Pozdravljene!
Se strinjam glede tega pomanjkanja prijateljev.
Celo srednjo šolo sem imela 3 zelo dobre prijateljice (vsaj takrat sem mislila da so dobre). Vse sem jim zaupala, skoraj skos smo bile skupaj.
Potem pa konec 4. letnika, ko sem jim povedala za moje težave z anksioznostjo in paničnimi napdadi so malo spremenile svoje vedenje do mene, amapak smo se še nekaj časa družile potem pa vse manj.
Kmalu sem ugotovila, da naše prijateljstvo ni več prijateljstvo ampak, da pokličejo samo še takrat, ko rabijo prevoz (edina od nas treh sem imela izpit).
Potem pa, ko sem enkrat rekla, da ne moram peljati, ker nimam dovolj denarja za tankat je bilo konec. Začele so se oddaljevati.
In tako sem izgubila prijateljice. Ko njih ni bilo več sem ugotovila, da sploh nimam prijateljev. Samo tam "kolegice" iz soseske in ostale sošolke. Ampak to niso prijatelji v pravem pomenu besede.
In čeprav je že skoraj eno leto odkar nimamo stikov, mi še vedno manjka tak pogovor, kot smo ga imele včasih in ta podpora, ki sem jo čutila. Čeprav zdaj vem, da to niso bile prijateljice.
