ganesh
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 1
|
 |
« Odgovori #20 dne:: četrtek, 27. januar 2011 ura: 19:09 » |
|
Sam predlagam knjigo Manični poet, v kateri avtor brutalno iskreno opisuje svoje življenje z manično depresijo.
Pipika, tebi pa želim, da se ti vse dobro izide. Morda tvoj fant zgolj rabi čas in prostor, da se izvleče iz dr... v katerem se trenutno valja.
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
p|p|ka
gost
|
|
« Odgovori #21 dne:: petek, 28. januar 2011 ura: 15:15 » |
|
Sem še lahko bolj na tleh kot sem  .. ne vem več kaj naj naredim  |
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Suzy
|
|
« Odgovori #22 dne:: petek, 28. januar 2011 ura: 17:23 » |
|
Pipika  Kaj naj ti napišem Pipika,....rada bi te potolažila a vem,da se boš še naprej počutila žalostno, Trenutno rabi fant res najbrž čas,da sprejme in dojame svoje stanje,....ne ženi si preveč k srcu,raje tudi sama posveti malo časa sama sebi in delaj kar te majčkeno razveseli in preusmeri misli drugam. Pojdi s prijateljicami na koffetek,beri,gledaj tv,poslušaj glasbo,....skratka ne daj se....vse bo še dobro!!!! Pošiljam ti topel objem!!!  |
|
|
|
|
Prijavljen
|
No matter how dark the darkness, there’s always Light...
|
|
|
|
p|p|ka
gost
|
|
« Odgovori #23 dne:: petek, 28. januar 2011 ura: 18:10 » |
|
Suzy Verjemi, da se poskušam zamotit, pa mi ne uspe .. mogoče za kratek čas, potem sem pa spet na istem. Cel dan sem že v postelji, s telefonom ob sebi in čakam, če bo mogoče kak odziv od njega  .. Priznam, da mi dopisovanje z vami vsemi pomaga, mi vliva celo neko upanje, tolažbo .. ampak vseeno ga tako pogrešam, da se ne da opisat. Sploh se mi ne javlja .. ne vem kako je, kako se počuti .. ničesar .. Že doma nimam najboljših odnosov, in on mi je bil v veliko podporo pri tem, da sem mu lahko zaupala te stvari. Težko je ko se nimaš z nikomer za pogovorit. Tudi malo komu zaupam, tako da lahko rečem, da imam dve bližnji prijateljici, ki jima povem le določene stvari. Pa še ti dve imata malo kdaj čas. Tako realno gledano, sem sama  .. oz. se vsaj tako počutim. Hvala za objemček  |
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
Toja
Global Moderator
Heroj
Odsotni
Spol: 
Prispevki: 6.607
Dokler zaupaš vase, ni nobena pot pretežka.
|
|
« Odgovori #24 dne:: petek, 28. januar 2011 ura: 18:16 » |
|
Sem še lahko bolj na tleh kot sem .. ne vem več kaj naj naredim Pipika, ne bodi na tleh...pusti ga trenutno v svojem svetu, ne dregaj ga...tako kot ti je napisala Suzy...pojdi ven s kakšno prijateljico, da se malo pomiriš, ko se boš vrnila se boš počutila bolje, lažje boš sprejemala njegove reakcije, vedi, da to dela samo zato, ker se zelo boji, da bi prizadel. Drži se... |
|
|
|
|
Prijavljen
|
KAR TE NE UBIJE, TE OKREPI!
|
|
|
|
p|p|ka
gost
|
|
« Odgovori #25 dne:: torek, 01. februar 2011 ura: 17:08 » |
|
Oglašam se spet po "dolgem" času .. Stanje: nespremenjeno .. Odločil se je, da je to to. Obremenjujem ga, dušim, ne mora bit z mano .. skratka, zgleda, nisem nič dobrega nardila v tem času, ko sem mu želela pomagati .. ampak ga samo odrinila .. Totalno sem na tleh .. jem ne, spim dve tri urce, skozi me stiska pri srcu .. v bistvu sem kar izgubila voljo do vsega .. pa sem ponavadi jaz tista, ki ne obupa in je vstrajna .. zdaj pa je kar šlo vse skupaj .. Pogrešam ga ob sebi .. Sej ne vem zakaj še pišem, na ta forum .. mogoče sama potrebujem pomoč, da prebrodim to .. ne vem .. |
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
Ribica
|
|
« Odgovori #26 dne:: sreda, 02. februar 2011 ura: 13:00 » |
|
Res, ful je težko preboleti zvezo. Poznam te občutke, pa samoto in to, da ti nihče ne more napolniti časa, ki se odpira kot brezno brez dna. Meni je v tistih časih nekako pomagalo razmišljanje v stilu: drugo leto ob tem času bo to vse že daleč za mano....ali pa: mesec dni sem že zdržala, danes je 32. dan.... zmorem, to je dokaz da zmorem....
Z vsakim dnem, ki sem ga uspela preživeti, sem dvigala samo sebe, vsak tak dan mi je bil kot drobna stopnica navzgor. Bilo je videti kot neskončna pot, toda nekje se to konča, še sam ne veš kje in kdaj malo lažje zadihaš, malo bolje spiš ponoči. In ko pogledaš nazaj, nenadoma uzreš, da si že daleč, da je že prehojenega toliko, da VEŠ, da je konec te muke nekje pred teboj....
Saj, mogoče se ti zdi, da nakladam. Ampak vse mine nekoč in nekje v prihodnosti te spet čaka smeh in topel objem. Verjemi!
Ribica
|
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
p|p|ka
gost
|
|
« Odgovori #27 dne:: sobota, 07. maj 2011 ura: 22:26 » |
|
Res, ful je težko preboleti zvezo. Poznam te občutke, pa samoto in to, da ti nihče ne more napolniti časa, ki se odpira kot brezno brez dna. Meni je v tistih časih nekako pomagalo razmišljanje v stilu: drugo leto ob tem času bo to vse že daleč za mano....ali pa: mesec dni sem že zdržala, danes je 32. dan.... zmorem, to je dokaz da zmorem....
Z vsakim dnem, ki sem ga uspela preživeti, sem dvigala samo sebe, vsak tak dan mi je bil kot drobna stopnica navzgor. Bilo je videti kot neskončna pot, toda nekje se to konča, še sam ne veš kje in kdaj malo lažje zadihaš, malo bolje spiš ponoči. In ko pogledaš nazaj, nenadoma uzreš, da si že daleč, da je že prehojenega toliko, da VEŠ, da je konec te muke nekje pred teboj....
Saj, mogoče se ti zdi, da nakladam. Ampak vse mine nekoč in nekje v prihodnosti te spet čaka smeh in topel objem. Verjemi!
Ribica
Hvala Ribica, imela si prav!! Vsak dan se prepričujem da zmorem, in zmorem!  |
|
|
|
|
Prijavljen
|
|
|
|
|
|
|
