Panična motnja, Tesnoba - dr. Rebolj

[Sofia-Del_Sati]

Stanje duha: Tesnoba in Panika
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med.

Pred več kot sto leti so danski popotniki na Grenlandiji poročali o nenavadnem sindromu nekaterih eskimskih lovcev. Ko so v svojem kajaku na mirni gladini morja čakali na tjulnje, so naenkrat začeli težko dihati, razbijalo jim je srce in prežemal jih je hud strah pred smrtjo. Uspeli so sicer priti na kopno, vendar si večinoma niso več upali na lov. Nekateri si po izkušnji na morju niso drznili niti zapustiti svojega igluja. Opisano stanje so poimenovali »kajak angst«, torej: strah v kajaku.

Ob koncu devetnajstega stoletja so bili simptomi tesnobe tudi v najbolj razvitih deželah sveta razumljeni kot telesna bolezen. Priznane zdravniške avtoritete tistega časa so jih opisovale kot »sindrom napetosti«, »razdražljivo srce«, »nevrocirkulatorni sindrom«, spremljajočo vrtoglavico pa so pripisovali motnjam notranjega ušesa.

Številna odkritja znanstvenikov v dvajsetem stoletju so postopoma spreminjala medicino in z njo tudi razumevanje duševnih motenj. Danes vemo, da so pojavne oblike zgoraj opisanih sindromov tesnobe predvsem posledica spremenjenega delovanja avtonomnega živčnega sistema, torej živčevja, ki ni pod kontrolo naše volje.

Avtonomno živčevje brez naše vednosti uravnava številne procese v telesu in omogoča njihovo dinamično ravnovesje. Ob različnih spremembah v organizmu ali v okolici poskrbi za ustrezen odziv in zagotavlja prilagoditev telesa na te spremembe. Aktivno je tudi takrat, ko nas je strah in ko smo izpostavljeni resnični nevarnosti. Konkretno ogrožujočo okoliščino, ko nas npr. napade pes, prepoznamo s čutili in jo ocenjujemo v svojih mislih. Avtonomno živčevje poskrbi za ustrezne spremembe v telesu. Tako se lahko odzovemo na zaznano nevarnost na najboljši možen način: napnejo se mišice, močnejše delovanje srca omogoči njihovo zadostno prekrvavitev, čutila postanejo bolj občutljiva, lahko tečemo ali se borimo ...

Ob doživljanju tesnobe oziroma anksioznosti pa sicer nismo izpostavljeni resnični zunanji nevarnosti, vendar kljub temu doživljamo strah. V svojih mislih in predstavah običajno razvijamo črne scenarije. Spremenjeno delovanje avtonomnega živčnega sistema povzroči telesne spremembe oziroma simptome. Kadar je le mogoče, se izognemo okoliščinam, ki si jih razložimo kot nam nevarne. Ker očitne nevarnosti ni, naše stiske ne razumejo niti najbližji, zato praviloma predolgo ostajamo v objemu tesnobe čisto sami.

http://pza.si/Clanek/Stanje-duha-Tesnoba-in-Panika.aspx

[Sofia-Del_Sati]

in kaj ugotovim: da sem imela panične napade!!!!! sploh vedla nisem  sm pa res smotana no, ok, zdj vsaj vem.... jojjjjjj Sofie zdj razumem včerajšnji izvid agorafobije in paničnih napadov..... ok, borba naprej! 

-----------------------------------------------------------------------------------------
Panika
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med.http://pza.si/Clanek/Panika.aspx

Eskimske lovce, ki so na popolnoma mirni gladini morja ure in ure čakali v brezvetrju, je po opisu danskih popotnikov nepričakovano pretresel nenaden strah v kajaku; danes bi rekli, da so doživeli panični napad. Izraziti občutki strahu ter številni možni telesni in kognitivni simptomi predstavljajo največjo možno tesnobo.

