Hojla!
Ti bom povedala svojo izkušnjo glede strahu pred vožnjo avta.
Preden sem se prijavila v Avto šolo, sem hotela prvo sama poskusiti, ali sploh zmorem voziti avto, ker nisem vedela, ali bi lahko zdržala v isti pozi več ur (zarad cerebralne). In sva poskusila z očetom na našem takrat novem in obožujočem avtu, kar mislim, da je fotr trpel, če sem že narobe kljuko prijela, kaj šele, da gre krava vozit avto.
Prvi dan, se nisem premaknila niti na mm, ker mi je avto vedno ugasnil, čim sem stopila na gas. Bila pa sva na parkirišču 1 uro. Zares!
Drugi dan, sem ga samo 2x premaknila za 1 cm, pa še to enkrat verjetno zato, ker je fotr kihnu. 1h sva prižigala avto.
Tretji dan, mi je po 33. poskusu uspelo avto premakniti za 2 cm. Čist zares.
Šele četrti dan, sva se zapeljala slab meter, ampak samo to.
Potem sem poskusila malo na fantovem avtu (pa še to v Vitari, ki je malce drugače od vožnje z avtom). In tudi tam ni bolj kazalo. Ugašal avto, in ugašal.
Čez čas je ratalo pri obeh avtih, da sem ujela ritem.
Pa sem se prijavila v AŠ. Vrli zdravniki so me vrgli (ker me niso nič za mnenje vprašali ali sem sploh pripravljena vozit avto na pedala) kar na avto z avtomatskim menjalnikom, odpeljala 20 ur, in šele potem sem lahko prešaltala na "normalen" avto.
Pri vsej vožnji, ne bi spet, da sva prvi dan bolj stala na semaforju kot ne in da je več inštruktor vozil, ki je bil na desni strani avta, pa ni avto angleške verzije, me je najbolj oviral strah. Miljon vprašanj in sekiranj, namesto, da bi vozila!! Nenehno sem čutila napetost, utrip srca je bil, kot bi mi vsadili bivolje srce, iz avta sem vedno prišla rdeča v ksiht, pa čeprav je bil zunaj minus!!! Vse to je bilo preveč, prevelik strah, da sem skenslala vse skp. Ful ur, ful nabijanj gasa, zato, da potem skenslam vse zadeve!!!
Čez 1 leto spet pokličem inštr., in je bil presenečen, da sem še živa. Spet se zmeniva za vožnjo. Kar nekak gre, saj sem 1 leto razmišljala o tem, ali bom sploh kdaj v življenju vozila ali ne, in kaj, če bo kdo potreboval pomoč, jaz pa ne bom vozila. To me je najbolj iritiral!
Pride izpit. Prvi je še kar šel. Drugi glavni, sem sfriznila, in sem 3x padla vse zaradi strahu. Nisem ga mogla kontrolirat, v glavi mi je nabijal, srce itak, in živčna k sto mater.
Četrtič, če padeš, moraš vse še enkrat ponavljati! In to sem si nalašč ponavljala, da me je bilo tega bolj strah, kot pa strahu pred vožnjo! In ravno v četrtem delu sem imela najtežje zadeve (bočno parkiranje, avotcesto, vožnja v hrib,...) in naredila.
Aja, spomnim se še, da me je bilo najbolj strah AC - in ko sva šla, mi je prej povedal. Verjetno mu je bilo žal, saj še preden je prišel do pike v stavku, da greva na avtocesto, sem mu postavila miljon vprašanj: kaj če bo dež, kaj če bo sneg (vozila sva poleti), kaj če se ne bom mogla vključiti v promet, kaj če bo kaka nesreča,.... pa je sam reku: Sofie, stop, ko bova tam, ti bom govoril, ti pa vozi. Samo hitrih reakcij ne. Vse lahko, samo hitrih reakcij ne (in to sm si miljonkrat ponovila. Ne hitrih reakcij!!!!). Ko sva prvič šla, mislim, da mi je itak življenje obstalo za par minut. Kr neki sm vozila, niti nism vedla kam in kako. Pa je vidu, da sm čist trda od strahu, pa sva še enkrat šla. Je blo že malce lažje, ampak tretjič tisti dan me le ni dal, ker bi potem verjetno mogu dajat umetno dihanje.
Ko sem imela izpit, 1 teden nisem sedla v avto, spet zaradi strahu. Kupila sem svojo 5-ico že pred izpitom, in sedaj ko sem ga imela, sem sfrizala ob misli že samo, da se bom usedla za volan. Pa enkrat gledam svoj avto ene pol ure in si mislim: Sofie, al boš šla v avto in se zapeljala magari po parkirišču, al pa si vrgla ves denar stran, ko bi si lahko kupila orng hrano in jedla vsak dan v kitajski restavraciji ter drugih.
Pa sem šla vsa tresoča v avto in prvi dan sem ga samo vžgala in ugasnla. Drugi dan sem le prestavila ročno dol, sklopko v prvo, in se zapeljala kot princesa Diana - pol metra od tam, kjer je stal. Tretji dan pa sem se zapeljala ven iz parkirišča in malo po naselju. Četrti dan pa že malček na cesto in hitro nazaj v naselje. Peti dan celo do prvega semaforja itd.
Danes naredim 100km na teden, prva hujša izkušnja mi je bila vožnja na Zaplano (700 nadm.) po ozki, zrukani in uiber navkreber cesti, kjer smo sedele tri odrasle osebe in 45 kg pes - v avtu z 1.0 močjo motorja!!?? Pa je šlo počasi, počasi, počasi. Najboljša je ta cesta po zimi, ko ni splužena - no, danes sem maher.
Hočem povedati to, da navklju strahu, ki me je sprva obvladoval, sva potem sklenila nekakšen sporazum, potem pa mi je prepustil zadeve
Treba se je zavedati strahu, ga razumeti ampak tudi strah mora razumeti, da nekaj pač moramo storiti, če si to želimo. Ker če ne, ne bomo tega nikoli storili! In predvsem, da ko se lotimo zadeve, ki nas je strah, da se jo sploh lotimo, in počasi. Na silo ne gre ali pa bo bum!
Pozdravček............Sofie
