Objektivno prav, čustveno polom

[Zvoncek]

Zdravo vsem!

Znašla sem se v situaciji, ko ne vem več kaj je prav. Težko je napisat, upam, da ne bo preveč zmedeno.
S partnerjem sva se poročila lani. Njegovi starši so se pred poroko vedli "normalno". Ko smo se videli, so meli svoje finte, ki jim nisem polagala posebne pozornosti in sem se jim prilagodila rekoč, da takrat ko se vidiš, že potrpiš. Bolj se je bližala poroka bolj se je vse obrnilo v čudno smer. Njegova mama je pričela s tako hudimi napadi posesivnosti, da je bila nerazumljiva. Seveda ji je v vsem potrjeval njen mož. Onadva imata nasploh kompleks "vsevednosti" tudi med kolegi. Zadnja beseda je njuna oziroma zadnji "prav" je njun.

Ko me je vse preveč obremenjevalo (telefonski klici po uro na dan, natančno izpraševanje, močne sugestije glede poteka poroke in pričakovanje, da boma vsak vikend preživela z njima), sem se v pogovoru s pratnerjem dogovorila, da bo treba potegniti črto. Začel jim je razlagati, da želima pri 30ih živeti svoje življenje in ohraniti srečanja, v katerih ne bodo  posegali v najino svobodo in način življenja in seveda midva ne bova posegala v njun prostor (kar tudi do takrat nisva). Lepo jim je razložil. Vendar tega nista sprejela. Zahtevala sem, da "udari po mizi" in da se vsi začnemo obnašati kot odrasli! Tega on ni bil sposoben in šele takrat sem ugotovila, da so doma skoz funkcionirali tako, da sta imela starša vedno svoj "prav", bila izjemno avtoritativna in nihče drug ni smel izražati svojih želja. Če pa jih je, se je mama zjokala za 1 minuto in so vsi takoj rekli "ja" in potem je bilo spet vse ok.

Poskusila sem se tudi sama pogovorit s taščo, da jo spoštujem in jo tudi razumem, da ima ob spremembah v življenju mogoče "neke strahove v glavi" samo s temi se bo morala soočiti sama. Od tkrat dalje je bilo še samo slabše. V naslednjih srečanjih, ki so se vrstili med mojim partnerjem in njegovimi starši, so sledila grenka izražanja... Očitali so mu, da jih ne spoštujem, da si zmišljujem stvari, da ga sploh ne ljubim, da ga imam kot copato, da ga nisem vredna, da nisem vzgojena normalno, ker sem živela samo z mamo samohranilko in nisem mela očeta, da sem nenormalna, ker sem že bila enkrat v življanju pri psihologu (da sem se izobrazila pri sprejemanju in premagovanju ovir) in v glavnem v vsem sem bila najslabši človek na svetu. Tako me ni zaničeval še nihče drug! Med drugim so mu dajali, da jaz sploh nisem v njegovem življenju pomembna, ampak, da so oni družina. In naj tega ne pozabi, da so oni družina! Zraven ga je oče fizično stresal, da je izgubil zavest!

Takrat sva se s partnerjem veliko pogovarjala, sam je izražal mnenje, da je to skrajno podlo in hudo izsiljevanje in se je odločil tudi sam za strokovno pomoč. Psihiater mu je pomagal k postavljanju mej, ki jih sam do takrat ni znal. Tako sta po nekaj časa zaključila terapijo. 

V tem času naj bi tudi njegova mama obiskovala terapije, kjer naj bi odkrili hudo navezanost na sina, od katerega se ni nikoli pravilno ločila, in ji dejali, da lahko po vsem tem, še samo čaka na njegov telefonski klic. Naj omenim, da se mi je v tem času vrtel film nazaj, spoznala sem, kakšni veliki signali so bili že prej, pa jih nisem opazila. Od sedenja v postli zraven sinov (ima tudi brata) in božanja po glavi ter pogovarjanja na ravni petletnikov itd.

Potem je življenje teklo v smeri, da se nismo videli skoraj dve leti in bilo bolj ali manj mirno. Če zanemarim svoje traume, ki sem  jih doživljala ob vsem tem. Vedno sem razumsko bolj stala na strani partnerja, ker je ob tem hudo trpel, ga vpodbujala k izražanju (ker ni bil doma navajen izražat svoje misli, ima s tem precej težav in je potrebno veliko potrpežljivosti pri poslušanju). Ogromno sem naredila na sebi, se pripravljala, da bo prišel čas, ko se bodo zopet srečali, upam samo, da tokrat brez pranja možganov, kaj človek lahko počne pri 30ih in kaj ne.

