Karcinofobija

[tej255]

Pozdravljeni!

Ker sem novinec na forumu se bom najprej predstavil. Sem moški star 34 let v zvezi, ponosni očka, zaposlen in do nedavnega brez večjih problemov. Malo pred novim letom se mi je pa življenje obrnilo na glavo. Začelo se je z nedolžno drisko katera pa ni prenehala. Seveda sem šel brat vse mogoče forume in v strahu takoj videl raka črevesja. Prebral sem, da so med simptomi tudi bolečine v trebuhu, jaz sem jih seveda takoj dobil čeprav jih pred branjem foruma ni bilo. In tako se je nadaljevalo do te mere, da sem zaradi bolečin v trebuhu dobil obupen strah pred rakom trebušne slinavke. Z vsako novo informacijo o tej strašni bolezni sem jaz dobil ta simptom. Od bolečin v hrbtu do hujšanja.... Opravil sem osnovne preiskave krvi, tudi tumorske markerje in ultrazvok trebuha vse b.p. Ker pa te preiskave niso 100% zanesljive imam še vedno hud strah pred rakom. Prišlo je že tako daleč da razmišljam samo še o bolezni in je seveda vse samo še slabše. Zdravnik mi pravi, da imam karcinofobijo. V zadnjem času imam občasno  tak občutek po koži kot bi me opeklo sonce, koža po trebuhu in hrbtu me peče na pogled je pa zdrava. Do nekaj dni nazaj sem imel težave samo čez dan, dokler nisem na forumu prebral, da so za raka trebušne slinavke značilne bolečine predvsem ponoči in od takrat imam občasne bolečine tudi ponoči. Sedaj že zaspim z strahom kaj bo ponoči.
Zanima me ali lahko psiha vpliva tudi na to, da imaš bolečino sicer ne hudo tudi v trenutku ko se prebudiš iz spanja. Res sem čisto obseden z mislijo, da je z mano nekaj hudo narobe. Za vsako mnenje se že v naprej najlepše zahvaljujem.

[Arwen]

Zanima me ali lahko psiha vpliva tudi na to, da imaš bolečino sicer ne hudo tudi v trenutku ko se prebudiš iz spanja. Res sem

jp, lahko 

[Sofia-Del_Sati]

Kadar jaz berem knjigo o boleznih, imam v tistem momentu vse simptome;

pa je knjiga "obdarjena" s 600 strani, potem veš, koliko je bolezni not.

Mislim, da karcinofobijo dobi vsak, ko začne razmišljati o raku .... zakaj ne bi imeli fobifobijo - nobenega strahu več! Samo življenje živeti! In ne paničariti ob nedolžnih tegobah telesa.

Še takrat ne paničarimo, ko zares zbolimo ampak se borimo!

Torej Tej, ja, misli imajo močan pomen.... in lahko sproži še kazga raka, če boš intenzivno razmišljal o tem (posebno, če so preiskave b.p.).

Lp-Sofie 

[tej255]

Obema najlepša hvala za odgovor. Problem je v tem, da enostavno ne morem prenehat mislit na bolezen, ker me skoraj vedno kaj boli. Enkrat v trebuhu, drugič v hrbtu, tretjič ob strani...in to je občutek pekoče bolečine kože, ko položim roko na boleče mesto se mi zdi, da bolečina mine. Občasno me pa tudi "špika" po trebuhu in hrbtu. Je pa res, da bolečine niso hude.
Zavedam se, da preden sem bral razne simptome bolezni po forumih teh bolečin nisem imel ampak popolnoma druge težave in da te bolečine (verjetno?!?) res povzroča psiha, vendar me tisti kanček dvoma, kaj če pa imam res raka slinavke resnično razjeda do te mere, da komaj še normalno funkcioniram. Ni enostavno če imaš tako skrb.

