Mene pa zanima, če kdo pozna odgovor, zakaj smo nekateri ljudje anksiozni, nekateri pa niso nikoli? Pa seveda, ne da jim ne bi privoščila, samo ni mi jasno zakaj se enim to dogaja, drugim, ki imajo recimo stokrat hujše težave in probleme, pa ne? Konkretno: imam dve dobri prijateljici, no, eno dobro prijateljico in eno dobro kolegico, obe sta v "dreku do vratu", ko ne vesta kaj bosta danes otrokom dali za jest, kup finančnih problemov, ena je celo ostala brez službe in je samohranilka. Jočeta cele dneve, ponoči ne spita od skrbi...ko pa jima jaz pravim o mojih paničnih napadih, tesnobi, čudnih občutkih, me gledata kot "tele v nova vrata". Takrat potem utihnem. Jaz niti pol takih problemov nimam, imam take vsakodnevne, nič kaj takega, pa ne morem živet zadnjih deset let ali več normalno, ker me vedno čaka nekje panika za vogalom.
Enostavno sem sita tega. Vedno neko boljše obdobje, padec, antidepresivi in kaj? Tudi če ne vem koliko delaš na sebi in spremeniš življenje, ta anksioznost ne zgine. Samo navadiš se jo nekako, čeprav je huda, ko te zadane.
Ma jaz imam tega res dovolj... A pozna kdo odgovor? Je kaj narobe z našimi možgani?
Jaz sem OBUPANA! Včeraj recimo sem se imela prav fajn in zvečer, pred TV, ko sem bila pri fantu, sem začela razmišljat, kaj pa če me zdaj anksioznost in panika primeta? In veste kaj? ITAK STA ME! Sama sem jo priklicala in danes sem v slabem stanju....BLJAK, BLJAK IN ŠE ENKRAT BLJAK!
Ma v čem je point?
