ko ne vidiš več sonca v svojem dnevu

[kwiksi]

sem tudi jaz prišla na to stran, ker tudi jaz ne vem kako naprej. nobeden ne more razumet, vsi se trudijo prepričat me, da je (bo) vse ok. so hujši problemi. lahko so in vem da so. a to zmanjša moje? edino stvar ki mi je na tem svetu pomembna ne morem imet. ljubezen. me ne zanima denar, me ne zanima kariera, pa vse to. sem v zvezi, katera ne more postati realna in jaz z nje ne morem ven. sem probala. večkrat. ne gre. in zaradi tega, ze dve leti ne vidim smisla v zivljenju. vse malenkosti katere me tudi razveselijo za kak trenutek, pominejo, ker mi manjka to glavno. to kaj sem mislila da je smisel. tolko razočaranja, da ne vidim resničen lep občutek. tako dolgo nisem rekla, sem srečna. tako dolgo se nisem tako počutila. ker za smehom stoji občutek razočaranja. tudi če vsi mislijo kako sem močna, pa kakšen optimist in kako znam zaavati ljudi. vse je le ena prokleta maska. ena obramba. notri pa kričim a nobeden ne čuje. in ne vem več kako ven iz tega. pa včasih upoštevam vse te nasvete, obleci kaj barevnega, kupi rože, pojdi v naravo, poslušaj veselo glasbo. nič ni od tega. pred tem kaj razmišljam, ne morem zbežat. so sanje, katere obstajajo preveč dolgo, preveč dolgo niso uresničeni. preveč upanja je ugasnilo, da bi upala še naprej. se sprašujem, zakaj smo na tem glupem svetu?

[trzinka]

kwiksi, ko se boš sama odločila, da tako ne gre, boš nekaj naredila, do takrat pa boš razmišljala takole. Če si enkrat trdno prepričan, da narediš korenito spremembo v življenju, se zadeva premakne, preverjeno in na lastni koži preizkušeno. Pa prav veliko primerov je tukaj gor z enakimi težavami.
Če si tako obupana in nemočna ti priporočam psihoterapije, mogoče ti bodo odkrile in razkrile stvari, ki se jih še sama ne zavedaš

[kwiksi]

trzinka,

sem že šla do psihologa. za privatne ure nimam denarja. kot je bilo že povedano v nekaterih prispevki, te odslovijo brez tega da bi resnično poslušali tvojo težavo, takšno izkušnjo sem imela tudi jaz. veš kolkokrat sem že poskušala vse spremenit. kolko literature sem prebrala, kolko nasvetov probala... doma pa imam atidepresiva, katere mi je napisal splošni zdravnik, ker sem imela solze v očeh pri pogovoru z njim.
tako slabo se počutim v svojem življenju in to sem stara 24 let. tako se mi zdi vse brez upanja. sem jaz tudi mislila, dase bo kaj samo premaknilo, kaj šlo na boljše. pa tudi če je šlo, je pol prišlo spet razočaranje. ne da se mi takoživet. nonstop se le borit. res ne.

[anaoxa]

 Enkrat bo sigurno posijalo sonce. Si v začaranem krogu  iz katerega ne moreš ven. Tudi jaz sem se tako počutila. Samo jamrala sem, se smilila sama sebi, jokala, se redila, naredila pa nič. Antidepresivi so me naredili apatično, nič se mi ni dalo. Sem se pa vseskozi zavedala, da tako ne more biti večno, da bo treba poleg Ad- ejev še kaj narediti. Prvi korak je bila skupina za samopomoč. Tudi tebi jo priporočam. V enem letu je šlo moje počutje samo navzgor. Srečanja so brezplačna, tako, da se pozanimaj, ali obstaja kakšna skupina v tvojem kraju.
 Želim ti vse dobro.
 

[Slavka]

Anaoxa  se strinjam s tabo...potrebno je storiti prvi korak, ki je ponavadi najtežji...potem pa se odprejo nove možnosti in z njimi se odstirajo sence iz življenja in zopet uzreš sonce... Kwiksi, tudi tebi bo spet posijalo, verjemi vase  in poišči ustrezen način za spopad s problemi, ki te tarejo.

[Sofia-Del_Sati]

sem v zvezi, katera ne more postati realna in jaz z nje ne morem ven. sem probala. večkrat. ne gre. in zaradi tega, ze dve leti ne vidim smisla v zivljenju. vse malenkosti katere me tudi razveselijo za kak trenutek, pominejo, ....

Ojla!

Naj se prvo predstavim, sem Sofija. Večkrat sem prebrala tvoj post in me zanima, kaj konkretno pa iščeš? Kakšno rešitev? Pa mogoče bi ti lažje svetovali, če bi povedala, kaj konkretno je problem v tvoji vezi, če želiš.

Glede samega reševanja stisk pa je pri meni potekalo takole. (bila sem žrtev medvrstniške nasilja, ki je trajalo 3 leta, pa še invalidna sem,..., tko da je moja samozavest danes nižje od asfalta na cestni podlagi).

20 let sem si govorila, da je OK, vmeš še požirala sranja, ne več v medvr. nasilju ampak še drugje, vendar se tudi greznica mora enkrat sprazniti.