[Slavka]

Tej, kot si že sam ugotovil, ti bolečine sprožajo misli in informacije o simptomih...Prvo bi ti priporočala, da prenehaš z brskanjem po informacijah in opisih bolezni...probaj se kontrolirati in ko te prime, da bi odprl kakšno medicinsko stran, raje odpri stran na youtubu in poslušaj kakšno dobro glasbo.
Kot drugi korak bi ti priporočala obisk psihiatra oz. psihoterapevta, da ta svoj strah, ki izvira iz nekje, spoznaš, ga usmeriš in dobiš nad njim nadzor...
Zagotovo ti verjamem, da komaj funkcioniraš in ravno zato moraš poiskati pomoč... Saj vem, lahko je reči in težje je storiti, vendar res probaj preusmeriti misli v kakšno bolj pozitivno razmišljanje, ukvarjaj se z otrokom, pojdita na sprehod....ne polagaj preveč pozornosti na to kako se počutiš, saj s tem samo povečuješ intenziteto občutkov...
Sem prepričana, da nimaš raka...prepričaj tudi sam sebe, kajti vse je v tvojih mislih.

[alexx]

Menim isto kot Slavka. 

Še eno temo tu gor bi ti svetovala, da poglej. Malo tudi za hec. Nisi edini. 

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3562.msg187270.html#msg187270

[Onix]

Uf prekleta hipohondrija, tud mene kr daje ta nadležna simptomatika... Moja nasvet je to, da sprejmeš tveganje (da je pač možno, da dobiš raka) in to obsedenost ignoriraš, preprosto ne ruminiraš več o tem, pa tudi če je potem tesnoba večja to samo pomeni, da so se možgani navadili funkcionirati s kompulzivnim vedenjem (to da potem ves čas preverjaš in si zagotavljaš)... Tesnoba bo potem, ko boš dovolj časa to obsesijo ignoriral pojenjala sama od sebe in videl boš, da gre za pretiran strah...

[Onix]

Mi pa tole zelo smrdi po OKMu... Mislim, zdi se mi, da opravljaš ves čas neke kompulzije in da ravno zato obsesija (strah pred rakom) postaja tako močna... Bistvena stvar pri obsesivnem strahu je to, da sprejmeš tisto tveganje in ignoriraš misli, tosepravi jim ne ugodiš s preverjanjem in spreminjanjem teh misli ampak jih pač pustiš, da ti hodijo kljub tesnobi in potem te misli že dosti hitro postajajo šibkejše...

[tej255]

Hvala še enkrat vsem za spodbudne besede. Hec je v tem, ker sem 99,9% prepričan, da je z mano vse ok, a vseeno me žre tista 0,01% možnosti. Po prebiranju tega foruma sem se prepričal, da si lahko sami s pomočjo glave "pričaramo" zlo čudne bolečine in simptome. Vesel sem, da  sem našel tale forum, ker je res lepo slišati pomirjujoče besede. Bom pa šel tudi k psihiatru.

Hvala vam!

[Onix]

Tej fora je samo v tem, da anksioznost je že sama po sebi zelo strah vzbujajoče občutje. Potem pa dodaš še en obsesiven strah (v tvojem primeru rak) in dobiš te čudežne simptome... Psiha je močna stvar... Poglej, res je, da je tisti 0,1% možnosti, da imaš raka, ampak če te nebi matrala anksa se s tem sploh nebi ukvarjal... Treba je prepoznat to anksiozno vedenje in ga z razumom označiti za napačno... Seveda lahko zelo pomagajo tudi antidepresivi tipa SSRI kot je npr. Zoloft. Uglavnem ne skrbi, poišči si pomoč in se zavedaj, da bo ta strah minil...

Lep dan!

[roky87]

Ojojoj...zadeva mi je znana bolj kot si kdorkoli lahko misli...Pridružil bi se postu Sofie. Ko sem se prvič začel soočat z mojimi psihičnimi boleznimi, sem valda iskal vzroke v Družinski zdravstveni enciklopediji...in ne moreš verjet, tam je 1000+ bolezni in vse sem imel in to pri 15. letih...medicinski čudež res...moji osebni zdravnici se je že mešalo, ker sem bil vsak drugi dan tam, vsi specialisti so me že poznali, tudi jaz sem videl vse naprave, ki jih uporabljajo za preiskave...pravo čudo so nekatere izmed njih  ...na koncu pa sem le dojel, da so vsi moji fizični "simptomi" izvor moje psihe... Takšni pač smo mi ankseki in depreki...medicinski čudeži  Moram rečt, da imam tudi sedaj skrbi glede mojega zdravja, ampak je to posledica očetovega srčnega infarkta pred kratkim, torej se bojim, da ga bom v kratkem doživel tudi jaz, nato se bojim pljučnega raka, ker kadim, bojim se tudi možganske kapi, ker jo je doživela moja babica itd. itd. Ampak se poskušam nekako otresati teh skrbi, kar mi enkrat dobro uspeva, drugič spet ne...ampak tako pač je... 

