kaj če

[kwiksi]

kaj če se mi res ne da več se truditi izboljšat svoje življenje, ker ne vidim nobeden način, kateri bi res pomagal. kaj če se mi sploh ne da več živet. kaj če zgubljam to kaj mi je najbolj pomembno. kaj če se več ne znam motivirat. kaj če mi niti ni več do tega. kaj naj. življenje zgleda kot ena černa luknja, nikamor na boljše ne pelje. čustva obvladujejo vsak moj korak, pretelkost je nalepljena v mislih. ne da se rečt dosti, ne gre ukazat stop. ne živim, preživljam. in za kaj. da je mogoče kakšen trenutek boljše in pol nazaj slabo?

[Aslan]

KAJ ČE ... pride za depresijo obdobje, ko je res užitek živeti ..
KAJ ČE ... so trenutne težave le ovira, ki te sili v osebno rast, predelavo preteklosti ..
KAJ ČE ... res depresija povzroča te negativne misli ... in izginejo ko bolezen odide ...
KAJ ČE ... je prišel čas za nove korake, za nov način razmišljanja ... za upati si biti to kar si ...

 

[kwiksi]

kaj če na to obdobje čakam že 2 leti? ni še dovolj?

[Aslan]

To je bil morda čas prepoznavanja neustrezne situacije, morda vstrajanja in upanja na boljše ...
Potreboval si ga ... da prideš do svojih spoznanj ...

Potem pa pride prelomnica, čas za nov korak, po eni plati tvegan, ker je v drugačno, zate novo smer ...
nov način odnosa do preteklosti, morda do sebe, morda do soljudi ...

Pravijo, da prihodnosti ni težko napovedati:
Če se bomo vedli in razmišljali tako kot smo v preteklosti,
bo tudi naša prihodnost zelo podobna kot je bila preteklost.
 

Če želimo spremembe se moramo odpreti novemu, svežemu, drugačnemu ...
Izstopiti iz znanih (varnih) načinov in graditi, spoznavati tudi drugačne načine čustvovanja, mišljenja in vedenja ... na tej poti je obiskovanje psihoterapije lahko v veliko pomoč.

[kwiksi]

sem žebila pri psihologinji, katera mi ni nič pomagala. moj problem ni jemala resno, rekla je, da saj bo, to se mladim dogaja in se nasmejala. za psihoteravpeta, ki ga treba plačat pa nimam denarja. splošni zdravnik mi pa dal paroxat a si ga ne upam niti jemat, ko sem prebrala dalahko v nekaj tednih poslabša stanje in poveča misli na samomor... pol me pa ne bi nič ustavilo.

[Aslan]

Res je, v začetku jemanja se lahko pojavijo stranski učinki,
pri Paroxatu je navedeno, da lahko povzroči samomorilne misli ...
Pri zelo postopnem uvajanju (npr. 1/4 na teden in nato po četrt višaš na teden)
se stranskim učinkom skoraj izogneš.

Sama sem jemala Paroxat in takih misli ni bilo.

Žal mi je, da imaš tako slabo izkušnjo s psihologom.
Grozno je, da prav ljudje, ki so se izobraževali za pomoč soljudem, niso pripravljeni prisluhniti,
pomagati, svetovati, morda samo biti ob tebi, ko ti je težko.
Zelo zaboli, ko te nekdo ne jemlje resno ... vem ...

Psihoterapija je nekaj povsem drugega.
Mislim, da če pobrskaš po netu boš našla tudi ne previsoke cene ...

Vsekakor pa si sedaj tu z nami, lahko pišeš o sebi, lahko se skozi pisanje vsaj
malo razbremeniš napetosti, ki je v tebi.
Na našem forumu boš zagotovo našla tudi razumevanje,
podporo v težkih trenutkih in upanje, da se iz teh težav da skobacati! 

Predlagam ti obisk ene naših skupin za samopomoč, ki se redno srečujejo
in so že kar po celi Sloveniji.

Kwiksi za dežjem posije sonček, tudi tebi bo ... 
ti bomo pomagali razpihat temne oblake, ki ga sedaj zakrivajo.

[trzinka]

Kwiksi , se podpišem pod Aslan

[noname1]

Kwiksi sprašuje, če imamo vsi razlog za optimizem, da bo nekoč bolje. Zraven tega pa hoče povedati še, da lahko človek marsikaj proba, da bo bolje. Pa je čisto možno, da se stanje ne spremeni? 

