Libby, mene je skoraj pobralo, ko mi je mama zbolela. Misli, so me uničile, strah...... Lani mi je oče skoraj umrl, sicer se z mamo že počasi pripravljava, da naju lahko to doleti vsak dan(star bo 92 let), ampak vseeno.......Moj strah je nekako hujši, da izgubim mamo, kot očeta. Je to grdo od mene, ali sem bolj pripravljena? V teh treh letih, odkar je mami zbolela, sem še vedno v strahu, hkrati pa tako kot je Arwen napisala, v svoji glavi se moramo nekako sprijazniti s tem, sprejeti bolezen, sprejeti to , kar nas čaka nekega dne.....Je hudimano težko, še sama včasih ne vem, kako bom preživela, ampak vem, da bom, moram....
Ne vem sploh, kaj naj ti svetujem. Je pa res nekako drugače, če si pripravljen na smrt, kot da te doleti iznenada
