Odmik od realnosti po zaužitju alkohola+antidepresivov

[obupan1]

Pozdravljeni!

Zanima me, če je kdo imel kaj podobnega, ali če morda kdo ve kako bi si lahko pomagal.

Vse skupaj se je pričelo lansko poletje, ko se mi je močno zvrtelo in sem padel na tla. Po tem sem imel kakšna 2 tedna občutek nestabilnosti. Ko se mi je stanje izboljšalo sem šel konec julija kolesarit in sem omedlel na kolesu ter padel po tleh. To dvoje se morda komu zdi nepotrebno omenjati ampak sem vseeno napisal, saj se mi to nikoli prej ni zgodilo. Proti jeseni, septembra se mi začne huda utrudljivost, nikakor se nisem mogel naspati, četudi sem spal po 10-12 ur na dan. Prvič sem tudi doživel tahikardičen napad(zelo hitro bitje srca) sredi noči. Takšni napadi so postali tekom septembra stalnica. Nisem jih doživljal le ponoči, ampak tudi podnevi(v avtu, na pijači s prijatelji…). Oktobra se mi je poleg tahikardičnih napadov, hude utrujenosti, pojavil še občutek »odsotnosti«. Nekakšen občutek odmika od realnosti ter pojavilo se mi je migetanje pred očmi in šumenje v ušesih. Tekom oktobra in novembra sem opravil EEG, CT, preiskavo pri kardiologu, TCD bazalnega ožilja in je bilo vse bp. Psihiater mi je predpisal jemanje 30mg Cymbalte in Lexaurin po potrebi. Napadi hitrega bitja srca, kot tudi odmaknjenost od realnosti, utrudljivost so minili. Že sem mislil, da so se problemi končali, je prišel februar, ko sem imel 1 mesec in pol vročino okoli 38 brez znanega razloga. Opravil sem vse mogoče preiskave(krvna slika, ščitnica, bris žrela) pa je bilo vse bp. Morda se komu vročina ne zdi omembe vredna, a sem vseeno napisal. Morda se je kaj pripravljalo v glavi. Zdravljenje sem normalno nadaljeval s Cymbalto, a mi jo je psihiater zviša na 60mg. Konec februarja se mi ponovno pojavil občutek odsotnosti po vsakem umskem delu.

Do glavnega problema je prišlo marca to leto (2 meseca in pol nazaj kar to pišem). Kolega mi je zmešal v steklenico več žganih pijač (cca pol litra) in ko sem to spil+antidepresivi, ki sem jih jemal, se mi je »utrgalo«. Nisem se več zavedal samega sebe in baje sem po pričanju drugih si kupoval vse mogoče žgane pijače(nisem se nič zavedal več) in možno je da mi je kdo kaj dal v njih. Kakorkoli že, obležal sem na tleh. Peljali so me na urgenco zaradi intoksiciranosti in zbudil sem se zjutraj po 9 urah »spanja« na oddelku v bolnici. To je seveda bil hud šok…

In od tega trenutka dalje pa do danes je ves čas prisoten hud občutek odmaknjenosti(odsotnosti) od realnosti, občutek kot da imam okoli glave kopreno in informacije ne pridejo do mene, kot da bi gledal film pa se te ne tiče. Šel sem do nevrologa in mi je rekel, da bi to lahko bila depersonalizacija in derealizacija, ampak za kaj več on ni kompetenten in da se naj zdravim pri psihiatru, kar pa se tako že. Psihiater pa na vsak način trdi, da je to še ena od različnih slik moje anksioznosti. Predpisal mi je poleg Cymbalte, ki sem jo že jemal še Wellbutrin in Zyprexo.

Kljub temu zdravljenju imam občutek od takrat, ko sem popil mešanico alkohola(ali morda še vmešane droge)+Antidepresiv pa do danes vselej občutek odmaknjenosti, odsotnosti, odtujenosti, apatičnosti… Težko karkoli delam, z veliko muko sem to napisal, ker enostavno ne morem ničemur slediti. Ne morem se pogovarjati, ker sem tako odsoten.

Prosil bi če je kdo imel kakšno podobno izkušnjo ali kakšen psiholog/psihiater, ki bo to prebral vedel kaj še lahko postorim. Je prišlo do kakšne okvare možganov zaradi alkohola ali je pa le psihično stanje??

