Kdo sploh sem?

[rožica23]

Pozdravljeni vsi skupaj!

Sem študentka, stara 23 let in enostavno ne najdem sebe, ne morem najti svojega notranjega zadovoljstva in miru zaradi kupa psihičnih težav, ki sem si jih sama ustvarila in potlačila v podzavest. Zdaj vse te težave kontrolirajo moj vsakdan in počutim se kot v začaranem krogu. Najbolje, da kar naštejem stvari, ki mi grenijo življenje:

- vse se je začelo v otroštvu in okolju v katerem sem odraščala.Moja družina je vse prej kot tradicionalna/normalna: oče nas je velikokrat pretepal in ustrahoval, nekaj let smo pod isto streho živeli skupaj z njegovo ljubico, s katero ima dva otroka. Skratka, 18 let sem preživela v pomankanju razumevanja, starševske ljubezni (njun vzgojni stil: permisiven, autoritatoren, zanemarljiv) in nasilja, kar je doprineslo k razvoju depresije, jeze, socialne fobije, zmedenosti, občutku praznine, pretirane čustvene občutljivosti in nesposobnosti osredotočanja na sedanji trenutek.

- pri 18ih sem se odselila od doma, mama se je ločila od očeta in odkar sem ga prijavila na policijo zaradi nasilja, nimava nobenih stikov več (5let). Mislila sem, da bo moje življenje povsem drugačno, ko se bom enkrat umaknila iz družinskega okolja, a ugotavljam (sploh ko vidim svoje prijateljice kako se razumejo s svojimi starši in koliko podpore imajo z njihove strani) da je ravno družina tisti steber, ki ti nudi oporo skozi življenje. Jaz tega nimam. Sama sem. Nikoli nisem bila razumljena, nobenemu ni bilo mar zame, sploh ne vem kaj to je ljubezen...

- dejstvo je, da me je večino časa strah pred ljudmi, pred tem kaj mi bodo rekli, kaj si bodo mislili, jezna sem, pasivna, težko si zapomnim vsakdanje stvari, počutim se šibko, prazno, skoraj sem začela sovražiti srečne ljudi okoli sebe. Velikokrat sem pomislila, da je najbolje, da zaključim svoj ničen obstoj na tem svetu, a niti za to nimam dovolj volje.

- V družbi se sploh ne morem osredotočiti na svoja občutenja, vedno padem pod vpliv najmočnejše/prevladujoče energije in se poistovetim z njo...ker ne vem kdo sploh sem, kakšno je moje stališče o stvareh...strah me je biti jaz.

- v 2. letniku gimnazije sem poskušila zdraviti svojo anksioznoznost in depresijo z mesečnimi obiski k psihologinji in Cipramili...izkazalo se je, da je bilo to koristno do te mere, da je le začasno zatrlo mojo nesrečo... Kako naj se spremenim, če se v mislih večinoma ukvarjam s tem, kako sem nesrečna, neučinkovita, depresivna, jezna, neumna???

enostavno ne vidim izhoda iz te bede.

LP

[Lost]

- v 2. letniku gimnazije sem poskušila zdraviti svojo anksioznoznost in depresijo z mesečnimi obiski k psihologinji in Cipramili...izkazalo se je, da je bilo to koristno do te mere, da je le začasno zatrlo mojo nesrečo...

Pozdravljena.....sama imaš izkušnjo da si z strokovno pomočjo in po potrebi z kemijo vsaj za nekaj
časa izboljšala svoje počutje. Predlagam ti da poskusiš ponovno ali pri isti terapevtki ali poiščes drugo.
In če je počutje prehudo, tudi obisk psihiatra , ki bo z kemijo pomagal da se ti bo počutje izboljšalo
in da boš dobila nazaj vsaj malo energije. Lahko tudi začneš obiskovati kakšno skupino za samopomoč,
kaksna druga druženja. Za nazaj težko kaj popravimo ali spremenimo, lahko pa od sedaj naprej.

