Panična motnja in ozdravljivost

[hondael]

Dragi vsi. Imam več vprašanj ampak najbolj me zanima to koliko od vas tukaj na forumu ste se ozdravili od panične motnje. Prebiram ta forum, vendar žal še nisem zasledila nekoga, ki bi napisal da se je za več let pozdravil. Nekako s tega foruma ne dobim vzpodbudnih besed o ozdravitvi. sama imam problem s panično motnjo od leta 2005. res da sem imela vmes tudi dobra obdobja v tem času, vendar se vrnem nazaj na nulo. prebrala ogromno knjig, hodila do psihiatrov, sem že več let nacipralexeu, razumem da si vse sama povzročam, ampak se vrtim v krogu. seveda ko mislim, da sem že prebolela vse, račistila vse - puf me ponovno zadene. in vsakič se je težje pobrat!!!!! Ne vem več kaj naj naredim!! Na katerega zdravnika naj se obrnem (vsi imajo čakalne dobe nemogoče, samoplačniško pri treh otrocih ne morem nič) na katero knjigo naj se obrnem(Tris imam, tesnobo imam), kaj naj se še prepričujem, katere sugestije - vsega je preveč in imam občutek, da se panične motnje ne da ozdraviti. sedaj rabim vssaj nekoga ki mi lahko zagotovi DA SE DA in da se je pozdravil in KAKO! Lepo prosim. Hvala! Srečno vsem vem da vam ni lahko!

[buljo13]

mislim da je težje čist pozdraviti, se pa da ublažiti, kj pa vem

[DANIAMMA]

Dokler razmišljaš v tej smeri češ "ne zmorem,se ne ozdravi itd." potem res nisi na dobri poti oziroma na poti k ozdravitvi. Verjamem in verjeti moraš tudi ti, da se vse da pozdraviti,le zadosti volje je potrebno,moči in tudi optimizma. Navsezadnje z nami ni nič narobe...strah nas je nečesa česar sploh ni oziroma vsako malenkost napihnemo do te mere da je včasih že prav smešno. Glavo pokonci in pogumno dalje...optimizem,dobro voljo,pogum pa bo! 

[hondael]

Vse vem, se trudim verjemite mi. S pozitivo z vsem, ne obupam, saj ne morem ker imam tri ljubke otroke od pubertete do dvoletnika. Mi dajo dela:) Jaz se želim samo z nekom pogovoriti, ki je dal vse te izkušnje čez, da mi pove kako se pozdravi. Sem sprejela da imam panično motnjo, ampak pri toliko odgovrnosti ki jo imam bi se res rada pozdravila. Točna navodila bi rada - kateri psihiater mi lahko pomaga, kakšne vaje itd. Sedaj sem bila pri psihiatrinji, ki pravi da sem šolski primer in da sem lahko po osmih srečanjih z njo pozdravim ampak da ima polno in me ne more vzeti. kako banalno a ne?

[hondael]

Še eno vprašanje. Sedaj sem brez službe, finančna stiska in še brat na intenzivnem oddelku. seveda sem dopoldne sama doma in me že pričenja skrbeti kako bo z mano. Me bo zadelo kaj itsd. Tako da zjutraj prvo ko se zbudim razmiljam o tem kako se počutim, kr neki no. Sploh vam ne znam razložiti. V bistvu nimam paničnih napadov ampak neka tesnoba da je z mojo psiho nekaj narobe in da se mi bo zmešalo:( bojim se depresije, bojim se duševen motnje oz se bojim danisem pri pravi. Tako da si v bistvu želim paničnega napada da si rečem aha to je to - to ni duševan motnja

[hondael]

Danes imam rojstni dan, vsi mi čestitajo jaz pa sem počutim tako bedno, žalostno - jokam na svoj rojstni dannn zaradi vseh teh občutkov. Žalosta sem res:(

[alexx]

Kaj naj ti rečem na ta dan. Ne vem. Želim ti pa, da čimprej prideš na zeleno vejo. Boš. Če prav sedaj ne verjameš v to.