Lp

[majč]

Najprej bom rekla glede glede tega, da si se onesvestil, med drugim na biciklu: je mogoče, da si bil dehidreran in ti je posledično padel pritisk in si zato skupaj odrukal. Tudi sama sem skupaj odrukala, ko sem bila stara 22 in to 3x v dveh mesecih, prej v življenju pa nikoli. ful sem migala in premalo pila.

Druga stvar: opusti pitje alkohola v času jemanja zdravil. alkoholu se odpovej v celoti. alkohol spreminja dozo zdravil, ki jo vnašaš v telo, tako deluje v interakciji z zdravili. eni sicer pravijo, da ni problem, če spiješ en kozarček itd. samo zakaj bi medel kemijo v glavi in bil ves matast.

glede občutka praznine bom rekla takole: ko sem imela 16 let in sem prvič padla v depresivno epizodo, sem prvo doživljala grozno bolečino ob nekem travmatskem dogodku in izgubi, pol leta sem močno jokala skoraj po cele dneve, tudi v šoli, občutek bolečine ob izgubi je bil tak, da sem mislila, da je to najhujše, kar obstaja, ko pa je temu sledila leto dni trajajoča praznina sem videla da je to še hujše. občutek praznine, ki ga opisuješ, občutek vakuma med svetom in tabo, občutek, da je vseeno, kaj počneš, počutiš se enako. nič se te ne dotakne, kar se dogaja od zunaj, nič ne pride do tebe. to so baje simptomi globoke depresije. mene je pedospihiatrinja takrat zdravila z antipsihotiki, sprva zyprexo, pozneje pa sem zaradi zaspanosti, kot stranskega učinka nadaljevala z risperdalom. leto dni je trajala ta praznina in ves čas sem rabila ogromno opore od zunaj, pa spodbude, pa da so drugi verjeli vame, da sem zdržala, da se je potem zgodilo, da so se občutki postopoma povrnili. pojdi v držubo, počni običajne stvari, skušaj (pa vem, da je to težko) ne biti tako pozoren na vse to. kljub temu, da ne čutiš počni tisto, kar je v redu zate. kemija se bo sčasoma uredila. le upaj in verjemi. tudi praznina mine. pa prosi unega gor, če vanj zaupaš, da ti pomaga. ker ravno ta praznina je meni kot neko življenje brez Boga, kdor ni dal to čez, sploh ne ve, kako dragoceno je, ko normalno doživlja vse občutke. no, meni se je pozneje v povezavi z duševnim zdravjem oz. duševno motnjo še veliko dogajalo, ampak praznina me ni več tako ubila kot prvič.

Toliko zaenkrat od mene.

Drži se in ostani pogumen. Tudi to bo minilo.

maja

[kinto]

Ja, poznam to. Sicer nekoliko drugače to doživljamo, ali pa vsaj poimenujemo... jaz sem skos pravil, da gre za nekakšno odtujenost, da možgani ne delajo pravilno, da ne morem mislit, sledit, kot ena megla v glavi, itd... Meni je psih. pač diagnosticirala depresijo, čeprav nisem imel tipičnih simptomov, kot je žalost, pesimizem, itd... tako, da ima tvoj psih. najverjetneje prav, tudi anksioznost se lahko kaže v zelo različnih oblikah.

[Slavka]

Ja, poznam to. Sicer nekoliko drugače to doživljamo, ali pa vsaj poimenujemo... jaz sem skos pravil, da gre za nekakšno odtujenost, da možgani ne delajo pravilno, da ne morem mislit, sledit, kot ena megla v glavi, itd... Meni je psih. pač diagnosticirala depresijo, čeprav nisem imel tipičnih simptomov, kot je žalost, pesimizem, itd... tako, da ima tvoj psih. najverjetneje prav, tudi anksioznost se lahko kaže v zelo različnih oblikah.

Tudi jaz to poznam...ta občutek me je spremljal kar precej časa in je en najbolj bednih občutkov, kar sem jih spoznala...mene je odčutek odtujenosti in nerealnosti spravil do paničnega napada, ko sem mislila, da dejansko izgubljam zavest in razum... 

Je pa ta občutek en izmed simptomov hude anksioznosti, ki ga lahko spremljata tudi omotica in vrtoglavica....

[obupan1]

@kinto, @Slavka  kako dolgo vama je tak občutek trajal?? Na kakšen način se vama je začel?? Kar naenkrat ali so bli kakšni predhodni simptomi? Kako sta se zdravila? Kaj sta sploh lahko počela ta čas?