Videla sem, da partner rabi vzpostavit stike, ker ga zelo mori, imel je tudi dva močna panična napada, ko pridejo razni signali. Čeprav po terapiji vse razume kaj je prav in kaj ni in zakaj se je to dogajalo, se ob vsakem dražljaju od njih ni mogel odzvati in je "zamrznil" in postal živčen. Ni mogel izraziti mnenja in normalno komunicirat, kot da ima še vedno nek strah. Svetujem mu naj se pogovarja sam s sabo pred ogledalom in si naj predstavlja, da govori njim. In vedno bolj zatrjuje, da je pripravljen in da si želi soočiti z njimi. V zadnjem času sem ga tudi vzpodbujala, da če je pripravljen, da se naj potem dobi z njimi na kavi. Ker vidim, da res trpi, da mu manjkajo oni in vsi prijatli okoli doma.

Tukaj pa mislim, da sem padla na izpitu. Kar naenkrat se je vse nabralo. Nisem več dovolj močna, da bi prenesla. Občutek imam, da moram zaradi njega, da ne bo on več trpel, da mu  moram stati ob strani, da se vidi z njimi, po drugi strani mu ne zaupam, da bo zmogel.

Potem pomislim na vse izrečene besede, ki bolijo bolijo bolijo. V tistem najhujšem, sem želela razčistiti vse, vprašala sem njegove starše, kaj je tisto, kar sem naredila narobe, bi se rada opravičila, če sem s čim kaj sprožila. Niso se spomnili nobene stvari in v isti sapi njemu nadaljevali, da sem jim uničla družino. Takrat mi je njegova mama očitala, da je imela sina včasih vsak dan zraven sebe in pošiljala smse: "uspelo ti je, nikoli več ne bom videla svojega sina". Čez pol leta mi je pošiljala pisma, kako sem posebna oseba, da sem se ji zelo vtisnila v srce, in da me ne krivi vsega za nastalo situacijo.

Moram priznat, da sama tukaj nisem več sposobna predelati vseh teh zadev. Ko mislim, da sem močna, padem. Vem edino eno, da sem dala preveč v življenju skoz, da si ne dovolim, da se bo nekdo tako nespošljivo obnašal do mene, če jaz spoštujem njega. Šla sem po nasvet k terapevtu, ki mi je svetoval, da so odnosi kompleksni in da tukaj nimam veliko moči urejat in da jz teh ljudi ne rabim v svojem življenju, če se slabo počutim.

Še vedno, pa ne vem, ali moram razumeti trpljenje partnerja in ga podpirati v navezavi stikov, čeprav že vnaprej vem, da sta njegova starša še vendo super naduta vsevedna človeka. V tej smeri je šlo zadnje pol leta, vendar me je sedaj čisto zasipalo. Sem v vedno večji stiski, imam panične napade. Tukaj v tej zgodbi sem samo dajala in prejemala zelo slabo. Nisem idealna, vejetno bi lahko opravila kaj boljše, vendar v tej zgodbi nihče ne pomisli, kako se počutim jaz. Jaz, ki sem slišala toliko grdih reči na svoj račun.

Naj omenim, da se še vedno borim s pomanjkanjem samozavesti iz preteklosti. Sem naredila veliko na svoji samopodobi, se poskušam cenit, vendar me še vedno zamaje. Tako imam že dva dni hude napade tesnobe in bitja srca. Lažje mi je, če kaj napišem in če se zjočem. Bolečine v želodcu in glavi ostajajo. Vendar mislim, da so te bolj posledica pomanjakanja varnosti. Trenutnno jo ne čutim ob partnerju, ker ne verjamem vanj, da bo reagiral pravilno. Do sedaj še nikoli ni, tudi takrat, ko je zatrjeval, da je pripravljen. Vedno je ob kakršnih koli informacijah v zvezi z njima postal živčen in stopical po sobi gor in dol. Sedaj nimam zaupanja vanj. Ne čutim varnosti, ki bi jo naj v najini zvezi. Ne zna udarit po mizi, kaj je prav in kaj ni. To zna samo v relaciji do mene, ker sem ga vse od začetka spodbujala, da mora imeti svoj JAZ, do njih ga je še vedno strah.