Panika se da zelo dobro obvladati. Ne verjemem pa psihiatrinji, ki pravi, da jo v 8-ih seansah ozdravi. 

Zdravi se z AD-ji in KVT. In osebno poznam ljudi, ki so vse spravili v zelo blago obliko, ali pa celo odpravili. Zato verjamem, da se da.

Iz osebnega primera ti lahko povem samo svojo izkušnjo. Zelo dobro mi je pomagal Cipralex. Še tri mesece nazaj, sem bila dosti bolj v strahu. Sedaj ga skoraj ni več. In to manj kot v dveh mesecih od začetka jemanja.

[Sofia-Del_Sati]

Danes imam rojstni dan, vsi mi čestitajo jaz pa sem počutim tako bedno, žalostno - jokam na svoj rojstni dannn zaradi vseh teh občutkov. Žalosta sem res:(

VSE NAJBOLJŠE  

Veš hondael, tudi jaz sem imela 10 dni nazaj rojstni dan, kjer sem se počutila prazno, brezupno, temačno, za nikamor, pa še neg.stranski učinki ad so me dajal! Sem šla spet do zdravnice in pojamrala...........

Skratka, zdaj je že 3. dan bolje. Zakaj? Ker se grizem skozi problem, poskušam reševati in migam. Čeprav je včasih to huje, kot pa nič delati in jokati (ne govorim, da ti to počneš, ampak tko na splošno), in te ravno borba včasih še bolj sesuje kot same težave, se pa nekje le poznajo že prvi rezultati.

Panike sama nimam, imam pa hudo SF!!! od 1 do 10, bi rekla, da kadar sem zelo bad, je 11, večinoma pa 9,99. In ja, moram jutri do veterinarja, v sredo v skupino 15 folka+psihiater (kar je moja anska povečana že na 20), pa potem psihoterapija prvič itd itd.

DA SE. MORAŠ ITI NAPREJ. MORAŠ ŽIVETI. MORAŠ TRPETI. MORAŠ ZMAGOVATI IN KDAJ TUDI PORAZ SPREJETI. PREDVSEM PA MORAŠ ŠE VELIKO SVOJIH ROJSTNIH DNEVOV DOŽIVETI!!!!

Lp-Sofie 

ZA TVOJ ROJSTNI DAN !!!  

[hondael]

Hvala za čestitke!  Sem na AD jih že dve leti in pol. In ne pozabim niti en dan na njega ker se bojim ponovitve. Kljub temu je prišla:( Potrebovala bi dober KTV pa ne vem kje!

oprosti ne vem kaj je SF - imam očutek da nič dobrega.

[Sofia-Del_Sati]

Hvala za čestitke!  Sem na AD jih že dve leti in pol. In ne pozabim niti en dan na njega ker se bojim ponovitve. Kljub temu je prišla:( Potrebovala bi dober KTV pa ne vem kje!

oprosti ne vem kaj je SF - imam očutek da nič dobrega.

SF = socialna fobija

Glede KTV ti pa težko rečem, ker jst bom šele zdj mela prvič psihoterapijo (po vsej verjetnosti KTV). Mogoče ti kdo drug  kej več zna povedat! Vsekakor srečno obema ne 

  Sofie 

[Lost]

Socialna fobija ali Socialna anksiznost http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=36&Itemid=38

[mina]

Imam več vprašanj ampak najbolj me zanima to koliko od vas tukaj na forumu ste se ozdravili od panične motnje. Prebiram ta forum, vendar žal še nisem zasledila nekoga, ki bi napisal da se je za več let pozdravil.