Zanima me, če gre pri takšnih občutkih za nekakšno neravnovesje hormonov ali česa v možganih ali je to le iluzoren občutek.. ne spoznam se ravno dosti na delovanje možganov

[kinto]

Jaz nisem mogel početi skoraj nič. Torej ne delati, ne študirati, opustil sem večino aktivnosti in praktično cele dneve preživel doma. Še tuširanje je postala velika muka. Pojavilo se je zelo na hitro, v roku meseca ali dveh, potem ko sem samoiniciativno prekinil z jemanjem ad-jev, ki sem jih dobil zaradi blage depresije, trajalo pa je približno pol leta. Zdravil sem se z ad-ji, vendar sem bistveno izboljšanje opazil šele na višjih dozah.

Lej, jaz sem tudi raziskoval vse mogoče glede možganov in ti povem, da nima smisla...dejstvo je, da je serotonin zelo pomemben hormon, ki ima zelo širok spekter delovanja, torej ni odgovoren samo za žalost/ srečo, ampak še miljon drugih stvari... Torej zdravljenje z ad-ji  mora pri tem učinkovati.

Lp in drži se

[asdf]

obupan: nočem se strašit, ampak ta občutek se je meni začel 2 mesca po jemanju antidepresivov, pred začetkom jemanja le-teh sem imel panične napade z visikom tlakom, urgenca 3x , našel nič ... po jemanju antidepresivov in pregledu glave CT s kontrastom pa sem dobil tale občutek ko ti pišeš, vse okrog tebe je drugače, nerealno, kot da napou sanjaš in tega občutka se ne morem znebiti že od novembra 09 se pravi je to že skoro leto in pol in ja je grozno, ampak kaj naj, naučen sem da nikoli ne smeš obupati !! Tudi recimo ko grem na sprehod mi je že muka, ker me meče iz ravnotežja in imam občutek da bom padel.  Ampak če ti je ta občutek že enkrat izginil potem ni panike, meni ni iziginil od začetka še niti enkrat tak da sem v neznanskih mukah že leto in pol. Jemal se določene ADje, tam do pou leta, ampak potem ker je bilo še slabše ( več paničnih, več nabijanja srca) .. sma z zdravnico ukinla. Najhujš je to, ko zdravniki mislijo, da si zmišluješ, ker nobenmu ne morem opisat tega stanja dovolj podrobno. Itak če rečem zdravniku, da je vse okrog mene nerealno, kot v sanjah, itak misli "ta je zmešan".  Uglavnem grozen občutek, meni ga je sprožila trava, tebi pa verjetno ta mešanica alkohola. Ti želim da ti čimprej mine in ko ti uspe, te prosim da mi zaupaš recept kako ti je uspelo, lp

[obupan1]

@asdf  Žal mi je da to slišim, res je ful beden občutek.. Maš ti tudi občutek, da odkar se ti je to začelo, se nekak ne moreš jasno spomnit stvari za nazaj, ki jih doživljaš odkar se ti je začelo to stanje?? Pri meni je kot da bi naredo rez na filmu pred 2 mesecema pa pol od takrat dalje se pa spominjam stvari kot da bi se probal spominjat sanj.. vse nejasno, megleno, zabrisano.. v bistvu to kar doživljam se pol preslika nejasno na spomin.

Kaj si probal it na sprejem v bolnico mogoče? Si probal stvari reševat pri več psihiatrih ali kako? Ali si se kr sprijazno s stanjem? Povej še kaj več.

[Onix]

Obupan, da ti povem, ne se ustrašit, da ti to nebo minilo... Temu pojavu se reče derealizacija in je zelo pogost simptom povečane tesnobe. Tosepravi, dokler je tesnoba velika, toliko časa ta občutek traja... Sam sm mel ta občutek on in off približno dve leti, več ali manj je bil ON... Bistvo pri derealizaciji je to, da se zavedaš, da gre za povsem normalen telesni odziv na tesnobo, ker se takrat vse poveča kar se tiče čutnega zaznavanja (reflex iz pradavnine, ko je bil človek še v nevarnosti pred drugimi živalmi), določene stvari ti lahko ta občutek sprožijo, traja pa zato, ker se enostavno grozno fokusiraš na ta občutja in posledično te to dela tesnobnega in evo, začaran krog... Da ti povem vzpodbudo in vrjemi mi, to se ga premagat, sicer res da eni prej kot drugi, ampak ni pa stanje brezupno, še daleč od tega... Sam sm mel tko hudo derealizacijo, da sm se začel spraševati prav o vsaki stvari, občutek je bil pa tak, da sm mel ves čas strah, da se mi meša... Priporočam ti kognitivno vedenjsko terapijo, ker ta terapija te uči, kako premagovati negativne vedenjske vzorce in kako imeti svoje misli in občutja pod kontrolo... Je dolga pot, ampak se pa da, je pa res škoda, ker so vsi terapevti več ali manj zelo dragi... Ena opcija zate je B1 oddelek v Begunjah, kjer imajo 6mesečni program in izvajajo KVT... Je na koncesijo in ni ti treba biti tam, samo problem je to, ker so čakalne vrste kar dolge, tudi lahko več let.

