Pretirano razmišljanje - overthinking it

[Moop]

Zdravo. Sem nova na tem forumu. Zanima me, ali ima kdo od vas bolj specifično anksiozno težavo in sicer 'pretirano' razmišljanje. V bistvu gre za nek občutek paralize zaradi lastnih misli, ki so večinoma neke negativne fantazije(včasih tudi pozitivne, a redko). Predvsem glede prihodnosti, imam potrebo po tem, da si predstavljam, kako bodo določene situacije potekale in jih mam na replayu v glavi toliko časa, da to ubije moje naravno obnašanje in imam potem občutek, da se obnašam popolnoma nenaravno. Potem pa ne morem razmišljati o čem drugem kot o tem in je zadeva še slabša.
Podobno včasih skoraj obsesivno v preteklosti iščem razloge za to, da sem takšna kot sem danes in preživim dneve objokana in v premišljevanju, zakaj in kako me je to in ono tako prizadelo, dokler me ne nekaj 'zdrzne' ven in doživim čisto jasnost za kratek čas in mi ni jasno, kako sem v to razmišljanje sploh zapadla?? In včasih prav nagnusno zavidam ljudem, ko med pogovorom vidim, kako naravno funkcionirajo in ne razmišljajo o vsaki minimalni reči. Vem pa ne, kako postati takšna, ker so ti momenti jasnosti dokaj redki. So pa tam zato, da me spomnijo, da to moje funkcioniranje ni čisto ok, takšno kot je in da bi se rada počutila boljše in manj 'zategnjeno' nonstop.
Imam tudi tipične anksiozne simptome, sunkovito dihanje, tiščanje v prsih, cmok v grlu, vozel v želodcu, nekontrolirano jokanje. Niso pa vedno tam, ko stvari premlevam. Včasih imam negativne fantazije tudi tako, da teh simptomov ne občutim. Jih pa velikokrat.

Vse skupaj mi res otežuje funkcioniranje, imam pa to težavo že praktično odkar pomnim(včasih bolj, včasih manj). V zadnjih parih mesecih sem se komaj soočila z dejstvom, da je to v bistvu problem in da ne morem več nonstop lagat sama sebi, kako imam prilagoditveno 'fazo', ki me bo minila. Sicer sem stara 20 let, tako da se mi zdi, da zaenkrat še imam šanso kaj naredit na sebi.

Zanima me tudi, kakšne so izkušnje ljudi s hipnoterapijo, baje da pomaga?

Povem več drugič, ker se mi mudi. Lep pozdrav

[Moop]

BTW Če bi se oglasil kdo, ki je to težavo prebolel, bi bilo idealno!

[urssska]

To je precej pogosta stvar, samo kakšne pa so te fantazije vsebinsko? Se mi zdi sicer, da si svojo temo uvrstila v pravi prostor, ker bi rekla, da gre verjetno za socialno fobijo, na podlagi tega, da si rekla, da se nenaravno obnašaš. To vrvenje in ponavljanje misli in ustvarjanje scenarijev je zanjo zelo značilna zadeva, ni pa samo zanjo, tud OKM je možen, posttravmatski stres itd. in mi ti na podlagi napisanega ne moremo dajat diagnoze. Poišči pomoč, tako kot če bi šla k zobozdravniku, naj te ne bo strah. Tud tu naj te ne bo strah spraševat, preberi si malo forum in se malo pouči o teh zadevah, da boš lažje prepoznala, kaj točno se ti dogaja. In ja, anksiozne motnje se seveda da prebolet, samo gre to vedno na dolgi rok in vključuje psihoterapijo, zdravila in predvsem spremembo življenjskega stila, če je preveč stresen (kar pri dvajsetih gotovo je).