Če bi moja mama njemu izustila desetino teh stari, vem da bi jaz že zdavnaj opravila z njo. Zato ne morem razumet, kako ima on še vedno željo po druženju z njimi? Če realno pogledamo: a ni tako, da če imaš neko osebo rad, in da jo nekdo brez da bi povedal razlog tako podlo diskreditira, a ni potem čudno, da si še vedno želiš stikov z njimi? Ne vem, verjetno je to kri. Čeprav moram priznat, da če se jaz z mamo ne slišim 14 dni, še vedno obe veva, da sva v normalnih stikih, pač se zarad tempa življenja, ne slišima vsak dan.

Prosim vas za nasvet, kako naj reagiram, kaj je prav? Imam tudi veliko dela v službi in mi za vse preprosto zmanjkuje energije. Vedno bolj sem izčrpana, vedno več napadov dobivam. Včasih si namesto psihične bolečine, samo želim, da bi bila raje fizična, mislim, da bi jo lažje prenesla.

Pozdravčki

[Aslan]

Vse večkrat opažam, da v zakon vstopajo poleg partnerja, tudi starši. Moje mnenje je, da je tvojega truda vreden le vajin odnos. Odnos, ki ga ima s starši on ti spremenit ne moreš, to je naloga partnerja. Življenje je tvoje! Kako je živeti v taki zvezvi, ob čustveno nezreli osebi? Si ga zamišljaš v vlogi očeta svojih otrok in ali si želiš, da bo otrok čas preživljal pri takih starih starših? Razmisli kaj ti ta veza daje, kaj ti jemlje. Lahko partnerja sprejemaš takega kot je in ga spoštuješ ali ne? Predvsem mora štimat odnos med vama. Bodi pozorna, da ne prevzemaš vloge nove mame njemu ... Bi pa zelo pohvalila dejstvo, da ste že vsi obiskali strokovno pomoč, toplo priporočam psihoterapijo še naprej, to je osebna rast, je samospoznavanje in zorenje v samostojno in neodvisno osebo.

[Zvoncek]

Hvala za hiter odgovor! Zdajle ko sem čisto na tleh, mi res veliko pomeni!

Torej ni mogoče reči, kaj naj naredim? Naj počakam, kako se bo odvilo in se probam "kulirat" zraven, ali naj spet jasno povem in imam potem občutek, da bo on trpel, drugače ostane še res samo varianta, da tuki ne bo nikoli ok.

Naj povem, da se drugače odlično ujameva, tako intelektualno kot vsakdanje...glede opravil glede športa. Sam tole pa zgleda kot nerešljiva stvar. Tudi prijateljice so mi rekle, da one ne bi šle čez to in da me bo to kot kaže spremljalo.

Hvala!

[Aslan]

Partner mora sam spoznati, da je njegova primarna družina zanj omejujoča. To je proces ki traja, ima faze in tudi spremembe. Predvsem je prav, da ti in on vesta, da je to njegov problem, da je on tisti ki naj pri terapevtu predela ta odnos do matere. Tvojo nalogo vidim predvsem  kot oporo njemu v tem procesu (in ne kot kritika njegove nemoci). Pomagaj mu graditi zaupanje vase skozi to da ti zaupaš v njega in mu to jasno pokažeš.

[trzinka]

Moram priznat, da sama tukaj nisem več sposobna predelati vseh teh zadev. Ko mislim, da sem močna, padem. Vem edino eno, da sem dala preveč v življenju skoz, da si ne dovolim, da se bo nekdo tako nespošljivo obnašal do mene, če jaz spoštujem njega. Šla sem po nasvet k terapevtu, ki mi je svetoval, da so odnosi kompleksni in da tukaj nimam veliko moči urejat in da jz teh ljudi ne rabim v svojem življenju, če se slabo počutim.

se čist strinjam s psihoterapevtom in Aslan

Očitno sta njegova starša bolezensko posesivna in manipulativna osebka. Predvsem poskrbi za svoje zdravje in stoj ob strani možu, vendar tudi on potrebuje nadaljno psihoterapijo, saj takšne težave ne rešiš z nekaj terapijami  ampak je to dolgotrajni proces. Vsekakor tebi ni potrebno iti na obisk k njim in poslušati težkih besed, sin se bo pa sam odločil kako in kaj. Veliko se pogovarjajta in si zaupajta

[Zvoncek]

