napadi panike 2

[Putka]

Ja natanko tako. Jaz močnega srčnega utripa, vtroglavice in vseh ostalih telesnih simptomov že dolgoooooooooooooo nisem imela, ker se jih res ne bojim. Včasih si kar zaželim, da bi prišli, da vem, da imam res panično anksiozno motnjo.

[acid84]

Lp.
Že nekaj časa me ni bilo tukaj. Tako da bi bilo kul da opišem sedanje stanje. Ekstrasistole so še tu. Vendar so zelo redke (verjetno zaradi magnezija). Še zdaj odkrivam kaj je tisti "trigger" ki jih sproži. Še vedno so grozne ampak jih prenašam brez večje panike. Še zdaj nisem bil pri kardiologu - vrsta kaj čmo. Kakšnega večjega napada panike tudi že dolgo nisem imel. Je pa moteče da se pri športni aktivnosti ne morem čisto popolno sprostit. Vedno imam v podzavesti strah pred ekstrasistolami. To je zaenkrat to. 

[karneke]

Ker si temo začel zelo podobno kot se dogaja meni bi rad povedal še svojo zgodbo...

Imel sem sam strah in panične napade glede srca - misleč, da me bo kap zadela(kar sem tudi opisal na forumu)

No sedaj sem dal skoz vse preiskave in z mojim srcem je vse vredu, kar sem tudi sam dojel, le da imam te ekstrasistole, ki pa se jih tudi lahko rešim, saj manj kot razmišljaš o tem manj jih je in najpomembneje - niso nevarne!

Vse preglede sem končal včeraj zjutraj in tako sem bil dobre volje cel dan in brez strahu zaradi srca. Nato pa napoči večer, jaz začutim nek manjši pritisk v glavi in eto ga panika je spet nazaj, le da sedaj mislim na je nekaj narobe z mojo glavo-WTF!!!

Sedaj čutim pritisk v sencah ali pa zbadanje na vrhu glave, odzadaj, skratka kjerkoli pač na glavi in še vse ostalo zraven kot omotica itd...

Jaz tega res ne razumem - za srce se sploh več ne sekiram, niti ne pomislim ne da je z njim kaj narobe - v kompletu se mi je prestavlo na glavo (kot kakšen all inclusive)!!

Kaj naj naredim oz kako se naj prepričam da ni nič narobe z mano???

[Lisha]

Najbrž si niti ne moremo predstavljati, kolikšen vpliv ima na naše fizično počutje lahko psiha.

Karneke, ne bom ti natresala nesmisle v stilu: "Lahko je, samo pozabi na težavo, pa bo vse v redu. Odmisli slabo počutje, odmisli razbijanje srca, bolečine v glavi in se osredotoči na kaj drugega." Ah ja, we all heard that before. Pa ne pomaga - vsaj meni še ni.

V trenutkih, ko te popade strah, da je s tabo nekaj narobe, da si hudo bolan,... pomisli na to, da vse skupaj ni fizičnega izvora. Poskušaj se zavestno prepričati, da je za tvoje telesno počutje kriva psiha. Četudi so včasih telesni simptomi tako hudi, da bi jih človek težko pripisal zgolj nečemu tako neotipljivemu, kot je naš psihični "del" - če te simptome že poznaš, si jih že doživel in preživel, se nimaš v resnici ničesar bati. (Da me ne bo kdo razumel narobe - ob zdravstvenih težavah, ki so nekaj novega, neobičajnega, neznanega za vas, vsekakor raje obiščite zdravnika.) Minilo bo, četudi res ni prijetno. In bolj nalahko kot boš jemal svoje fizične simptome, bolj ko se boš prepričeval, da niso posledica hude bolezni, lažje jih boš prenašal in sčasoma bodo postale že komaj zaznavne ali pa bodo celo povsem izzvenele.

[alexx]

Si predstavljam. Vsi radi rečemo: *Vse je v glavi*. Saj je. Ni pa lahko, tudi če veš.
Karneke...moral boš prebrati kar nekaj prispevkov tu gor in posnetkov. Aleš Kavalar, naša Koky šefica Maja...masi...ostali. Vse je tu v arhivu. Tale forum je dolg projekt....daaaaaaaaleč nazaj. Preberi si.
Če kaj direktno najdem bom pripela link. Sem preveč prehlajena in razkantana, da bi izkala načrtno. Prehlajena, komaj na nogah po treh mesecih bergel.