[Moop]

To je precej pogosta stvar, samo kakšne pa so te fantazije vsebinsko? Se mi zdi sicer, da si svojo temo uvrstila v pravi prostor, ker bi rekla, da gre verjetno za socialno fobijo, na podlagi tega, da si rekla, da se nenaravno obnašaš. To vrvenje in ponavljanje misli in ustvarjanje scenarijev je zanjo zelo značilna zadeva, ni pa samo zanjo, tud OKM je možen, posttravmatski stres itd. in mi ti na podlagi napisanega ne moremo dajat diagnoze. Poišči pomoč, tako kot če bi šla k zobozdravniku, naj te ne bo strah. Tud tu naj te ne bo strah spraševat, preberi si malo forum in se malo pouči o teh zadevah, da boš lažje prepoznala, kaj točno se ti dogaja. In ja, anksiozne motnje se seveda da prebolet, samo gre to vedno na dolgi rok in vključuje psihoterapijo, zdravila in predvsem spremembo življenjskega stila, če je preveč stresen (kar pri dvajsetih gotovo je).

Hvala za odgovor, Urška. Gre nekako za to, da glave nikoli in nikakor ne morem izklopiti. V socialnih situacijah se to itak še poslabša. Vedno razmišljam o nečem, včasih o čem čisto nevtralnem, ampak velikokrat nehote padem v neke misli o tem, kako se bo zgodila neka situacija, v kateri se bom tako in tako narobe obnašala, kar bo slabo in bo potem vodilo k drugi situaciji, ki bo takšna in takšna...  V nedogled. Na koncu se včasih že čisto spsihiram in mi ni nič več jasno, samo zvila bi se v kroglo in cmerila, pa se mi sploh ni nič hudega zgodilo! Čutim pa čisti strah in sem čisto iz sebe.

Res je slab občutek, včasih se počutim napol invalidno zaradi tega. Pa ubija koncentracijo, kar je zelo slabo za študij in življenje na splošno, nonstop plavaš v nekem oblaku misli in se počutiš, kot da sploh ne sodeluješ v realnem življenju. Ne počneš ničesar, ker ti je po eni strani vseeno za vse in te čisto nič ne zanima, obenem pa imaš občutek krivde, ker ne razvijaš nobenih interesov in se počutiš dolgočasnega in neizpolnjenega. Nekako vedno sediš med dvema ognjema z občutkom, da bi nekaj mogel naredit, pa ne veš v katero smer in preprosto ničesar ne narediš.
V momentu pozabiš, da si nekomu nekaj obljubil, ker uide skozi glavo v sekundi. Pa še odveč ti je družba in neko socializiranje, čeprav si je res želiš. Komplicirano v glavnem. To seveda zdaleč niso vsi simptomi, je pa nekak overview tega, kar se mi dogaja. Je še veliko specifičnih malih stvari, v katere se najbrž ni smisla trenutno spuščat.

Meni najhuje je trenutno, ko grem ven na kak dogodek in iz prve roke vidim, kako sproščeno in brez premišljevanja ljudje delujejo. Nočem pretiravat, ampak jaz resnično ne vem kako to izgleda. Ljudje nekako avtomatsko vedo, kaj hočejo in kako, meni pa to niti približno ni jasno. Še ko se strinjam s kom, to razčlenim na majhne koščke in se začnem spraševat, zakaj tako razmišljam, kako in kaj. To mi včasih da občutek, da sem mnogo pametnejša od drugih in da se preprosto ne razumemo, ker sem nad njimi, potem pa se začnem sama sebi malo gabiti, ker mi drug glas govori, da to sploh ni res in da kaj, da si domišljam. In potem totalen strah, da sem a) pametnejša od večine prijateljev ter potencialnega fanta in jih bom zato morala odsloviti, ker bom rabila nekaj več, b) da to ni res, ampak jih bom vseeno izgubila, ker bom imela lažen občutek večvrednosti, c) da mi je strah do zdaj onemogočil normalno delovanje in si tudi 'pametnejše' družbe ne bom pridobila, ker sem preveč 'bolana', da to znala, d) da sem grozna oseba, ker kaj takega sploh razmišljam, e)blablablablablabla! Totalna groza v glavnem in brez kakršnegakoli sprožilca, samo nek film se mi odvija v glavi nonstop.... In občutek imam, da je velika možnost, da dejansko nikoli ne bom sposobna tako naravnega funkcioniranja, kot je večini dan.

