Spet sem padla!

[anuška1]

 Evo mene spet padam. Od kar sem se preselila mi ne gre. Zjutraj se zbudim tesnobna, slabo mi je, na bruhanje mi gre, kar naenkrat planem v jok....Počutim se kot kup ničvrednega dreka-drugega ne morem napisat.
 Imam stalno terapijo 20 mg cipraleksa, a očitno tudi to več ne pomaga, vzamem še kakšen helex-kaj pa naj.
Sedaj sem imela dopust, jutri grem v službo....Ne vem kaj je z mano, vedno slabše. Ko se poberem in sem čisto OK, spet padem. Kot da se mi svet sesuva. Kot da sem en navaden nesposoben prestrašen otrok. Pa že v 30. leta sem stopila.
Danes se zmenim s psihoterapevtom, moj psihiater je že dolgo odsoten, vendar ne verjamem, da meni sploh še lahko kaj pomaga. Vedno padam, vedno znova, kam in kolikokrat še? Kakšen smisel ima vse to? Ga sploh ima? Kdo sem in kam grem? Ne vem več. Depra in anksa me kar požirata. Imam krizo sama s sabo in posledično tudi z odnosom. Najraje bi kam zbežala in se za vedno skrila.
Nimam moči. Jutri ne vem kako bom v službi, ampak moram iti, ker doma med štirimi stenami je še slabše. Ne vem več kam naj kaj umestim in zakaj se mi vse to sploh dogaja? Sem slab človek? Labilna, ničvredna in nesposobna voziti to življenje. Žal, tudi takšni moramo živeti.

Želim vam veliko sonca, notranjega miru in jasnih oblačkov na nebu.

anuška

[Arwen]

? Kakšen smisel ima vse to? Ga sploh ima? 

seveda ga ima! pa še kako!

Se ti mogoče svita vsaj malo, kako to, da je selitev sprožila vse to?

[anuška1]

 Ne vem, novo okolje, že prej se mi je dogajalo, da ko sem šla na kakšno potovanje, dopust ipd., me je zagrabilo.
 Razmišljam tudi, če ni tudi to, ker sva z mojim zdaj čisto sama tukaj, prej sva bila pri njegovih. Ne vem, mogoče bi mogla iti svojo pot v življenju, ker sem nesposobna tudi za odnos. Ful niham. Ne vem kaj bom naredila, počutim se izgubljeno in prestrašeno. Spet sem zabluzila. Spet isto in vsakič je huje...Ker vsakič ko se mi ponovi je to znak, da nisem nič naredila na sebi oz. premalo. Ne vem, sem na prelomnici....Razdvojena in razklana na dvoje.....Ko me psiha zvije, mi odpove tudi telo....In potem mučim še druge okrog sebe, ki me gledajo in se sekirajo. In vedno znova razočaram s svojim bednim patetičnim vedenjem. Skratka.....to je to.

Arwen kakšen smisel ima to? Kaj meniš ti?

anuška

[Arwen]

ja, spremembe že same po sebi (vsaj pri nekaterih) povzročijo določeno tesnobo ipd..., če pa je človek podvržen še depri, se pa zna zgodit, da je treba kar precej napora vložit, da se človek na spremembo navadi in privadi - daj si čas! tako kot za vse ostalo je tudi tu čas pomembna zadeva.

Kar se pa depre tiče - si preteklost res že dala ad acta, jo predelala (oz. se mogoče preveč ukvarjaš z njo?) In te prihodnost zelo obremenjuje? ...

a kaj je smisel? ja, TI  TI si smisel... 

[anuška1]

 Ja preteklost me obremenjuje, vsake toliko mi kaj udari na plano, prihodnosti se bojim, predvsem zaradi mojih strahov. Sedanjost pa je kakršna je, deprasta in polna ankse.

 Evo dobila psihoterapevta, naročena 6.12.2010. A se splača še truditi?

LP ANUŠKA

 

[Ribica]

Seveda se splača.

Veš, sem brala o tem, da si tam, kjer spimo, ustvarimo svoje lastno energetsko polje. In ob menjavi mesta spanja se nam pozna, da na novem prostoru (še) nimamo svojega energetskega polja in zato slabo spimo. Od takrat mi je jasno, zakaj jaz na dopustu prvih nekaj dni  spim zelo slabo, potem pa vedno boljše. Najboljše pa seveda doma, v svoji postelji. Zato jaz to verjamem.