Ko sem prišla tako daleč v stiski, da me še pod vlak ni bilo več groza it, čeprav se jih na smrt bojim pa tudi moj dober prijatelj je storil na tak način samomor,....

sem rekla, da je treba nekaj ukreniti! Z življenjem, ne s smrtjo

In kaj zdaj? Prvi korak je bil tale forum, kjer sem se izpovedala, potem pa kaj, psiholog, psihiater, terapevt...? Slendji košta? Jst v kreditih za 30 let in s psom že tako jeva konzerve, včasih kužka boljše... ampak.... kaj naj?

Ko sem že hotela iti do zdravnice po napotnico za psihologa, bi bila na vrsti čez 3 ali več mesece. Možno, da bi lahko počakala, ko sem že 20 let, vendar, jaz sem bila že na robu, zato čakanje ni bilo mogoče. Odločila sem se kljub hudi finančni stiski za psihoterapijo!

In čutim majhne napredke, resda v velikosti prahu, vendar... Danes sem se počutila kot bi mi nekdo razpihal miselne kanale. Pa pazi Kviki, včeraj sem hotela že 3. se fentat, ker mi je vse dol padlo, vidla sem zunaj in znotraj sebe samo pepel, črnino, brezup!! In ustavila sem se samo zaradi psihoterapije.... kajti, pri nas v familiji ni bilo normalno čustva izkazovati in sem jih zato tlačila. Čustva ven dajat, je kot bi kavbojc streljal s korenjem!! Sramotno in brezveze, pomoč strokovnjakov pa zapravljanje $$$. Vendar, ker sem se zaprla pred družbo, ker je moja socialna mreža kot žabe pretepene prostitutke, imam vsaj nekoga, ki me posluša in morebiti zna tudi svetovat.

Zakaj ti nalagam vse to? Ker kot si že sama rekla, ti je zdravnica dala ena light zdravila, ker si se zjokala pred njo, vendar za reševanje težav je potrebno vse drugega kot samo to. Kviki, misliš da je meni lahko? Ne vem, če je to izi, ko celo življenje nisem nikomur rekla, če me je samo glava bolela, kaj šele ostalo, sedaj pa pred neznano osebo govorim najgloblje stvari, ki jih včasih še moja duša ni slišala!

No tok, da boš videla, da nisi sama v začaranem krogu težav, stisk in problemov in da tudi drugi iščemo palčko rešitve, da zataknemo med vilice tega kolesa in ustavimo to norijo

Pozdravček......... Sofie

[majč]

kwiksi, AD-je naj ti ne predpisuje samo tvoj osebni zdravnik, ampak prosi za napotnico k psihiatru, oz. pokliči v neko ambulanto (če si študentka magari k dr. Rejcu v zdravstveni dom za študente v Lj. na Aškerčevi). Ne pričakuj nekih psihoterapij, pričakuj pa, da se bosta lahko dogovarjala okrog farmakološke terapije (zdravil) v kolikor jih boš potrebovala; povej jasno, kako se počutiš in kaj se ti dogaja, da bosta našla pravo zdravilo, če ga boš potrebovala. Toliko okrog zdravil. On ti lahko ponudi tudi neko skupino, ki jo ima ob sredah in ta folk se dobiva tudi na pijači po skupini in kdaj kam skupaj grejo, itd.

Sicer pa se lahko pridružiš skupinam tu na DAM-u ali pa kdaj prideš pogledat v klepetalnico, spoznaš (magari samo virtualno) tam ljudi in lahko prideš pojamrat, ko ti je najtežje ali pa se malo pohecat in družit.

Nekaj malega naredijo lahko zdravila, ki so berglje, hoditi pa boš morala po svojih nogah in intenzivno delati na sebi. Začni zdraviti svoje občutke. glede ljubezni: še je čas zanjo, bo že prišla. In ne bo te rešila; ti moraš rešiti in vzljubiti samo sebe. Zdravi svoje občutke. Delaj s sabo, kar bi želela, da drugi storijo zate. Spodbujaj se, pohvali majhne korake. Napiši koledarček opravil in se pohvali, ko ti kaj uspe.

Vedi, da za vsakim dežjem posije sonce.

Ne vračaj se na stare prehojene poti, ki te niso osrečile. Slabe miselne vzorce, ki čutiš, da te downajo zamenjaj za dobre in spodbudne. Ustvari si v glavi prijazni samogovor. Bodi prijazna do sebe, kot želiš, da bi bili drugi do tebe. Piši dnevnik in si piši lepe stvari. Morda bo sprva težko. Morda boš zbudila sprva še več bolečine, ker že dolgo ni nihče ravnal s sabo tako lepo in je to tvoja rana, ampak skozi solze bo prišlo olajšanje in temu bo sledil smeh.

Ko ti je težko, govori. Tu na Dam-u, morda v klepetalnici. Daj ven iz sebe.

Delaj pa na odnosu do sebe. Če boš vztrajala, bo tudi v tvoje življenje posijalo sonce. In če ne bo šlo tako na tak način, potem razmisli, če bi se le odločila za podporo v zdravilih vsaj za nekaj časa. Ampak ta ne izvzamejo dejstva, da boš rabla delati na sebi.

In kar zadeva ljubezni: imej se rada, obožuj se takšno kot si, ker si lahko naravnost čudovita. ZAčni s spiskom dobrih lastnosti, ki jih imaš in ko ne boš znala nadaljevati, se spomni na svoje dobre čase, ko nisi bila tako obupana in pomisli, v čem si bila dobra; to je še vedno tvoj potencial. Naj ti pomaga tza spisek sestavljati kdo, ki te ima rad in te ceni. Bodi ponosna nase.