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_frontpage&Itemid=1&limit=7&limitstart=252

Oprosti...saj se bom potrudila...tisti intervjuji v živo.

Čez kako uro pa: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1701.msg40559.html#msg40559


Da pa se premagat in strah in vse...100% prepričana.

[karneke]

Jaz razumem, da je vse v glavi in tako tudi to sprejemam, ampak ne razumem pa, kako sem lahko kolikor toliko sprejel ta strah s srcem in se uspel dokaj prepričati, da ni z njim nič narobe sedaj pa mi je strah nemudoma preskočil iz srca na glavo. Kaj je to normalno?

Jaz ne vem, mislil sem, da bo zdaj šlo na boljše, pol pa takoj nekaj druga...   

[alexx]

ampak ne razumem pa, kako sem lahko kolikor toliko sprejel ta strah s srcem in se uspel dokaj prepričati, da ni z njim nič narobe sedaj pa mi je strah nemudoma preskočil iz srca na glavo. Kaj je to normalno?

Za strahce je to normalno. Spet 100% In s tvojo inteligenco ni nič narobe. Pa z leti tudi ne.
Boš pa rabil pomoč...malo kemije in veliko volje za začetek. Začni čim prej. Obisk psihitara. NE...nisi NOR in ne boš.

Bomo pa ob tebi in se pomagali začeti in boriti. Ni vrag, da s skupnimi močmi ne bomo rešili vse probleme.

[Guardian]

Strah spreminja svojo obliko, to je to. Zavedati se moramo, da je to samo strah in nic vec! Ko ga dozivis in se mu prepustis zgubi svojo moc. Konec koncev naslov tega sajta je "ne boj se"  Edina tehnika k uspeva zame in po mojem tud za drugih je soocenje. Dozivljanje, prepustitev, izrazanje... Tolikokrat bi lahko umrli pa nismo. In? Do kdaj bomo reagiral na vsako razbijanje, na vsako zmanjkanje sape, na vsako ekstrasistolo? A je zivljenje sestavljeno iz tega? Vsak dan cakat na svoj dan? Zivljenje bos zivel(a) tko, vse dokler en dan ne vstanes in reces naj gre vse v... Kar bo naj bo. Ma naj razbija kokr ce, naj gre vn iz pljuca ce se mu zahoce... Da vidimo se ta cudez  Izbira je do vsakega posameznika, al bos zivel zivljenje v strahu ali se pa prepustis in naj bo kar bo. Jst sem izbral drugo opcijo. Cedalje je manj panike. In to malo, kar je, izginja... Lep dan naprej zelim.

[SchwarzA]

Šumenje,tresljaji v glavi in pa hudi glavoboli.....Najbolj je to,da sem jih vesela ko se pojavijo,ker takrat sem ziher,da ne bo paničnega napada.Pri meni se to menja.Ali je zakrčeno telo,plitkejši vdihi,nekakšna pripravljenost na napad,ali pa imam hude glavobole in kadar mam glavobole,sem v telesu sproščena.Nimam pa nobenih drugih ''videnj''edino kak procentk kake nočne more mam več kakor prej,k se nism bla''švignjena''.
Kdo bi si mislu,da imaš lahko rad tudi glavobol?

[simona]

