Panična motnja in ozdravljivost

[Petruša]

Pozdravljena hondael,
Tudi jaz se srečujem z paničnimi napadi že 4 leta. Kot mnogi pravijo to je vse v naši glavi. In res je. Težko je to spravt iz glave ven. Vendar je treba ustrajat. Mislit na nekaj pozitivnega, iti v družbo, meni osebno zelo pomaga pogovor prijateljice, mame, fanta. In pri treh otrocih si res lako pomagaš da se z nijimi pogovarjaš (bilo kaj), se igraš z njimi,  samo da se malo zamotiš. Jaz včasih začnem kar nekaj pospravljati, pojem si, sam da se nekak zamotim.
Res pa da nisem še zasledila da bi bili panični napadi za zmeraj ozdravljeni. Kot pravim jaz sem pred štirimi leti začela jemati cipraleks, ga jemljem še danes, in napadov ni. Mogoče se mi zdgodi enkrat na mesec, ali še to ne. Res so zelo redki. Tako da upam da še ta en napad na mesec zavedno izgine.
Verjamem da ti bo uspelo. Kar pogumno.
lp
Petra

[nejkagirl]

En pozdravček vsem...

Jst sm pa nova na tem forumu in bi imela eno vprašanje prav na to temo, in sicer jaz se z paniko soočam že dobro leto, pa še vedno nisem na AD-jih, spopadam se sama, s pomočjo staršev in prijateljev, pomaga mi pa že persen forte ko je res hudo. Včasih je stvar res neidržna in nevem če bi obiskala kakšno pomoč ali ne ... Bi prosila če bi kdo delil z mano svojo izkušnjo, saj imam večkrat občutek da sem sama v tem in me nihče ne zastopi ...

LP

[Toja]

Nejkagirl pozdravljena!

Menim, da se je spopadati s paniko, kjub podpori staršev, prijateljev
SAM brez znanja zelo težko...
Razumem te, ker to poznam...razumem te tudi kako je, če tega dobro ne poznaš.
Tako se je dogajalo meni, dokler nisem stopila v tale forum in  se seznanila
z načinom kako in kaj...

Predlagala bi ti, da si nabaviš knjigo " Premagovanje amksiozbosti za telebane"

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999

Prav tako je pri tem potrebno veliko sproščanja, ki ga najdeš
v brošurci " Podoba samodotika"


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=375&Itemid=2

Privošči si veliko sprehodov in gibanja na vse načine...

Priporočila bi ti tudi en temeljit pogovor pri psihoterapevtki...

V kolikor pa je zelo hudo, pa se zaupaj osebni zdravnici, ta pa te bo napotila
na ustrezne preglede in morda predpisala zdravila.

Predlagam ti, da začneš TAKOJ in ZDAJ...kajti dalj časa boš čakala, slabše
je lahko....ne mislim te pa strašit, vse se da uredit!

En lep podrav še enkrat!

[zoja]

Pozdravljena, tudi sama se spopadam s paničnimi napadi, prvič sem ga dobila pri 17.letih, sedaj imam 33, a so še vedno so prisotni. Trudim se delati na sebi in početi meni ljube stvari, a ravno, ko mislim, da sem se jih končno znebile, se pojavijo kot strela z jasnega neba, tako, da tudi sama ne vem več kako in kaj...Zadnje čase se mi dogaja, da v enem dnevu doživim tudi po 3 napade, tako, da včasih se tudi jaz sprašujem ali so to napadi ali je morda kaj drugega v igri...Vem, da sem že sita in naveličana vsega in srčno upam, da se bo ta morija enkrat zaključila.
Lep pozdrav vsem, v upanju na boljši jutri...