Malo veliko informacij zaenkrat, vem. Trenutno sem v malo slabem stanju in iz vrha glave naštevam, kar me muči. Upam, da je vsaj približno smiselno napisano. In za svoje življenje niti ne morem reči, da je trenutno pretirano stresno, resnično ne morem. Dogajajo se mi ok stvari, mogoče imam priložnost se zaljubiti prvič v življenju(ok, to zveni kar stresno), v glavnem, življenje bi bilo čisto ok, če ne bi imela teh občutkov.

Da dodam še, da so me hujše začeli zafrkavati simptomi, ko sem končno dobila neko priložnost se malo čustveno povezati z moškim, česar sem se dozdaj zaradi veliko razlogov izogibala. Torej nek stresen sprožilec. Ampak namesto, da bi mi ta odnos dajal moči, me straši in dela še večji mindfuck. Zdaj sem končno prišla do točke, ko vidim, da bo nekaj treba naredit... Ampak kaj, kako in ali imam sploh šanso za to, da sem nekoč čisto ok, mi je pa dosti megleno in v zraku...

[kinto]

Moop,

Najprej čestitke, da si si priznala za težave in se odločila, da bo treba ukrepati. To je že prvi korak.

Mislim, da gre pri tebi za anksioznost. Le ta pa se pri vsakemu nekoliko drugače kaže, nekateri se bojijo socialnih stikov, drugi da bi doživeli panični napad, spet tretji imajo fobije pred določenimi živalmi, itd... Gre pač za nerealne, negativne misli, zato imaš tudi težave s koncentracijo, saj ti te misli skos po glavi švigajo.

Stvar se da dobro pozdravit (ne samo zazdravit), potrebna je le želja in volja, pa seveda strokovna pomoč, zato jo le poišči čimprej.

[tomi27]

Če primerjam tvoje besede z mojimi težavami tudi jaz mislim da imaš socialno anksioznost. Značilno za socialno anksioznost je, da imaš neprestano v glavi negativne misli, ki jih moraš najprej ujeti, potem ustaviti in se vprašati če so sploh smiselne in navsezadnje če so sploh resnične.
Če prav sklepam si tudi zelo natančna pri vsaki stvari - perfektcionistka, kar je tudi značilno za osebe z socialno anksioznostjo.

Jaz delam kognitivno vedenjsko terapijo s pomočjo audio kaset in knjige, ki so v angleščini: Overcoming Social Anxiety Step by Step, avtor je Thomas A. Richards, Ph.D. Vsebuje 20 kaset, vsaka traja približno eno uro. Vsak teden obdelaš eno kaseto. Mislim da ti lahko pomaga, ker so stvari zelo lepo razložene, tudi avtor sam je imel socialno anksioznost in dobro ve kako je če jo imaš.
Tukaj imaš link iz te spletne strani, kjer je nekaj več napisanega kje dobiš te kasete:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1030.0.html

Tukaj je še link za kognitivno vedenjsko terapijo, ki jo dobiš prav tako na tej spletni strani, ta je v slovenščini:
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Verjetno obstajajo še drugi načini, terapije,... Mogoče psihiater, vendar kolikor sem bral po tem forumu je zelo odvisno na kakšnega psihiatra naletiš. Če ti samo prepiše zdravila ti dolgoročno to verjetno ne bo pomagalo ali pa - ne vem ker nimam izkušenj.

Toliko ti jaz lahko svetujem iz mojih izkušenj, presodi pa sama kako in kaj naprej ali pa poišči bolj strokoven nasvet.

[Moop]

Obema hvala za odgovor!

Glede terapije sem se posvetovala s prijateljem, ki se ukvarja s tem področjem in imava več idej.
Zanima me, ali kdo pozna dobrega psihoterapevta v Ljubljani oz. ali se da do takšne osebe prit zastonj, ker kot študentka res nimam dovolj denarja, da bi si plačevala terapije.