Ker ljudje se moramo nekako najprej znati kotaliti sami, da se potem lahko kotalimo ob nekom. Nismo manjkajoči koščki sreče, ki iščemo drugo polovico, ampak smo vsak sam zase svoja celota. Ko boš znala s sabo in boš boljše volje, zadovoljna, pomirjena in nasmejana v družbi, boš magnet tudi za drzge in boš našla ljubezen tudi v drugem. ampak najprej jo moraš najti v sebi.

Sooči se zato s svojimi občutki do sebe. Zdravi jih. Bodi do sebe prijazna, spodbudna, ljubeča, odpuščaj si napake in verjemi vase. Glavo gor in dalje. Ne izgubljaj časa. Vsekakor boš začetno pot morala preorati sama brez partnerja, lahko pa s pomočjo prijateljev, tudi ljudi iz tega foruma, če boš tako želela.

Srečno!

In jamraj, ko bo težko! bomo kaj napisali v spodbudo, pa bo.

maja

[kwiksi]

Hvala za odgovore,

Majč,zelo lepo si napisala, prav solze mi tečejo ko semm prebrala. ah, vem jaz, da to kaj pišeš je res, da se moraš sama sebe imeti rada, morda najrajši. po pravici povedano, sem navdušenje te vrste že poskušala, ko sem ga čula. kljub temu, se ne znam ceniti. so stvari, ki je fajn da sem jih naredila, kot npr. šola, saj mi manjka samo diploma, ali pa to da živim samostojno. ampak, te dosežke, zgubljajo svoj pomen, vsaj zame. kot se reče "za vsakim uspešnim moškimstoji njegova ženska" isto čutim tudi jaz. če bi v tem bilo vse v redu (in zdaj ne mislim zvezo brez kreganja, ampak normalno ljubečo zdravo zvezo), bi tudi jaz zaživela. bi se borila, bi imela voljo in me ne bi nič ustavilo. tako kot je se zbujam in pomislim za kaj sploh.
človeka o katerem pišem ne morem prebolet. vem da me ima rad in jaz njega tudi, ampak najina prihodnost ni mogoča. le v mojih sanjah. ne morem ga zbrisat. ne pozabit, ne dat čustva nekam na stran. brala sem različne knjige. ena govori, naj imaš kontrolo nad čustvi, ne čustva nad tabo. pa tega enostavno ne znam spremenit. čustva do tega človeka vedno zmagajo in vedno tudi bolijo. in se ne gre za en mesec, ali 1/2 leta....
glede zdravnika, ja, mi je takoj napisal paroxat. in napotnico za psihologinjo. do nje sem tudi šla in občutek po tem obisku bil še slabši. v bistvu na sarkastični način je govorila o mojem problemu. in končala je kljub temu, da so mi začele tečt solze tako, da saj si mlada, vse imaš pred sabo, pa meni so prišle že punce jokat zaradi zveze, pa pol so našli novo, no. saj bo. pol mi je dala listek, naj pridem čez 2 tedna, ampak je takrat zbolela in meni je bilo to boljše, ker sem vedela da ni šans da se odprem in ji splohkaj razlagam. tablete imam doma, niti jih nisem odprla. šla sem po nje, da pač, če bo hudo, začnem z njimi. ampak se tudi zelo bojim tega.

[majč]

draga kwiksi, kar zadeva tablet najprej: ne bodo rešile težave v odnosu, niti ne bodo 100% vsega naredile namesto tebe. Ko mi govoriš, kako hitro se zjokaš in predvsem, kako veliko jokaš, da ti solze kar tečejo in ko mi omeniš, kako razmišljaš in vidiš vse črno, v tem smislu jaz pomislim, da bi ti tablete lahko nudile oporo, da bi lažje splavala na zeleno vejo, seveda pa brez garanja ne bo šlo.

Kar zadeva srčnih zadev pa:
Razumem, kako težko zna biti, ko zadev nimamo dejansko v svojih rokah in ko srcu ne moremo kar ukazati naj neha.
K vragu pa taka psihologinja, če ti ne zna nuditi niti tega, kar ti lahko nudi navadna prijateljica brez strokovnega znanja. In kje se je naučila podcenjevati tujo stisko tudi ne razumem. Najbrž da v izobraževalnem programu ne. In za to tudi ni plačana, ampak v redu, pustimo na stran; če si čutila, da ni prava zate in si se zato umaknila, je tako prav.

Zanima me malo, če ni to neka tvoja velika skrivnost, kakšni točno so razlogi, da s tem tvojim "sanjskim fantom" ne moreta biti skupaj. Vse to si zavila v neko skrivnost, samo omenjaš zadevo. Te on noče? Pa sta že imela kaj med sabo...?

Ja to niso heci; srca se marsikaj lahko dotakne in razumem tvojo stisko, ko gre tam nekaj notri v prsih zadeva po svoje.

Ko sem bila mlada in v puberteti, sem verjela, da je moj čustveni svet 100% v mojih rokah in da lahko imam svoja čustva in vse to, kar čutim, pod kontrolo. Da bom z močjo neke svoje načelnosti vselej lahko srcu ukazala: Ta pa ni zate, pozabi ga, če bo zadeva v malo napačnem kontekstu, kot si predstavljam, da bi morala biti. Pametovala sem za cel svet in bila polna idealov. a tudi meni se je zgodilo, da je nekaj v meni zaigralo povsem po svoje in bilo je preklemansko močno in povsem izven konteksta in vsakič znova, ko imam zadevo ponovno v svojih rokah, upam, da mi nikoli več ne bo ušla po svoje.