[mariposa]

Pozdravljena!

Ko si na dnu greš lahko samo še navzgor...in to da se zavedaš, da nekaj ni v redu, dejstvo da želiš stvari spremeniti, je velik plus...Sicer verjamem, da bo težko, a z vztrajnostjo se lahko vse doseže...

Za začetek bi bilo najbrž res najbolje obiskati kakega strokovnjaka, da se malce postaviš na noge, potem pa lahko pričneš reševati stvari iz preteklosti...Res je da preteklosti ne boš spremenila, lahko pa narediš nekaj za svojo boljšo prihodnost.

Nič nisi napisala o tem ali imaš kakšno prijateljico, ali vsaj nekoga, ki bi ti stal ob strani...

Nikar ne obupaj, vedno nekje je izhod, pa čeprav ga morda trenutno ne vidimo.

LP,
Mariposa

[trzinka]

Rožica, priporočam ti psihoterapijo s terapevtom, ne psihiatrom in psihologom

[Suzy]

Pozdravljena Rožica!!!!
Vsekakor izhod iz tvoje nezavidljive situacije obstaja...najprej ti enako kot Lost priporočam,da obiščeš ponovno zdravnika,nato pa še kakšnega psihoterapevta,da
predelata tvoje čustvene bolečine,ki so ti ostale iz otroštva.

Vedno sem zagovornica smisla življenja dajati in sprejemati nenasilno in vsakič,ko
preberem post o zlorabah v otrošvu,me popade strašanska žalost in hkrati jeza.

Marsikaj neprijetnega in nasilnega si doživela v otrošvu in s tem so vse težave,ki jih imaš sedaj posledica doživetega.
Bila si otrok,ki naj bi bil odvisen od staršev,imel njihovo podporo,ljubezen,zaupanje,varnost,toplino,občutek,da je ljubljen,pomemben,zaželjen,...
vsa ta čustvena pomanjkanost se sedaj odraža na tvoji osebnosti.
Si plašna,šibka,premalo samozavestna,strah te je veliko stvari,.....

Naj te nebo strah biti kako biti jaz,....si eno popolno,čudovito dekle,ki si le želi biti
sprejeta,ljubljena,srečna,...
S počasnimi koraki lahko na sebi veliko storiš,najprej iskreni in dolgi pogovori s kakšno
osebo,ki ji zaupaš,veliko je tudi knjig na to temo,ki ti bodo pomagale kje in kako začeti,
obstajajo skupine za samopomoč,kjer se družijo vsi s takšnimi in drugačnimi težavami povezanimi s psiho,...
Najdi le voljo,pogum in moč v sebi,da čimprej začneš.Prvi korak si že storila tako,da si
del težav zaupala nam in verjemi,da boš tukaj našla veliko podpore od vseh na svoji
poti...
Topel objem in vse dobro,...pa piši čimveč...
 

[Arwen]

... Kako naj se spremenim, če se v mislih večinoma ukvarjam s tem, kako sem nesrečna, neučinkovita, depresivna, jezna, neumna???

enostavno ne vidim izhoda iz te bede.

težko... a z vajo, vztrajnostjo, predvsem pa vero in zaupanjem vase je tudi to možno. Kot že rečeno, preteklosti žal ni možno spremeniti, lahko pa vplivamo na sedanjost.

Upam, da veš, da za tisto, kar se ti je dogajalo kot otroku, nisi ti kriva.

Vse našteto

- dejstvo je, da me je večino časa strah pred ljudmi, pred tem kaj mi bodo rekli, kaj si bodo mislili, jezna sem, pasivna, težko si zapomnim vsakdanje stvari, počutim se šibko, prazno, skoraj sem začela sovražiti srečne ljudi okoli sebe. Velikokrat sem pomislila, da je najbolje, da zaključim svoj ničen obstoj na tem svetu, a niti za to nimam dovolj volje.