[Arwen]

Vse je možno, Noname... a z voljo, vztrajnostjo, upanjem, ... je možno gore premikat 

. splošni zdravnik mi pa dal paroxat a si ga ne upam niti jemat, ko sem prebrala dalahko v nekaj tednih poslabša stanje in poveča misli na samomor... pol me pa ne bi nič ustavilo.

hvala enako, sem imela pomisleke tudi sama, ko sem to prebrala... pa sem tvegala vseeno - in ja, prve dni je bilo bolj tko tko, potem pa so se misli počasi uredile. Je pa res, da mi je ogromno osebni zdravnik pomagal, da o forumu ne zgubljam besed      , pa skupina za samopomoč je  the best .... itd

[kwiksi]

jaz sem zadnje čase razmišljala da obiškem skupino, samo ne vem, kaj rabi tam govorit pred vsemi ali kako to sploh poteka?
najslabše je, da ugotavljam počasi kje je problem. stara zveza in t da jaz ne znam cenit sama sebe. vse imam v glavi, kako je pomembno imeti sebe na prvem mestu in se imeti rad. ampak zdaj ko res se poglobim, vidim, dajaz se v bistvu ne maram.. in od tega se verjetno odvija vse drugo. in tudi misli, da ni vredno živeti, ker so se razbile moje sanje. niti sama sebi ne znam dati podporo. ne znam priti do tega, da bi se imela rada. in da bi našla smisel, kateri bi bil bolj močan kot to, da je vse brezveze.
in še ta zveza, katera je bila stara, pol pa spet nova in tako naprej in ta človek, katerega ima ševedno rada. začaran krog. ampak se bojim, stanje, da moram res močno mislit na mojo familijo, da ne bi kaj naredila....me prestraši vedno.

[Aslan]

jaz sem zadnje čase razmišljala da obiškem skupino, samo ne vem, kaj rabi tam govorit pred vsemi ali kako to sploh poteka?

Skupine so prijetno, varno okolje.
Lahko samo poslušaš, lahk kaj poveš o sebi ...
Ljudje s podobnimi težavami so izjemna podpora, opora ...
Vodje skupne vse toplo sprejmejo in jim pomagajo se vključit v skupino.

vse imam v glavi, kako je pomembno imeti sebe na prvem mestu in se imeti rad. ampak zdaj ko res se poglobim, vidim, dajaz se v bistvu ne maram.. in od tega se verjetno odvija vse drugo.

Pravzaprav je to veliko spoznanje. VEŠ kje tičijo vzroki in sedaj lahko delaš na tem, d abodo raziskani, predelani, pozdravljeni. Prihaja čas, ko se boš naučila bit ljubeča do same sebe ...

in tudi misli, da ni vredno živeti, ker so se razbile moje sanje.

Moj hči mi je o razbitih sanjah povedala tole: sanje ostajajo, le igralci se včasih zamenjajo ...
In resnično je tako ... sanje soneka široka vizija naših želja ... življenje pa pogosto ubira drugačno pot,
in skozi te ovinke se pravzaprav bogati, skozi težave spoznamo svojo moč in se razvijamo.

ne znam priti do tega, da bi se imela rada. in da bi našla smisel, kateri bi bil bolj močan kot to, da je vse brezveze.

Tule ti lahko rečem le to, da bi bila psihoterapija več kot primerna za tako raziskovaje same sebe.

in še ta zveza, katera je bila stara, pol pa spet nova in tako naprej in ta človek, katerega ima ševedno rada. začaran krog.

Vprašaj se zakaj ga imaš rada? Zaradi njegovih dejanj, podpore in ljubečega odnosa ali zato ker si imela občutek, da k nekomu spadaš (torej nisi sama), ker se nam v vezi dvigne občutek lastne vrednosti (vsaj nekdo nas ima rad) ... raziskuj občutke ... kaj so bile želje in kaj realnost v vezi.

ampak se bojim, stanje, da moram res močno mislit na mojo familijo, da ne bi kaj naredila....me prestraši vedno.

Kadarkoli je tako hudo, da razmišljaš o koncu je resnično potrebo poiskat strokovno pomoč.
Imaš tudi sos številko:http://www.telefon-samarijan.si/

Poznam jih kar nekaj, ki jim je depresija skoraj vzela življenje,
bili so obupani nad vsem, predvsem nad seboj. Danes jim ni žal,
da so izbrali ŽIVLJENJE in poiskali pomoč.

Topel objem,
 

[Sofia-Del_Sati]

kaj če na to obdobje čakam že 2 leti? ni še dovolj?

Jst čakam že 20 let. Torej si na boljšem 

Vse dobro!