Kinto, govoriš iz izkušenj? Jaz do zdaj še nisem srečala osebe, za katero bi vedela, da je tovrstne težave resnično premagala. Poznam pa par takih, ki jim pomoč definitivno ne bi škodila. Keep the hope alive, ane?
Trenutno bolj upam na boljše počutje in kak dan brez melanholije in polne glave bedarij kot na kakšno veliko ozdravljenje. In vsaj toliko stabilno počutje, da mi ne propadejo odnosi z bližnjimi.

Tomi, tebi so te povezave dejansko pomagale?

[urssska]

Seveda je ogromno takih, ki so premagali ankso Moop, brez skrbi, so pa to želeli in se za to potrudili. Pejt v lj k dr. Rejcu za začetek na Aškrčevo v zdravstveni dom za študente, pa tudi na polikliniki ma zihr še kakšna terapevtka prostor. Samo razmisli, kakšna terapija bi ti najbolj ustrezala in kakšen pristop prakticira terapevt. KVT načeloma deluje, to je tud to, kar je Tomi predlagal...

[tomi27]

Potrebno je veliko časa, ker se ne da spremenit razmišljanja kar čez noč. Sedaj sem v dobrem mesecu prišel do 7.kasete in napredek je, res pa je da sem še bolj na začetku. Je pa tako - ko prideš do konca kaset ne boš 100% ozdravljen, ampak je potrebno še veliko truda in ponavljanja vsega kar te terapija nauči. 
Problem je v tem, da ni nekega ključa po katerem bi lahko vsak delal, ampak je tako kot je urssska napisala, da moraš ugotoviti kaj tebi ustreza - zato moraš nekje začeti in jaz sem z audio kasetami.   

[kinto]

Moop,

Jz sm se zarad depre kr neki začel bati ljudi, pa samozavest mi je ful upadla, pa take... Lahko rečem, da kar se strahov in anksioznosti tiče mi je antidepresiv naredil čudeže... ostaja samo še malo depre...pa ne kakšna žalost ali kaj podobnega... bolj čustvena otopelost, pomankanje volje, energije, koncentracije, slabo spanje...ampak se izboljšuje... tako da, verjamem, da bom kmalu spet jaz.

Kot ti je svetovala Urssska...pojdi do dr. Rejca na Aškerčevi za študente, on ti bo podal točno definicijo tvojih težav, predstavil načine zdravljenja, povprašaj ga tudi kje lahko prideš do psihoterapije, itd.. Zakaj bi se mučila s kasetami in knjigami za samopomoč, če obstajajo učinkovitejše in preverjene metode, ki delujejo? Če te je strah, da bi dobila etiketo ubrisanca , te ne rabi bit, za to bo vedel samo tvoj psihiater in nihče drug.

[Sofia-Del_Sati]

kinto kere ad pa ti jemlješ?

[Moop]

Hvala vsem. Moram rečt, da je moja tesnoba najbrž kar huda. Že zbujam se zjutraj z ogabnim občutkom v želodcu in cela tresoča, pa ne vem zakaj. Potem pa naval misli in slabega počutja. Kot, da ni ok prihodnosti zame in bom končala sama in v groznem stanju prej ali slej... Ne vem, koliko ti lahko KVT pomaga? Meni se to moje počutje zdi bolj telesne narave, res! Če se samo naučim kontrolirati simptome, zbujam pa se še vedno s tem pointless občutkom, cela tresoča in s polno glavo, se to meni ne zdi ravno idealno... Ker očitno bi vsaj med spanjem morala biti sproščena, pa mojemu telesu še to ne uspeva preveč dobro. Lepo bi se bilo ČISTO pozdraviti.