Panični napad - simptomi

Za panični napad so značilni simptomi, povezani z delovanjem srca in ožilja (hitrejše in močnejše bitje srca, povečan krvni tlak), simptomi, vezani na dihala (oteženo in plitko dihanje, tiščanje v prsih, občutek dušenja ter posledično hitro in globoko »varovalno« dihanje oziroma hiperventilacija), simptomi, podobni nevrološkim (vrtoglavica, drhtenje oziroma tresenje, občutki mravljinčenja, drevenenja in elektriziranja), simptomi, povezani s prebavili (občutek slabosti in bolečine v trebuhu, tiščanje na blato in vodo ter siljenje na bruhanje), potenje ter vroče-hladno oblivanje. Opisanim telesnim znakom so lahko pridruženi občutki vrtenja, negotovosti, omedlevanja, derealizacije (spremenjeno doživljanje sveta), depersonalizacije (spremenjeno doživljanje samega sebe), strah pred izgubo kontrole, norostjo in smrtjo.

Upoštevajoč v svetu in pri nas priznane diagnostične kategorije, govorimo o paničnem napadu takrat, kadar prepoznamo vsaj štiri od trinajstih, spodaj navedenih simptomov:

palpitacije – močnejše in pospešeno bitje srca, (poznam!)
potenje, (poznam!)
tremor (trepetanje) oziroma tresenje, (poznam!)
plitkejše dihanje oziroma zadihanost, (poznam!)
občutek dušenja,
bolečina v prsnem košu,
nauzea, slabost v trebuhu,
vrtoglavica, omotica, občutek omedlevanja, (poznam!)
derealizacija (spremenjeno doživljanje okolice), depersonalizacija (spremenjeno doživljanje samega sebe),
strah pred izgubo kontrole oziroma strah pred norostjo,
strah pred smrtjo,
parastezija (občutki odrevenelosti, mravljinčenje), (poznam!)
hladno (zona) ali vroče oblivanje. (poznam!)

Značilnosti paničnega napada

Za panični napad je značilen nenaden začetek in hitro stopnjevanje simptomov tesnobe, ki dosežejo svoj vrh običajno v prvih desetih minutah in redko trajajo dlje kot pol ure. Bolnika praviloma spremljajo občutki grozeče nevarnosti in močne potrebe po umiku iz okoliščin, v katerih je doživel panični napad. Pogostost napadov je lahko različna, kar pomeni, da nekateri bolniki doživijo po več napadov na dan, drugi pa le en napad v nekaj mesecih.

Večina bolnikov s panično motnjo (približno 70 %) občasno doživi tudi nočni panični napad, kar pomeni, da jih zgoraj opisani telesni in kognitivni simptomi tesnobe prebudijo iz spanja.

Nekatere simptome, ki so značilni za panični napad, lahko opazujemo tudi pri običajni telesni aktivnosti. Simptome povečane dejavnosti (simpatičnega) avtonomnega živčnega sistema, ki ni pod kontrolo naše volje, in so značilni za panični napad, lahko opazujemo tudi pri ljudeh, ki uživajo oziroma zlorabljajo psihoaktivne snovi. To velja predvsem za zastrupitev s psihostimulansi (kokain, amfetamin, kofein ...) ali ob nenadni ukinitvi nekaterih psihoaktivnih snovi, od katerih je bolnik telesno odvisen (alkohol, benzodiazepinski anksiolitiki ...). Tudi številna telesna obolenja se lahko kažejo s podobno klinično sliko. Zato zdravnik pri opredelitvi paničnega napada najprej izključi uživanje psihoaktivnih snovi oziroma odvisnost od njih in vsakršno resno telesno obolenje.

Panična motnja

Za panično motnjo so značilni nepričakovani panični napadi, ob katerih bolnik ne prepozna konkretnega sprožilca. Za postavitev diagnoze sta potrebna vsaj dva nepričakovana napada v razdobju enega meseca, vendar jih ima večina bolnikov precej več.

Za bolnika s panično motnjo so, poleg izraženih telesnih simptomov ob paničnem napadu, značilna tudi napačna (katastrofična) prepričanja, da bo izgubil kontrolo, znorel ali celo umrl.