Uglavnem res mi je bed za vse vas, ki doživljate to grozno stanje, ampak sam si nisem nikoli mislil, da se tako lahko naučiš obvladevat svoje tesnobne občutke in posledično se potem derealizacija umakne... Enkrat sm celo slišal, da se lahko ta pojav začne tudi zaradi premočnih impulzov (čustva kot so pretirana panika, strah, žalost itd...) in nas nekako na ta način možgani poskusijo zavarovat...

Želim ti, da se ti bo stanje čimprej popravilo in tebi tudi ADSF!

[asdf]

Probal sem rešiti z adji, dva različna psihiatra, ena je bla sicer bolj "lame" bila je psihiatrinja za predšolske otroke in za mladino, druga pa je bila super psihiatrinja na oddelku b1 v begunjah kjer se posebej ukvarjajo s takimi motnjami, sicer mi tudi tam nisi pomagali in sedaj sem obupal. Probal sem različne adje ene 3-4 ... 2x sem jemal 6 mesecov ker je bilo stanje slabše in več paničnih napadov ta občutek pa ni izginil, sem prenehal se zastrupljati. Rekli so mi da bo bolje v mesecu do dveh, vstrajal sem pou leta in ker je bilo slabše sma potem s psihiatrinjo pustila to.

Obupan, imam včasih tak močen občutek, da se začenjam spraševati če sem sploh še to js na tem svetu, al sem že ubistvu mrtev in je vse skupaj neko posmrtno stanje. Uglavnem sem v globokem dreku, zraven je še en kup telesnih odzivov kot so boleče roke, noge, v prsih zmadanje, pekoča bolečina, razno trzanje roke in obraza. Uglavnem hočem ti rečit, da preden obupaš nad tem stanjem, naredi res vse da bo bilo bolje, se pravi antidepresivi , terapija , ... čimveč telesnega gibanja, pravilna prehrana. In kot ti je že onix rekel, zadeva bo minila ko boš premagal anksioznost, ker ta zadeva je odziv na anksioznost in ti ne moreš zadeve odpraviti če si tesnoben. Začaran krog in katerega sam ne morem. Tablete so bolj tako se mi zdi, da če se boš sam prepričal ti bojo pomagala, če ne ... potem ti ne bojo. Vsaj tako je pri meni, že pred začetkom jemanja sem imel odpor do adjev in jih jemal na silo in verjetno zato niso pomagali. Pa prvo naredi čimveč telesnih preiskav da se izklučijo možne bolezni.

Ubistvu sam tako nisem 100% prepričan da imam to derealizacijo , imam samo nekaj groznega, kar lahko opišem kot neka megla, oz. kot da bi gledal iz steklenice ven in sem nekje ujet v svoji glavi. Problem je tudi ker sem izgubil občutke za stvari ne vem za okolje, prostor in podobne stvari. Ne čutim ničesar do tega, čutim le nek strah, da se bo nekaj groznega zgodilo. Zdej sem tko zabluzo, res ti ne znam povedat, lahka pišeš na ZS pa če te kej konkretnega zanima vprašaj. Ful težk opišem to stanje ki ga doživljam, vem samo da me ovira pri vsakdanjem življenju in zgubil sem sploh voljo do vsega, prihodnosti, začenjam se spraševati zakaj sem na tem svetu? kaj delam tukaj? ... nimam nobenih ciljev, vse se je nekako porušlo odkar me je punca zapustila, to pa je nekje tam ko se je vse skupi začelo leto pa pou nazaj.