Malo mi je odleglo, ker vidim, da napade panike doživljajo tudi drugi ne samo jaz. Jaz hodim že eno leto k psihiatrinji katera mi je potrdila diagnozo in jemljem Mirzaten, vendar kjub zdravilom še vedno dobim napade tako da bova mogoče zamenjali zdravila. Najbolj me pomiri Helex vendar ga vzamem res v zelo kriznih situacijah. Meni so se napadi začeli postopoma in sicer sprva v trgovinah če je bila gužva in sem mogla dolgo časa stati v vrsti sem postala nestrpna nato mi je postalo vroče, slabo in nazadnje ko sem sem ustrašila da bom padla v nezavest še nenormalno nabijanje srca tako da sem se izigibala šopinga če je bila gužva. To se je vleklo počasi par let dokler nisem na pogrebu tasta doživela zopet razbijanje srca in tresenje celaga telesa da sem mislila da bom kar padla grozno, no in čez en mesec pa na zagovoru diplome, zopet razbijanje srca, suha usta brez sline in tresenje telesa, tako da me je bilo kar groza da si ne bom naredila sramote in na koncu še padla v nezavest to traja približno 3 ali 5 minut ne vem točno meni sezdi zelo dolgo in po napadu sem čist izmozgana. No naslednji napad pa sem doživela med vožnjo na morje kjer sem začutila razbijanje srca in tresenje tako da sem komaj dražala volan in nogo na gasu (na avtocesti), tako da sem komaj pripeljala do počivališča da sem se ustavila da se pomirim in nekako prišla do morja. Na morju pa sem začela o tem razmišljati kaj je narobe z mano pa sem napade doživljala kar vsak dan in sicer stiska v prsih težko dihanje, nato razbijanje srca, sploh si nisem upala pod tuš v campu da ne bom umrla grozno. No po morju sem takoj poiskala pomoč pri psihiatrinji da mi pove če se mi bo zmešalo. Danes se še vedno borim z stiskami in napadi in moram povedat da sem že čist obupala zakaj se mi mora to dogajat, bolj si govorim da je to samo strah pred strahom v moji glavi vendar se ob napadu spoloh ne morem obvladat oz. pred napadom ker vem kdaj bo , včasih si ga čisto sama sprožim ker začnem razmišljati o tem. No taka je moja zgodba. Vsakega nasveta kako bi se tega znebila bom vesela ali pa če obstajajo čudežne tabletke pa ne mislim pomirjevala ker potem vodi še v odvisnost.

[Aslan]

Simona vse to kar si opisala mi je še kako znano.
Ad popravi stanje dokaj hitro, je pa za zdravljenje panike višja doza, kot za depresijo.

Pol je pa treba ugotovit ZAKAJ se ti to dogaja?
Kaj te muči, kaj razmišljaš, prepoznat svoje avtomatske misli...
Si srečna? Kje imaš čustva neuizražena, kje čutiš, da si omejevana...
Si vzameš čas zase itd...

Zdravljenje:
AD (če psihiater to presodi)
Sproščanje (redno vsak dan)
Psihoterapija (Kognitivna vedenjska zelo uspešna na tem področju)
Spreminjanje sebe-svojih nezavednih vzorcev, ki te tlačijo dol, osebna rast-zorenje.

KVT terapija te nauči da prepoznaš negativne misli...(sama si že ugotovila da si tem prikličeš paniko),
jim najdeš ustrezne realne zamenjave...nato izpostavljanje situacijam v katerih je neprijetno in vztrajanje v njih, da si dokažeš, da NE BO NIČ..da občutek panike mine...

Ni lahko! Se tudi sama še vedno srečam z ovirami...strahovi..mislimi..
Ampak vse redkeje in ne odreagiram preplašeno na vsak telesni simptom..

Dejstva so:
- od panike se ti ne zmeša
- od panike se ne umre
- meni 100% zatrjujejo tudi, da se ne pade dol...(no to je moj GLAVNI strahec..in je še prisoten)

Kupi si TRIS Panična motnja....
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=458&Itemid=1

[simona]

Zelo sem hvaležna za nasvet in mi je v veliko pomoč da lahko o te govorim tudi z drugimi razen samo v ožjem družinskem krogu in še nekaterih izbranih saj ljudje sploh ne morejo razumeti da se to sploh lahko nekomu dogaja, zdi se jim prav nemogoče.
Ja tudi jaz iščem odgovor zakaj se mi to dogaja oz. se mi je začelo dogajati pa konkretnega razloga še nisem ugotovila , res pa je da napadi sovpadajo z dogodki kot so prvo smrt tasta potem takoj diploma in namesto da bi se veselila ko sem po petih letih študija ob delu in dveh otrok diplomirala nisem čutila prav ničesar ena sama praznina pa tako sem komaj čakala da bo enkrat konec študija prav zanimivo.
Potem sem kar naenkrat imela preveč časa za razmišljat, mož je skoz delal hčeri sta že praktično odrasli 17 in 19 tako , da bi končno lahko uživala življenje skupaj z možem oz. bi počela kar sem si želela potem pa kar naenkrat bum panični napadi za povrh pa me je po 8 mesecih zapustil še mož kaj češ lepšega vse naenkrat kot v filmu.Tako da res se mi je podr svet, vendar se borim.
Zanima pa me tudi to če obstajajo skupine kot AA za pomoč pri odpravljanju paničnih napadov.