Sofie 

[green boy]

heh si še en tak primer k sm bil jaz
probaj izbrati življenje in pozabi na samomor in pa smrt...
ko se enkrat odločiš za življenje in opustiš smrt je takoj lažje in si priznaš da hočeš resnično hočeš ŽIVET!
probaj...
še vedno so izivi v življenju samo da ni več teh groznih samomorilskih misli oz. misli na smrt...

vse dobro
Domen

[kwiksi]

Sofia - 20 let se ni nič spremenilo na boljše??? resno??
ma saj, jaz bi živela, če bi bilo nekaj stvari lahko drugače. ampak ko vidim kako je to na tem svetu in kaj se mi dogaja... mi pridejo trenutki, ko me le misli na mojo familijo rešijo. ko pomislim, da so me  mama in oče vzgajali in se trudili da se imam lepo, ko ševedno upajo in mi želijo to najboljše...to mi da pomislit, da moram živet. vsaj za njih. ne bi si odpustili, če bi umrla, to vem. ampak ne vem, če bo ta razlog vedno dovolj, ko dobim misli da nima tle nič smisel.
včasih pomislim, morda moram pač odživet to življenje, da nič drugega ne preostane. saj enkrat bo konec. to kakšna bo njegova kakovost, to je že druga stvar..

[Aslan]

Kwiksi z domačimi imaš predvidevam dobre odnose.

Predlagam ti, da se z njimi pogovoriš o svoji stiski ...
zagotovo boš lažje šla čez vse tegobe z podporo bližnjih.

 

[kwiksi]

ma, ja, imam, samo ne pa spet da bi preveč govorili o čustvih. pa vem, kaj bi mi rekla, naj se odselim nazaj domov. tega pa ne bi zmogla. je lepo biti pri njih kakšen mesec na dopustu pa to, ne pa živet spet tam... to je težja odločitev, čeprav na zadnje sem tudi to razmišljala. da bi se vrnila domov.ampak to bo verjetno ta zadnja rešitev, res.

[Sofia-Del_Sati]

Sofia - 20 let se ni nič spremenilo na boljše??? resno??

hja, 20 let nisem reševala in sem tlačila globlje v podzavest, zdj je pa ta kovček razneslo. In zdj to rešujem, čeprav je dandanes slabše zarad AD, ampak upam na boljše dni.

Sj veš kviksi, treba je reševat, migat, pozitivno mislit in delat na seb...čeprav je včasih hudičevo težko. Ampak drugega nam ne preostane....umret pa tud jst še ne mislim, ker me lajf vedno znova neki preseneča in drma 

[Arwen]

. ko pomislim, da so me  mama in oče vzgajali in se trudili da se imam lepo, ko ševedno upajo in mi želijo to najboljše...to mi da pomislit, da moram živet. vsaj za njih. ne bi si odpustili, če bi umrla, to vem. ampak

ma, ja, imam, samo ne pa spet da bi preveč govorili o čustvih. pa vem, kaj bi mi rekla, naj se odselim nazaj domov. tega pa ne bi zmogla. je lepo biti pri njih kakšen mesec na dopustu pa to, ne pa živet spet tam...

zanimivo....

Kwiksi - živiš zase! in : lepo je, da si 

[kwiksi]

ja Arwen, jaz to bolj gledam tako, kot da bi imela jaz otroka. od malega ga učiš, prvo osnovne stvari in se veseliš, ko reče prvo besedo, ko naredi prvi korak in vzgajaš in upaš, da se bo imel v življenju najboljše. to pa želi (skoraj) vsak starš.in si predstavljam kako hudo bi mi bilo, če bi videla, da moj otrok ne vidi smisel v svojem življenju...to mora tudi strašno bolet. in videt smrt svojega otroka pa mora biti nekaj najslabšega.
o čustvih se pa res ne govori pri nas preveč ampak vseeno vem da me imajo radi. živet pa nazaj doma, kjer ni ne vem kakšnih možnosti, priatelji tudi niso več tam in izgubit samostojnost, to bi vzela kot to zadnjo možnost. ampak v primeru da bi res bilo hudo, bi šla tja. saj kam drugam...

[Aslan]

ja Arwen, jaz to bolj gledam tako, kot da bi imela jaz otroka. od malega ga učiš, prvo osnovne stvari in se veseliš, ko reče prvo besedo, ko naredi prvi korak in vzgajaš in upaš, da se bo imel v življenju najboljše. to pa želi (skoraj) vsak starš.in si predstavljam kako hudo bi mi bilo, če bi videla, da moj otrok ne vidi smisel v svojem življenju...to mora tudi strašno bolet. in videt smrt svojega otroka pa mora biti nekaj najslabšega.

Kwiksi poiskusi obrniti zorni kot.
Vse te občutke, ki čutiš, da jih starši gojijo do tebe ... to ljubezen ... navzemi se je in jo obrni vase ...
začuti SEBE, kot malo Kwiksi, ki potrebuje ljubezen, podporo ... bodi Ti starš mali Kwiksi, bodi njena zaščitnica, podporna oseba ... pokaž ji da je upanje, je pot in je smisel.

Vse čestitke za samostojnost, to je velik korak....

Vseeno pa ne rušimo mostov za seboj, če začutiš potrebo,
pa pojdi domov za nekaj dni, čez vikend, pojdi se malo pocrkljat v domačo hiško.
Poiskusi kako se bodo odzvali če spregovoriš o čustvih ... stiskah ...