Ne vem, kaj točno se tebi dogaja v povezavi s tem fantom, ne vem, zakaj se tebi to dogaja. Pri meni je zadnja taka varianta, ko so mi čustva zašla v napačen kontekst in zadeva ni imela smisla, ker si s tisto osebo danes nisva nič in si tudi nisva bila, bila razložena, da gre za neko obliko prevalentnih idej, v bistvu pa je šlo za vsiljivke (vsiljive misli, vsiljive občutke, ki jih nisem hotela. Ta reč ima lahko dve vrsti izvora, kot razumem: ali gre za nevrotično zadevo, ki sodi v predal obsesivnih kompulzivnih motenj ali pa gre za prevalentne ideje, v mojem primeru, ko je to pravzaprav poslabšanje neke oblike psihotičnih motenj.

Zdaj ne vem, kako ti točno to sama doživljaš in na kak način se ti dogaja: ali je to nekaj, česar nočeš izpustiti iz rok, da gre mimo, ali je to nekaj, kar odklanjaš, pa se vedno znova vrne kot bumerank in ti ne da miru.

V grobem pa, kot razumem, vidiš, da zadeva nima nobenega smisla zate, ker iz nje nič ne bo. Zdaj zakaj ravnamo tako, da na nekatere ljudi ali dotičnega človeka pripenjamo vrsto nekih idealov; zakaj pravzaprav to potrebujemo, mi ni čisto jasno. Ali se bojimo spopasti z resnico, ali se bojimo iti v življenju naprej in dati priložnost ter tvegati, da bomo spet prizadeti, ali smo že tako prizadeti, da nam takšno upanje predstavlja edino svetlo luč, pojma nimam. tudi zase ne vem, zakaj se mi je to in ono moralo zgoditi in se dogajati, zakaj je trajalo, ko nisem hotela, da traja in zakaj se je potem lepo končno umaknilo; kaj sem storila drugače? In ali bo ostalo zdaj tako za vedno?

Resnica pa je, da življenje ni lahko za nikogar. In tveganje je naše edino upanje.

Skušaj racionalizerati in ugotoviti pa reči bobu bop in si priznati, ali ima zadeva smisel. Neskončno fino se mi zdi, če imaš možnost s to osebo slednje predebatirati, ker jaz sama te možnoati nisem nikdar imela. Enostavno, človek se je nehal pogovarjati z mano in ni več spregovoril. In tišina ubija. Jaz tišine ne razumem oz. stalno razmišljam, če sem si jo razlagala prav. kaj to pomeni. gruntam pa gruntam ter vedno znova prihajam do takih in onakih zaključkov v glavi. Rada imam zadeve dorečene, zato jih vedno znova skušam doreči sama, če že z njim nisem mogla, pa je težko. In neskončno sem hvaležna, ko imam mir pred tem. Lepo je. Ma to je pravi Božji dar. Samo ta mir.

Morda si prepričana, da si želiš biti z njim in da je on tisto, kar si želiš, ampak ko se boš od vseh th svojih hrepenenj v prazno otrudila, verjemi, si boš želela le še mir v duši. In smoterno bi bilo, da se ozreš malce okrog sebe in si daš priliko, da vidiš in spoznaš še koga drugega. Da greš v fajn družbo in se imaš z ljudmi dobro.

Tudi žovljenje v zvezi ni idealno. Če ti trpiš, ker bi rada bila Z NJIM, pa ne moreš biti, potem je mene znotraj zveze strah ALI JE ON PRAVI? Ali se nama bo obneslo, ali bom samo izgubila še eno priložnost pa se za nekaj let postarala. Ogromno sebe vlagam v zvezo in v najin odnos, ampak če mi bo šel k vragu, znam biti v začetku hudičevo osamljena. Ampak preživela sem že vse živo; čeprav bi mi bilo težko, vem, da sem močna.

Draga kwiksi, ne zamudi vsega življenja ob vzdihovanju za nekom, ki te vseeno nima rad toliko, kot bi rabila in bi si želela. Ne dovoli, da gre življenje mimo, ker je tvoje in eno samo.

Preberi si neko preprosto slikanico, ki je tako preprosta, da si jo lahko dobesedno prerišeš na bel papir, ima pa krasno sporočilo, ki ga potrebuješ v tem času, se mi zdi: Shel Silverstein: MANJKAJOČI KOŠČEK SREČA VELIKI O 

Ostani pogumna. In ne dajaj srca na pladnju vsakomur. Mislim, da če bi ga resnično znali dati tistemu, ki si ga zares zasluži iz naše strani, potem ne bi bili v ljubezni nikdar nesrečni in razočarani. Ampak umetnosti odnosov se učimo vse življenje. Da le ne obstanemo na mestu in ne stagniramo. Imaš sebe! Ne pozabi tega. Bodi svoja največja zaveznica pa bo. Ne dovoli si, da se mučiš. Dvigni glavo in ponosno zakorakaj v življenju naprej. In nikar ne idealiziraj človeka, ki ti je po možnosti zlomil srce. Če boš gledala nase skozi njegova očala, potem se resnično ne boš znala dovolj ceniti. Ti si unikat! Kdor te ne ceni dovolj, da bi te lahko vzljubil in spoštoval kot osebo, si enostavno ne zasluži tvoje pozornosti, še manj pa srca. V resnici za začetek rabiš bolj sebe in svoje zavezništvo kot koga drugega. Samo v tebi je moč.