No, jaz sem ena od pozdravljenih. Zadnji (mocnejsi) panicni napad sem imela morda 10 let nazaj, lahkega pa enih 5-6.
Seveda me obcasno malce zaskrbi kako bo, ce ga ponovno dobim. A si misel na to kar hitro prezenem iz glave.
Kako sem ozdravila? Mah...ne vem...enostavno sem zacela ziveti, delati stvari, ki jih zaradi panike nisem dosti let pocela, predvsem pa sem se sprijaznilas tem, da imam to motnjo in je nisem vec skrivala pred svetom. In seveda sem se sprijaznila s svojo -kako naj recem...omejenostjo. Clovek ne more biti vsemogocen, nezmotljiv, perfekten, nesmrten. Zato je Bog (ali kakor to imenujemo).
Najbolj me je bilo strah smrti in bolecine. Pa sem v 6 mesecih dozivela smrt 3 bliznjih oseb in sem prezivela. Bolecine so me tudi spravile v bolnico (hudo vnetje jajcnikov) in sem prezivela. Potem sem si pa itak rekla, da je vsekakor bolje, da umrem v gibanju, kot doma v postelji.
Sedaj ze dolgo casa zivim zares v gibanju, stalno sem naokoli, pocnem vsemogoce. Sposobna sem iti sama kamorkoli. Obcasno me se popade tisti strah, da se bo vse ponovilo. A me ni vec groza. S tabletami in drugacnim nacinom raazmisljanja in zivljenja se da paniko premagati. Oziroma jo imeti popolnoma pod kontrolo.
Ne cakaj cudeznih 8seans. Pojdi do psihiatra, zacni jemati tablete in najdi si psihoterapevta. In neboj se. Misli na tisto....Strah je znotraj votel, okoli pa ga ni.  
Verjemi mi. To so besede panicarke, ki leta ni skoraj mignila iz bajte...danes pa ti pise te spodbudne besede s severa Nemcije, kjer cepi sama v hotelski avli in caka, kdaj bo sla domov. Mogoce pa se ostanem kak dan.  

[Sofia-Del_Sati]

Imam več vprašanj ampak najbolj me zanima to koliko od vas tukaj na forumu ste se ozdravili od panične motnje. Prebiram ta forum, vendar žal še nisem zasledila nekoga, ki bi napisal da se je za več let pozdravil.

No, jaz sem ena od pozdravljenih. Zadnji (mocnejsi) panicni napad sem imela morda 10 let nazaj, lahkega pa enih 5-6.
Seveda me obcasno malce zaskrbi kako bo, ce ga ponovno dobim. A si misel na to kar hitro prezenem iz glave.
Kako sem ozdravila? Mah...ne vem...enostavno sem zacela ziveti, delati stvari, ki jih zaradi panike nisem dosti let pocela, predvsem pa sem se sprijaznilas tem, da imam to motnjo in je nisem vec skrivala pred svetom. In seveda sem se sprijaznila s svojo -kako naj recem...omejenostjo. Clovek ne more biti vsemogocen, nezmotljiv, perfekten, nesmrten. Zato je Bog (ali kakor to imenujemo).
Najbolj me je bilo strah smrti in bolecine. Pa sem v 6 mesecih dozivela smrt 3 bliznjih oseb in sem prezivela. Bolecine so me tudi spravile v bolnico (hudo vnetje jajcnikov) in sem prezivela. Potem sem si pa itak rekla, da je vsekakor bolje, da umrem v gibanju, kot doma v postelji.
Sedaj ze dolgo casa zivim zares v gibanju, stalno sem naokoli, pocnem vsemogoce. Sposobna sem iti sama kamorkoli. Obcasno me se popade tisti strah, da se bo vse ponovilo. A me ni vec groza. S tabletami in drugacnim nacinom raazmisljanja in zivljenja se da paniko premagati. Oziroma jo imeti popolnoma pod kontrolo.
Ne cakaj cudeznih 8seans. Pojdi do psihiatra, zacni jemati tablete in najdi si psihoterapevta. In neboj se. Misli na tisto....Strah je znotraj votel, okoli pa ga ni.  
Verjemi mi. To so besede panicarke, ki leta ni skoraj mignila iz bajte...danes pa ti pise te spodbudne besede s severa Nemcije, kjer cepi sama v hotelski avli in caka, kdaj bo sla domov. Mogoce pa se ostanem kak dan.  

Mina 

Točno to:

SPREJETI SE V VSEJ OBLIKI IN Z NAPAKAMI + DELATI TISTO, KAR ZARADI STRAHU NE BI = ŽIVETI!

