Pozdravljeni forumaši!
Mene še ne poznate, lahko pa bi rekla da vas jaz že poznam... saj mi je ta forum močno pomagal v najhujših trenutkih... sem še ena paničarka, ki se s to zadevo spopada že nekaj let a se ta znova in znova vrača.
vse se je začelo približno pet let nazaj, ko sem odšla študirat... tisti časi pred tem so bili tako lepi, bila sem brezskrbna najstnica, ki si je želela še in še... potem pa tako po malo, tesnoba in odtujenost... pa sem mislila da gre le za domotožje in odšla nazaj domov... ni trajalo dolgo ko je panika pokazala svoje zobe, prvi napad... čez nekaj tednov drugi.... in tako vse pogosteje... nekako od začetka na to nisem polagala veliko pozornosti, ker enostavno nisem vedela za kaj gre... vendar je prišlo tako daleč, da nekega dne nisem mogla več vstati iz postelje, kot da noge niso bile več moje, kot da me bo zadela kam če bom samo vstala...kaj šele da bi pokiukala ven iz hiše...ko sem klicala očeta po telefonu ponoči iz sobe v spalnico, naj mi pride pomagat... grozaaa... še zdaj se vidim kako se lažala na kavču v dnevni zraven mene pa zaskrbljena starša, ki nista vedela kaj bi, ko sem bila prepričana da bom umrla, da me bo kap, ko sta klicala dežurnega kaj narediti in me vozila po inekcije pomirjeval... najhujši časi kar jih je... imela sem srečo, da so mi zelo hitro nato postavili diagnozo ins em dobila termin pri psihiatru. po nekaj mesecih jr šlo na bolje, napad se je zgodil še ta in tam, vendar sem vedela da bo odšel in za tem prišel najlepši občutek, ko se vse mišice sprostijo in ko naravnost ljubiš tisti glavobol ki ostane... takrat nisem imela partenrja in moram reči da če ne bi bilo staršev ne vem kako bi prilezla skozi to... bili so tisti ki so hodili z mano ven iz hiše... najprej do trgovine, nato v njo in tako naprej...tako, da sem potem bila že sama sposobna opraviti nakup. leto in pol sem bila na plisilih... ob zelo redkih priložnostih pa sem si privoščila lexaurin. psihiatrinja je bila navdušena nad tem kako hitro napredujem, našle sva tudi nekaj vzrokov zakaj se mi je to zgodilo... in tako sem opustla ad-je... pred dvemi leti pa sem zamenjala delovno mesto in glej ga zlomka, stvar se je hotela ponoviti, vendar smo hitro ukrepali...ad-ji in ponovni sestanki... zopet leto leto naokoli in v tem času sem našla partnerja, ki mi že leto dni stoji ob strani, skupaj sma znova opustila ad-je, ker sem bila prepričana da zmorem brez njih... tako da sem sedaj že nekaj mesecev brez njih...ampak... spet menjava delovnega mesta, gužva in prenatrpanost z delom... prišla je nazaj... ne še čisto, počasi me grabi tesnoba, tu pa tam hoče, pa ji ne pustim... včasih je pot v trgovino tako naporna... vendar vidim da po treba znova nekaj narediti...kaj še ne vem... vidimi da to nisem več prava jaz... od tiste taprave Maje, ki se je tako rada spominjam pa sem se že zdavnaj poslovila... tako si želim, da bi lahko ponovno zadihala in bila svobodna, proč od te tesnobe in tega našega sveta... upam da mi kdaj uspe
morala sem napisati to zgodbo...da si olajšam dušo tudi tukaj, na forumu, ki mi je pokazal da nisem sama, da nas je veliko takih... nikoli me ni sram govoriti o tem, vsakemu z veseljem povem kaj se mi dogaja... morda tudi zato, da bi me pobral, če bi me slučajn skup ruknalo... hehe, saj veste strah pred tem, ko boš skup padu, pa še tko nkol nism
in če bi mi kdo pred leti rekel da takšna "bolozen" sploh obstaja bi ga po domače sunla v rit in rekla človek pa kaj ti je, ti ljudje so čudni to mene ziher ne more doletet... pa sem tukaj, med vami... se mi zdi da imam še toliko za povedati, da sem toliko pomembnih stvari izpustila...čeprav vidim kako sem se razpisala...
tko čisto na koncu bi pa vas še vse vprašala kaj menite, se je vredno vrniti na ad-je? prihaja poletje in me je včasih kar groza...tako si želim kam iti pa saj veste strah strah strah....
paničarji uživajte kar se da... življenje je samo eno, naše je samo bolj zanimivo
