HVALA VAM FORUMAŠI!

[DANIAMMA]

Doooolgo časa vas že prebiram toda pridružila se vam še nisem povsem. Imela sem kar težko obdobje z napadi panike in tudi ne ravno panike. V določenem obdobju vas niti nisem mogla prebirati, ker očitno še nisem bila dovolj zrela, da bi znala ločevati med svojimi dejavniki, ki sprožijo panični napad in dejavniki forumašev. Primer; sem prebrala, da se nekdo boji voziti z avtom, da med vožno doživi napad....in glej ga zlomka....jaz tudi(pred tem nikoli) in sem še to lahko dodala med dejavnike ki sprožijo panični napad in se le še bolj omejila. Skratka, sedaj sem "skulirana" do te mere, da lahko mirne volje prebiram karkoli pa celo tega ne doživim...no in tako sem tukaj,danes,sedaj!
Po treh letih borbe lahko danes rečem HVALA VAM,da mi neposredno tako stojite ob strani in resnično s pozitivo in raznimi tehnikami sprostitve, dihanja,....pomagate. Moja panika se krči toda ko pa me zagrabi kanček tesnobe...hitro skočim na forum in me dobesedno pomiri! Res je to le v naši glavi in pozitivna misel še kako dobro dene. Bi mi pomagali in skupaj ustvarimo temo, kako s pozitivnostjo pregnati napad, vaše tehnike in podobno?

[DANIAMMA]

......Meni pomaga forum in prebiranje, da je pač vse v naših glavah ter, da panika dobiva na moči, ko se zanjo zmenimo in ko je naša sovražnica. Večkrat tekom dneva si naglas(ko sem sama) rečem, Kaj je panika,kakšen napad bova pa danes dali skozi,hvaležna sem ti, da me želiš naučiti premagovati strahove in ne jemljem te kot sovražnico temveč kot učiteljico! Kaj se bo moja smešna glava danes zmislila? In ko se začnejo nekako prvi simptomi napada se dobesedno zasmejim in si rečem....a samo to zmoreš? Če me recimo začne špikati pri srcu si rečem...no daj....špikni pošteno tole niti ne čutim dobro....no meni pomaga,resnično! Mogoče bo še komu od vas, saj veste...več glav več ve in navsezadnje bijemo bitko z isto učiteljico

[Toja]

Daniamma....BRAVO...SUPER SI...en lep pozdrav tebi...

[DANIAMMA]

Daniamma....BRAVO...SUPER SI...en lep pozdrav tebi...

O ne ne ne....forumaši ste super Brez vas bi danes še bolj na tenko piskala  

[Slavka]

Daniamma  tole si se pa dobro spomnila...jaz se bi kar pridružila tvojemu mišljenju...tudi mene je iz najhujšega obdobja potegnil tale forum, ko sem videla, da nisem sama s takimi občutki, kot sem jih doživljala...dejansko sem mislila, da se to dogaja SAMO meni.

Drugače pa jaz ravno tako probam brcnit tesnobo nazaj, od koder je prilezla.....ravno tako si rečem, da naj me "stisne" do konca, če že misli  pa dopovedujem si, da nisem v 3 letih še nikoli "zlezla skupaj" kljub občutkom, ki so mi to nakazovali...pomaga mi tudi, da se osredotočim na čisto druge zadeve...preusmerim svoje misli.

[sjm]

Bravo Daniamma,

tudi jaz tale forum prebiram že dlje in mi je super pomagal. Zadnjič pa (oz. sem še malo) sem celo napisala nekaj stvari, ko mi je bilo najhuje, vendar sem opazila, da za mojo paniko to ni ok. Bolje je če samo prebiram, drugače si pa moram zapolniti glavo s čim drugim. Stanovanje še nikoli ni bilo tako pospravljeno  , pes kar ne more skriti navdušenja nad mano, saj gre tudi po 2x na dan športat z mano, ... in tudi jaz ob napadu poizkušam ne zbežati, vendar ga občutiti in pustiti naprej. Počasi uspeva, vendar počasi se daleč pride 

[DANIAMMA]

Daniamma  tole si se pa dobro spomnila...jaz se bi kar pridružila tvojemu mišljenju...tudi mene je iz najhujšega obdobja potegnil tale forum, ko sem videla, da nisem sama s takimi občutki, kot sem jih doživljala...dejansko sem mislila, da se to dogaja SAMO meni.