In čestitam in bodi ponosna, če si tik pred diplomo. Marsikdo ne bo nikoli. Po ljubezni pa vsi hrepenimo. To nas dela tako prekleto žive. Kadar se mi v srce pritihotapi tista majhna bolečina, se zavedam, kako neskončno živa sem in vem, da je slednja boljša kot praznina. Da pa smo lahko srečni, moramo včasih preokviriti pomene in drugim zadevam pripisati večjo vrednost, kot smo jim pa doslej. In vse še bo! Za vse je še čas! Zaupaj v to, da bo vse še dobro in prav. Zdaj ko ti to pišem, istočasno tolažim in mirim svoje srce. Sicer pa mi trenutno ni hudega. Življenje pa je polno vzponov in padcov. Ne zamudi trenutkov. Uživaj v praznični idili. Ko si osamljena, se za sebe lepo napravi in si naredi kak lep make up, polakiraj si nohte z barvami, ki ti odgovarjajo in se sprehodi po lepem prazničnem mestu, oglej si vse, kar je moč videti, opazuj ljudi in dogajanje. Bodi vesela, ker si sama svoja in uživaj v svsakem nasmehu, ki ga dobiš v zameno za svojega. Bodi vesela, ker si sama svoja, ker to pomeni, da te vse lepo še čaka. Si v najlepših leti, v času, ko si taka kot si najlepša in si naravnost čudovita. Ne meči svojega dragocenega časa in pozornosti stran za težke in žalostne misli. To je tvoj čas, tvoje življenje, tvoja priložnost za gledanje zvezd, ko lahko skrbiš zase in ti še ni treba gledati na vse druge. Če pa rada skrbiš za druge, pa ubodi kako prostovoljno delo. slednje vedno veliko tudi da. Povem iz prve roke. Samo odvrzi težke misli. Veš smisel smo lahko ne le partnerju, ampak tudi neštetim drugim ljudem. Imej rada, pa boš ljubljena. Skrbi za druge in drugi bodo skrbeli za tebe. Užvaj v odnosih, uči se za sebe iz njih. Imej se rada. In ostani pogumna. Ne obupaj. Meni je rekel moj nekdanji trener Dare, ko mi je bilo v življenju najtežje: Maja, glavo gor in naprej, pa če je še tako težko. Ker hudo vedno mine. Volja in pogum pa obrodita sadove.

Srečno!

Maja

[majč]

Evo kwiksi, še od mene eno pesmico za tebe zdajle:

ŠE VEDNO IMAM SEBE
Še vedno imam oči, da vidim, kar je lepo.
Še vedno imam ušesa, da ujamem, kar je pozitivno.
Še vedno imam srce, da čutim skupaj z drugimi in razvijam empatijo.
Še vedno imam pogum, da zavrnem, kar drugi slabega govorijo.
Še vedno imam upanje in vero, da prišakujem v življenju vse lepo.
Še vedno imam tisto vztrajnost, da prebolim, kdar mi je prehudo.
Še vedno imam sebe, da se v življenju borim.
Še vedno imam svojo pot, da se ne izgubim

[alexx]

Lepo si to napisala majč. Pa še vse drži. Bravo.

[kwiksi]

ta situacija je zelo zakomplicirana, ne bi jo preveč razlagala. edino kar lahko povem, da je v tem še tretja oseba.
veš, ker jaz sem vedno mislila da ljubezen enostavno mora premagati vse ovire, če je prava. pa sem čez teh par let, ko poznam moškega, katerega ljubim ugotovila, da ne more. ne vedno. in jaz, ne zmorem rečt človeku, katerega imam tolko rada, pejdi stran, če nimamo prihodnost. sem to že naredila. sem že spoznala nekoga, v katerega sem na nek način upala. nisem se nekaj časa ne čula, ne videla z mojo ljubeznjo. pa je bil dovolj en trenutek, ko sva se spet zagledala, naključno.
spomini, jih imam povsod. tudi če si rečem, da ne smem več trpet, zaradi sebe, pa se trudim, da ne mislim na to vse, je dovolj ena pesem, ki jo čujem iz radia in me vrže nazaj. ena malenkost ko me spomne, da najina ljubezen je bila resnična. in tako lepa.
pa veš kaj je "smešno", med ljudmi, pa sosolci sem znana bolj kot smešna oseba, ki zna zabavat druge in tako. vse je pa ena maska. sovražim vprašanje kako si, ker moram odgovorit dobro, gre.... v resnici pa notri kričim, ne nič ni dobro. ampak nima smisla razlagat to drugim, sploh pa takšnim, kateri so le kolegi ali znanci.
imaš pa prav, tišina je to najslabše kaj lahko je. ne maram takšnih ljudi, kateri nimajo tolko poguma, da bi vsaj povedali zakaj se tako obnašajo in hkrati jih niti ne razumem, saj drugega le zelo grdo prizadanejo. občudujem te, da je to vse za tabo. sicer pa sama imam še kar svežo izkušnjo z istim primerom. je bolelo tudi to, ampak sem nekako razumela, da ta človek ne spada v moje življenje.
z tem 'mojim fantom' je pa drugače. on je bil ta prva resna ljubezen, naučil me je tolko stvari, v bistvu ko sem spoznala njega, sem bila še punčka. on je bil inspiracija in pokazal mi kaj je resnično življenje. zato si ne predstavljam,da ga ni več v mojem življenju. preveč pomeni. globoko preveč. zato je vse en začaran krog.
vseeno pa ful ti hvala za tvoje besede, sem rada, da sem sploh imela pogum sem napisat, vsaj vidim, d nisem čisto sama. ta forum je odlična ideja in res hvala da sploh obstaja!