Še moja izkušnja selitve: čeprav smo hišo gradili 200 m proč od stare in sem od prvega zidaka dalje bila tam, sem po preselitvi potrebovala cca. 2 leti, da sem se počutila, da sem prišla "domov". Tako dolgo je trajalo .... kako dolgo si pa ti v novem stanovanju?

Ribica

[anuška1]

Oj!

Tukaj sem od prvega novembra Ribica, dobre dva tedna. Prvi teden je bilo OK, pol pa buuummmmmm!!!!

 Sicer grem ven vsak dan uro hitre hoje in je bolje, ampak ko sem prišla včeraj notri v stanovanje po sprehodu, kolaps. Jok, obup in ful stiska. Najprej tesnoba po nogah, potem tak bad filling in potem solze v potokih, haha.
Pa skrbi me, da se nisem že navadila na AD, čeprav sem zmeraj zagovarjala stroko, ki pravi, da ne povzročajo odvisnosti. Joj, da ne bom pri 50. letih že na ful močnem koktajlu. Ja vem od mene je odvisno, ampak kaj ko imam včasih občutek, da nimam "za kaj prijeti", da nimam trdnega jedra v sebi.

LP ANUŠKA

[Aslan]

AD ne povzroča odvisnosti, to pomeni, da za enak učinek NE potrebuješ vedno večje doze zdravil.
Glede tega si lahko brez skrbi.

Dva tedna ... to je še čisto sveže v tebi.

Kako pa sta se s partnerjem odločila za selitev? Soglasno?
Si tukaj veliko sama?
Ni prijateljev v istem kraju?

[Ribica]

Še moja izkušnja z AD-ji: jemala sem 2 leti Portal in nato 2 leti Prozac (baje isto, samo da je Prozac bolj čist - so rekli), potem pa kljub Ad-ju padec, totalen.... Nato sem pričela z Efectinom, 225 mg. Po dveh letih šla na 150mg, po sedmih letih (to je letos v jeseni) pa sem pričela zmanjševati. Sedaj sem že 1 mesec na 75mg, po novem letu grem na pol od tega in spomladi preneham. Res počasno odvajanje.
V bistvu sem ti hotela povedati, da je včasih potrebno zamenjati AD in malce povišati dozo za nekaj časa, pa gre. Poskusi in drži se!
Ribica

[Ajla]

Čao anuška,

da si se naročila pri psihoterapevtu, je zelo dobra odločitev. Jaz sem bila danes prvič in moram priznati, da mi je lažje. Ker si želim in vem, da bom prišla na pot, ki jo iščem. Sama k sebi. In vedno in povsod je smisel. Ne pusti, da ti demoni diktirajo kako in kaj. Je težko, vem. Nihanja razpoloženja so težka. Ampak...saj bo, boš vidla. Počasi, brez priganjanja. Posveti se malo forumu in preberi kakšno izkušnjo, podobno tvoji. Lažje ti bo-vsaj meni je

Pogovori se s partnerjem, deli z njim svoje strahove, misli...če lahko 

Kar se tiče stanovanja. Strah nas je sprememb, vsaj vem, da je mene Ampak tudi spremembe so dobre, verjemi v to. Če imaš občutek, da se tam ne počutiš dobro, dodaj na steno kakšno sliko, kupi kakšno malenkost, ki ti je blizu ( čajne lučke, svečke, dišave, kamenčke, piramido, solno lučko...) in jo postavi na posebno mesto, ki ti je všeč. Če se čutiš utesnjeno in brez zraka odpri okna na stržaj in izženi vse "grdobce" 

Bodi lepo, 
A*

[andra]

Anuška, seveda se splača. Ne samo poskušati, tudi narediti.
Prvi "zmenek" z psihoterapevtom je za tabo. Kako je bilo?
Olajšanje?

[mina]

Mah...stalno padamo in se pobiramo. Vsi. Samo nekateri tega ne obcutijo tako mocno in silno kot mi. Morda je kriva tudi selitev, menjava doma...To so stresni dejavniki v zivljenju. Pocasi se bos pobrala.
Sama sem se ze navadila na to gugalnico. Enkrat sem dol, enkrat gor. Trenutno moja gugalnica stoji pri miru, dol. In kar nima energije, da bi se zavihtela. Pa se bo.
Hudica...se mora...sedaj je ze kar (pre)dolgo kar sem dol. 

[noname1]

Ja, res je odvisno od človeka, nekateri spremembe težje prenašajo, nekateri manj. Morda je možno tudi to, da si na svoj prejšnji kraj bila preveč čisteno navezana in te je stisnilo to, da si ga zapustila.

[anuška1]

 Hello!