[Sofia-Del_Sati]

Tudi jaz sem nekakšen hipohonder.

Glede na to, da imam psih.težave z nesprejemanjem same sebe, pa nek prezir....čeprav zdj aktivno delam na tem in se posiljujem s samoljubeznijo  , sem pa po eni strani ful panik glede zdravja. Ok, tle ne govorim za mesece nazaj, ko sem se hotla fentat, takrat mi je blo vseen oz. bi mi bila smrtonosna bolezen odrešitev, četudi z mučenjem.
Govoroim za zdej, ko sem brez črnih misli.

Se spomnim, sem se učila 2 meseca strokovni izpit, že drugič, cela je*ba, 70 zakonov, za kozlat.... 3 dni pred izpitom, gledam dokumentarec o enem slavnem dirigentu, ki je fasal eno bakterijo v možganih, za katero takrat še niso poznali bolezni. Jasno je umrl! In jaz....aha, fasala bom to bakterijo!!! Zihr!!!! Tisti dan sem se kar nehala učiti. No, pol dva dni sem se še, ampak vedno z mislijo, zakaj nek, sj lohk pride bakterija, pa ode moji možgani.

Drug primer: sem imela znamenje, dokler ni moj tip reku, da mu je čudno (njemu je itak vse čudno). Kaj hušga....sm že vidla smrt. Pr zdravnici pa specialistu sem že skoraj oporoko napisala. No, ko je reku spec., da ni nevaren, in ko mi je 3x zatrdil, da je OK, sem se šele pomirila.

Tretji: stara mama sladkorni bolnik, umrla, sure, jaz bom tudi. Šla testirat za sladkorno, vse ok. To je bilo leta ulalala nazaj, no zdj oktobra 2010 pa je oče bivšega fanta umrl zarad sladkorne. Lih takrat, ko sm že bla v depri, tak da nisem paničarila zase.
Ko je bil rak (druga stara mama umrla) v družini.....itak, zdj bom pa še jst. Pa še kužek mi je umrl za rakom na grlu....., zdj kužka za klopnim meningitisom - ni treba povedat, kako sem že videla 20 klopov, ki imajo razuzdani piknik na meni.

No, zdaj sem se nekak unesla, da je moj telešček kar zdržljiv, prehranjujem se pravilno, gibam se, včasih kako cigareto prižgem, zdj jogo izvajam - vse to zaradi tega, ker želim, ne ker moram. Sploh ne. Mi je pa rekla sestra, ko so mi kri vzel za krvodajalstvo, da še ni videla v svojem življenju tako dobre krvi 

No, zdaj se ne sekiram več toliko, vse je z namenom, na tisto kar lahko vplivamo, pa le dajmo in se potrudimo za svoje življenje - samo eno, je izkkoristimo ga za dobre namene, stvari, ljubezen. To vam govori bivša samomorilka

Lp-Sofie 

[vijolica]

Se bom oglasila še jaz na kratko, ker se mi malo mudi.

Pri meni se je vse skupaj začelo na tak način. Prepričana, da imam raka, ki mi ga ne najdejo. Saj tako hude pekoče bolečine kot sem jih imela, lahko prepišem le raku. In ne boš verjel, prvi je bil rak slinavke (imela vse simptome), potem rak želodca, potem rak na jeziku, grla in seveda levkemija (ko sem imela kri nekoliko slabšo).

Prebrala sem vse in imela vse simptome, bila seveda na vseh pregledih a počasi počasi sem se sprijaznila, da je to psiha, skrbi, izgorelost.

Od takrat je že skoraj leto, kar se tiče raka sem to misel že zdavnaj opustila, na psihi pa še delam in jo skušam pozdraviti bolj ali manj uspešno.

A ko berem take poste kot je tvoj, se spet spomnem na tiste dni v začetku prejšnjega leta, ko je bilo moje stanje identično. Raka imam, konec je, kako je možno da je to mene doletelo na višku svojih moči.