[Suzy]

Evo kwiksi, še od mene eno pesmico za tebe zdajle:

ŠE VEDNO IMAM SEBE
Še vedno imam oči, da vidim, kar je lepo.
Še vedno imam ušesa, da ujamem, kar je pozitivno.
Še vedno imam srce, da čutim skupaj z drugimi in razvijam empatijo.
Še vedno imam pogum, da zavrnem, kar drugi slabega govorijo.
Še vedno imam upanje in vero, da prišakujem v življenju vse lepo.
Še vedno imam tisto vztrajnost, da prebolim, kdar mi je prehudo.
Še vedno imam sebe, da se v življenju borim.
Še vedno imam svojo pot, da se ne izgubim

 

[majč]

kwiksi, naša draga,

Velikokrat se sama pri sebi tako neskončno v mislih jezim in se zavedam, kako velika je odgovornost, ki jo imamo odrasli do mladih (mlajših) ljudi. Zato kljub morda na momente "mamljivim pobudam", ne bi nikdar izkoristila mladega človeka in tiste mamljive naivnosti in brezpogojne predanosti, ki so jo sposobni dati od sebe že na prvo žogo le ti mladi ljudje, ki jih življenje še ni nikdar razočaralo in v odnosu še nimajo izkušenj. Ena takih sem bila en dan tudi sama in to obdobje še ni tako zelo oddaljeno od danes, da se ne bi spominjala, kako človek takrat čuti in kako ravna. To je tisto, ko pravim, da se odnosov učimo. Ta bolečina skozi katero greš, ko ti umrejo prve velike sanje v ljubezni, pa se najbrž imenuje odraščanje. Drugače si ne znam razložiti. In enkrat moramo odrasti; to pa pomeni, da smo sposobni sprejemati življenje takšno kot je. Občudujem vso to razposajeno igrivost in naivnost mladih; zdi se mi lepa, a jo varujem. In vesela sem, da je takšno obdobje za mano, ker sem takrat veliko bolj trpela, kot trpim danes v tem trenutku. Še ni dolgo tega, ko se je moje trpljenje v povezavi z omenjeno osebo, ki pa mi ni bila nikdar nič, Razen nekaj prijaznih virtualnih besed, nekako zadušilo in je kot da bi prešlo, pa še danes težko verjamem, da je konec temu vsemu, ker je bilo tako trdovratno in samo upam, da se ne bi spet kdaj prebudilo. Pa me ta človek ni nikdar izkoristil v tem smislu, da bi sploh kaj imela z njim, ampak v meni se je zgodilo. Nanj sem prilepila vse svoje sanjske ideale, podobno kot mislim, da si ti idealizirala to svojo veliko neskončno ljubezen. Rekla si, da te je veliko naučil....Tudi sama sem imela dobre in drage učitelje v svoji mladosti, pa moje naivnosti in predanosti ter zaupanja niso izkoristili nikdar. Če bi, bi to samo dokazovalo njihovo lastno nezrelost in nedoraslost. In tudi fant, v katerega sem se pred leti tako močno zagledala, verjamem, jew imel svoje velike in pomembne kvalitete, ki sem jih naravnost oboževala, čeprav ga praktično nisem poznala, ampak v meni je zbujal neko navdušenje. Zato sem slednje ponotranjila in jih sprejela za svoje. To je največ, kar mi je lahko dal in tega mi ne bo nihče vzel.

Torej, kar je dobro, vzemi. Kar je hudo in boš ugotovila, da morda ni bilo prav, preboli in odslovi iz življenja. Skozi to bolečino boš počasi odrasla (ker še odraščaš in leta tu nimajo veliko veze), razvila boš potrebno kritičnost do drugih, sveta in sebe, vedela boš, kaj je prav in kaj ne in naučila se boš čuvati srce. Spoznala boš, kako preklemansko ranljivi smo lahko in v bodoče boš srce zastavila le še za nekoga, ki bo tega vreden. Ves ostali čas pa se lahko trudiš v to smer, da ti bo dobro. Ne vdaj se; lepo je ljubiti, ampak takrat, ko si ljubljen enako nazaj. In ta fant ti lahko prigovarja, da te prav tako ljubi in ti temu verjameš, ker misliš, da čuti kot ti, v resnici pa se fila na tvojih čustvih in predvsem NI S TABO. NI TE IZBRAL. tu je torej še tretja oseba. Tudi, če te ljubi in je tak konformist, da ostaja v nekem drugem razmerju, ni vreden, da mu daješ svoje srce. Medtem, ko si ti žalostna in sama on lepo sedi na dveh stolih in skrbi izključno in samo za sebe. Dojemi, da te slednje, pa karkoli že je, ne bo osrečilo.

Enkrat, ko sem bila v neki zvezi, ki ni bila na mestu in sem bila na koncu že povsem izčrpana in ranjena, sem pisala o tem, kako sem se utapljala v svojih solzah in kako sem se obrnila stran od tipa in samo plavala in plavala stran, ko pa so mi solze več niso bile tako globoke in so mi segale le še do kolena, sem se obrnila in rekla: oprosti, ne zmorem. In sem odšla dalje in se nisem več ozirala nazaj, ker sem vedela, da moram naprej. Toliko koristnih stvari še lahko narediš za svet in sebe, da se je prava škoda ustavljati pri ljudeh, ki niso sposobni in pripravljeni prijeti bika za roge in biti ljudje na mestu. Nočeš? Prav, pa čau! To pomeni, se zavedati lastne vrednosti in tega, kaj v odnosu dejansko sam ponujaš in da si sposoben in pripravljen dati celega sebe.

