Pozdravljeni!
Mene pa zadnje čase ponoči muči tesnoba. To se dogaja odkar sem noseča. Trenutno grem v 23. teden. Nosečnost je bila načrtovana in se zelo veselim otročička in uživam, ker ga že čutim, ker kar lepo miga. Včeraj smo tudi bili na ultrazvoku in je vse v redu. Me pa vsake toliko ponoči zagrabi tesnoba - v bistvu se zbudim sredi noči polna tesnobe. Ne da bi me kaj skrbelo, ma prav tisti občutek, da te nekaj duši, da moreš ven, in da si na meji, da se ti bo zmešalo. Že leta se bojujem z depresijo, predvsem s paničnimi napadi. Sedaj že leto in pol ne pijem nikakršnih tablet in mi gre kar v redu. Napadov skoraj nimam in tudi če so, so blagi, jih takoj premagam in potem ne mislim več na njih ali pa na strah, da bi se ponovili. Sedaj pa se pojavlja ta tesnoba ... no, me ne kaj preveč prestraši, ker prepoznavam, kaj je, tiste minute lepo prediham, odprem luč, mogoče kaj preberem in ko se umirim, ponavadi lepo zaspim in spim mirno vse do jutra. Vendar danes ponoči je bilo drugače. Zbudila sem se okoli 3:30 z močno tesnobo. Seveda sem takoj vedela, kaj je. Sem prižgala luč, odšla malo ven na balkon, vse lepo predihala in se vrnila v posteljo. Kmalu me je preplavila mirnost in zaspanost, tako da sem ponovno zaspala. Mislim, da ni minilo niti pol ure, ko sem se spet zbudila polna tesnobe ... seveda me je razburilo, a sem si trezno dopovedala, da pač ni nič in bo šlo mimo. Zopet sem ob luči vse predihala in malo brala knjigo in mirnost in zaspanost sta se zopet naselili v meni. Tako sem spet zaspala, a spet samo za ene pol ure, ko sem se zopet zbudila s še močnejšo tesnobo ... ali pa se je meni samo zdela močnejša, ker se je ponovila že v tretje v roku ene ure. Tokrat me je preplavil občutek nemoči, žalosti in jeze in sem bruhnila v jok. Hodila sem gor in dol po sobi in na vse pretege jokala. To je nekako pomagalo, saj jok ponavadi sprošča. Potem sem vsa potrta odšla v kuhinjo kuhat kamilico, ko se je moj zbudil in prišel pogledat, kaj delam. Ko me je dobil v solzah kuhat čaj se je malo prestrašil kaj je in sem mu povedala. Takoj me je objel in rekel, zakaj ga nisem takoj zbudila. Malo me je "okregal", da ne bi smela tega sama dat skozi, če je on doma. Potem smo šli nazaj v posteljo. Jaz sem spila moj čajček in se stisnila k njemu. On je odprl TV in rekel, naj kar zaspim v miru, da on bo malo buden, da se jaz pomirim in zaspim. Strašno me je crkljaj in sem počasi zaspala. Nekaj časa sem na pol spala, telo mi je trzalo in sem se na pol zbujala nekaj časa, a potem sem le zaspala in se zbudila zjutraj. Nisem se počutla, da sem prav mirna, a vsaj tesnobe ni bilo več. In seveda sem sedaj takoj pršla na Forum, da se malo izpovem.
Če ne bi bila noseča, bi verjetno vzela en ta najblažji Helex. Tablet sicer ne pijem praktično nikoli sedaj, samo če je res kaj bilo močno hudo, sem si potem pomagala kdaj s tableto. Sedaj pa tega itak ne počnem, ker nočem škodovati otroku. Tako sem šla po čajček. Še Persena si nisem upala vzet. Sicer pa se s temi težavami dokaj uspešno spopadam in mi tablete niso potrbne, vendar ne vem zakaj me danes ponoči tesnoba ni in ni pustila pri miru. Ima morda kdo kakšne izkušnje? Predvsem nosečnice, kako to preživljate ali ste preživljale? Imam svojo psihiatrinjo in hodim tudi na skupino, vendar sedaj imamo "počitnice". Verjamem (upam), da bom danes mirno spala vendar mi je tesnoba ena grozna reč, totalno uničujoč občutek. Ne bi rada, da se bi preveč ponavljalo, ker potem me bo podzavestno strah it spat. Saj veste, noč ima svojo moč, predvsem za "strahove" ...
No hvala že v naprej za karšenkoli nasvet in spodbudno besedo!
Pozdravček vsim!