Hvala

V bistvu je mene presenetilo v zadnjih dneh, ko so imeli stike, so se oni obnašali kot da je on še vedno sam sam. Njegovi sorodniki me dobesedno prezirajo. To me moti, da ko je z njimi, oni naravnost prezirajo, da ima on še mene. Moj partner to utemeljuje, da sej on ve, da sva midva dva, tim, sam potem ne razumem, zakaj se je ta tim začel zgubljat, zakaj se ne pokaže tudi jasno pred njimi? Mene je prizadelo predvsem to, da še vedno ne priznavajo, da ima moj partner življenje z mano. Tuki pa žal pri njih ne vidim napredka. Še zdaleč, da bi si želela k njim, ne, ampak misel, da partner to ignoranco sprejema mirno, pa me spravlja na rob. No mogoče pa dam jz preveč na odnos in kompliciram, kar mi povzroča tesnobnost na tesnobnost.

[martinca]

Zvonček, jaz pa vidim, da ima tvoj partner raje starše kot tebe. Ne boli ga tvoja bolečina. Nista za skup.
Poleg vsega on tebi vse nazaj pove, če mu kaj ni prav. Ker ve, da boš ob njem, saj deluješ kot  kuža, ki se neuspešno udinja na vse strani, misleč da je žrtev njegov gospodar,  ne pa on sam (kuža). Medtem ko se njemu, tvojemu partnerju, daje veliko prostora, razumevanja in tolažbe in še sama trpiš, on četrt toliko ne ceni tebe in se za tvoje potrebe ne zanima. Ti sanjam o nekem njegovem trpljenju, je pač mevža no, v resnici pa mu je čisto fino in so njegove solze krokodilje, saj ima starše nadvse rad, tebe pa bolj malo - itak si vedno tam zanj na voljo, pa se zate ne rabi truditi.  Doma ne upa nič rečt niti zase, kaj šele zate... Kako bo branil vajine otroke pred čudaškimi vzgojnimi prijemi, ker tudi tu bo hud spor? Vidva sta različna, zaradi tvojega trpljenja očitno ne klapata skup, v eni stvari pa sta podobna :  ti si zaslepljena, naivna brez dostojanstva do njega in njih (da se jim greš nič kriva opravičevat, ali si čisto ok?) , on pa je zaslepljen do staršev.  V njegovem življenju bo zanj prva vedno primarna družina in pika, ti pa boš sčasoma samo stvar navade. Dobra mu boš predvsem, ko bo kaj resno bolan, pa tudi takrat te zna menjat mati... Tvoj strašni trud je v bistvu meni nerazumljiv. Ti pa mu daješ izgovore, da je pač "ubog, nemočen"? Čisto dobro se on počuti, veš, vsi se zanj pulijo in to takim fantom očitno paše. Njihova osnovna želja je ugajanje vsem, ampak najraje ugajajo najbolj zahtevnemu. Torej raje pusti tebe v trpljenju,če ve, da ima s tem pred starši svoj mir ! Vrh vsega pa sama očitno zbolevaš na psihi, tesnoba in depra. Sebi lahko to pripišeš, ker sama pustiš to maltretacijo. On celo začenja z njimi držati in se najbrž čuti ubogega in to zaradi tvojih potreb (halo), medtem ko na potrebe staršev takoj poskoči ! Razliko sama vidiš. Ali te je tak moški sploh vreden? Ti pa se še zanj sekiraš. Zakaj bi se mu pustila celo življenje zajebavat ? Nisi kritična do njega, pač pa se ti smili. Oni bodo vedno skupaj proti tebi kot so danes. Včasih bodo do tebe prijazni, če te bodo kaj rabili.  Po tistem pa te bodo spet zavračali po starem in bo tvoja beseda ponovno ničvredna....  Pri nas na deželi poslušam od babice in njenih kolegic dosti takih zgodb, kako se jim je kdaj isto godilo... In kot mlajša imaš več možnosti dobit novega partnerja kot pa kot stara ženska.

[Arwen]

pa drugače, Zvonček, kako kaj na splošno? kako pa kaj tvoji starši? kako se razumeš(ta) z njimi?