[roky87]

Hm....panični napadi. Prvega sem doživel pri 15. letu, v srednji šoli, med geografijo,...še zdaj se spomnim, kakšen je bil občutek. Začelo se mi je vrteti, srce razbijati, misli so mi begale, siguren sem bil da bom umrl, vrata za izhod iz razreda so bila tako daleč.... :strah:V glavnem groza...potem drugi v trgovini, ko čakam v vrsti pred blagajno...spet groza...potem tretji na avtobusu...in četrti, in peti, in šesti...ojojoj...groza  Najhujše je bilo to, da nisem vedel, kaj se dogaja...Ampak kasneje se je razjasnilo, PANIČNI NAPADI...ki so v prvem obdobju trajali kakšno leto dni, sedaj v drugem pa kakšna 2 meseca...saj ne rečem, še vedno se kakšen hoče pritihotapiti v mojo glavo, ampak takrat se zasliši STOP  Saj veste oz. verjetno vam je znano, ko gospodar ukaže svojemu psu naj da prostor, kako spusti rep in glavo in se umakne...no tako nekako to izgleda pri mojih paničnih napadih oz. sedaj so še samo wannabe panični napadi... Zadevo se da obvladovati, ampak je potrebno veliko volje, zbranosti v trenutku, ko se hoče pojavit in predvsem treznega razmišljanja... Potrebno je rečt: "Ne boš ti meni zizike majal..." 

Zato, kar v boj z njimi...jaz sem dokaz, da se jih da losat...saj ne rečem, še vedno ga lahko doživim, ampak me ne more več vrčti s tira, tako kot me je nekoč 
 

[martinca]

Še ena ozdravljena tukaj, da te opogumim    Panična motnja je ozdravljiva! Sama sem se je popolnoma ozdravila v 3 letih in brez zdravil. To trpljenje je bilo zato tolko hujše, toda zagotovo je iz mene počasi za vedno odšlo. Nisem jemala antidepresiva in sem ves čas veliko premišljevala o teh napadih smrtnega strahu, bila ves čas angažirana v popolno ozdravitev, čeprav prvo leto totalno obupana in v splošnem prestrašena vsak trenutek, kdaj in kje me doleti. Domači mi niso bili v oporo, tako da sem bila v tem popolnoma osamljena.

Jaz nisem imela antidepresiva, saj sem se tako zelo bala vsakega vplivanja na počutje. Mene je lahko karkoli pognalo v grozo in sem se najhuje od vsega bala izgubiti razum. V stalnem iskanju rešitve tudi v ugodnih obdobjih so se mi mi same zbudile tiste rezerve moči  v mojih bolnih možganih, da sem se dokončno ozdravila v tretjem letu.  Toda nenadno ozdravila, tako da sem  iz  stalnega nemirnega telesnega stanja  padla v hudo žalost zaradi smrti bližnje osebe. Od travme zaradi smrti sem se vsa pomirila in me od takrat ni panični napad nikoli več prijel v isti obliki . (sem pa dobila občutek, da nič ni resnično, niti mi, ker da  smo vsi mrtvi.) Tud to je minilo samo, v letu ali dveh.

Kako sem premagala panično motnjo?

Skušala sem doseči, da bi se mi namesto groze povsod namestil občutek moči, skušala sem se spomnit občutka jeze in menjati zanjo,  pa vsakič sem se pogovarjala s svojim srhom kot z nečim živim v meni, pa s pljuči, kako dihajo, pa srcem, da ne rabi več toliko bezljati. Domišljala sem si, da sem skrita v varni luknji. In se prepričevala da me groza ne bo do konca zajela in da mi nič ne more. In da jaz tega ne rabim. Če sem bila samo na pol  "notri", sem si recimo zamislila, da če se takoj uležem na neko tisto dekico in nepremično počasi diham, da me ne bo v celoti zgrabilo. In res, take finte so začele sčasoma delovati. Pa božanje domačih živali. Pa izdihovanje do konca, kolikor gre. Najbolj to pomaga, začasno me še bolj dušilo, toda čez par minut je prišla toplota in občutke varnosti, ni mi več bilo slabo. Pa opazovanje mira drugih, če se ti panika zgodi med ljudmi in otrplo skrivaš, pa se ga malo nalezeš, njihovega miru. Pa prepričevala sem se, da je to odziv telesa, možgan, ki ga ne rabim, ker je to res za prazen nič. In sčasoma je to res šlo iz mene. 