Drugače pa jaz ravno tako probam brcnit tesnobo nazaj, od koder je prilezla.....ravno tako si rečem, da naj me "stisne" do konca, če že misli  pa dopovedujem si, da nisem v 3 letih še nikoli "zlezla skupaj" kljub občutkom, ki so mi to nakazovali...pomaga mi tudi, da se osredotočim na čisto druge zadeve...preusmerim svoje misli.

Jaz bi rekla takole...v najhujšem obdobju panike(napadov) nisem smela nikakor prebirati težav drugih, ker kot sem že zgoraj omenila, sem potem imela vse...ma ni da ni...sedaj, ko se že malce lahko sama nakuliram pa lahko tako da....tukaj sem če me kdo potrebuje 
Se pa strinjam in meni tudi ta metoda pomaga...samo hudiman pa je, ko že vse pospraviš in niti nimaš več energije da bi se zamotil z delom...takrat lahko pride...naš bavbav in ravno tedaj moramo biti najbolj pripravljeni nanj.....ne smemo ga pahniti ob stran(ker se tako krepi) ampak mu pomagati da doseže svojo moč in jo nato obrniti sebi v prid....definitivno res na ta način zgublja na moči

[DANIAMMA]

Bravo Daniamma,

tudi jaz tale forum prebiram že dlje in mi je super pomagal. Zadnjič pa (oz. sem še malo) sem celo napisala nekaj stvari, ko mi je bilo najhuje, vendar sem opazila, da za mojo paniko to ni ok. Bolje je če samo prebiram, drugače si pa moram zapolniti glavo s čim drugim. Stanovanje še nikoli ni bilo tako pospravljeno  , pes kar ne more skriti navdušenja nad mano, saj gre tudi po 2x na dan športat z mano, ... in tudi jaz ob napadu poizkušam ne zbežati, vendar ga občutiti in pustiti naprej. Počasi uspeva, vendar počasi se daleč pride 

kopiram svoj post....prsti hitrejši kot pamet....tale spodnji del je bil namenjen v repliko tebi )
Se pa strinjam in meni tudi ta metoda pomaga...samo hudiman pa je, ko že vse pospraviš in niti nimaš več energije da bi se zamotil z delom...takrat lahko pride...naš bavbav in ravno tedaj moramo biti najbolj pripravljeni nanj.....ne smemo ga pahniti ob stran(ker se tako krepi) ampak mu pomagati da doseže svojo moč in jo nato obrniti sebi v prid....definitivno res na ta način zgublja na moči

[Gegec]

Tudi jaz se pridružujem zahvali vsem na forumu. Tudi jaz ko mi je težko sedem za računalnik in veliko prebiram in tudi kdaj kaj napišem  .

SUPER STE 

[DANIAMMA]

Resnično mi velikokrat pomaga ravno ta forum, sploh kadar pribiram pozitivne zgodbe oz. vaša doživetja s srečnim koncem. Lepo je vedeti, da se da dojeti (čeprav je izjemno težko), da je strah odznotraj votel od zunaj ga pa sploh nič ni. Meni resnično najbolj pomaga da si rečem (pred napadom oz. ko začutim, da bom "zbezlala" )...AJDE....DAJ ME...A JE TO RES VSE KAR ZMOREŠ? In res strahec izgublja na moči...je pa težko in vedno ne pali 

[DANIAMMA]

S čim si pa vi pomagate ko začutite, da se napad bliža? Pospravljanje,dihanje,odvračanje misli,....
Več tehnik prav pride.

Mene recimo panika dostikrat zagrabi ko sem pri tašči na obisku (pa nikakor ni moja tašča "zmaj" ampak je res zeloooo fletna tašča). Ko vsi skupaj sedimo za mizo in nisem v nekem gibanju ampak "moram" biti nekako pri miru. Takrat me oblije kot nekakšna slabost(začetek paničnega napada) in največkrat grem takrat na wc (da se malce zamotim in si tam dopovem da sem ok in da mi res nič ne fali)(ampak je to za par minut ok potem pa jovo na novo). Nikakor ne morem ostati za mizo...predno jo pa pobrišem od mize pa stokrat dam očala dol in gor (in verjetno izpadem že prav debilna )...nekako se ne znam sprostiti za mizo(pa sem pred taščo drugače sproščena), NE ZNAM ŠE preusmeriti misli in si pomagati kar tam.,takrat. Kakšen nasvet ? 