- V družbi se sploh ne morem osredotočiti na svoja občutenja, vedno padem pod vpliv najmočnejše/prevladujoče energije in se poistovetim z njo...ker ne vem kdo sploh sem, kakšno je moje stališče o stvareh...strah me je biti jaz.

izvira ravno iz otroštva, torej je treba it nazaj (do točke, ki to še dopušča - ni treba ravno za vsako ceno sedaj brskat po preteklosti), odpustit sebi in ostalim, vso preteklost nekako pustit tam, kjer ji je mesto (namreč v preteklosti) in it korak za korakom naprej, v sedanjost. Ja, vem, trapasto se sliši, a nekako tako to deluje. Ni pa to stvar trenutka, ni neke čarobne paličice, s katero bi človek zamahnil in puf... vse bi šlo proč.... žal je to dolgotrajen proces... mogoče bi bilo pametno dobit še kako strokovno pomoč, prebrat strokovno literaturo na to temo... se pridružit kaki skupini http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66 ...

Ogromno je že, da se zavedaš, kaj se dogaja s tabo in zakaj! Sedaj pa sledi le še pot navzgor 

[Juliette]

Zdravo Rožica23!
Za sabo nimaš lahkih časov. In dejstvo je, da tovrstni dogodki iz otroštva puščajo v odraslosti posledice - prav takšne kot jih naštevaš. A dejstvo je tudi, da je mogoče te posledice predelati, zapolniti praznino v duši in zaživeti bolje. To, da si se odselila od svoje primarne družine - vira nasilja, bolečine in zlorab je le prvi, a vendar zelo pomemben korak. In čeprav pričakujemo, da bo sedaj nenadoma bolje, saj ni več trpinčenja, temu ni tako. Treba je potolažiti otroka, ki ni bil nikoli potolažen, treba ga je zavarovati, saj se nikoli ni čutil varnega, treba je imeti rad samega sebe, saj otrok ni še nikdar občutill ljubezni, ki mu pripada. Pri vsem tem ti lahko pomaga dober psihoterapevt - vendar morajo biti za pozitiven učinek terapije dovolj pogoste in kontinuirane. Če imaš z anksioznostjo in/ali depresijo velike težave pa si je dobro vsaj v začetku pomagati tudi z antidepresivi.
Pri tebi opazim pomembno prednost - čutiš, kaj je narobe, veš, kaj ne deluje prav, kako reagiraš pred drugimi - resnično, to so pomembna spoznanja. Veš, anksiozni in depresivni ljudje pogosto ne vemo, kaj ne štima, ampak samo jamramo, da ne štima, dokler ne začnemo s samoopazovanjem, spoznavanjem sebe in svojih vzorcev. Tako da si ti s tega stališča resnično že korak naprej.
Morda v začetku ne bo prav lahko, a ko se bodo pokazale prve pozitivne spremembe, boš dobila voljo in motivacijo za nadaljnje delo.
Mlada si še, v tebi so moči, ki jih nisi še izkoristila. Bori se za svoje življenje! Vse dobro ti želim.

[lonley girl]

Živjo!Sem običajno 19-letno dekle, ki odkriva svoj jaz.Priznati moram, da se že par let spopadam z nizko samopodobo in depresijo. Najhujše je bilo pred dvema letoma, ko sem morala oditi celo v bolnišnico. Starši so bili celo na temu da bi začela jemati zdravila proti depresiji, vendar se zaradi stranskih učinkov za to nismo odločili. Hodila sem tudi k psihiatru, ampak sem po nekaj obiskih nehala, ker mi je bilo težko govoriti o zaupnih zadevah, motilo pa me je tudi da je zdravnica, vse kar sem povedala zapisala, kar je sicer logično ampak me je še vseeno motilo. Takrat sem se počutila najhuje do zdaj v mojem življenju in nikoli več se nočem počutiti tako. Nisem mogla jesti, nič nisem bila sposobna narediti, nisem imela občutka za čas, nisem mogla ležati, se učiti, nasploh kakorkoli misliti...Bila sem kot prazna lupina. Natančnega vzroka za pojavitev depresije še vedno ne vem. Vem pa to, da sem čustvena razvalina. Moje dnevno razpoloženje niha od veselja do žalosti, tudi drugih čustev seveda in se lahko spreminja na par minut. Že najmanjša stvar me lahko spravi v jok.Moje težave sicer niso velike, vendar sem že skoraj obupala. Težko mi je tudi zaradi dejstva, da družina in moji prijatelji ne vidijo moje pravega jaza, vidijo samo neko masko, ki sem si jo nadela. Moja nizka samopodoba vpliva tudi na razmerje s fantom, ker ga ne spustim popolnoma do sebe. Zmeraj ohranjam neko razdaljo. To je kratek povzetek. Res bi lepo prosila za vašo pomoč in se vam že vnaprej najlepše zahvaljujem za odgovor.