[Zvoncek]

Kot otrok sem živela samo z mamico in precej starejšim bratom in sestro, ter s starimi starši. Izhajam iz preproste revne kmečke družine. Doma so me skoz spodbujali, da se naj učim. Ni bilo financ, ni bilo stroke. Tako sem že iz pubertetniških let samostojna in že dolgo ne živim doma. Vedno sem naredila vse, da bom nekoč imela boljši položaj, z učenjem z delom. Sem bila brez vez in mi je uspelo najti solidno službo, ni idealna jo pa cenim:) Z mojimi domačimi se vidimo v povprečju enkrat na dva meseca, slišimo priložnostno. Partnerja so s spoštovanjem sprejeli. Se razumemo, predvsem sem jim hvaležna, da mi ne delajo slabe vesti, če ne pridem "domov" pogosto. Razumejo, da imam službo, katera mi vzame veliko energije, se dodatno izobražujem ob delu, imava tipična gospodinjska opravila kot vsi ostali, rabiva čas za naju. In od njih ne dobivam nobenih nezrelih očitkov v stilu tašče, "a me nimaš nič rad?" Moram priznat, da me mami (in to brez izobrazbe!) še veliko bolj razume kot sestra, ki je trenutno bolj čustvena, saj se počasi tudi njena prva hči osamosvaja. Kar je pomembno je to, da od mojih nihče ne kliče mojega partnerja brez kakega res vzroka, tukaj imamo dobre mej, med tem ko je njegova mama (moja tašča) to počela dnevno. Z njo se je treba ukvarjat vsako uro, pa brez pretiravanja, resnično. Če nisma bila vsak vikend pri njih, se je jokala in klicarila 3x na dan, "kaj sploh delama" ali organizirala piknik s sorodniki, da se ja spodobi, da pridema. Za njo ni dosti, da je oddaljena 100km. Če ne bi bil internet javen:) bi vam poslala eno njeno pisno komunikacijo, ki pove vse o njeni nikoli potešeni posesevnosti. Počasi mi gre vse skup na bruhanje, tako je vse bolano. Aja mogoče ni zanemarljiv podatek, da je vzgojiteljica in stara "samo" 50 let. Pa še to, najbolj me boli, ker sem se za to žensko v preteklosti bolj trudila kot sem se za svojo mamo. Njej sem poskusila vse ustrečt, da ne bo bogica skoz jokala. In potem sem bila izčrpana, pa mi je šla moja mami na živce brez razloga. Grozno!

[Arwen]

in kako je on sprejel tvoje sorodnike?

[Zvoncek]

Čist vredu, normalno. Ko sem ga spraševala, je bilo vedno ok. Njega moji itak sam občudujejo. Ker moj partner je drugače izjemno zanimiv, prijeten človek. Če pa je kdaj bilo na obisku, kar se je meni že zdelo, da ne sodi v pogovor, sem izrazila mnenje in naši to sprejmejo.  Isto se jz nimam kaj vtikovat v njihovo okolje doma. Pač se "se zmenimo", če se kdo čudno počuti. Sicer je pa to problem, ker se moj partner itak z nobeno stvarjo ne ukvarja preveč, niti ne zazna, da gre kaj narobe, ker doma ni smel izražat svojih občutkov. Včasih ga čakam dve ure, da kaj pove. Njega moraš prav vzpodbujat, da mu ni vse normalno, če ga nekdo skoz buzerira. Vzgoja. Zaradi tega sem že od vsega začetka vztrajala, da mora met v najinem odnosu svoje mnenje, svojo dominanco in zato sem ga spodbujala, da je šel k Rebolju. Sta predelala, bilo je fino precej časa, a se mi zdi, da spet izginja...

[Zvoncek]

Zdaj mam občutek, ko tole berem, da zgleda kot da hvalim eno stran drugo pa grajam. Se prav slabo počutim. Vendar da ena stran pač mir druga pač ne. Žal. Čaka pa še velik dela tudi na nama.

[Aslan]

Zvonček mirne duše imaš pravico grajati kar ti v življenju ni prav.
Jeza je znak, da ti nekaj ne ustreza ... da želiš spemembo, je tvoja meja na eni od točk ...

Poveš nam TVOJE mnenje, TVOJ občutek, TVOJE doživljanje situacije ...
Imaš vso pravico NE-marati nekoga ...

Delajta naprej na sebi oba s partnerjem ...
Če se imata sicer fajn v odnosu je vredno vlagat v to ...
Pri Rebolju je pa tudi v dobrih rokah! ...
Psihoterapija je dolg proces ... traja ... in zato naj kar še hodi ... ne gre na hitro ....