[Toja]

 

Daniamma, popolnoma tako se je meni dogajalo, res je tako kot pišeš, pa ne samo
pri sorodnikih, tudi drugje...madonca, vse sem si ogledovala, kot da sem prišla
"past firberc", samo, da sem se zamotila.
Zdaj je malo boljše, stvari rešujem tako, da se kot prvo vsedem za mizo na konec, tako, da nisem omejena, čim več se poskušam vključiti v pogovor, tako, da mi misli ne begajo vase...ko pa mi začne postajati malo neprijetno, ponavadi prosim za kozarec vode-pomaga, se pa tudi vstanem in se malo razmigam...morda pogledam skozi okno, v glavnem se ne obremenjujem z
prisotnimi...ko pa se mi zdi, da je obiska že dovolj, se opravičim in grem.

Z obiskom sem naredila eno izpostavljanje, kar je pozitivno zame, pa tudi po
večkratnih obiskih postane potem vse lažje.
Nikdar se ne prisiljuj ostati dalj časa kot toliko kot ti odgovarja, sploh pa ne dovoli, da te prisotni prepričujejo v nasprotno.
Če greš sama imaš vse možnosti, če pa si vezana na koga, ki gresta skupaj, pa se predhodno dogovorita.

Pomaga tudi sproščanje z dihanjem, ki je skoraj nevidno...globok vdih skozi nos...
zadržiš...izdih skozi usta, tako boš občutila sprostitev telesa.
To ponoviš 3-5x...pomaga!

Panika popušča in počutje se izboljša...

[Slavka]

Mene recimo panika dostikrat zagrabi ko sem pri tašči na obisku (pa nikakor ni moja tašča "zmaj" ampak je res zeloooo fletna tašča). Ko vsi skupaj sedimo za mizo in nisem v nekem gibanju ampak "moram" biti nekako pri miru. Takrat me oblije kot nekakšna slabost(začetek paničnega napada) in največkrat grem takrat na wc (da se malce zamotim in si tam dopovem da sem ok in da mi res nič ne fali)(ampak je to za par minut ok potem pa jovo na novo). Nikakor ne morem ostati za mizo...predno jo pa pobrišem od mize pa stokrat dam očala dol in gor (in verjetno izpadem že prav debilna )...nekako se ne znam sprostiti za mizo(pa sem pred taščo drugače sproščena), NE ZNAM ŠE preusmeriti misli in si pomagati kar tam.,takrat. Kakšen nasvet ? 

OMG...sem mislila, da se pa samo meni to dogaja  Točno tako se namreč jaz obnašam (razen očal, ker jih ne nosim  ) če drugače ne gre, pa prestavljam eno nogo preko druge....nekaj, da pozabim na svoje počutje...A ni beda to?

[DANIAMMA]

S

 

Daniamma, popolnoma tako se je meni dogajalo, res je tako kot pišeš, pa ne samo
pri sorodnikih, tudi drugje...madonca, vse sem si ogledovala, kot da sem prišla
"past firberc", samo, da sem se zamotila.
Zdaj je malo boljše, stvari rešujem tako, da se kot prvo vsedem za mizo na konec, tako, da nisem omejena, čim več se poskušam vključiti v pogovor, tako, da mi misli ne begajo vase...ko pa mi začne postajati malo neprijetno, ponavadi prosim za kozarec vode-pomaga, se pa tudi vstanem in se malo razmigam...morda pogledam skozi okno, v glavnem se ne obremenjujem z
prisotnimi...ko pa se mi zdi, da je obiska že dovolj, se opravičim in grem.

Z obiskom sem naredila eno izpostavljanje, kar je pozitivno zame, pa tudi po
večkratnih obiskih postane potem vse lažje.
Nikdar se ne prisiljuj ostati dalj časa kot toliko kot ti odgovarja, sploh pa ne dovoli, da te prisotni prepričujejo v nasprotno.
Če greš sama imaš vse možnosti, če pa si vezana na koga, ki gresta skupaj, pa se predhodno dogovorita.