[kinto]

Asdf, žal mi je, ko slišim, da se že tako dolgo matraš, pa ni izboljšanja. Ampak ohrani upanje, resno mislim, še iz takega dreka se lahko ven izvlečeš, sam želet si je treba, bit potrpežljiv, pa dobr je imeti kak planček..

Ne vem, če je šlo pri nama za enak problem s to odtujenostjo, tudi jaz bi rekel, da to ni derealizacija. Enostavno ne moreš pravilno čutiti okolja, kot da nisi v sebi... Tudi mene dva psihiatra nista razumela, kot sem to govoril, ena je pomislila celo na psihozo in mi predpisala antipsihotike. Skratka, vedet pa moraš, da niti dva človeka ne doživljata anksioznosti/ depresije povsem enako, zato psihiatri tudi težko razumejo, kadar gre za nekoliko netipične simptome.

Osebno mislim, da nisi izčrpal še vse možnosti zdravljenja. Tudi sam sem bil včasih zelo proti zdravilom, vendar ko si tako v moškemu spolnemu organu, enostavno pristaneš na vse. In tudi meni niso sprva pomagala in so mi delala cele štale v glave ampak sem rekel, če sem že šel v to, želim pač odnesti maksimum. In se je splačalo vztrajati, po parih zamenjavah in preiskušanju različnih doz smo končno zadel in stanje se mi je v zadnjem mesecu zelo izboljšalo in sem skoraj že popolnoma ok. Še 4 mesece nazaj pa sem planiral samomor, a tudi toliko energije nisem imel, da bi raziskal posamezne možnosti preko neta...enostavno vse je bilo prenaporno...

Praviš, da si 2 ad-ja jemal po 6 mesecev...lej obstaja še kar nekaj ad-jev...jaz na tvojem mestu še ne bi vrgel puške v koruzo. Drugo kot drugo, ad doseže max učinek v 5-6 tednih in če takrat ni izboljšanja, enostavno zamenjaš, nima smisla se mučit 6 mesecev in zapravljat časa. Zelo pomembna je tudi doza, osnovne doze lahko sploh ne čutiš, 2x večja doza pa bo delala čudeže...tako, da jaz bi na tvojem mestu vztrajal in poiskusil še kakšno zdravilo... Dobro si opisal to, ko praviš, da je kot da si ujet v steklenici in da si izgubil občutke za stvari, popolnoma enako sem sam doživljal...res, sploh ne vem, ali je bolje biti žalosten in tesnoben, ali kot ena rastlina, ki ne more pravilno doživljat okolice... Ampak to je vse posledica depresije/ anksioznosti, zato je tudi ozdravljivo, to moraš vedet. In sploh ni pomembno kakšna je diagnoza...čez 15 let bo itak verjetno že kakih 5 novih psihičnih bolezni...pomembno je najti tisto kar pomaga. Vendar pa je pri reševanju psihičnih težav potrebno veliko več lastnega angažiranja, kar pa verjamem, da je v takšnem stanju zelo težko. A se splača potrudit..

[asdf]

tole z dozo bi se strinjal kinto, ker sem vedno jemal osnovno dozo pa še to ne ... cipralex sem bil max 10mg, cymbalto pa celo samo 30mg, čeprav je osnovna 60 in celo 120 nekateri jemljejo, res da je na začetku bila glavna težava panični napadi in motnja, ki se baje zdravi z nižjimi dozami, psihiatrinja trdi da naj bi mi večja doza adja celo povzročila večjo ankso in panične, to tudi piše v navodilih, da se za panične motnje uporablja nižja doza, ampak če ni učinka ... samo ne morem si privoščiti in pridi do psih. in ji reči, "ej dej napiš mi max dozo... "

kinto če ni skrivnost katero zdravilo pa te je spravilo na noge ? in kakšna doza ?

[Anchi]

tole z dozo bi se strinjal kinto, ker sem vedno jemal osnovno dozo pa še to ne ... cipralex sem bil max 10mg, cymbalto pa celo samo 30mg, čeprav je osnovna 60 in celo 120 nekateri jemljejo, res da je na začetku bila glavna težava panični napadi in motnja, ki se baje zdravi z nižjimi dozami, psihiatrinja trdi da naj bi mi večja doza adja celo povzročila večjo ankso in panične, to tudi piše v navodilih, da se za panične motnje uporablja nižja doza, ampak če ni učinka ... samo ne morem si privoščiti in pridi do psih. in ji reči, "ej dej napiš mi max dozo... "

Za panično motnjo se pogosto predpiše celo dvojno dozo običajnega odmerka za depresijo, tako da ne vem, če sta se s psihiatrinjo prav razumela .