Na ADjih sem bila cela tri leta skupaj in jih res ne želim več jemati. Pomagali so mi iz hujše depresije, potem pa se mi zdi, da nekako niso imeli več funkcije. Končala sem začetek januarja letos in sem bila dva meseca ok, še izboljšalo se mi je malce stanje, potem pa je prišlo do te stresne(bolj v pozitivnem kot negativnem smislu) situacije s potencialnim partnerjem, ki me je čisto podrla. Tukaj sem se odločila, da poiščem neko pomoč, ker mi je po domače povedano dopizdilo.
Mislim, da nisem ravno depresivna, čeprav imam kakšne dneve, ko kažem takšne simptome. Ta pretekla leta depresije so bila bolj zato, ker nisem vedela, kaj se z mano dogaja in sem samo sebe obtoževala glede vsega skupaj. Pomagat si itak nisem znala. Še zdaj težko.

Ja Kinto, kateri antidepresiv jemlješ? Da ti je tako čudežno pomagal, je kar zanimivo.

Kako pridem do tega dr. Rejca, kar spodaj v pisarni poprosim zanj ali kaj? On izvaja KVT? To še zna biti zabavno, ker znam bruhniti v jok v momentu, ko me bodo vprašali, kaj rabim in bodo mislili, da se mi je res kaj hudega zgodilo. Ajoj!

Vse tole je tako nadležno, da grem iz veselja z balona metat sladkarije nad Ljubljano, če se mi uspe pozdravit...

Še nekaj me zanima. Kako ste vi kaj uskladili svoje 'zdravljenje' z družino, prijatelji in obveznostmi? Jaz vem, da staršem in bratu najbrž ne bom kaj veliko povedala o tem, ker ne pričakujem neke pozitivne reakcije. Skozi leta so se že precej naveličali mojega stalnega slabega počutja in me imajo nekako že malo poln kufr. Tako, da bo to ostalo skrito pred njimi. Pa tudi na faks resnično slabo vpliva, ker nimam trohice koncentracije in volje za učenje.
Moji kolegi me sicer podpirajo, a tudi pri njih včasih vidim, da mislijo, da samo dramo zganjam brezveze.
Najbolj pa mi je grozno zaradi omenjenega fanta. Najin odnos je še bolj na začetku, zato se mi zdi, da nekako nimam pravice prelagat neke ogromne teže nanj. Že tako imam občutek, da je šansa, da vse skupaj uničim s svojim nonstop slabim počutjem in obnašanjem, res ogromna. Mislim, da me zaenkrat bolj kot vse drugo teži to. Človek si zasluži normalno punco, jaz pa nonstop v solzah! Razmišljam že nekaj časa, da bi ga preprosto odslovila, da si najde nekoga normalnega, a zaenkrat ta ideja malo preveč boli. Kako bo šele, če se za to odloči sam...

[kinto]

Keč ni v tem, kater antidepresiv jemlješ, temveč v vztrajnosti in potrpežljivosti... pa 5 km teka vsak dan 

Moop, čisto možno, da se ti depra vrača. Ni nujno, da v isti obliki. Pa tudi kaže se tale zadeva zelo različno. Meni se sanjalo ni, da gre za depro, saj ni bilo prisotne žalosti, kot je tipično slišati.

Mene je ad vrnil med žive, dobesedno. Če pogledam par mesecev nazaj, ko sem vegetiral kot rastlina 24 ur na dan in sedaj... ni primerjave. In pričakujem ter verjamem, da bo šlo počutje še na gor. Poleg tega pa že sedaj opažam pozitivne spremebe, kot da izhajam iz te depre nekoliko drugačen človek... ne vem, ali pa se mi tako samo zdi. V glavnem... menim, da je depra lepo odzdravljiva in se splača poiskat ustrezno pomoč.

In Moop, to ni noben čudež. Pač so na forumu prisotni večinoma tisti, ki jim ad-ji ne pomagajo ravno najbolj, kar je tudi prav, a to je le majhen delež vseh, ki se zdravijo.

[Moop]

Koliko časa pa si že na ADjih? Oz po koliko časa se ti je začelo izboljševat?