[Aslan]

Naše društvo DAM ima organizirane skupine za samopomoč v več krajih po Sloveniji.
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

Tam se pogovarjamo o paniki, strahovih, depresiji.
Delimo lastne izkušnje...
Smo drug drugemu vir informacij....
Smo si v spodbudo....

[JoJ]

Danes je bil najhujši dan v mojem življenju... napade panike sem že imel, razbijanje srca, tresenje, čudn hud in nerealen občutek v glavi, strah, nekova slabost v grlu oz v predelu ščitnice... zelo dolgo časa jih nisem mel, če sem čutu napetost al pa da se kaj kuha sm pojedu kak Persen in je hvalabogu pomagalo.

Danes pa ne... že cel teden ne morem spat, zjutri se sred noči zbudim in ne morm nazaj zaspat. Mam tud nočne more... doskrat se mi zgodi da tik predn zaspin tist faza pred spanjem k že na pou spiš, da me kr neki rukne in se ustrašim in koj odprem oči... v glavnem zjutri dans mi je že celo jutro čudn feeling u glav, v predelu čela in gor... kot da bi se mi hotl neki vrtet al pa da mam neki napihnjeno čelo.. weird u glavnm. Na predavanjih se je začel kuhat nek napad... nisem mel možnosti Persena koj pojest pa sn šu vn iz predavalnce proti domu... ko sm hodu se mi je zdel kr neki da me noge ne poslušajo kot bi rable, to me je še bol ustrašl. Pršu domov pojedu Persen. V nogah me je začelo neki pečt pa bolet, kot da bi me živci pekli pa kosti bolele. Nato me je še hrbtenica zaleča bolj bolet (sicer me tudi precej muči). Pojem še en Persen in čakam da prime.... medtem pa stanje še slabš, še bolj weird feeling u glav, še bolj noge pešajo... grem do avta, hodim okol živčn in nč bolje. Se odločim it proti bolnci, ker takih senzacij še nikol nism meu, namreč feeling sm meu kot da se bom dobesedno posral... nisem sploh čutu riti, bolj neke mravljince in pa to tud v nogah. Začela je panika rast, v car se usedem in začnem pelat proti bolnci, huda gužva na cesti in pol na križišču med čakanjem bum. Pogledam se v retrovizor in se mi zdi faca zelo oddaljena in spooky, seveda čudn feeling v glav ostal. Bled ko stena... rata mi slabo, srce začne tok noret kot še nikol. Ugasnem avto sred križišča grem vn in vs paničen iščem pomoč... srce mi je tok fakin nabijal da sm biu 100% da me bo pobralo, sploh nisi mogu štet utripe tok je šopal... zdel se mi je kot da je pršl do tiste defribilacije al kok se
e reče in da se bom sm zrušu na tla, nism se fakin mogu umirit. Primem mobitel v roke in takrat najhujša situacija, tok močn me je neki stiskal pr srcu in se mi v glavi medlo, da sm si reku sam pr seb. "To je to, konc... ne bo me več na tem svetu." kr na havbo me je vrgl... ampak sm ostal pr seb... Model me po telefonu vpraša kok sm star... jst reku 24 čist pa ničn a ubistvu sm 22 
v glavnem je reku da nej se probam pomirit pa kak kozarec vode spit hladne, pa globoko mirno dihat.... med pogovorom z modelom mi se je pulz že umiril, sm še vedno grozni občutki v prsih in grlu... tko neki groznega, neprijetnega.... pa kot da bi me nekdo z roko za srce držal... ne vem opisat feelinga.