[trzinka]

Hvala še enkrat vsem za spodbudne besede. Hec je v tem, ker sem 99,9% prepričan, da je z mano vse ok, a vseeno me žre tista 0,01% možnosti. Po prebiranju tega foruma sem se prepričal, da si lahko sami s pomočjo glave "pričaramo" zlo čudne bolečine in simptome. Vesel sem, da  sem našel tale forum, ker je res lepo slišati pomirjujoče besede. Bom pa šel tudi k psihiatru.

Hvala vam!

evo me, tukaj sem. Z enakimi strahovi pred parimi leti, če ni rak je pa infarkt, če ni infarkt je pa kaj drugega.....
Tudi pekla cela koža, v notranjosti telesa, strah nepopisen, bolečine grozne. Začela sem hujšati, ker sem bila prepričana, da imam raka na črevesju in to samo zato, ker so ga odkrili mami in sem morala it na pregled.
Vse preiskave bp, mene je pa še vedno bolel strah in nezaupanje. Toplo ti svetujem obisk pri psihiatru in psihoterapije s pravim psihoterapevtom (ne psihiater ali psiholog).

[Pristan]

Tej, preveri zasebna sporočila. 

[tej255]

Pozdravljeni!

Hvala vsem za odgovore in spodbudne besede. Težav, z bolečinami v predelu trebuha in hrbta skoraj nimam več, vendar spet nov problem. Bolečine so se preselile v glavo. Že kakšen teden me občasno boli glava na različnih mestih in ob različnih časih tudi ponoči, kar mi pa spet povzroča skrbi, sploh nebom pisal kakšne. Je pa res, da sem imel podobne težave že kakšno leto nazaj,(le ponoči me glava ni bolela) ko mi je osebni zdravnik ugotovil povišan krvni tlak, dobil sem tablete in bolečin v glavi ni bilo več vse do par dni nazaj.K zdravniku raje ne grem, ker mi je že nazadnje povedal, da ko bom odpravil eno težavo se bo takoj pojavila druga in glej ga zlomka imel je spet prav. Tolažim se z mislijo, da te občasne in v glavnem rahle bolečine spet povzroča psiha. Saj tudi če me trenutno ne boli glava samo pomislim na bolečino in v trenutku je bolečina spet prisotna.  Saj po eni strani ni čudno, da po takem strahu in stresu kakor sem ga preživel v zadnjem mesecu trpi tudi glava. Očitno sem v začaranem krogu...

Lep dan vsem.

[papaja]

Pozdravljen Tej

Vem, da je s temi obcutki bolecine, spikanje, zbujanja ponoci z bolecinami tezko ziveti.
Tudi sama sem oz. obcasno se imam take nepojasnejene bolecine po telesu in mislim da imamo to skoraj vsi, ki smo anksiozni.

Kot prvo ti predlagam obisk psihologa, psihiatra, da skozi pogovor ugotovita zakaj imas tako zakoreninjen in mocan strah. Bos videl kako s pomocjo psihiatra lahko prides od zanimivih ugotovitev.

Poglej, tvoji izvidi so OK, torej ni razloga za kakrsnokoli skrb glede tvojega zdravja.
Ko te zacne boleti si reci, ah to ni nic, saj so izvidi ok. Je pac bolecina povezana s psiho in bo minila. Potem pa pocni kaj kar te veseli, sprosca in ob cemer uzivas. Poslusaj muziko, pojdi na sprehod...

Drzi se in še kaj napisi

[aleksandra]