[anuj]

Sama lahko povem o svoji izkušnji. Sem nekje tvojih let, tudi jaz imam težave s pretiranim razmišljanjem, vendar je pri meni zadeva skoncentrirana predvsem na telo, natančneje na potenje. Potem se ustvari neka zanka. Razmišljaš o tem, si živčen, simptom res pride, si še bolj živčen, ga poskušaš fizično omiliti, posvečaš ogromno časa temu. In potem imaš težave s stvarmi, ki jih prej niti nisi opazil, ki niso bile prisotne. S tem, ko razmišljaš o tem, kako se nečesa znebiti, si tako skoncentriran na zadevo, da nove in nove stvari prikličeš. Na koncu se bojiš lastnega telesa, ves čas premlevaš, jaz sem tudi precej socialne fobije pridobila zaradi tega, anksioznost in panika itak ves čas na višku. Tudi, ko simptoma ni, razmišljaš, kdaj bo prišel. Praktično je to vegetiranje, ki postaja z vsakim dnem hujše. Sama sicer jemljem antidepresiv, vendar zaenkrat še ni nekega učinka. Če si v podzavest vbiješ, da imaš težavo, težava bo. Vse skupaj lahko sicer razumsko presežeš za kratek čas, vendar se občutki kmalu vrnejo. Za psihoterapijo tudi sama nimam denarja, po drugi strani se bojim, da bi premlevanje samo poglobilo zadevo (vendar sem morda predaleč, da bi obstajala pot nazaj). Nočem biti ves čas tako skoncentrirana na svoje telo. Ko poskušam početi karkoli intelektualnega (učenje ...), se pojavi nek črv v glavi, že vnaprej, da se ne bom mogla skoncentrirati. In res sem potem cela napeta, z mislimi povsem drugje, "pozabim" dihati, srce tolče sto na uro. Najbrž je to na nek način že obsesivno-kompulzivna motnja, kaj pa vem. Vem, da se na ta način ne da živeti, tudi mene je strah za prihodnost. Strah me je zaspati, ker vem, s kakšnimi občutki se zbudim. Pravzaprav se že ponoči zbujam v nekakšnih morah, se premetavam. To samopreverjanje ni podobno ničemur, še posebej, ko vidiš, da se ravno s tem samopreverjanjem, zaskrbljenostjo simptom pojavi. Pa ne znaš ustaviti. Zdi se mi, da me ta "psihosomatika" vleče vsak dan globlje in globlje, ne znam se prepustiti, odmisliti, se sprijazniti z določenimi stvarmi.

[tiranozaver]

Pretirano razmišljanje se "učeno" imenuje ruminacija (angl. rumination). Ista beseda se originalno uporablja za prežvekovanje od živali, ko npr. krava "izbruha" pojedeno travo v usta, še enkrat prežveči ter potem pogoltne. Kar je po pravici povedano zelo primerna prispodoba ...

Kolikor sem se pogovarjal z drugimi, proti ruminacijam še najbolj pomaga STOP metoda. Je izredno enostavna: ko ugotoviš, da pretirano razmišljaš, rečeš "Stop!" - v glavi ali mogoče na glas, če ni nobenega zraven . Vsaj jaz padem v to skoraj samo takrat, kadar sem sam. Če si ta STOP še bolj živo predstavljaš, npr. kot velik, živo rdeč prometni stop znak, toliko bolje.

Edini problem metode je, da se pogosto ne zavedaš, kdaj padeš v ruminacije. Tukaj pomaga žal samo vaja...

Osebno nisem imel prilike uporabiti te medote zaradi dveh stvari. Kot prvo se mi je tekom KVTja oblikoval čisto sam od sebe nek alternativni STOP mehanizem. Sredi ruminacij začutim sebe kot kakega malega otroka, ki nekaj čeblja oz. govori besede brez kakega večjega smisla. In se potem avtomatsko hudo zasmejem in premlevanje mine.