 Najprej vsem hvala za spodbudo in mnenja. Trenutno sem OK, kriza je mimo. Tudi na nov kraj sem se že kar navadila. Veliko hodim ven na sprehode...Narava je zelo lepa, zrak svež, drevesa lepo pobeljena s snegom

Andra, pri psihoterapevtu sem bila, ampak ni ga čez mojega psihiatra, ki ga že zelo pogrešam in ki mi je od vseh dosedanjih terapevtov, s katerimi sem bila v stiku, najbolj cool. Upam, da se kmalu pozdravi in vrne na delo. Pri njem imam vedno občutek, da mu je mar zame, da to delo rad opravlja in da se zavzame zame. Edini problem je, da ima po mojem mnenju preveč pacientov, zato ne pridem tolikokrat na vrsto, kot bi si morda želela.
Še eno vprašanje za vas, nekaj mi ni čisto jasno. Nekaj dni sem bila res slaba, ne samo psihično, tudi fizično (slabost, bruhanje, driska...). No, na bolniško nisem šla, ampak sem pregurala, kar si štejem v čast. Potem pa kar naenkrat čisto OK. Vsak dan zjutraj sem bila malo bolje in zdaj sem povsem dobro. In ves čas imam enako dozo cipraleksa 20mg dnevno. Ko se mi nekaj sproži (ponavadi kaj iz preteklosti), me totalno sesuje, ampak potem gre zadeva počasi v normalo. Jaz mislim, da bi bile te faze brez zdravil še daljše in bolj globoke, imam prav? Sicer mi AD-ji pomagajo samo omiliti simptomatiko, s stvarmi se še vedno soočam.
Kaj pa vi mislite o dolgoletnem jemanju AD-jev? Zadnjič sem brala na enem forumu, da je to potuha in da tisti, ki smo na AD-jih smo preveč leni, da bi resnično stvari vzeli v svoje roke.....Ma ne vem, jaz se pa s tem ne strinjam. In ne štekam zakaj eni razumejo, da če imaš sladkorno, boš tudi jemal inzulin, najbrž doživljenjsko...In še veliko drugih kroničnih bolezni je, ko morajo ljudje jemati zdravila, pa niso zato nič slabši....Zakaj moramo biti mi označeni kot slabiči? Ni fer...
Ja se pa strinjam, da je poleg AD potrebno tudi delati na sebi, kar mi moj shrink vedno znova pove. Ampak enkrat mi gre bolje, drugič malo manj. Mina, tako kot si napisala, tudi jaz sem na tej gugalnici, enkrat dol, drugič gor Pa kaj ne živimo vsi tako??? Tudi redki elitniki

LP ANUŠKA

[Star]

 Evo mene spet padam. Od kar sem se preselila mi ne gre. Zjutraj se zbudim tesnobna, slabo mi je, na bruhanje mi gre, kar naenkrat planem v jok....Počutim se kot kup ničvrednega dreka-drugega ne morem napisat.
 Imam stalno terapijo 20 mg cipraleksa, a očitno tudi to več ne pomaga, vzamem še kakšen helex-kaj pa naj.
Sedaj sem imela dopust, jutri grem v službo....Ne vem kaj je z mano, vedno slabše. Ko se poberem in sem čisto OK, spet padem. Kot da se mi svet sesuva. Kot da sem en navaden nesposoben prestrašen otrok. Pa že v 30. leta sem stopila.
Danes se zmenim s psihoterapevtom, moj psihiater je že dolgo odsoten, vendar ne verjamem, da meni sploh še lahko kaj pomaga. Vedno padam, vedno znova, kam in kolikokrat še? Kakšen smisel ima vse to? Ga sploh ima? Kdo sem in kam grem? Ne vem več. Depra in anksa me kar požirata. Imam krizo sama s sabo in posledično tudi z odnosom. Najraje bi kam zbežala in se za vedno skrila.
Nimam moči. Jutri ne vem kako bom v službi, ampak moram iti, ker doma med štirimi stenami je še slabše. Ne vem več kam naj kaj umestim in zakaj se mi vse to sploh dogaja? Sem slab človek? Labilna, ničvredna in nesposobna voziti to življenje. Žal, tudi takšni moramo živeti.

Želim vam veliko sonca, notranjega miru in jasnih oblačkov na nebu.

anuška

Anuška1, Ne! Včasih zanalaš vprašam koga v službi, kako je, pa začne jamrat, daj no!

Dogaja se ti zato, da se kaj naučiš. Kar dobro premisli, predno me boš napizdila. In predno me boš napizdila, boš vredna sama sebe. Šele takrat me boš lahko!