[Arwen]

Zdaj mam občutek, ko tole berem, da zgleda kot da hvalim eno stran drugo pa grajam. Se prav slabo počutim. Vendar da ena stran pač mir druga pač ne. Žal. Čaka pa še velik dela tudi na nama.

nikar 

če imaš v mislih moja vprašanja - sprašujem, ker se ponavadi iz preteklosti, otroštva, vzgoje, življenjskih izkušenj... lahko marsikaj sklepa. In se mi zdi zanimivo, kako trčita skupaj tako zelo različna svetova - na prvo žogo na eni strani samostojna oseba, vajena skrbet zase, na drugi pa čisto nasprotje...

čeprav... tudi sama omenjaš pomanjkanje samozavesti...

... no ja, kakor pravi Aslan

Če se imata sicer fajn v odnosu je vredno vlagat v to ...

 

Ker moj partner je drugače izjemno zanimiv, prijeten človek.

 ker se moj partner itak z nobeno stvarjo ne ukvarja preveč, niti ne zazna, da gre kaj narobe, ker doma ni smel izražat svojih občutkov. Včasih ga čakam dve ure, da kaj pove. Njega moraš prav vzpodbujat, da mu ni vse normalno, če ga nekdo skoz buzerira. Vzgoja. Zaradi tega sem že od vsega začetka

hm... malce nasprotujoče tole dvoje zveni...

[Sandra22]

Zvonček..kaj pa, če bi vidva šla na kak razgovor k svetovalcu za pare? Men je psihologinja predlagala, da greva z mojim k temu svetovalcu, ker njemu manjka empatije..
mogoče si to že kje napisala pa nisem zasledila ampak mogoče bi to kej pripomoglo k temu, da bo znal čutit, tvojo stisko, tesnobo itd.

[Zvoncek]

Tisti del, ki sem napisala, da se ne ukvarja s stvarmi in jih potisne na stran...sem res napiala zmedeno...on izhaja iz sebe in ker je sam dober človek in potem, ne prepozna, če ga nekdo "izkorišča/manipulira" oziroma če že, potem da to na stran in se raje s tem ne ukvarja, ker nima moči za akcijo, in tako lažje živi. Seveda pa to pomeni. samo prelaganje na prihodnjost oziroma kopičenje. Zdaj ko se tega zaveda, mu je težko. Še vedno pa nima moči, da bi kaj storil v tej smeri. Preprosto, boji se.

Drugače je izjemen sonček:)

Moje mnenje je, da ko bo enkrat jasno in glasno povedal svoje mnenje ljudem, katerim se danes to boji, bo naslednjič lažje, potem še lažje. Ampak začet je treba in seveda, da se ne spuščaš na primitiven nivo in da ohraniš spoštovanje.

Aja sem se spomnila, kaj mi je povedal ta vikend. Da si je njegova mami baje izjemno želela punčko. In ker je ni dobila, je hotela, da on čuti in izraža do vseh zadev enako močne občutke kot ona. Mislim, da zna bit to kar problem. Oče pa je bil vedno zdoma. Mlajši brat se mi zdi, da se zna bolje postaviti zase, čeprav je tudi precej nekritičen do njunih idej.

Z veseljem bi šla z njim na terapijo, sam se mi zdi, da mora on v prvi fazi to razčistit pri sebi, iz kod to izvira, zakaj se mu to dogaja. Potem pa, če sem potrebna v tem procesu seveda ja. Verjetno bom rabla še sama poiskat terapevta
 

[martinca]

Nikogar nimaš na tvoji strani, vidiš, niti lastni starši ne razumejo, kaj se dogaja.
To pomeni, da ko boš hotela razložiti svojo stisko zaradi svojega položaja, se bodo VSI družno obrnili proti tebi. Žrtev si in boš. Fant se ne bo spremenil. Pristala boš  na antidepresivih,  popolnoma si namreč osamljena v svojem doživljanju. In očitno tvoji starši niti toliko na tvoji strani ; vsakemu psihiču je jasno, da če bi te vzgojili v samozavestno osebnost in ne v osebo z občutki kirvde za težave drugih ljudi, bi imela dovolj lastnega dostojanstva in samozavesti za odhod od takega moškega, ki bi se raje poročil z lasnto materjo kot s tabo. ŽAL ti usoda kaže najhujše preizkušnje - ti ga zelo ljubiš in vsi drugi ga ljubijo, nihče ni do njega kritičen. In večina ZMAGA, zato tebi ne bo nikoli nihče nič verjel. PREPREČI KATASTROFO. Da ne boš vse življenje nesrečna in zgolj vsake toliko imela romantično sanjarjenje o tretjem in četrtemn, ki ti bo dvigal tvojo vse bolj in vse bolj izgubljeno samozavest in občutek lastne vrednosti in najdi ljubezen tam, kjer te bo imel partner rad! Ob tvojem kakršnenmkoli izkazu pričakovanja zase ali izgubi živcev ali upravičenio zahtevi  pa bioš z strani vseh postala tarča obtožb, nerzaumevanja, saj se ti bo pripisala krivda za vse možno. Najhuje kar te čaka, verjemi babičinim zgodbam njenih kolegic in drugih davno mrtvih vaščanov :  nazadnje se bodo proti tebi obrnili lastni otroci !  