Ti želim, da bi zbrala pogum in zakorakala v nov dan na način, da bi se zavedala sebe.Za to pa boš rabila pogledati resnici naravnost v oči in ugotoviti, kaj je bilo dobro (to ti bo vedno ostalo; veliko si se naučila, praviš) in kaj ni bilo prav (tudi slednje moraš priznati. In kaj je tisto, kar domnevaš da je, veš pa ne (torej kdaj imaš opravka s svojimi ideali in kdaj z dejanskim človekom, takšnim kakršen je. Prej ko to storiš, manj časa boš izgubila.

In na svetu je še veliko dobrih fantov in punc! Resno! Najboljša naložba za življenje pa je delo na sebi; slednje vedno obrodi bogate sadove. Zavedaj se, kdo si, kaj ponujaš in veseli se...najprej sebe! Ker si lahko čudovita. Ko se boš imela dobro s sabo, ti bo jasno, kaj ponujaš. Dokler pa to daješ nekomu, ki slednje meče čez ramo in razvrednoti in te niti ne izbere....samo izgubljaš na sebi oz. na občutku o sebi!

Tako jaz vidim...

Drži se!

Še se javi!

Maja

[noname1]

Odrasli smo takrat, kadar nje dopustimo, da bi nas vsako čusto iztirilo in imamo razvite zdrave meje. Ko smo mladi, nas vodijo čustva in nagoni in hedonistične vrednote, ko pa odrastemo, pa se naučimo manululirati s svojimi čustvi in vsak dražljaj nekako speljemo preko uma. To nas dela odrasle.

Majč pa mislim, da piše ravno obratno. Da ko si mlad, misliš da lahko čustvom ukazuješ, ko si starejši pa to sprejmeš in se jim predaš.

In kdo ima zdaj prav.

Človek je odrasel takrat, ko je kultiurivan in vzporedno s tem dovolj čustveno inteligenten, s ppoudarkom na inteligenten.

Kwiksi... Če prav razumem ti je ljubezen najpomembnejše v življenju... To da si sprejeta in da lahko ti sprejemaš drugegal da lahko po mili volji izakuješ čustva sočloveku. Super. Vendar žalostno, da si na tem področju življenja neuspešna, vsaj tako je zaznati iz tega, kar si napisala.

Če odnos v štartu začneš s hormonskim koktejlom, čustvi, obsedenostjo s človekom, potem takšen odnos propade. Mislim, da mora biti ravno obratno. Najprej moraš človeka spoznati in šele potem so na  vrsti čustva. Šele ko veš za kakšno osebo gre, šele takrat se ji lahko odpreš. Ja, spet smo pri starosti... Ljudje, ko so starejši si partnerja izbirajo na drugačen način, kot je tudi Sanja Rozman v Peklenski gugalnici zapisala, če si morda brala. Preberi, ne bo ti žal. Če pa imaš težave v ljubezni, si lahko prebereš... Hmmm... Nekaj 10 neumnosti, ki jih ženske počnejo v odnosu z moškim, nekaj takega je se mi zdi. Zapomni si, da partnerja si izbiraš ti sama in da če se odpreš napačnemu je problem izključno v tebi.

[majč]

noname, nisi čisto razumel mojega konteksta in tega o čem in kaj sem pisala. V praksi se je meni izkazalo to, da zadev enostavno nisem mogla imeti vedno pod kontrolo, kot bi si želela. valda pa sem tudi sama poudarila, da odrasteš takrat, ko si sposoben sprejemati življenje takšno kot je in pogledati resnici v oči. Da če iz nečesa nič tistega, kar bi si želeli, pač ne bo, ne bo in da se na tem ne izplača več graditi.

In če misliš, da se motim, vedi, da marsikatere življenjske situacije najbrž že nisi izkusil. Nekatere zadeve včasih so močnejše od nas samih in cela procedura se mora zgoditi v človeku, da dobi vajeti nazaj v svoje roke. Svoj notranji mir v povezavi s ttem sem sama krepko prigarala in ne boš verjel; nihče mi ni pri tem pomagal.

Toliko od mene.

maja

[Suzy]

Noname s prvim delom posta se pa nekako ravno ne strinjam.
Tudi odraslega čustva kdaj iztirijo in manipuliranje z njimi nas vsekakor ne dela odrasle...!!!

[noname1]

V mislih semimel bolj preusmerja v tem smislu... Če bi človeka vsako čustvo iztirilo, bi bili živali. Za to poskribi naša kultiviranost, kije povezana z odraslostjo.

