Živjo!
Tudi jst sm nova tu in nisem točno vedela, kam bi pisala, pa sem kr sem, rada bi tut js delila svojo izkušnjo z vami...
Meni se je začela anksioznost in panika pojavljati konec srednje šole, kar naenkrat, ko sem ležala v postelji. Zdelo se mi je, da se mi bo zaradi vseh misli in nakopičenih problemov zmešalo in sem se močno ustrašila tega občutka, ker je bil nekaj novega. Evo in po tem se je začelo, v šoli me je blo strah, ko smo šli ven čez vikend me je blo strah in nisem se mogla otresti občutka, da se mi bo zmešalo, bala sem se gužve, tudi kina recimo, oziroma vseh krajev, kjer se mi je zdelo, da ni lahkega izhoda, še kave nisem mogla piti, ker se mi je zdelo, da me še bolj napsihira. Ker je to že skoraj 6 let nazaj, se sploh ne spomnim vredu, kako sem premagala to vse, ampak nikol nisem bila pri psihologu ali kaj podobnega, le kakšen persen sem vzela, čez to situacijo pa sem se prebijala predvsem z pogovorom z mojimi bližnjimi, ki so k sreči še vedeli, kaj se dogaja z mano, saj so šli nekateri skozi podobno.
Ko sem začela študirati v ljubljani sem še na začetku imela močne napade in podobno, a je kasneje to lepo izzvenelo in sem bila sposobna vsega in iti povsod sama, pa tudi občutka da se mi bo zmešalo ni bilo več prisotnega.
Sedaj pa se je panika ponovno pojavila in sicer ko sem spet prišla nazaj v slovenijo po nekajmesečnem bivanju v tujini oziroma že kakšna 2 tedna pred tem, ko sem komaj čakala, da pridem spet domov in vse upe in želje polagala v to. Spet se je pojavil občutek, da se mi bo zmešalo, da se nimam ničesar veseliti v življenju (čeprav imam vse, kar si človek lahko želi), da nisem sposobna za nič, pa tudi strah me je bilo ostati samo, ker se mi je zdelo, da se mi bo kaj zgodilo. Pri meni je problem, da sem že drugače zelo čustvena in nagnjenja k analiziranju vsake situacije in razmišljanju preveč o vsem (recimo pripravila sem se do tega, da sem začela razmišljati, ali je to sploh ljubezen, kar čutim do svojega fanta in podobne bedarije - izredno in brezmejno imam rada svojega fanta drugače).
Sedaj se situacija sicer malce umirja, so dnevi, ko sem super in so dnevi, ko cel dan razmišljam negativno in se sekiram (predvsem pa sem super, ko sem z ljudmi obdana, predvsem fantom ali najboljšo prijateljico). Začela sem tudi jemati zdravilo Dominor, ki ima odlična priporočila, jemljem jih že skoraj en mesec in pravzaprav se mi zdi, da mi je malce pomagal, ker malce bolj nadzorovano in manj močno doživljam stresne situacije (ko se sama kam odpravim, ko sem sama doma). Mi je pa tudi pomagalo, da berem tale forum in pravzaprav vidim, da nisem sama. Najbolj pa me je seveda pomirilo, ko sem brala, da se ti ne more zmešat od preveč razmišljanja in panike
Aja pa tut to sem videla, da se ljudje bojijo da bodo sebi ali drugim kaj storili - tudi to gre meni včasih po glavi
ah psihoza, grozna stvar...ampak bomo premagali tole vsi, še malo pa bo pomlad, daljši dnevi, več sončka, vse bo cvetelo...
treba je ohranit optimizem - hope dies last!
vse dobro želim vsem sotrpinom!!