[kinto]

Točno tako kot pravi Anchi  Dostikrat preberem na forumu kako je za anksioznost in panično motnjo potrebna nižja doza ad-jev, za depro pa višja...kar mi je povsem nelogično. Tukaj se spet izkaže, kako nekateri psihiatri dejansko nimajo pojma. Še moj nesojeni dr. Rejec mi je rekel, da za depro običajno zadostuje nižja doza, v primeru fobij in anksioznosti pa so potrebne višje doze,  prav tako tudi za okm.

Asdf, moja izkušnja je taka, ko sem povečal dozo wellbutrina (noradrenalin + dopamin) se mi je povečala tudi anksioznost, res je. Vendar pa pri povečanju serotoninskih ad-jev nikoli nisem občutil večje anksioznosti, ampak vedno obratno, postaneš bolj pomirjen, manj je sekiranja, boljše začneš čutit stvari, itd...problem lahko nastane drugje, veliko ljudi postane zaspanih, zato želijo menjati...

Mene je nazaj na noge spravila Asentra. Torej ad, ki mi je prvič naredil celo štalo v glavi in za katerega sem bil prepričan, da je krivec za vse moje težave. Po parih neuspešnih zamenjavah je druga psihiatrinja želela, da probam še enkrat s tem. Šel sem gor po četrtinkah na 4 dni, medtem ko sem prvič začel kar s celo tableto. In v temu je bil očitno ves keč. Na osnovni dozi (50 mg) sem čutil mogoče 10% izboljšanje...pa sem rekel, da želim povečat in smo šli na 100 mg in potem spet minimalno izboljšanje...takrat mi je potem hotela menjat, pa sem vztrajal, da želim še povečat na 150, da vidim kako bo....no in šele sedaj ko sem na 200 mg pa sem začutil bistvene spremembe....in če greš brat  navodila, piše, da je za depresijo 50 ali 100 mg, višje doze pa za primer anksioznosti in panike...jaz pa imam diagnosticiarano depresijo  .. torej spet čisto nasprotje. Zato ti priporočam, da ne beri preveč navodil. Psih. težave so pri vsakem posamezniku nekoliko različne, tudi zdravila vplivajo na vsakega drugače, zato je pač na tebi, da sam preizkušaš stvari...seveda pod nadzorom psihiatra. Pa tudi to, čeprav v navodilih za asentro piše, da je max doza 200 mg, ogromno pacientom s hujšo anksioznostjo in okm predpisujejo še višje doze, 400-500 mg. Na tujih forumih je polno takih, tudi na tem forumu sem že zasledil to..

Zato ja asdf, točno to naredi, reči ji direktno, da opažaš, da osnovna doza ne pomaga in da želiš probat višjo dozo, ker ne bi rad takoj menjal, preden ne sprobaš še to...bo razumela, mene je. Pa res probaj it gor počasi, torej po polovičkah ali celo četrtinkah, mogoče malo zakasniš končni učinek, ampak veliko bolje to, kot opustiti jemanje, saj se na začetku počutje pogosto še nekoliko poslabša, kar pa itak sam veš..

[obupan1]