Sprva sem imela občutek krivde za prodorno besedo in me je blo sram, da take pišem, kaj pa če se motim, ko se mi vsak pač smili, tukaj si glavna in edina žrtev ti. Vsaka tvoja postavitev zase in lastne pravice bo VEDNO tretirana kot oblika nasilja nad njimi . Moraš vedet, da so to popolnoma nesamokritični ljudje, ki se v nekaj letih niso pozitivni odzvali na psihopterapijo in si proti vsem nemočna v tem, da bi te sprejemali. Samo za psihično pacientko te bodo naredili. Če je en lep in pameten (haha) lulek res vreden tvoje pogube, izgube duševnega zdravja, potem pa kar.

Vzroki za take stvari tičijo v sklopu nesrečnih dogodkov usode (gliha skup štriha - ti se razdajaš, oni jemljejo od tebe, ti se čutiš krivo, oni krivijo vedno tebe) in v tej ljubezni do tvojega moža, s katerim se dobro počutiš predvsem zaradi občutka varnosti zaradi njegove velike uglajenosti, prijetnosit, inteligence, skratka lepe vzgojenosti.

Lepa vzgojenost je tudi edina glavna popotnica, ki so ti jo dali starši in sama občutiš varnost in moč v tem, pravila, manire itd, to ti veliko pomeni. Toda tovrstne popolnosti v obnašanju, vzgojenosti so zlahka prikrivanje ali nadomestek ali mašilo za hudo pomanjkanje lastnega jaza, samozavest, bolečina je prikrita, zadušena in preko e obleke pravilnega in lepo vzgojenega obnašanja popolnoma zatrta vse do njene neresničnosti in neprepoznavnosti ; tako da je zanikana. Le tu in tam še buta ven v posamičnih ljubosumnih izpadih čez to ali ono, a smisel in vsak občutek za tvoje AKTIVNO delovanje v smeri rešitve tvojega zkona, rešitve tvojega duševnega zdravja, ohranitve tvojega dostojanstva (poudarek na akciji, torej spontana zahteva po odgovorih in partnerjevi akciji kto tudi sama akcija zapustitve partnerja), je izničen. Te sposobnsti ti nimaš več in si na edini poti, da se samo slabša in da bodo nate in na tvoje posamične nevtrajne in nemočne izpade z zahtevo po spremembi gledali kot na histerine izbruihe zaradi ali nosečnosti ali bolezni, ali skrbi v službi itd itd. PSIHIČNA ZLORABA.

[Zvoncek]

Trenutno se je vse zgrmelo name, kot utrgan oblak. Službo sem komi preživela. Hvala vsem. Martinca mislim, da si v večjem delu povedala, kak se dejansko počutim. Si me čist do konca sisnila, sem se pol zelo slabo počutila, sam sem ti hvaležna, zdajle sem bolje. Od partnerja sem pričakovala, da bo dans takoj poklical terapevta za nadaljevanje terapij. Da bo neki naredil. Pravi, da rabi najprej nardit seznam kaj mora izboljšat in pol naprej. Jz ne vem, če sem v takem stanju sposobna čakat. Dans mi je sodelavec dal helex, da bom vsaj službo zmogla. Mal me ga je strah vzet, ker ga še nisem nikol, kak bom reagirala. Sem čist mimo: na eni strani mi partner govori,da zdaj pa res bo, po drugi strani pa imam občutek, da se ta problem zdi večji oziroma bolj razumljiv meni kot njemu. Jz pa imam občutek, da ne morem čakati niti dneva več, rada bi da se odloči takoj. Vso potrplenje me je minilo! Od teh omotic, slabosti, tesnobe, joka  ne morem dolgo tako živet. Posebej bedno je, ker me zagrabi, pa je čez dve uri že kar vredu, pol spet in tak vrteči krog. Hvala za pogovor, mi veliko daje.