[nebesno modra]

pozdravljena lonley girl in dobrodošla med nami,

če prav razumem trenutno ne jemlješ niti zdravil niti ne obiskuješ kakšne psihoterapije? Psihoterapija bi ti verjetno lahko pomagala odkriti vzroke za tvoje nihanje razpoloženja in slabo počutje. Kako si svoje težave reševala v tem času, ko ne obiskuješ niti psihiatra?

Praviš, da niti prijatelji, niti starši ne poznajo tvojega pravega jaza. Lahko ti zagotovim, da bi ti to, da nekomu zaupaš svoj pravi jaz, gotovo pomagalo k olajšanju. Zakaj to ne bi bil strokovnjak? Potem so tukaj še podporne skupine- skupine za samopomoč, kjer lahko srečaš ljudi, ki se počutijo podobno kot ti in ti nudijo razumevanje in podporo.

<to, da poiščeš pomoč, je prvi korak na poti do večje samozavesti, boljše samopodobe in tudi do tega, da lahko zgradiš bolj zaupen odnos s svojim fantom. Ali on pozna tvoje težave? In kakšen je tvoj odnos s starši?

Napiši kaj več in čuvaj nase

[noname1]

Če želi vsaj oslajšati težave, še bolje bi bilo da jih predelaš, potem boš preprosto morala komu zaupati in morala se boš navaditi na življenje z zdravili. Tako pač je. Tvoj problem je, ker se izogibaš dejavnikom rešitve. Prav to, da se boš prijateljem idprla in se boš počutila sprejeto bo del rešitve.

[Suzy]

Pozdravljena Lonley girl
Nekje boš morala začeti,.....kakor piše Nebesna!!
Vsekakor odkriti vzroke za nastanek slabe samopodobe in jih začeti počasi predelati,...tudi kaka
knjiga na to temo ti bo v pomoč.
Odkrit in zaupen pogovor s  starši bi bil dobrodošel,...saj potrbuješ nekoga ob sebi,da bi ti bil v oporo
in te vzpodbujal.
Tudi tukaj si lahko s pisanjem olajšaš kar te muči in duši,...piši!!!
Lp

[LostOneFuture]

pozdravljeni

imam zelo podobne težave kot Rožica. Dolgo časa je minilo da sem spoznala kaj je narobe z mano in kaj so moje težave.

Še vedno se izoliram od ljudi, sem zelo zaprta vase, strahopetna, ne maram hoditi ven iz hiše, ne pogovarjam se z ljudmi, nimam prijateljev. Imam pa fanta ki mi stoji ob strani, če ga le opozorim da je nekaj narobe. Pred nekaj tedni sem prvič pisala sem gor, takrat sme prvič ugotovila, kaj se dogaja z mano in da je veliko v mojih mislih, prepričanjih. Nekje 3krat sem do sedaj bila na podporni skupini za motnje hranjenja, ker je brazplačna, tam sem prišla do spoznanja da imam zelo nizko samopodobo, saj sem rekla, da mi nobena stvar ki jo naredim ni dovolj dobra.