 Ampak prvo leto še nisem imela te moči niti znanja, kako slišati svoje glasne pozitivne misli močnejše od pekla. Potem šele sem vse bolj lahko prevzemala razumski nadzor, zaradi stalnega treniranja na moč iz sebe, bila popolnoma skocentrirana na telo in da si tega ne dovolim več. Ne pustim, da me zdaj tu prime, sem si rekla, ker lahko me je kjerkoli, med mirnim pogovorom ali mirnim sprehodom s sodelavko, kjerkoli sem bila. Če sem bla zunaj kje, me je mučilo tudi črevesje, pa prva leta nisem mogla hodit ven tako kot bi rada, stalno sem morala povsod vedet, kje je najbližji wc, ali me bo zvilo ali pa na vodo. Sicer sem se pa doma držala...

Pa dajala sem si topel kisov obkladek na tilnik za 10 minut (poparek kisa z mlekom-brez sira na vrat), 2 x dnevno. Zelo pomagalo. In navrh topel puli, ker pomaga pogreti, nikakor kakšne mrzle vode, ker srce znori.

Če bi bilo treba ponovno skozi vse to, te poti ne bi več zmogla, raje ne bi hotela živeti. Bolje je po moje imeti kje kake šraufe v telesu al kaj.

[nejkagirl]

Martinca, sem full vesela zate, upam da bom lahko tudi jaz nekoč poročala o tem da so se napadi prenehali, trenutno sem v obdobju ko je še slabše kakor je blo, kar non stop razmišljam samo o tem in se sploh ne morm sprostit in odmislit vsega ... upam na boljše čase ....

[martinca]

trenutno sem v obdobju ko je še slabše kakor je blo, kar non stop razmišljam samo o tem in se sploh ne morm sprostit in odmislit vsega ... upam na boljše čase ....

Normalno, da o tem skoz razmišljaš. Prav z nadziranjem in razmišljanjem v smeri izhoda iz tega lahko napreduješ. Zase vem, da če ne bi včasih mislila na to tudi v urah miru, ne vem, kako bi kdaj zbrala razumski nadzor in se ojačala in se dokončno rešila panične motnje. Seveda je nujno dosti koncentracije, da premisliš do konca, ko razmišljaš o tem. In ne, da ena misel zamenja drugo , saj prenaglo menjavanje misli (včasih pri enih ljudeh na antidepresivih) nanaglo povzroča še večji občutek negotovosti, nezadoščenosti in ni gotovosti vase. Je boljše poznati zvitost sovražnika', po moje je z odrivanjem na stran je slabše. Pride kakšna kemična sprememba, ne zaznaš je pravočasno, nakar te vrže.

V bodoče pa se ne bi nikoli več hotela nikoli mučit, ampak bi jemala AD, sem tako storila prvič predlani, ko se me je polotil strah na drug način in sem se zbala, da padem nazaj v pravo paniko. Ne vem, če bi vse to ponovno zdržala, brez zdravil (v adolescenci to)  je blo pač prehudo.

Če ti vseskozi jemlješ antidepresive, bi moralo iti na boljše, ne na slabše.  Že brez zdravil mora iti po naravni poti na boljše in na boljše. Ko odmakneš stresorje iz življenja, takrat možgani sami začnejo obnavljati svoj lasten porušeni sistem izločanja snovi.  Vse bolje je in bolje.  Mora bit nek vzrok, zakaj ne ozdraviš.

Panična motnja je ozdravljiva. Mislim da je samo generalizirana anksiozna motnja težko ozdravljiva. Pa ne verjamem več v to, saj je 100 ljudi in 100 čudi, po moje je skoraj vse ozdravljivo . Motnja pride in za vedno gre.

Pa izpolnjevanje drobnih želja mi je pomagalo, sem dobila nek občutek varnosti in zadovoljstva s seboj, skozi drobna opravila v vsakdanjiku, vse bolj in je tudi zato bilo potem vedno več mirnih dni, trudila sem se zadrževati v sebi občutke varnosti.