Na urgenci še kr feeling grozn ostal, srce pa ni več tok razbijal... so mi nardil ekg 2x, uzel kri, vodo.... in use bp. Edino rahla vročina malo čez 37... u glavnm me je tam pol ful bol peklo use po bedrih in v stopalih, v prsih grozn feeling in neki občutki... v grlu tud... so mi dal Apaurin in je pomagu...

Zdej sm se res razpisu, predvsem zato, ker bi rad zvedu, če je kdo kej podobnega doživel. Vem da vas veliko je doživelo napade in jih še vedno doživljate... samo me zanima, če je kaj takega kot sem jaz tu opisal, te pekoče bolečine, pa srce tko hudo razbijat.... ker tole je biu utrip pomoje zihr čez 200. Pa tko čudn use skup... pa tud ko se je srce mal umiril še neki neredni utripi se mi zdi da.... ne vem sm biu tko pretresen da groza. Še zdej se mal tresemm.... tok me je strah in se mi zdi kot da sm za las ušel smrti.... prejšne napade in razbijanja srca sem še znal pretpret in se sočit da je to napad... kjer mi je tud že en sam persen znal pomagat. sm tole dans je pa groza bla. Bemu mater će ne bom zdej bolj zaživel in izkoristu usak dan kok se da....

[Anchi]

Tole: "napade panike sem že imel, razbijanje srca, tresenje, čudn hud in nerealen občutek v glavi, strah, nekova slabost v grlu oz v predelu ščitnice"  zveni bolj kot napad tesnobe, to kar si opisal v zgornjem postu, pa zelo tipičen napad panike. Panika je pa prav to stanje, ko misliš, da zdaj je pa zagotovo konec, smrt/norost je za ovinkom, Perseni tu ne pomagajo, sploh.. Jaz sem pred najhujšim napadom ever vzela dva, pa ni pomagalo prav nič..

Očitno pa nisi bil smrti niti blizu, saj so ljudje, s tako intenzivnimi občutki in bp izvidi, od smrti zelo zelo daleč . Razmisli: če bi bilo s tabo nekaj telesno tako hudo narobe, da bi ti zaradi tega šibalo srce in povzročalo takšne bolečine/omotico, potem bi se definitivno pokazalo na ekg-ju ali krvi, in apaurin ne bi nič pomagal.
Tudi srce dvomim, da je šlo čez 200 oz. "fibriliralo", verjamem pa da je občutek tak, saj sem ga imela tudi jaz in je grozljivka (sem se že kar videla, kako mi ga spravljajo v ritem z elektrošoki ) - enostavno se ti zdi, da hitreje ne bi moglo biti. Pa tudi če bi šlo 200, od strahu se zdravo srce ne samouniči, brez skrbi. Razbijanje srca med paniko ni nekaj kar telo naredi, da bi si škodovalo, ampak da bi si pomagalo (prekrvavi mišice, oskrbi s kisikom, pripravi na boj ali beg). To kar si doživel dokazuje, da je tvoj sistem beg/boj v perfektnem stanju in deluje tako kot bi moral. Samo v nepravi situaciji.

To je pač stanje, ko začutiš nek simptom, zaradi bilokaterega razloga -> simptoma se prestašiš -> simptom se poveča ->prestrašiš se še bolj ->zaradi tega se tudi simptom še bolj poveča -> sledi še večji strah itd, itd...dokler je vse kar čutiš ena sama gmota čiste 100% brezglave panike, ko samo še čakaš (in morebiti upaš), da ti bo na oči padla tema. To je panika.

Glede pekočih mišic ti ne vem nič povedati. Vsekakor pojdi za vsak simpom, ki te skrbi do osebnega zdravnika in naprej na kak pregled. Sicer je velika verjetnost, da gre za simptome panike (občutki toplote/vročine so pogosti, sploh ker nam takrat bolj šiba cirkulacija), ampak je vedno dobro vse preveriti.

[dragica]

jaz sem imela pri napadih panike občutek, kot da bom razpadla...vsaka mišica me je pekla, dobesedno..od vrh glave do nog...grozljivo.....JoJ, zdrži....