[kwiksi]

jaz se pa strinjam z majo. človek kateri še ni bil razočaran, je zaupliv. in če je vse ok, oz. če dobiva pozornost in je srečen veliko časa, pol padec na tla boli še tolko več.
no name, pa veš kaj, jaz nisem šla v zvezo z hormonskim koktejlom, kot temu ti rečeš. tega človeka sem poznala in bili smo prijatelji. nisem bila z njim obsedena. obratno. le zelo počasi sem zaupala. ampak ko sem že enkrat zaupala, pol pa popolnoma. to je to kaj pisala tudi maja, prvo ljubezen, prvo resno zvezo jemlješ čisto drugače kot bi jo jemal, če bi prej kaj doživel. to kaj sem jaz prej doživela, niti niso bili zveze. ena edina katera je trajala en mesec, ostalo pa ni bilo nič resnega. dokelr nisem spoznala njega. vse je v meni spremenil, počasi. zdaj je to že pet let odkadar ga poznam. ne bom govorila kdo je tretja oseba, ker to ni važno, verjamite le, da ne vedno je zgodba ista kot jo poznamo iz telenovele. so tudi ovire, katere človek hoče premagat in ne more. oz. se ne more proti njim niti borit.
sovražim ta svet v katerem obstaja brezmočen občutek. ko ne moreš nič. ko ti nekdo pomeni tako veliko in tudi če hočeš iti naprej, ti ga usoda vedno na nek način vrne. ko ti spomin noče dovolit pozabit. ko hoče človek biti le srečen, pa ne more. ko ga to ubija. in ko ne znaš zaščitit sam sebe.
sovražim te misli, ko razmišljam kaj je sploh smisel celega življenja. pa vseeno jih imam pogosto.
včasih imam tak dan, ko spet upam, da zmorem vse spremeniti. da nekako se osredotočim sama nase. da bom na svetu zaradi sebe. zaradi tega kaj jaz lahko doživim. a te dnevi minejo še prej ko bi utegnila kaj naredit, da ne padem nazaj. to e pa lahko tudi primerjava včerajšnega dneva in danajšnega. up and total down.

[majč]

kwiksi, to o čemer govoriš na koncu, mi zveni kot afektivna nihanja razpoloženja in če so ta zelo močna iz eksptrema v ekstrem, bi bilo morda smoterno poiskati strokovno pomoč ali celo sprejeti neko oporo v zdravilih (če ne greš le down in do normale, ampak tudi zelo up, je bolj smiselna oblika kak stabilizator razpoloženja ali antipsihotik v tej vlogi, ne nujno ravno antidepresiv. smoterno bi bilo v takem primeru obiskati psihiatra, pa mu jasno opisati, kaj se ti v povezavi s tem dogaja, da bi na ta način lahko poskrbela in nekako sanirala vsa ta nihanja, ki tudi prinašajo močan občutek nemoči lahko. In vsa ta čustva sovražnosti, so v bistvu lahko posledica občutka nemoči, ker se ti to dogaja. Ampak to samo kar zadeva nihanj razpoloženja in počutja v smislu duševnega zdravja. Življenje samo in odnose pa boš morala enostavno urediti in resno preceniti, koliko te vse to vzame s tem tipom in koliko ti sploh daje. tu je logika, grdo rečeno, zelo ekonomska. Če te nekdo ne potrjuje v tem kar si ali ti ne prizna tvoje lastne vrednosti tudi s tem, da te zavrača ali magari "na lep način" daje na drugo mesto, potem ti njemu nisi prva kot je on tebi in v končni fazi si ti tista, ki trpiš. Če je šlo za "vskok v zelje" v tem primeru, ne glede na to, ali ima on popolnoma mimosunjeno zvezo še z eno partnerko, so pravila igre tu jasna - ne splača se, ker te bolečina zadane kot bumerank. Veliko bolj se splača biti načeln in zahtevati in pričakovati tako od sebe, kot od svojega potencialnega partnerja, da prvo eno zgodbo konča in nato drugo začne, ker te sicer preveč vzame in ti da premalo. V tej igri si jebena stranka ti in morda še tista njegova partnerka v kolikor ji to sploh kaj pomeni, on pa se ima prav fino. Ima kar dve, ki ga veselo prenašata, medtem ko on z obema skače čez plod. Na pamet sem ocenila situacijo, in jo grdo okaraktizirala z namenom, da vidiš, da si tu ti tista, ki vlečeš slabši konec in da morda nima smisla.

Fizično distanco lahko povsem racionalno vedno vzpostaviš in mu ne doviliš, da te tikne, v kolikor se tako trdno za to odločiš. Drugo pa je, kaj se dogaja v srcu; občutkov se ne da kar določiti. Morda čas naredi svoje in izzvenijo. Morda pride boljši in zapolni praznino in te po možnosti končno (nekdo) zares osreči. Morda boš našla način kako s temi občutki heandlat in boš vedno lažje prenašala vso stvar, predvsem pa si boš odprla več možnosti za naprej; več upanja, kot ga imaš, kot vidiš, z njim.

Predvsem pa ne izgubljaj trenutkov. Delaj na sebi, veseli se sebe. Ne pusti, da izgubiš ves dragoceni čas, ko nisi z njim tako, da bi mislila samo nanj in obupovala. Če se ti res ne rata nakolerat samo z delom na sebi, poišči pomoč psihiatra zaradi nihanj razpoloženja, ki jih omenjaš in mu dobro opiši ta, da ti bo našel pravo oporo v zdravilih, morda zgolj za krajši čas. To je kar zadeva zdravja. Drugo pa so odnosi; odnos do sebe, do sveta in drugih, čeprav je sila prepletena ta reč, zato se splača delati na vsem hkrati.

Najdi spet sebe ali končno tudi sebe. Spoznaj se. Poglej kako veliko bitje si zaradi vsega, kar te je v življenju oblikovalo in vedi, da se tudi skozi bolečino v bistvu zraste; to naj bi bil namen.

Drži se!

Maja