Anksioznost?

[weirdo]

Pozdravljeni vsi skupaj!

Sem novinka na tem forumu, v bistvu je to moj prvi post na forumih nasploh saj mi je zelo težko vzpostaviti stik z neznanci, tudi preko interneta. Ne vem več kako si naj pomagam pa sem se odločila da pišem vam ki mi boste verjetno najbolje znali razložiti kaj pomenijo moji problemi in kaj naj naredim glede tega.

Že od nekdaj imam določen strah pred ljudmi, ki pa se samo stopnjuje. Kot otroka me je bilo strah le nastopanja pred javnostjo, nisem marala biti v središču pozornosti. Trenutno sem najbolj srečna ko sem popolnoma sama ali s svojim partnerjem, ki pa je tudi najrajši doma. Strah me je družbe, tudi tistih brez katerih si včasih nisem predstavljala življenja. Ko hodim po pločniku in zagledam nekoga, ki mi prihaja nasproti, naredim vse da se mu izognem. Če slučajno grem v družbo sem skoraj ves čas tiho, počutim pa se nepomembno in dolgočasno. Ljudje me čudno gledajo in so jezni name, ker ves čas iščem izgovore samo da mi ni treba nikamor. Začela sem se bati tudi vožnje sploh pa ne dovolim da bi se kdorkoli peljal zraven, niti partner ne, saj me je preveč strah da bi kdo komentiral mojo vožnjo. Zelo težko se tudi skoncentriram in vedno vse pozabim. Že nekaj časa me tudi vsako noč tlačijo more v katerih najpogosteje sanjam da me partner vara ali da jaz varam njega. Na istem delovnem mestu delam že skoraj 10 mesecev pa se še kar ne morem privaditi na sodelavce. Z njimi spregovorim le ko je najbolj nujno oz. ko me kdo kaj vpraša, drugače pa se jim poiskušam izogniti. Govorim potiho in nerazločno saj me je strah da me bodo vsi slišali in se mi smejali.
Največji problem pa je faks.. Že tretje leto poskušam študirati pa sem še vedno v prvem letniku saj mi vse to povzroča preveč težav. Nikakor se ne morem vklopiti, ko sedim v predavalnici, sem ves čas na trnih. Če me kdo kaj vpraša le nekaj nerazločno zamomljam, čeprav vem kaj bi rada povedala (ampak ne morem). Kot da bi imela nekakšno blokado... da sploh ne omenjam zagovorov seminarskih nalog, ki so seveda pogoj za opravljanje izpita. Naj povem, da mi je najmanjši problem se naučiti za izpit, problem je izpolniti pogoje. Že kakšen mesec pred zagovorom me stiska, zadnji dan pa mi srce nabija, tresem se, jočem... in na koncu ne grem na faks in si govorim da tako ali tako ne bi mogla iti v takem stanju, se tolažim.... a na koncu s tem težavo še povečujem. Enkrat sem se hotela soočiti s težavo in sem stopila pred polno predavalnico, da bi kolegom predavala o neki snovi vendar se mi je totalno zalomilo in sem komaj kaj spravila skupaj. Ko sem videla njihove posmehljive nasmeške, me je to zelo bolelo.
Naj vam povem, da je tudi moj oče imel podobne probleme v mladosti (pa tudi sedaj je pogosto depresiven), moji sestri pa so postavili diagnozo - selektivni mutizem. Ali je morda to v družini?

Hvala

[Slavka]

Weirdo pozdravljena na forumu  Lepo,da si se opogumila in napisala kaj te tare. Zagotovo trpiš za anksioznostjo in doživljaš neke vrste socialno fobijo saj praviš, da se težko vključiš v družbo oz. navežeš stike in si najbolj srečna, ko si doma.

http://www.psihoanalitik.si/socialna.htm

tukaj si lahko kaj več prebereš o tem, morda ti bo v pomoč. Vsekakor pa sem mnenja, da se z ustrezno terapijo da socialno fobijo omiliti, vendar ne gre čez noč...je proces, ki zahteva svoj čas.

 

[senod]

Pozdravljenja!
Jaz sem tudi nov na tem forumu borim se tudi z socialno fobijo in še zraven z anksioznostjo sel do zdravnika,ki mi je dal nasvet naj posvetim več časa sebi naj grem med družbo v naravo in se stem spopadam in vidim da je dosti boljše...če poskušaš misli preusmerjat to pa ne dosezes hitro meni je neumno ko grem naprimer ven z prijateljom v lokal na drink ko priden v bar mi ker začne srce razbijat.. počutim se omotično strah me je kaj mi je pol pa si mislin ze naprej da bo to minilo da je to samo tako začasno in res mine...prav spopadam se z tem ne mislim črno upam na boljše a vseeno še čutim  vedno posledice meni osebno dosti pomaga tudi rekreacija vsakodneva  tek,pa seveda delo(delo krepi človeka tudi psihično).Je pa tako zdravila Ad-ji so začasna rešitev...oziroma prekrivajo bolezen ampak v določenih stiskah je tudi to treba jemat,jaz upam da priden ven iz težav  samo mam eno vprašanje če bi zraven vsega tega še je uporabljal antidepresive bi stvar hitreje izvenela?...hvala... za nasvete na tem forumo vse skupaj pozdravljam in vam želim čimprejšnje okrevanje.Življenje je nekaj najlepšega kar dobiš!!!
oprostite za napake če so v textu.BY

[Sofia-Del_Sati]

Življenje je nekaj najlepšega kar dobiš!!!

se ne strinjam... žal!

[Arwen]

Življenje je nekaj najlepšega kar dobiš!!!

se ne strinjam... žal!

umirajoči človek pa se s tem strinja...

[noname1]

Morda pa ne gre za socialno fobijo, ampak le za to, da si takšen človek da se ne znajdeš v veliki skupini ljudi. Praviš, da imaš partnerja. Evo. Se pravi, da zveza gre, saj s partnerjev teh težav, kot jih imaš s sodelavci in sošolci nimaš.

[urssska]

Seveda gre za socialno fobijo, jasno kot beli dan, saj bolj čisti opis že težko najdeš. Nestabilna možganska kemija je sicer lahko dedna, ampak sprožilci in katalizatorji so pa vedno velik stres, slabe pretekle izkušnje in življenjski stil. Poišči si pomoč, ker to ni nobeno življenje, verjemi, da se zadevo na dolgi rok da naučit obvladovat, omilit in celo popolnoma pozdravit. Ampak je proces, tko kt so ti že napisali. Prvi korak je, da kljub svojemu strahu in nelagodju stopiš do zdravnika in mu poveš za svoje težave, točno tako, kot si povedala tu. Verjamem, da te je groza, ampak verjemi, vztrajat v tem je veliko hujše.