Kot drugo sem par mesecev po "odkritju" zgornjega mehanizma začel prakticirati čuječnost (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4979.0.html) in jo zdaj na veliko reklamiram kot panacejo za skoraj vsako težavo iz anksioznega spektra. Jebi ga, v meni je razbila večino irealnih strahov in povečala koncentracijo tako močno, da prej nisem verjel, da je kaj takega sploh mogoče.

Z ADji nimam izkušenj. Je pa verjetno tako kot pravi Moop - popucajo največje sranje, ki ga druge stvari verjetno nikoli ne bodo. Zglancat do sijaja pa moraš s čim drugim...

O KVTju pa lahko povem samo dobro. To nikakor ni neko drezanje po preteklosti. So pa seveda terapevti, ki znajo še kaj drugega poleg KVT in po potrebi to tudi uporabijo. Omenjena Stop metoda spada v KVT in je bolj ali manj vse, kar ima KVT proti ruminacijam. Je pa notri seveda še mnogo drugih tehnik, ki posredno pomagajo.

[marina]

Pozdravljena Moop med nami strahci!

Popolnoma mi je jasno kaj doživljaš in kako ti je. Normalno je, da anksiozni ljudje pretiramo razmišlajamo in skrbimo.
Za razliko od depresivnih mi skrbimo VNAPPREJ, depresivni pa za NAZAj
Kakorkoli, verjemi mi da boš preživela in da boš zmogla. Ogromno je na tebi, da si pomagaš.
Veseli smo da si z nami, napiši nam , kako si zdaj
m

[Moop]

Tiranozaver, lahko razložiš prosim kaj več o čuječnosti?? Sama sem razmišljala o podobni metodi, nisem ji nadela nekega imena, ampak mi je parkrat kar pomagala, vsaj za rok kakih dveh dni skupaj. Preprosto sem se odločila, da bom zignorirala vse postranske misli in bom živela izključno v momentu. Za kratek čas je dejansko delovalo. Še posebej, ker imaš tako miren občutek, da se ti namesto negativnih fantazij za kratek čas začnejo prikazovati pozitivne - kako bi lahko bilo, če bi bila vedno takšna.
Te lahko poprosim še, da malce bolj razložiš svojo osebno zgodbo? Si imel GA in jo premagal s pomočjo teh metod? Je sploh mogoče, da ti simptomi kdaj povsem izginejo?

Kaj pa hipnoterapija? Je kdo poskusil to? Slišala sem, da včasih dela kar čudeže pri anksioznih obolenjih in se jo uporablja tudi klinično. Sama bi jo z veseljem poskusila, a je res draga, nisem pa še slišala, da bi se dalo do nje priti preko 'recepta'.

Sama sem zaenkrat čustveno precej v razsulu. So neki občutki manjvrednosti in zavračanja tudi redni spremljevalci tesnobe ali gre to bolj v spekter depresije? Ena izmed slabših stvari zadnje čase je ta, da se zdim sama sebi tako patetična, povprečno dolgočasna in neposebna, da mislim, da morajo biti vsi, ki se družijo z mano, enaki in jih zaradi tega manj maram. Temu se potem pridruži še strah, da bi ob morebitnem ozdravljenju izgubila sebi drage ljudi, ker bi mi postali nezanimivi in brezvezni. A je to neka izkrivljena logika ali kaj???

[urssska]

Seveda je to izkrivljena logika. Krepko. Da te potolažim, anksiozneži smo ponavadi tako komplicirani, da niti približno ne moremo bit dolgočasni, razen, ko dneve, tedne in mesece jamramo o isti stvari, zato je zelo dobro met prijatelje, ki se do tebe obnašajo povsem normalno, te ne pomilujejo in ne dovolijo, da bi bil predolgo v vlogi žrtve, ti pa vseeno stojijo ob strani in vsaj poskušajo razumet.