točno tako se je začelo meni sedaj. imela sem sumljivo znamenje že cca. 3 leta. bilo je kot bradavica in dostikrat so bile gor ranice. zdelo se mi je, da imam to že od kar pomnim.. poleti sem pokazala zdravnici, vendar sem jo prepričala, da si dam odstranit po nosečnosti (takrat sme bila namreč noseča). kakorkoli, zdaj v januarju sem ji spet pokazala in zagnala je vik in krik, da je to treba dat takoj stran.
jaz sem še iz tega foha (pa ne da bi me prej kaj zaskrbelo, jao ). in tako sem začela raziskovat. po slikah sem ugotovila, da tega "znamenja" še ni bilo leta 2007 na morju. tako, da sem se spomnila, da mi je začel rasti v prvi nosečnosti. ker pa imam poleg še eno "normalno" znamenje, ki vsake toliko izgine-sem le to zamenjala s tem. prebrskala sem cel internet, pregledala vse slike. in na koncu ugotovila, da imam maligni melanom nodularne (nad nivojem kože)-najhujše oblike, ki je v mojih letih najbolj agresiven. in da je že prepozno. začela sem se že poslavljat. shujšala sem 10kg. nisem jedla, izgubljala mleko za malčico.. ker sem v bolnici praktično doma, sem se hitro zmenila s kirurgom, da mi je odstranil znamenje, izvid sem dobila v dveh dneh. jokala od sreče.. ni bil maligni melanom, bil je bazocelularni karcinom, ki nastane iz sončne pege in je pri mladih zelo redek-rečeno mi je bilo, da sem imela res srečo. jah, ta sreča ni trajala dolgo. pri pediatru smo ugotovili, da se mala pika poka ni dovolj zredila (seveda, ko sem jaz imela premalo mleka, dodatka pa ni ravno marala od začetka:(). tako me ja zagrabila panika. vendar sem se trudila in sem mleko dobila nazaj. ampak moja psiha ni bla ok.. strah in obup. jemat sme začela asentro 25mg. otrok je začel več spat, kar bi lahko bilo od zdravila(vendra tudi zdaj veliko spi-očitno je bil edino vzrok, da je dovolj sita, kar prej ni bila).. nehala dojit, za kar me še vedno stisne pri srcu, da mi ni uspelo. mala je stara že 4m, vendar vseeno.. bilo je nakaj najinega.  če ne bi začela jemat tolvon, bi bila še vedno na dnu.
zdaj me ni več tako bolestno strah. lažje mi je. ni pa dobro. vem, da bom morala še veliko delat na sebi. se imeti rada in ne zahtevati od sebe nemogoče. pač, nisem popolna, kot nihče na tem svetu.
imam pa ravno tako povišan krvni tlak-vedno ga imam 140/75, če me je strah pa tudi 180/110, tako da imam tudi jaz zdravila. očeta je možganska kap pri 36-letih, ker je imel konstantno povišan krvni tlak-anevrizma, ravno v zvezi s tem, sem se prvič soočila z anksiozno depresijo. jemljem še asentro, zdaj še tolvon, stara sem pa 26-let. aprila grem pa še na psihoterapije..
evo, imava kar nekaj skupnega. priporočam ti, tako kot predhodniki, da začneš z ad-ji. in s psihoterapijo. drži se. skupaj smo in se ne damo .

[tej255]

Ponovno pozdravljeni!

Nadaljevanje moje zgodbe. Po dobrem mesecu dni brez težav in bolečin, so se mi par dni nazaj spet vrnile, sicer v mili obliki pa vendarle dovolj močne, da me skrbi. Ponovno me občasno boli glava. Občasno tudi ponoči. Ta bolečina je pa po občutku zelo površinska in na majhnem delu glave (par kvadratnih centimetrov) in na različnih mestih glave. Občutek imam, da se okrepi pri priklonu, seveda je to tudi značilno tudi za možganski tumor. Dva meseca nazaj sem bil pri nevrologinji, katera mi je zagotovila, da so moje bolečine v glavi povezane z vratno hrbtenico, zaradi sedečega dela. Nevroloških nepravilnosti ni ugotovila. Pojavlja se mi pa tudi občasno rahlo  mravljinčenje. Je pa zanimivo, da se je ta zadnji val težav začel nekaj ur potem, ko sem dobil datum kolonoskopije, katero imam konec tega tedna. Katere me pa vsaj zavestno ni strah.
Zdaj pa ne vem, ali so tokratne težave spet povezane z psiho? Mogoče s podzavestnim strahom pred pregledom? Res si ne želim ponovnega obiska pri nevrologu.
Za morebitna mnenja se že vnaprej najlepše zahvaljujem.

L.P.

[Toja]

Tej...verjemi nevrologinji, saj si imel pregled in je bil bp...

Res je vse to lahko od drže-hrbtenica, še bolj pa je verjetno, da je to od tvoje psihe...pomiri se!