Tako, danes sem bil pri novem psihiatru, ker s starim nisem bil niti malo zadovoljen. Stari si sploh ni vzel časa, da bi me poslušal kaj so moje težave in me po 5 minutah odpikal z receptom za nadaljnjo terapijo, ki mi pa itak ni nič pomagala. Torej nov psihiater je bomba. Ful obvlada in vzel si je časa 1 uro in pol. Rekel je, da je veliko možnosti zakaj imam te občutke odmaknjenosti od realnosti. Možno je da se pripravlja katera izmed duševnih bolezni, saj je za njih značilno da prihajajo počasi, in da so torej ti znaki ki so se mi začeli pojavljati lani (tahikardije, vrtoglavice, vročina) le uvod v kaj hujšega. Druga možnost je, da imam zdaj to odsotnost zaradi padca, saj sem pri tem ko sem se napil padel po tleh in si presekal arkado(ne vem če sem prej to kaj omenjal), tak da je reko, da se kaj takega pogosto zgodi pri pretresih možganov in da določeni centri začno drugače delovati. Kot tretje je rekel, da je možno, da je alkohol+ADji napravil to štalo v možganih, ki jo mam zdaj. Da so povezave med centri malo zmrdane zdaj. Kot najmanj verjetno se mu je pa zdelo, da je ta odmik od realnosti posledica depresije oziroma anksioznosti, s čimer bi se strinjal z njim. Sam se niti malo ne počutim anksiozno, me pa zanima če kdo ve ali obstaja kakšna podzavestna anksioznost, ali kaj točnega je mišleno pod pojmom anksioznist?? Ve kdo to??
V glaven svetoval mi je da z današnjim dnem prekinem z vsemi zdravili(Wellbutrin(150mg, Zyprexa(2,5,mg, Cymbalta(60mg)), da se bo videlo v roku 3  tednov kaj bo. Ali bo stanje boljše ali slabše in da boma potem dalje razmišljala.
Rad bi še 1x napisal bolj podrobno kak se mi ta odmik kaže. Torej imam občutek kot da bi imel kopreno okoli glave in informacije ne pridejo do mene. Težko se skoncentriram(fokusiram) na človeka, težko se skoncentriram na govor in pri branju. Ne dojemam povsem. Predvsem opažam razliko pri tem da osebo vidim čudno. Ne vidim je realne, kot da bi bila motna in oddaljena. Prav tako tudi vso realnost opažam »nejasno«. Zelo velika sprememba je tudi pri spominu. Vse za nazaj, pred dnem, ko sem se napil se spomnim vsega jasno, čisto, kot kristalna voda. Zadnja 2 meseca pa pol pa sta nejasna, meglena, nečista. Ta nejasnost v tem trenutku, ki ga doživljam sedaj se torej prenese na nejasnost v spominu. Imam občutek kot da bi sanjal... in ko se hočem spomniti kaj za nazaj v teh 2 mesecih in pol je kot da bi se hotel spomniti sanj.
Najboljša primerjava, kako vidim je pa vsekakor kot da bi bil rahlo opit in ime na nek način »zožen vid«.
Aha pa še to! Dobil sem še kup napotnic od nove osebne zdravnice, ki tudi bomba in si je vzela čas, saj je bila prepričana, da je treba na vsak način izključiti organska obolenja, tako da sem dobil napotnico za EEG, MR z kontrastom, klinične teste in napotnico za psihoterapijo.

Poleg tega pa mi je osebna zdravnica še nekaj omenila da v tujini baje delajo neke zelo »High tech« preizskave, ko ti izmerijo kakšne maš levele serotonina, dopamina, noradrenalina itd v krvi, ampak ni prepričana če to delajo pri nas. Ve kdo za kaj takšnega??

[obupan1]

Pozabil sem vprašat, če ste pri teh motjah jemali Wellbutrin? Sam sem ga z današnjim dnem prenehal jemati v višini 150mg. Je to majhna ali je to bila visoka doza?? Saj v zadnjih dveh mesecih in pol nisem občutil nobene spremembe. Prav tako sem poleg Wellbutrina jemal 5mg Zyprexe pri kateri prav tako ni bilo nobenih sprememb stanja.
@Onix kaj si ti jemal da ti je pomagalo zrihtat odsotnost??
@asdf tebi priporočam, da si poiščeš nekega dobrega psihiatra, s katerim se boš ujel, ker očitno tudi ta drugi ni dovolj strokovno podkovan in ne dovolj angažiran.

[kinto]

Glede tega, da se mogoče pripravlja kakšna bolezen, bi se strinjal, pri meni se je ravno tako začelo s tem čudnim občutkom odtujenosti. Prav tako je možno, da je kaj organskega, zato pametno, da boš tudi to preveril. Mi je pa čudno, da ti psih. pravi, da to ni mogoče pri depresiji ali anksioznosti? Tudi jaz se nisem niti malo počutil depresiven ali anksiozen in pojma nisem imel kaj se z mano dogaja, zato sem opravil slikanje glave, krvne teste, hormoni,...skratka vse bp. No, ker pa je šlo za izgubo energije in veselja do aktivnosti, ki sem jih imel prej rad, je nekako sledila diagnoza depresija.

Omenjaš tudi težave s spominom, to je drugače kar pogosto pri depresiji. Jaz sem imel hude probleme s spominom, nisem se npr. mogel spomniti telefonske številke in pina od bančne kartice. Pa tudi ravnotežje me je zezalo in občutek za prostor. Čudna je tale depra ja.

Bi pa rad kaj več slišal o teh »high tech« raziskavah..