Hej hoj!
Pred približno 5 leti sem doživela prvi panični napad. Takrat še nisem točno vedela za kaj gre.
Vsi te občutki, ki sem jih doživljala....tresenje, potenje, težko dihanje, močno bitje srca...bala sem se da bom umrla. Ampak po približno 15 minutah je vse skupaj minilo.
Vse to se mi je ponovilo po približno enem letu. Bolečina v prsih, slabost, občutek derealizacije,morda neke vrste omotičnost (tako kot bi sanjal), težko dihanje...
Ker še nisem vedela, da gre za napade panike, sem seveda vsa prestrašena odšla h zdravniku. Po vseh preiskavah in pogovoru o mojih občutkih so mi povedali da sem cisto zdrava.
Vendar vsi te občutki (napadi panike) so se nadaljevali in začela sem malo iskati po internetu in ugotovila da gre za panično motnjo.
Nato sem o tem govorila z mami in skupaj sva poiskali strokovno pomoč. Obiskovala sem psihologinjo. Terapijo, če sploh lahko temu rečem terapija, sva imeli enkrat na dva meseca po 10 oz. maksimalno 15 minut. Tako da od te terapije nisem odnesla kaj dosti.
Te moje težave so trajale celo srednjo šolo, in se stopnjevale. Poleg napadov panike se mi je pojavila še tesnoba, močna tesnoba. Tako da sem v četrtem letniku veliko manjkala v šoli, sploh nisem mogla sedeti v razredu. Kar oblivala me je vročina, občutek da bom padla v nezavest.
Bilo mi je grozno, te občutki so bili tako resnični in imela sem vedno več strahov. (strah pred bruhanje, strah pred tem da bi padla v nezavest, strah pred množico ljudi, strah pred kino dvorano, pred prostori, kjer je tišina in je veliko ljudi, vrste v trgovini, lekarni...) Konec koncev sem se najbolje počutila doma, kjer sem bila "varna". Tam so ponavadi te občutki tesnobe in strahu izginili.
Zdaj hodim h drugi psihologinji, s katero se videvava na 14 dni po eno uro. Videvava se že skoraj leto dni in moram reči da sem v tem času zelo napredovala. In to BREZ TABLET. Res je da je zdravljenje brez tablet, samo s psihoterapijo počasnejše in je potrebno veliko več moje volje, vendar je (baje) manj možnosti, da se mi ponovi (ko bom "ozdravljena").
Z vztrajnostjo sem se po 4 letih in pol "znebila" napadov panike. Tako da jih zdaj nimam že 10 mesecev.
Ima pa tesnobo. In ta tesnoba je veliko bolj neprijetna od samega napada panike. Tesnoba se mi pojavlja v večih situacijah.
Svoje strahove premagujem tako da se izpostavljam situacijam. Je ZELO ZELO ZELO težko. In velikokrat mi tudi ne uspe in pobegnem v varno zavetje doma.
Po 5 letih, odkar imam te probleme, že vem, da zaradi tesnobe in občutkov, ki jo spremljajo ne bom umrla oz. se mi ne bo nič zgodilo, ker se mi še nikoli ni. Vendar pa so občutki, ki spremljajo tesnobo tako močni, resnični in neprijetni, da včasih ne vem ali gre res samo za tesnobo ali je res kaj narobe z mano.
Da se pridružim temu forumu in napišem svojo zgodbo sem se odločila zato, da bi morda komu, ki ima panične napade "pokazala" da jih lahko za vedno premaga. Hkrati pa si želim najti ljudi, s podobnimi težavami, kot jih imam- lažje je če nisi sam
