ko ne vidiš več sonca v svojem dnevu

[a*n*a]

zelo lepo napisano, tema ki je zanimiva in poučna tudi zame.
ana

[noname1]

Ja, se strinjam s kwiksi. Dejansko, če si razočarajnje že doživel, potem osebo, ki jo naknadno spoznaš, postaviš sprva na neko distanco, potem pa če se ti zdi, da osebi lahko zaupaš, s to distanco tudi popuščaš.

[kwiksi]

noname, ja... najslabše pa je, da nikoli ne boš več tako zaupal. jaz to pri sebi vem. ker ni vredno. takšnega trpljenja res ne.
Majči, te nihanja ni so takšne hude. le en dan imam občutek da sem na svetu zaradi sebe in zato spremenim te občutke, ko trpim. en si mislim, da saj je še tolko stvari na svetu, katere bi bilo lepo doživet in pač vse te pozitivne misli. in drug dan iščem smisel tega in ne vidim in ne vidim....doma imam 3 škatle paroxit zdravila. kot sem omenila, mi jih takoj napisal splošni zdravnik. ampak nisem jih uporabila, ker me je strah. nočem postati odvisna. hkrati pa imam enaga prijatelja, kateri je doživel grdo nesrečo. in potem začel jemat zdravila. ko smo se čez nekaj časa pogovarjali o tem, je rekel, da je bila to napaka. da takšne nihanja kakšne je imel on potem, da katastrofa. jih jemal nek mesec in pol. vem, da zdravila rabijo nekaj časa. ampak enostavno, tega se ful bojim. in dokler ne bom na robu, verjetno ne bom jemala. ne vem. za vsak primer imam te paroxat doma. in tudi še 4tbl. lexaurina. moram ti pa povedat, da ful hvala, da seti sploh da se z mano ukvarjat in mi pisat. tudito mi je v pomoč.

[majč]

kwiksi, če gre brez zdravil, ni problema. Itak bo treba življenje porihtat pa postavit ljudi na lestvici lastnih prioritet na svoje mesto - z zdravili ali brez.

Bala sem se, da gre za zelo resna in huda nihanja, takšna, ki sem jih dala čez tudi sama in posledice pri meni so ble res damage, pa rušenje kemije. Zdravila pa, dokler gre brez krasno, daj ti Bog, da ti bo šlo vedno. Če pa jih rabiš, podobno kot jaz pa niso noben bav-bav.

Kar pogumno. Sej sproti nekako vidiš, kaj nate v redu deluje in tega se drži. Imaš svoj osebni notranji kompas; to je ta občutek v tebi, ki se ga moraš naučit poslušat.

Drgač pa, vem, da je sneg ali celo dež in nikakvo vreme, samo za kako telesno aktivnost se splača poskrbet, ker se boš počutila 100x bolje, če se boš vsak dan mal razmigala, resno. In že občutek, da si nekaj naredila zase je krasen.

Kako pa spiš kaj?

Ostani borka. Če rabiš, pojamraj, da dobiš mal spodbude, ampak se res bori za sebe. Vse te še čaka. Delo na sebi pa je v takem trenutku najboljša možna naložba. Razmisli, kaj še lahko narediš zase, da se boš v svoji koži dobro počutila. Razmisli, kaj bi rada spremenila in začni z majhnimi koraki in se veseli majhnih uspehov. Saj boš splavala.

Drži se!

Ma napisat ti kaj, mi res ni noben problem. Res mi ni vseeno, ko vidim, da se nekdo matra pri čem podobno kot sem se sama. Si je kar treba vlit mal poguma...sicer pa brez tebe itak ne gre. Če nisi ti motivirana, da si pomagaš, pol je vse ostalo bolj ko ne brez pomena.

Ti želim vse dobro. Res, kar pogumno...Vse je še pred tabo.

maja