Po prvih paničnih napadih bolnik zaradi preživete groze in nepoznavanja narave duševne motnje razvije strah pred ponovnim napadom. Med napadi bolnik trpi zaradi tesnobe pričakovanja, ki sicer ni tako izrazita kot ob paničnem napadu, je pa zato dolgotrajna. Vse bolj je pozoren na znake in simptome morebitne tesnobe in bolj je zaskrbljen in nemiren, z zlo slutnjo, da bo morda že naslednji panični napad zanj usoden. Strokovnjaki domnevajo, da je zaradi zvišane ravni te difuzne tesnobe pričakovanja zmanjšan tudi prag za panični napad.

Večina bolnikov s panično motnjo postane bolj pozorna na telesne občutke, zaradi česar razvijejo povečano občutljivost že za najmanjše, povsem običajne telesne spremembe. Zato nekateri opustijo dejavnosti, npr. spolnost, telesno aktivnost ali uživanje nekaterih živil, ki povzročajo podobne telesne spremembe, kot jih zaznavajo ob tesnobi. Mnogi se izogibajo krajem oziroma okoliščinam, kjer (ali v katerih) so že doživeli panični napad, ali pa mislijo, da bi ga lahko.

O panični motnji torej govorimo, kadar so izpolnjeni naslednji diagnostični kriteriji:

Eden ali oba kriterija (1) in (2):
Ponavljajoči nepričakovani panični napadi.
Napadi se pojavljajo vsaj en mesec (ali več), poleg tega pa je značilno, da:
        o jih spremlja stalen strah pred ponovnimi napadi,
        o je bolnik zaskrbljen zaradi posledic napadov, ki jih pričakuje,
        o se bolniku zaradi napadov pomembno spremeni vedenje oziroma način življenja.

Z agorafobijo ali brez nje.
Panični napadi niso posledica uživanja psihoaktivnih snovi ali telesne bolezni.
Panični napadi niso posledica drugih duševnih motenj (socialne fobije, specifične fobije, OKM, posttravmatske stresne motnje).
Panična motnja (z agorafobijo ali brez nje); DSM IV TR (angl. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders)

Življenje bolnikov s panično motnjo je navadno zelo osiromašeno na mnogih področjih. So telesno in duševno manj dejavni, morebitne druge pridružene anksiozne motnje in depresija pa še dodatno zmanjšujejo kakovost njihovega bivanja.  Mnogi ne zmorejo opravljati pridobitnega dela in so finančno odvisni od pomoči drugih. vsj tle sm ql  

[Sofia-Del_Sati]

javno vprašanje dr. Rebolju glede na članek zgoraj:

zakaj niso strokovne in (predvsem delujoče) obravnave psihičnih motenj/bolezni brezplačne ? ? ?

ali vsaj 10E na obravnavo, ne pa 80 E kot je pri njemu? 

Sofie

[pipi :D]

mene ko doleti imam kar vse....

[tiranozaver]

javno vprašanje dr. Rebolju glede na članek zgoraj:

zakaj niso strokovne in (predvsem delujoče) obravnave psihičnih motenj/bolezni brezplačne ? ? ?

ali vsaj 10E na obravnavo, ne pa 80 E kot je pri njemu? 

Sej so - greš k psihiatru, dobiš ADje.

Da bo pa psihoterapija zastonja se je treba pa z ZZZS zmenit. Al pa iti na EKI (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6223.0.html), samo ljudi je tega strah kot hudiča, pa za panično motnjo je to verjetno enako kot streljati na muhe s topom...

[Aslan]

Sofija mislim, da je Klemen Rebolj eden redkih, ki se zelo trudi v to smer, da bi bile
tovrstne storitve dostopne vsem in preko zdr. zavarovalnice.

Je pa sistem slovenskega zdravstva trenutno še tak, da niti psihoterapija ni umeščena nikamor kot samostojni poklic. Se pa počasi in zagotovo tudi to spreminja.

