj se ne moremo izkopati iz tega- ker je to marsikje še vedno sramotno. Tisti, ki imamo napade panike, smo anksiozni, smo smatrani za nore. Najhuje je, da sta moja starša potrebovala tako dolgo, da sta to sprejela...
In ne mislite, da nisem že stokrat želela jemati ADje...Pride kakšna noč, ko bi se najraje kar ubila, samo da bi nehalo...Zakaj se ne? Ker upam, da mi je namenjeno postati Gospa, Mama, Žena, Babica...Drugače bi že visela kje
Jutri bo zame obupen dan...In vem, da me bo dušilo, stiskalo v prsih, mravljinčilo...Mami mi je rekla: Veš, četudi ti sprejemci ne uspejo si še vedno na pravi poti
Limonca- te čist razumem...Večkrat tudi jaz odklonim in me vsi ostali čudno gledajo.Ampak veš kaj?!Če se jaz dobro počutim mi je vseeno kaj si mislijo...En krožnik špagetov reši vse
Drage ČUDOVITE sončnice...Vsaki en topel objem

[marina]

Bucina, vse bo še dobro, tudi jaz ti pošiljam en objem nazaj

Mukica, ful sem vesela zate, da si boljše! Kako dolgo si zdaj na adju?
Jaz se še vedno mučim, tretji teden je na 10 mg cipralexa..verjamem, da bo boljše, kdaj je prijelo tebi?
Mogoče imam tudi prenizko dozo?

Ej, držite sse vse tu gor

[mukica]

marina jemala sem tri tedne polovico osem dni celo,tri tedne 15 mg danes prvič vzela 20...od sobote dalje to je 6 dni pa se zjutraj zbujam NORMALANA,brez joka in obupa
zdaj pa je na vrsti izpostavljanje počasi in sigurno...

[marina]

Super mukica

tudi meni daješ upanje da bom do poroda ok

[mukica]

boš marina boš vidla ...drži se pa upam da se kdaj v živo vidiva..

[Toja]

Zdej pa mi vi povejte ali sem res tako čudna ....

To me dostikrat zelo mori ker ima družina tako mnenje nuben pa ne razume kko mi je na notr hudo da bi z veseljem šla z njimi pa nemorm,na vem pa itak malokdaj pokažem da sem slabe volje.

Kaj vi mislite? Se to še komu dogaja?

Limonca sploh nisi čudna, si pač v taki situaciji in verjemi, da nisi edina.
Kdor tega ne doživlja, ne more razumeti...tako ne tvoji domači niti prijatelji...žal je tako...

Ne veš kolikokrat bi jaz pred leti rada šla kam, da bi se družila, pa mi ni uspelo...poslušala sem vse
mogoče....vendar pride trenutek, ko nekaj zase narediš in potem počasi začneš premagovat
tudi te ovire.
Ne pričakuj od bližnjih, da se bodo spremenili, da te bodo razumeli...ti se boš spremenila in jih
začela sprejemat takšne kot so...pa tudi oni bodo opazili spremembo na tebi.
Vedi, da pot ni lahka...ne gre od danes do jutri...gre pa...

Kadar ti je hudo ne skrivaj pred nikomer...odpri se...tudi tukaj smo, da si stojimo ob strani...

[mukica]

limonca mej se rada in delaj tisto kar v sebi čutiš,da je prav,ker samo tisto je tapravo,ne sili se v nekaj  kar ti ne odgovarja...s tem da je človek samsvoj pa se mi ne zdi nič narobe......

[_LiMoNcA_]

Ne vem točno katera izmed Vas je napisala, da se je odločila vzeti življenje v svoje roke- BRAVO!To je tudi moj cilj. Ostati še malce stran od tablet in psihiatrov. Težit svoji psihologinji in prijateljem, naj me končno poslušajo!

Jst sem rekla da sem vajeti vzela v svoje roke, brez ad-jev,psihiatrov,psihologov in dohtarjeu Sama z Vami bom premagala  bucian drži se,bodo dnevi ko bo velika kriza ko bi se najraje v zemlo pogreznla ampak,ko mine imaš spet veliko plusov zaradi katerih živiš.Moj največji plus je da naredim šolo,ki me veseli že odkar vem zase.Še nisem spoznala človeka da bi od malih nog se pravi od male šole naprei govoriu da bo po poklicu to pa to da bi ga ta želja spremljala celo življenje.Mene spremlja skos,vedno,povsod ko vidm kje kakšnem salon frizerski si rečm ''Tut js bom enkrat tkole v salonu delala''.Samo pozitivne mili imej in boš vidla da bo ful lažje.


mukica včasih sem se sekirala zaradi tega kaj mi je kdo reku, zdej pa gledam nase to kar meni paše to bom naredila.Če mi paše it na piknik bom šla če mi ne paše bom rekla NE pa naj si milijo kar hočjo.


toja prav imaš,vedno ko mi je hudo se zaprem v sobo da se  pol počakam da se mi na obrazu od joka ne vidi nč več da nevejo da sem  .Vedno skrivam kako mi je zato ker drezajo vame in me boli ko se spomnm na use hudo kar se mi je zgodilo.Se moram naučit da pokažem da sem tudi jaz samo človek,ki ima čustva,ki zna jokat,ki se zna zase postavit.


Hvala vam za odgovore 

[marina]

Mukica

tudi  jaz si želim, da se enkrat vidive v živo. No zdaj sem s tem trebuhom malo manj mobilna
če ne prej pa ko rodim.

Limonica, si pogumen človek in ni razloga zakaj ti ne bi uspelo

Bucina en objemček zate

in rožica za vse