[neopredeljen]

Lp.
Že nekaj časa me ni bilo tukaj. Tako da bi bilo kul da opišem sedanje stanje. Ekstrasistole so še tu. Vendar so zelo redke (verjetno zaradi magnezija). Še zdaj odkrivam kaj je tisti "trigger" ki jih sproži. Še vedno so grozne ampak jih prenašam brez večje panike. Še zdaj nisem bil pri kardiologu - vrsta kaj čmo. Kakšnega večjega napada panike tudi že dolgo nisem imel. Je pa moteče da se pri športni aktivnosti ne morem čisto popolno sprostit. Vedno imam v podzavesti strah pred ekstrasistolami. To je zaenkrat to. 

Poskusi z ekipnimi športi, kot so košarka ali nogomet, kjer se lahko osredotočiš samo na žogo. Med tekom je za za moje pojme napačno, da razmišljaš o tem ali dihaš čez nos ali čez usta, s prepono itn. - vse to poglabljanje v samega sebe, kar počneš s telesom; to ni za vse ljudi - za mene sploh ne, nikakor! Jaz se ne grem avtogenega treninga in ne delam jogijskih vaj, pa še vseeno dokaj normalno prenašam vse skupaj. Kaj deluje zame? Pogovarjam se, opazujem avtomobile na cesti, predstavljam si scene iz kakšnih filmov (s tem se motiviram, da pretečem razdaljo), kdaj vzamem s seboj mp3 player, če sem sam pojem itd. - moj point: svojo pozornost od skrbi za srčni utrip prenesi na nekaj drugega, športne avtomobile, Evo Mendes, whatever...

Moje izkušnje kažejo tudi, da ti moteči ekstra utripi med športno aktivnostjo včasih sploh niso neka srčna anomalija, ampak enostavno prepotenciraš zadevo v skrajnost, ko si mogoče le zajel preveč hladnega zraka, mogoče je šlo za navadno sistolo, pa si vseeno dobil tisti "dum" in "ohnekajjenarobe" občutek. Če imaš probleme s tesnobo, imaš celotno prsno votlino napeto kot struna, in kot so že omenili predhodniki v tej temi - lahko samo pogoltneš preveč sline in imaš že takoj občutek neizmernega tiščanja, v paničarjenju sumiš na infark... veš, kako to gre:) In ne rečem, seveda gre za nek fizičen dražljaj in občutek ni prijeten, ampak jaz osebno se sploh nisem trudil s tem, kaj mi je povzročilo ekstrasistolo (pa sem jo doživel med smehom, pogovorom, hudim telesnim naporom ali sredi noči).

Kar se pa tiče zavedanja teh utripov skozi razvoj... povsem možno je, da jih imaš že celotno življenje, a si se jih pričel zavedati šele v specifičnem trenutku.

[JoJ]

Hvala za odgovore in tako podroben opis Anchi... zgleda res da se me tesnoba v močni dozi loteva. Ker prej sem čutil neko tesnobo in ne tako fejst... pač nek strah ko sem zaprl oči in sem pol odprl se ulegu na hrbet in je blo nekako bolš. Včasih sem tud persen vzel...

Mah včeraj sem bil spet na urgenci, ker sem moral spet v MB v šolo po nekih opravkih, na poti sem čutil neko rahlo razbijanje srca in strah me je blo da se bo spet kej hudega zgodil in sm si vzel nekaj Persenov in je potem pomagalo. Umirlo me je, bil sem dobre volje... na predavanjih celo zaspan precej. Pol pa sm se najedu in odkar sm šu vn iz restavracije mi je blo spet ful čudn v glavi in noge kot da mal čudn čutim, kolena in to in pol se je spet začelo. Ene 10-15 minut mi je uspel zadržat tole na neki normalni meji ko sm se doma vlegu na postlo in pojedu še tri persene in čaku da primejo. Pol pa kr ni pa ni prijel... in pol mi je zlo narasla neka napetost v glavi in še bol čudn mi je blo, predvsem v desnem ušesu. Imel sem občutek da mi bo bobnič razneslo. Tokrat nisem mislu da me doživljam infarkt ampak da mam zelo zelo visok pritisk. In vroče mi je ratovalo v glavi, pol pa sped napad panike in tresenje... ipd... ne vem kaj sem s temi Perseni vztrajal ko bi lahko že takoj vzel Apaurin... pol sem še en apaurin uzeu manši in dokler sem na urgenci čakal sem pršu k seb in se umiru... dobro da je bil cimr z mano in me odpelu na urgenco, ker če ne bi mi še huj blo... zmerl so mi pritisk in je bil normaln... sicer mi je blo še vedno čudno v glavi in tudi danes mi je v čelu tak čudn občutek, pa oči kot da mal drugač, težje gledam...