Ko boš najprej vstala, se pretegni in na veliko zazehaj. Zrak in pljuča sta povezani, tako pretegovanje mišic kot organizem.

No, zdej pa še ustka nasmeši, pa ne pizdi na vsezgodaj.

Če se ti pa vrsika, no ja, pa daj, napizdi mene, čeprav ne vem zakaj se gre,ampak daj. Pa ne mi sedaj tega odžreč,   ker ti bom dala kaj nazaj, pa ne batin, kaj lepega, da to veš, da obstaja. Če nočeš, pa nič. Ajdi, vse dobro.

[andra]

nič ni napizdila, si vidla Star.

Z Ad-ji je pa tako. Neprekinjeno jih jemljem že 6 let. Mislim, da sem zdaj že več kot leto stabilna in tudi moj psihiater razmišlja o postopni ukinitvi. Ne da nimam moči za ukinitev, razloga ne vidim. To leto se počutim dobro, bistveno drugače že znam živeti kot v preteklosti in ne vidim razloga, zakaj bi to ravnovesje podirala z eksperimentom. Ne vzamem nobenega pomirjevala, ne jemljem uspaval in ne čutim nobene odvisnosti od AD-jev. Pravico imam do dobrega počutja in po vsej verjetnosti jih bom jemala še naprej.

Zaradi tega nisem nič manj vredna, ne manj hrabra in to je v bistvu moja intimna odločitev, ki se niti nikogar (razen zdravstvene blagajne) ne tiče.

Tako jaz sprejemam mojo bolezen, ali pa motnjo, če hočete.

[alexx]

Če je tebi prav andra, naj bo tudi drugim. Samo ti šteješ. 

[anuška1]

 Andra, dobro si to napisala. Se strinjam s tabo. Če se bolje počutimo na AD-jih in če smo se mi tako odločili, da jih jemljemo (z določenim razlogom), potem "koga sploh kaj briga".

 No, jaz sem zdaj že nekaj časa OK, razen viroze, ki jo prebolevam že cele praznike, ampak to je mala malica proti sesuti psihi

 LEPO BODITE IN HVALA ZA ODGOVORE.

LP, ANUŠKA1

[Sofia-Del_Sati]

Anuška, hoj.

Sem prebrala tvoj post z dne 22.11. in moram reči, da kot bi sebe brala! Danes sem ravno krt, ker spet rijem po zemlji (down), jutri grem bojda prvič v skupino pr psihiatru, pr katerem sem bila prvič en teden nazaj, kjer je blo the-best!!!

Drgač pa ne rabim Gardalanda in vlakca smrti ker mam kar Sofijaland in svoj vlakec smrti, ki je neprimerno boljši od prvega. Hočem ga pokvarit, pa mi še ni ratalo. Skratka, vidim, da sva dokaj na istem, glede ankse in tesnobe,...., pa ostalega sranja..... tak da.... mal mi je lažje, pa tudi ne. In ja, tudi jaz sem pr 30., oz. že krepko čez. (32 kmal).

No sj sori, ker ti nisem nč pamntnga napisala....mogoče samo to, da sem se ful našla v tvoji zgodbi in da nisi sama. IN tudi sama se večkrat počutim kot drek... še gnoj ne, da bi vsaj travca zrastla!!!!

Pozdravček....Sofie

[anuška1]

 
 Ha ha Sofijaland, sem se ful nasmejala. Ja jaz imam pa Analand (Anin vlakec smrti, hihi). Saj ne da ti privoščim, da imaš iste težave, ampak mi pa pomaga, da vidim, da me kdo razume, ker podobno doživlja kot jaz. Da nisem edini freak na tem norem svetu.

Sofija, napiši kako je bilo na skupini, ki si jo imela danes in kakšna vrsta psihoterapije je to, a je skupinska analitična?

 Moja psiha je zdaj že nekaj časa stabilna, imam pa virozco, ki traja že cel teden, zato sem tudi silvestrovo preležala,....ampak to je najmanjši problemček, samo da so šli živčki spančkat in ne norijo pa je vse vredu, hahaha. Kaj bo jutr se ne ve

 Moj mi je rekel, da gre pri meni takole: najprej en naval depre, potem migrenca, potem virozca in na koncu še vsak mesec boleča menstra in tako dalje in tako dalje in krog je sklenjen.... In imava ful pestro.....haha. Nikol dolgčas,.......In mora kar naprej čajčke kuhat in termoforčke gret in dajat obkladke in božkat in tolažit ubogo dete, ki še ni odraslo.

 LP, ANUŠKA 1