Odnosi z starši so danes kar dobri, čeprav bi si želela da bi bili boljši. V otroštvu sem bila deležna veliko nasilja in prepirov med starši. Oče me je kar nekajkrat udaril in pretepel in tudi mati me je velikokrat pretepla. So bila sicer obdobja ko se to ni dogajalo in sta me spodbujala da povem stavri, spet drugič pa se je vse obrnilo in je bilo spet veliko nasilja. Dane sše pride kdja pa kdaj do kakega zmerjanja, a bolj redko. Včasih si želim prekiniti stike z družino. Pogrešam jih zelo redko. Sestri se lahko pogosto malo zaupam, a nimave tesnega odnosa. Prijateljev nimam. S sošolkami se družim le toliko, da izmenjam najnujnejše informacije o faxu in izpitih.

Nikoli nisem imela dovolj dobrih ocen. Bila sme sicer vso srednjo šolo odlična, a ker nisem imela samih petic ni to dovolj dobro. Kadar sem dobila kako 3ko, se je mama vseeno zlagala da sem dobila 5, ker je jo bilo sram povedati da nisme dobila 5. Ne  razumem zakaj sta name vedno toliko pritiskala. Tudi ko sem bila zlata maturantka, ko je oče zvedel, da nisem bila edina zlata maturantka na naši šoli, in je ena punca imela vse možne točke, meni pa je ena manjkala, mi je rekel: da nisem nič posebnega dosegla. Tudi nekajkrat sem šla od doma, in sem celo noč tavala po gozdu in umazana šla v šolo, saj nisem hotla domov. Sedaj pa se mi je v zadjih 2 letih zgodilo, da doživljam izsiljevanje in nasilje s strani fantove mame in sestre. Udarilo se me je, nadiralo, izsiljevalo v smilslu, če ne bom to naredila, se bo kaj hodega zgodilo... dobivala sem grožnje, občutila sem veliko eksistencialno krizo.

Pogosto razmišljam o samomoru ali da bi koga ubila, na sebi čutim zelo močne prisitske. Preveč me je strah iti k psihiatru. imela sem že veliko srčnih napadov, pristala nekajkrat zaradi nezavesti v bolnici. Nevem kaj se z mano dogaja, a vidim, da je vedno huje in da me bo to čisto uničilo. Nenehno razmišljam o vsem slabem kaj mi je kdo storil, pa čeporav nočem tega, se mi te misli kar vsiljujejo.

Nimam poguma iti do strokovnjaka.

[Arwen]

Nimam poguma iti do strokovnjaka.

Ker? pa saj včasih je tudi pot do osebnega zdravnika že nekaj, potem pa poiščeš še primernega terapevta....

[Toja]

Pozdravljena LOF...

Prebrala sem tole tvojo zgodbo, pa tudi ostale...verjemi, da so me presunile,
čeprav jih je tukaj gor kaj nekaj podobnih.

Moram ti rečt, da vsega tega nisi ti kriva, tebi so ogromno naredili starši,
ki so od tebe zahtevali samo perfekcionizem in to ti zdaj povzroča težave.
No super, zdaj si pa še na eno tako družino naletela.

Lepo je, da te vsaj fant podpira...

Vse tvoje težave, ki jih opisuješ v zvezi s srcem in vrtoglavico, so panični
napadi, ki se ti pojavljajo in so posledica vseh stresov, ki jih doživljaš.
Veš telo veliko zdrži...enkrat pa omaga in takrat odreagira na tak način.
To se da vse uredit...ni nič  hudega, vendar nadležno ,
tudi sama to poznam!

Svetujem ti, da čimprej poiščeš strokovnjaka, da se z njim pogovoriš, dobiš
tudi morda kakšna zdravila.

Ne odlašaj, naredi to TAKOJ in ZDAJ!

Če ti je težko iti sami, naj te spremlja fant, lažje ti bo!
Naj te ne bo strah...zberi pogum!

Ne vem iz katerega področja SLO si, zato ti ne morem svetovati bolj konkretno!

Drži se...