Sama mislim, da imamo veliko srečo, da imamo sedaj knjige v slovenščini (velika zahvala gre prav DAM-u za Telebane in tudi Rebolju za TRIS Panična motnja). Imamo internet, skupine za samopomoč in vsaj privat psihoterapijo.
Pred 20 leti tega (vsaj mislim tako) ni bilo ... 

[Toja]

Ja Aslan... , se popolnoma strinjam!

Sama sem zbolela pred dvajsetimi leti...šla do psihiatra,
da  ne govorim o čakalni dobi, dobila pomirjevala, ki jih
lahko danes dobiš pri vsakem osebnem zdravniku...hm,
posledično se zasvojila...
Ni bilo znanja, ni bilo AD...vsaj meni jih nihče ni predpisal... 

Danes imamo na razpolago VSE...psihiatre, psihologe, psihoterapevte,
ki nam z veliko znanja nudijo pomoč.

Res pa je, da je za terapevte potrebno plačilo,
hm...saj je potrebno plačilo tudi za druge zdravstvene storitve
in res je, da se posamezniki zelo trudijo, da bi lahko delali
preko ZZZS, njim je končno vseeno od kje dobijo plačilo,
navsezadnje od nekod ga morajo.

Je pa res, da si z zgoraj navedeno literaturo danes marsikdo lahko veliko
pomaga, samo je pa nekaj....ni vse v plačljivosti, veliko je v nas SAMIH!

[BB]

Ma to je tako kot da bi zahteval, da v primeru da se ti avto pokvari in in ti država krije stroške popravila. Pač dans je kapitalizem in se vsak drek plača, če pa ne plačaš je pa ponavad storitev vredna pol moški spolni organ. 

[Sofia-Del_Sati]

Seveda BB, zato pa nimam novega Audija, BMW-ja, Ferrarija, Maseratija,.... - da me potem užge po žepu že samo pogled mehankarja.

Zato se vozim s starim Fordom...

tisti, pa ki še za avto nimajo, imajo vsaj javni prevoz..... ki ga je treba tudi plačat. AMpak to je vse, je samo prevoz....

.... zdravljenje duševnih motenj, pa nalašč ne omenjam bolezni, ki so težje, ampak motnje, za katero od 90% "pacientov" je 80% revnega folka, 10% pa bogatega, ki si ne bo privoščil psihiatra za samo 80 EUR ampak veliko več!!

Mi, reveži, pa nas večinoma v to stanje vrže stres, odnosi, in najbolj(!!!) FINANČNO STANJE, KAKO PLAČATI RAČUNE, KAKO PREŽIVETI,...... Še umreti je luksuz....

Ja, se strinjam, da se dr. Rebolj trudi, da imamo TRIS, pa možnost psihoterapije,.... ampak to je pa tudi vse. Kar je huje, da je možnost, pa nimaš $$$ za zdravljenje, kot da te možnosti sploh ni (ko se govori za 20 let nazaj!).

Če samo pogledam moj bivši blok in socialni status naših sosedov, kjer je bilo ogromno alkoholizma, drog, ločitev, skupnega življenja pod prisilo, ..... - kdo bi si lahko privoščil psihoterapijo za 80 EUR...........- od 50 stanovanj, samo ena družina, kjer sta bila starša odvetnika, pa še ta dva sta kmalu odšla v hišo živet. Ostali smo bili samo srednji razred in nižji.

Ne napadam dr. Rebolja,....... samo tako je dober članek, da bi človek zletel k njemu, potem pa vidi ceno in ti ostane samo   

Pozdravček Sofie 

[Toja]

Ne napadam dr. Rebolja,....... samo tako je dober članek, da bi človek zletel k njemu, potem pa vidi ceno in ti ostane samo   

Sofija s temle se pa tudi jaz strinjam...pa veš kaj naredim...dam si gor
CD iz TRIS-a, pa ga poslušam, oziroma jih poslušam in se učim...pomirim,
pa zadostim svojim potrebam...terapevtko pa imam za 40 eur in je cool...