Pomaga tudi sproščanje z dihanjem, ki je skoraj nevidno...globok vdih skozi nos...
zadržiš...izdih skozi usta, tako boš občutila sprostitev telesa.
To ponoviš 3-5x...pomaga!

Panika popušča in počutje se izboljša...

Hvala za izkušnjo. K tašči gremo ponavadi vsi kompletno (se pravi cela družina...mož in dva otroka-dvojčka stara 2,5let) tako da...ja sedaj se že dogovarjam...ali pa sproti, itak mož ve za moje napade tako da moram rečti,da me popolnoma podpira in se hitro prilagodi ko nakažem da je rdeča luč. Ampak mene to nervira,hočem ostati dlje ne pa da zbežim ko postane prehudo. Vem, da me razumeš o čem govorim glede na to da doživljaš podobno moro. Ne najdem načina da se "obdržim" za mizo ker si nikakor ne morem dopovedati, da sem dejansko čist kul. Drugače pa tudi jaz izvajam razno tresenje z nogami in se ob tem počutim že prav trapasto....sploh ker me kadar me res močno grabi na koncu moje nožne telovadbe že pošteno bolijo noge(in itak takrat se mi skrajno trapasto zdi kaj počnem)....še dobro da sta maladva tok majhna da je treba večkrat šibat za njima in se na ta načim odlično zamotim. Ja je pa res tole ornk borba z možgančki....me pa veseli daa se tukaj lahko pomenim s sotrpini in si izmenjamo kakšno izkušnjo

[DANIAMMA]

Mene recimo panika dostikrat zagrabi ko sem pri tašči na obisku (pa nikakor ni moja tašča "zmaj" ampak je res zeloooo fletna tašča). Ko vsi skupaj sedimo za mizo in nisem v nekem gibanju ampak "moram" biti nekako pri miru. Takrat me oblije kot nekakšna slabost(začetek paničnega napada) in največkrat grem takrat na wc (da se malce zamotim in si tam dopovem da sem ok in da mi res nič ne fali)(ampak je to za par minut ok potem pa jovo na novo). Nikakor ne morem ostati za mizo...predno jo pa pobrišem od mize pa stokrat dam očala dol in gor (in verjetno izpadem že prav debilna )...nekako se ne znam sprostiti za mizo(pa sem pred taščo drugače sproščena), NE ZNAM ŠE preusmeriti misli in si pomagati kar tam.,takrat. Kakšen nasvet ? 

OMG...sem mislila, da se pa samo meni to dogaja  Točno tako se namreč jaz obnašam (razen očal, ker jih ne nosim  ) če drugače ne gre, pa prestavljam eno nogo preko druge....nekaj, da pozabim na svoje počutje...A ni beda to?

Na koncu dneva ko se spravim v posteljo se mi moje obnašanje zdi tako zelo trapasto, da se včasih nasmehnem sama sebi....kako nas možgančki sukajo okrog....jao

[Toja]

 

V tebi vidim, kar veliko pozitivizma in vem, da se boš sigurno tem tvojim
občutkom v bodočnosti še 
Povem ti pa tole...nikar se ne sili v nekaj...vem, da so želje velike in prav da so,
vendar si daj čas, da boš z veseljem lahko nekje, takrat bo tudi bolj prijetno.
Super, da imaš dva "pomagača", ki te bosta sigurno potegnila iz kakšne
zagate...hm, včasih nam otročki nevede veliko pomagajo...

Poglej pred osmimi leti, sem bila jaz v hudi krizi, pa sem "morala" imeti v varstvu
6 mesecev starega vnuka...joj kaj bi dala, da bi se nekam skrila, pa ni bilo rešitve...rešil me je on, ki me je pogledal s svojimi
črnimi očkami in takrat sem pomisla, joj ne sme se mi ničesar zgodit,
kdo bo potolažil otročka, če bo jokal ...vse to je bila preusmeritev misli, jaz pa
na dobri poti za naprej...

Drži se...uspelo ti bo!

