Bom še jaz odgovorila. S sicer malce klišejskim odgovorom, ampak stojim za tem, ker preprosto drži.
Dejansko je problem v tvojem dojemanju samega sebe, ne pa v samem videzu. !
Vsi imamo kdaj pomisleke glede svoje zunanje podobe, ali pa bolj ali manj slabe dneve, ko bi si najraje poveznil kanto čez glavo.
Sem pa tja kot največji nebodigatreba prileti še kakšna trapasta pripomba od soljudi, ki jo potem še toliko bolj resno vzameš in te prizadene. Torej lastno mnenje o sebi in opazke drugih delujeta nate z roko v roki, pri čemer slednje velikokrat generira prvo. Dobro je imeti super mnenje o sebi, kot neprebojni ščit, ki ga noben komentar ne more streti ... v teoriji! V praksi pa vemo, da je velikokrat žal drugače. Pa vendar, izhodišče je eno samo: samopodoba, samospoštovanje, samozavest!
(Da le ne preide v pretirano samoljubje, heh.) Na tem moramo delati. Seveda v praksi velikokrat pride do tega, da naša samozavest popolnoma odpove (kot se morda dogaja zdajle tebi, kot je razvidno iz tvojega sporočila). In ravno tedaj se moraš vedno znova opomniti, kdo si ti, kaj pomeniš sam sebi, katere so tvoje pozitivne osebnostne lastnosti, nadalje da ti je dano to življenje, ki ga ceniš ... itd. In tedaj spoznaš, kako malo je pomemben videz. Kako postranska stvar je to ob tem, da imaš ti sam sebe rad – le kako bi ti potem lahko prišle do živega žalitve nekih nepomembnih bedakov!
Morda se bo komu tale »filozofski aspekt« slišal kot nepotrebno nakladanje, ali celo kot slaba tolažba. Pa ni! Kljub temu da živimo v svetu, obsedenem z videzom, jaz na to nikoli ne bom pristala. Kljub temu da seveda niti sama nisem imuna na zahteve lepotnih idealov in se tudi sama kdaj zasekiram (in je predvsem lažje bodriti druge kot pa sebe), pa na zgoraj opisanem stališču vztrajam. Naj služi vsaj kot osnova, temelj, kot nekaj trdnega in trajnega v tvoji samopodobi, pa čeprav jo kdaj razburkajo zunanji vplivi – naj ti vplivi ne prevladajo, ampak se vedno znova spomni, da je pomemben Človek in njegova notranjost, ne pa lupina.
Ker pa je v današnjem svetu težnja, da smo ljudje plehka vizualna bitja, kjer naj bi veljalo samo to, kdo je lep in kdo ne, naj ti odgovorim še s tega vidika.
Nisi grd. Zagotovo ne. Pa ti sploh kdaj pogledaš okoli sebe in opaziš, kakšni vse ljudje hodijo po svetu? Raznoliki. Ne grdi in lepi. Raznoliki. In vsi vsakogar vidimo drugače. Nekomu boš všeč, drugemu spet ne. In če si imel kdaj slabe izkušnje s tem, da ti je kdo kaj neprijetnega rekel – kaj misliš, da so vsi taki?? Da vsi iščejo samo napake v drugih? Da te vsi vidijo enako (po tvojem mnenju morda grdo)? Ja seveda ne, no! Saj tudi tebi niso vsi ljudje všeč, kajne? To imej vedno v glavi – nekomu boš všeč, drugemu spet ne. In predvsem ne obremenjuj sam sebe s tem, kakšen vse da si in kako slabo izpadeš v očeh drugih. Zdrav razum ti pravi, da ti taka preobremenjenost s samim sabo samo otežuje vsakdanje življenje, npr. navezovanje stikov s soljudmi ipd. Sprosti se, sprejmi se. Ne pusti, da ti kakršnikoli komentarji o videzu pridejo do živega. Ljudje, ki žalijo druge, so največkrat sami zakompleksani. Kar je želostno, ampak nič jim ne opravičuje tega, da se potem znašajo nad drugimi. Samozavesten človek ceni sebe in spoštuje druge. Preprosta resnica.
Glede diktafona in poslušanja samega sebe. Obstaja čisto fizikalna razlaga. Tvoj glas na diktafonu malo spremeni sama mašina, povrh vsega se pa na diktafonu slišiš drugače zaradi potovanja zvoka: preko diktafona tvoj glas potuje od mašine k tvojim ušesom. Ko pa govoriš, potuje zvok po dveh poteh: od tvojih ust k ušesom + še znotraj glave, nekako znotraj lobanje. Od tod razlike v zvenu našega glasu v živo (nam samim) in po diktafonu.
(To sem nekoč prebrala in zanimivo se mi je zdelo, nisem pa 100%, da nisem kaj zgrešila in zamutila. ) Drugi nas v živo slišijo bolj podobno temu, kar mi slišimo po diktafonu (čeprav tudi sama aparatura naredi svoje). Ampak tega se ni treba ustrašiti, oni so nas navajeni bolj kot mi samih sebe in njim se ne zdi čudno tako kot nam.
Vsekakor pa je to zadnja stvar, ki bi te morala skrbeti.