Sicer pa so ti občutki tipični tako za depresivce kot anksiozneže, samo da so lahko enkrat posledica drugič vzrok, največkrat pa oboje hkrati, začaran krog. To je ta stvar, ki zahteva toliko časa in truda. Depresija in anksioznost sta dve motnji, ki v krepko več kot polovici primerov hodita z roko v roki. Nekateri postanejo depresivni zaradi anksioznosti, strahu, socialne izolacije, seveda pa tudi obratno zaradi porušene kemije.

[tiranozaver]

Tiranozaver, lahko razložiš prosim kaj več o čuječnosti?? Sama sem razmišljala o podobni metodi, nisem ji nadela nekega imena, ampak mi je parkrat kar pomagala, vsaj za rok kakih dveh dni skupaj. Preprosto sem se odločila, da bom zignorirala vse postranske misli in bom živela izključno v momentu. Za kratek čas je dejansko delovalo. Še posebej, ker imaš tako miren občutek, da se ti namesto negativnih fantazij za kratek čas začnejo prikazovati pozitivne - kako bi lahko bilo, če bi bila vedno takšna.

Hja, splošen opis in učinek je točno to. Problem (kot vedno) je, kako željeni učinek doseči s čim manj truda. To, "da si se preprosto odločila", je blazno težak način, tako da od srca čestitam! Si dosti močnejša kot jaz. Jaz sem imel pred čuječnostjo take momente jasnosti, ampak so prišli sami od sebe na par let in so trajali kvečjemu kakih 15 minut.

Bistvo čuječnosti so razne vaje in seveda to, da te vaje delaš. Osnovna je meditacija. Popularne so meditacija z dihanjem (breathing meditation) in body scan (greš po delih telesa). Prva je direktno posvojena iz budizma. Isto velja za loving-kindness. So pa notri tudi popolnoma "odpuljene" zadeve, npr. rozina ali pa pomaranča. Pač vzameš rozino in se jih 100% posvetiš za 5-10 minut. Jo pogledaš, pretipaš vse njene gubice, jo povohaš, pregledaš čisto od blizu, okusiš z jezikom in na koncu res počasi poješ. Ko pa enkrat "zakapiraš", itak razviješ svoje tehnike in rituale, ki so narejeni posebej zate.

S časom se tisti občutek mirnosti in koncentracije razleze čez "normalno življenje", življenje izven omenjenih vaj. Znajo pa biti začetki ... čustveno intenzivni.

Te lahko poprosim še, da malce bolj razložiš svojo osebno zgodbo? Si imel GA in jo premagal s pomočjo teh metod?

Kaj pa vem, kaj sem imel. S terapevtko nisva nikoli kaj prida iskala nekih diagnoz. Mislim, ona jo je našla, samo nisva o tem diskutirala Če grem sam brskat po literaturi, se itak najdem na vsaki tretji strani - Asperger / blagi avtizem, shizotipska motnja, socialna anksioznost, generalna anksioznost... Moja delavna diagnoza je enostavno "da nisem do konca odrastel". Sicer pa še nisem "ozdravljen", niti približno. Je pa bistveno bolje kot prej

Seveda terapija ni bila samo čuječnost, niti približno. Ampak kolikor lahko analiziram svoje dosedanje delo, je proti ruminacijam dolgoročno najbolj pomagala slednja. Tista moja STOP varianta jih zelo efektivno ustavi, ampak bi se ruminacije samo z njo verjetno še vedno enako pogosto pojavljale.

Seveda je to zelo približno ocenjeno, ker sem pač delal naenkrat veliko različnih stvari in zato ne bom nikoli natančno vedel, kaj točno je pomagalo in kaj ne.

Je sploh mogoče, da ti simptomi kdaj povsem izginejo?

Poanta vseh teh vaj ni toliko, da simptomi izginejo, ampak da te ne ovirajo več. No, to drži za vse psihične motnje.

Zakaj? Čisto vse in za vedno jih zelo težko izgnati. Pa vsi ti simptomi niso vedno škodljivi. Koristna ruminacija, taka s pravo mero, se imenuje ... samorefleksija. Ki jo marsikdo drug krvavo potrebuje.