Ne vem zakaj me je tako strah... že zdavnaj sem se soočil s temi napadi in si reku da ne bo nč hudega... pomagal sm si sam in ratovalo mi je... zdej pa tak bum    ne maram tablet (kemije), bojim se jih, še posebaj AD-jov tako da zaradi tega imam tudi odpor it psihiatru... zdej še nardim razne preiskave, hrbtenica, oči.... in pol če bo vse bp grem k psihiatru... oz tako ali tako bi blo treba it... ker napade panike, tesnobe 100% imam, ampak tele bolj "stalni" simptomi me strašijo...

@acid btw Ekrasistole mam tud jst... tud mama jih ma, sicer bolj pogosto kot jaz.. jaz sem jih imel le enkrat in to dva dni skupaj... še zdaj ne morem verjet kako miren sem bil ob tem. Mogoče zato, ker vem da jih ima tudi mama in ji tudi niso nič resnega na srcu našli, sicer nekaj z zaklopko ampak nič resnega. Meni pa vse bp... včasih se mi zdi da se pojavijo še občasno, tokrat se jih (ne vem zakaj) nekako bolj bojim. Včasih me nekaj "požgečka" v prsih in takoj se mi vse mišice napnejo in se ustrašim... ugotovil sem da imam ta čudne občutke, če ne spim dosti tako da ti predlagam da se na dan vsaj naspiš vsaj 8 ur (toliko je meni min. potrebno za normalno delovanje ) Ukvarjaj se s športno aktivnostjo... sicer zmerno dokler ne opraviš preiskave srca. Ko bodo odkrili in če bo (upam da) vse bp, potem si lahko brez skrbi in se ti ni treba zaradi tega žreti... vem da je težko ampak skušaj se s tem sprijaznit. Sam še delam na tem... sicer jih zelo dolgo nisem mel vem pa da sigurno bodo še kdaj se pojavile.... pravijo da če jih je do 6 v minuti, da ni nič nevarnega... in pa če se pojavijo v mirovanju. Sam sem takrat si pomagal z apaurini pred spanjem da sem lažje zaspal, zjutraj so še kar vztrajale ampak je potem čez dan minilo.... nekaj dni je strah še ostal ampak potem je blo pa v redu. Zdej se borim z ostalimi stvarmi in hvlabogu poleg vsega tega jih trenutno ni zraven. (trk trk trk) pij donat, jej banane in zdravo živi! veliko vode... predvsem pa ne sekiraj se ker je lahko samo še slabše...

[JoJ]

Bi pa nekaj vprašal, ker me muči to... a je kdo od vas doživljal te napade kot v obliki valov... meni se zdaj zna zgodit, da čutim neko kot žgečkanje v prsih in pri želodcu potem pa to kot da bi zavrelo in prekipelo... kot nek val me ulovi in srce ponori... že tako mi je bilo nekje 110 bpm pol pa še ta val in je groza no... še neko vibriranje in slabost.... a bi to bilo od visokega pritiska ali adrenalina? Grozno no... zdi se mi kot da bo enkrat tako zelo močen val da srce ne bo več zdržalo in me bo pobralo... 

[Anchi]

Seveda, to je čisto normalno. In nič se ne boj, da bo enkrat val močnejši kot ponavadi, ker ne more biti, saj je panika največji val, ki je lahko. In takšne si že zdržal, in to ne enkrat. Srce je pa natanko za take svari narejeno in zdrži marsikaj hujšega kot valove adrenalina.