[KDŽJI123]

Mene recimo panika dostikrat zagrabi ko sem pri tašči na obisku (pa nikakor ni moja tašča "zmaj" ampak je res zeloooo fletna tašča). Ko vsi skupaj sedimo za mizo in nisem v nekem gibanju ampak "moram" biti nekako pri miru. Takrat me oblije kot nekakšna slabost(začetek paničnega napada) in največkrat grem takrat na wc (da se malce zamotim in si tam dopovem da sem ok in da mi res nič ne fali)(ampak je to za par minut ok potem pa jovo na novo). Nikakor ne morem ostati za mizo...predno jo pa pobrišem od mize pa stokrat dam očala dol in gor (in verjetno izpadem že prav debilna )...nekako se ne znam sprostiti za mizo(pa sem pred taščo drugače sproščena), NE ZNAM ŠE preusmeriti misli in si pomagati kar tam.,takrat.

Lepo pozdravljena Daniamma  . To je tako, kot bi pisala jaz. Hmmm...torej nas je kar nekaj. 
In seveda vse kar si napisala je takoooo resnično in doživeto, tako da se popolnoma strinjam. Forum je pa itak zakon.  In seveda ljudje na njem. Ne vem, kako bi bilo, če vas ne bi po naključju našla.
Vse dobro ti želim 

[DANIAMMA]

V tebi vidim, kar veliko pozitivizma in vem, da se boš sigurno tem tvojim
občutkom v bodočnosti še 
Povem ti pa tole...nikar se ne sili v nekaj...vem, da so želje velike in prav da so,
vendar si daj čas, da boš z veseljem lahko nekje, takrat bo tudi bolj prijetno.
Super, da imaš dva "pomagača", ki te bosta sigurno potegnila iz kakšne
zagate...hm, včasih nam otročki nevede veliko pomagajo...

Poglej pred osmimi leti, sem bila jaz v hudi krizi, pa sem "morala" imeti v varstvu
6 mesecev starega vnuka...joj kaj bi dala, da bi se nekam skrila, pa ni bilo rešitve...rešil me je on, ki me je pogledal s svojimi
črnimi očkami in takrat sem pomisla, joj ne sme se mi ničesar zgodit,
kdo bo potolažil otročka, če bo jokal ...vse to je bila preusmeritev misli, jaz pa
na dobri poti za naprej...

Drži se...uspelo ti bo!

Ja res je...otroci so pravi angelčki in pravi balzam za dušo in meni osebno sta nevede že mnogokrat pomagala. Veš Toja, ponavadi vsak pravi da se moraš siliti ostati na kraju kjer ti pač ni lagodno...zanimivo mi je tvoje mišljenje...počasi,korak za korakom...všeč mi je 

[DANIAMMA]

Mene recimo panika dostikrat zagrabi ko sem pri tašči na obisku (pa nikakor ni moja tašča "zmaj" ampak je res zeloooo fletna tašča). Ko vsi skupaj sedimo za mizo in nisem v nekem gibanju ampak "moram" biti nekako pri miru. Takrat me oblije kot nekakšna slabost(začetek paničnega napada) in največkrat grem takrat na wc (da se malce zamotim in si tam dopovem da sem ok in da mi res nič ne fali)(ampak je to za par minut ok potem pa jovo na novo). Nikakor ne morem ostati za mizo...predno jo pa pobrišem od mize pa stokrat dam očala dol in gor (in verjetno izpadem že prav debilna )...nekako se ne znam sprostiti za mizo(pa sem pred taščo drugače sproščena), NE ZNAM ŠE preusmeriti misli in si pomagati kar tam.,takrat.

Lepo pozdravljena Daniamma  . To je tako, kot bi pisala jaz. Hmmm...torej nas je kar nekaj. 
In seveda vse kar si napisala je takoooo resnično in doživeto, tako da se popolnoma strinjam. Forum je pa itak zakon.  In seveda ljudje na njem. Ne vem, kako bi bilo, če vas ne bi po naključju našla.
Vse dobro ti želim 

Res smo si podobni ja in res je mnogo lažje, če svoje pripetljaje delimo in mogoče tudi sami komu kanček pomagamo, do omili strah...

[Toja]

Daniamma....