[Aslan]

Zvonček vse kar TI lahko storiš zase, je da bi poiščeš pomoč psihoterapevta.
V tem smislu, da razčistiš pri sami sebi zakaj te tašča tako zelo bremeni ...
da pogledaš malo ali so tvoja pričakovanja po spremembi drugih ljudi realna ...
Da vidiš kaj je v tej situaciji za sprejeti kot dejsto, kaj se da spremeniti in da prepoznaš tudi česa nočeš in da veš tudi da obstaja izhod iz te družinske zmede ... in pogledaš kaj ti prinaša in kaj te na to družino veže.

Ponavadi je tako, da edino delo, ki se nam obrestuje je delo na sebi.
Samospoznavanje sebe, svojega čustvovanja, vedenja in razmišljanja.

Helex ... hm hm ... če ni nujno ni treba ..
Raje sproščanje ... pozornost na svoje umirjeno ritmično dihanje ...
ali progresivno mišično sproščanje ... ali športna dejavnost ....
TELO potrebuje sprostitev, ker je zaradi težav skoz napeto ...

Drži se ... 

[Zvoncek]

Zdravo, včeraj sva se ponovno pogovarjala. Danes je lažje! Očitno je, da se zaradi odlašanja zadeve poglabljajo. Zdaj sva ugotovila, da se nekje zadnje tri mesece tudi jaz do njega slabše obnašam v stilu, da itak ni sposoben odreagirat v situaciji in s tem mu nič ne pomagam na samozavesti, ampak slabšam. Sem ugotovila, da povsem trudu, ki sem ga vložla v teh dveh letih, sem zarad nenapredka res zgubila nekaj spoštovanja do njega. To je grozno priznat, ker precej boli. Včasih sem ga blazno občudovala in vse oh in sploh, ga spodbujala. Sam jz sem taka, da če neki vlagam, želim tud rezultat. Sedaj pa sem z vsako zavoženo situacijo zarad nereagiranja zgubivala upanje in ko sem razmislila, sem se res spremenila v tem letu. Ostalo je tak paradoksalno, partner izjemno veliko ve, je zanaliziro precej med obiski Rebolja. Razume. Tudi Rebolj mu je reku, da on ma znanje in da verjame, da bo pregnal to samo milino iz sebe in naredu to kar je potrebno. Ker takrat bo tud odnos z mano boljši.

Zanimivo mi je pa, ko sem mu dejala, da naredi samo takrat neki, ko ga porineš na rob. Sem rekla, da če bi mogu zbirat med smrtjo in da se "upre" manipulatorjem, bi ziher zbral upor. Pa je reku, da ni prepričan, ker tudi, ko ga je oče stresal in se drl nanj, da je padel v nezavest, se ni mogel upreti. Je raje si mislil, da on ni nič narobe nardil, sej bodo drugi videli, da je oče ravnal narobe. Joj grozno!

Kaj mislite glede terapevta? Pravi, da k Rebolju ne bi več šel, ker se mu zdi, da je tam zgodba nekako bila končana. Sam mu je poročal tudi o momentalnih napredkih in sta nekako zaključila. Mu je rekel, da verjame, da bo zmogu in da ga ne bo več rabil. Sedaj razmišlja, kam naj gre. A vi mislite, da je vseeno ali gre k moškemu ali ženski?

Ker se mi zdi, da je pri njem največji problem še vedno izražanje, postavljanje mej, strah pred ljudmi (sploh starši! ki so ga učili, da so nedotakljivi, tudi če ga uničijo) in samozavest. Sicer jz ne morem vedet, mogoče še kaj druga. Ampak ko je razlagal, se mi zdi, da res nima več želje, da bi ga starša buzerirala, nekako mu verjamem,d a se ne bi več več dobro počutil pri njih v stalni manipulaciji. Ampak splavat pa tud ne more, ker mu je ta vzgoja pustila ogromne posledice. Stavek, ki ga je napisala martinca, kaj se skriva za navidezno lepo vzgojenim človekom, hudo pomanjkanje jaza, bolečina itd. je več kot resničen. Velja za več nas

Hvala in naj bo lep dan!