Vem, da je težko, vendar je to treba storiti - tudi zase govorim. Sem še bolj na začetku. Vendar si rečem, bolje to, kot pa stagnirati!!!

Lp-Sofie 

[hondael]

HVALA HVALA IN ŠE ENKRAT HVALA! In en lep pozdrav v Nemčijoooo! Polepšala si mi dan. Pri meni ni bilo nikoli tako da bi bežala pred strahovi ker nisem imela možnosti. Morala sem v avto in odpeljati otorke v vrtec, šolo, morala sem v trgovino. sto napadov med vožnjo, v trgovini pri frizerju....itd Znam in mi uspe sprejeti panični napad. Ja skratka samo sprijaznit se ne morem očitno, sram mi je sama sebe priznati da imam duševno bolezen. Vedno me je bilo strah pred njimi. Itak! Oz ne borim se proti njej namesto da bi se sprijaznila!

[mina]

sram mi je sama sebe priznati da imam duševno bolezen. Vedno me je bilo strah pred njimi. Itak! Oz ne borim se proti njej namesto da bi se sprijaznila!

Dusevno motnjo, draga moja. Raje to, kot kaksno sladkorno...ali se huje...raka!
Sprejmi se taka kot si. Lepa, pametna, sposona....skratka pod svojim klobukom NAJBOLJSA! Vstani zjutraj in si pred ogledalom povej, da se imas rada in da si najboljsa. Odmisli strah in ne razmisljaj vec v smislu....kaj bo, ce bo....Kje pa pise, da bo tako, kot si si zamislila. Prepusti se zivljenju in vedi, da je nekdo nad nami po cigar podobi smo narejeni, ki poskrbi za nas. Tudi, ko mislimo, da so nas vsi, z njim vred zapustili.
Aja...Vse najboljse za rojstni dan. Praznuj ga, pa ceprav z zakasnitvijo. Jutri zjutraj se zrihtaj in si privosci dan zase. Samo zase. Naj se ostali - z otroci vred znajdejo brez tebe. Se ne bo podrl svet. Tvojega nevemkaterega rojstnega dne pa ne bo vec. Zivi, ne zamujaj!

[evica]

No po dolgem času se javljam tukaj gor pa ne za to, ker se mi je poslabšalo ampak, ker tudi takrat ko sem bila sama na tem ni bilo nobenega, kater bi rekel sem se pozdravil.
To je pa verjetno, zarad tega, ker pol ko si enkrat ozdravljen ne zahajaš več v te forume, žalostno vendar resnično.
No tudi sama sem zapadla v panično motnjo, delala sem res velik na seb, tud okrog zdravnikov sem hodila, okrog psihiatrov, psihologov, ma vse živo  VENDAR LE SAM SI LAHKO POMAGAŠ  VSE JE V GLAVI zapomni si to. Tko, da se da res sam glavo moraš prepričat, pa bo kdo rekel ni res, ja dejansko je tko, jaz sem že 3 leta braze zdravil in sem čist ok, napisala sem pa tole v spobdudo ostalim.

SE DA IN BOSTE ZMOGLI

Eva

[hondael]

Hvala vam! Sem vesela, ne presrečna da vem da mi lahko uspe! Sem dobila nov zagon!!!! Stokrat hvala res!

[DANIAMMA]

Seveda ti bo uspelo, le pogumno in z dvignjeno glavo dalje. Kadar si pa dopoldan sama doma pa razmišljaj kaj bolj prijetnega, probaj se s čim zamotiti,pojdi na spehod,razvajaj se (imam le dva otročka,pri treh pa verjetno še bolj paše malo relaxa)

  mi smo ob tebi....in z veseljem bomo prebrali tvojo zgodbo o ozdravitvi 

[Arwen]

  Vse najboljše, Hondael 

[hondael]

Hvala, danes je bilo že precej bolje!
Res je samo v moji glavi. Ker danes je bil mož doma in sva imela 100 in 1 opravilo in ni bilo časa razmišljat o tem ali se mi bo zmešalo ali ne in počutila sem se ok. Ne še čisto ok - me je preletela misel - itak, ampak bolje kot včeraj