[knoflca6]

hja.. tudi mene muči to že od leta 05.. sicer se je začelo pri mojih 11 letih(2001) sam od 05 je bilo večina mir/panika skoz menjavanje..se ti že skoraj zmeša ko tolikokrat pozdraviš pa spet začneš od začetka vse...
in ja zadnja leta nemaram rojstnih dni,novega leta ipd..ker me samo spominja da gre čas naprej jaz pa še vedno na neki isti točki.
četudi sem zdaj bolje, še ni čas za proslavljat uspeha ampak napredka
psihologi pa ja..nimam več volje probavat nove.jih je že bilo dosti...
očitno je treba nekaj let trpet da se potem končno v pravo smer odvrti vse

[osiris]

Še od mene en lep pozdrav vsem skupi!

Js se s panično motnjo bolj ali manj ubadam že kake dobri dve leti. V tem času sem z pomočjo AD-jev dosegel ogromen napredek. Takšen da sem se sam prepričal da je Panična motnja ozdravljiva in da se jo da premagat in potem na koncu tudi odvadit jemat AD-jev. Je pa res da mora človek dost spremenit svoj način življenja. Ker je ponavadi ravno ta poglavitni vzrok da se panična motnja sploh pojavi. Vem da nimajo vsi takšnega luksuza ampak je to potrebno nardit koker se le da. Js bi tle kot največje pomagalo navedu redno ukvarjanje s športom. Telesna aktivnost te pomirja, krepi samozavest in ti tudi pomaga da se ponovno začneš družiti in pogovarjati ljudmi. Pri meni je blo namreč tako da sem se dost zapru sam vase in se v bistvu izogibal kakršnim koli socialnim dogodkom. Pa še en nasvet mam. Izogibajte se alkoholu in cigretom sploh pa kakšnim hujšim substancam. Če bi js bil bolj dosleden pri tem bi bil zdaj pomojem že ozdravljen. Tako sm pa mel že dvakrat ponovitev napada ko sem se že počutil zelo zelo dobro.

Tle sm zj nametu ful enih informacij, ki vse nit niso tolk povezane z začetno temo.
Če povzamem. Js sm trdno prepričan da se paniko DA POZDRAVIT. Sam močen in vztrajen moreš bit, pa včasih tud jezen če treba. Bolš jeza kakor strah.

Držte se, pa mejte v mislih da niste sami pa ne se dat.

[Toja]

Osiris....

Lepo bi bilo, da še kaj napišeš, lepo je bilo tole prebrat...

[rebeka]

Živjo.

Jaz bi tudi imela eno vprašanje za Evico in ostale ozdravljene. Tudi sama namreč obupavam, da bom kdaj ozdravela. Pri meni so se napadi panike začeli pred 14 leti, tri leta kasneje sem zaradi njih dobila še agorafobijo. Poizkusila sem že psihoterapijo, kognitivno vedenjsko terapijo, zdravila, hipnoterapijo, a mi nič ne pomaga, le ublažilo mi je težave, da lahko opravim vsakodnevne obveznosti, vendar je tudi samo odhod v trgovino neprijeten. Zaradi tega sem izgubila voljo do življenja (ki jo tudi prej nisem imela prav veliko, saj že od otroštva trpim zaradi depresije), saj vsako aktivnost spremlja občutek neprijetnosti, če ne napad panike, tako da sem pravi zapečkar. Rada bi potovala, a me zapečkarstvo in neaktivnost počasi a zagotovo ubijata.
Psihologinja na kognitivno vedenjski mi je rekla, da teoretično že vse vem, a v praksi se zmeraj zatakne, ker se ne morem prepustiti ob napadu (noben ne ve zakaj). Že skoraj vsa leta, z manjšimi presledki, jemljem antidepresive (paroxat) in lexaurin, od katerega sem postala že psihično odvisna (sploh ne grem iz hiše brez pomirjeval). Trenutna psihiatrinja mi pravi, da "rabim" agorafobijo, vendar zopet noben ne ve zakaj. Ugotovljeno je bilo, da je moj največji obrambni mehanizem potlačevanje, zato sem tudi šla na hipnoterapijo, da bi kaj izbrskala. Na žalost nisem vedela, da to ni hipnoza, so le sugestije v stanju globoke sproščenosti in razen boljše samozavesti od nje nisem odnesla nič. Zato bi šla rada na pravo hipnozo vendar me je strah, da bi pristala pri kakem mazaču, ki bi naredil več škode kot koristi. Ima kdo kake podobne izkušnje?

Lp, Obupana