Ojla!
Odpiram novo temo in sicer, kako je z vami in SF ter vašim partnerjem ali zvezami / družino / sorodstvom. Kako ste vstopali v nove veze ali reševali težave SF v sami vezi/družini. Jasno je, da če je nekdo strahec, da drugi to gleda malo drugače, ali pač ne.
Recimo, pri alkoholiko veš, kakšne so težave, ko začne piti in tudi približno kako bo potekal nadaljni potek pitja, njegovega obnašanja ipd (tudi o tem bi dalo veliko razporavljati). Isto pri sladkornih bolnikih,....
Pri SF pa ne veš, kdaj pride, razen, če partner opazi, da imaš večje oči, da se spet pripravlja strah, da so miselne vrzi spet aktivne,.... ali pa ne opazi, ali pa vi skrivate ali mu zaupate. Vas podpira, bodri ali zaničuje?
Skratka kakšen je vaš trojček (jaz+SF+partner) ali dvojček (jaz+SF) glede upanja za novo vezo?
Osebno imam take izkušnje, da ko sem začela s prvo vezo leta 2000, ki je trajala 7 let, sem bila kar skulirana (to pomeni, da sem SF nekak imela v vajetih), vendar se mi pa je že poznalo v zajedljivosti. Bila sem jezna na vse, težko sem sklepala kompromise s partnerjem (in življenjem samim), želela sem stran od staršev, pa zaživeti skupaj z njim. In tudi sva. Lepo sva furala skupno 1 leto, prvi mesec sva se oba zredila in sm bla k ms. Piggy - za 10 kg gor!! Potem sva prekinila z nezdravim prehranjevanjem ala McDonaldsom, ter sem začela kuhati. Shujašala sem v 1 mesecu spet nazaj, s tem da sva ful telovadila, pa tudi športala sem z njegovimi frendi (pazi, jaz!!!). Od moje prehrane je prvič po takrat 27 letih imel urejeno prebavo:) Skupaj sva kupila meni prvi avto, jaz sem mu pomagala okrog dela ker je bil s.p., on me je učil bočnega parkiranja pri Sparu, vsak večer
, skupaj sva posvojila kužko iz zavetišča in kasneje še mucko. Vendar zadeva ni laufala, ker sem že vrela v duši, in še dobila tipa, ki tudi ni hotel se kregati in je vse sprejel, pa če se strinja ali ne - on. Lepo sem ga prosila, naj da čustva ven (medtem ko sem jih jaz preveč), pa ni htel, ko pa se mu je nabralo in je izgubil denarnico, je čisto ponorel name, se drl, divjal z avtom 100km/h kjer je dovoljeno 40 ali 50, a čist nič nisem bila kriva, ker je izgubil denarnco - sploh, ker jo je kasneje našel pod sedežem avtomobila!!??
Glede mene in SF sem mu samo pol povedala, in še tisto, kar sem mu, mi je bilo takoj žal, saj sem vidla, da ne razume!! Jaz njemu, da so me zafrkavali v šoli, pa klicali krivonoga, pa ***** ipd., on pa: ja sj, jst sm hotu vrtec zažgat!!?? Great, SF in piroman skupaj - samo še videti morava, ali bova zažgala mojo dušo ali mene?? Potem sem videla, da je on še bolj zaprt in niti se ne trudi odpreti se, zato se je veza počasi krhala, saj ni bilo pristnega pogovora...ko sem ga prosila, da naj pove po pravici, kaj ga moti na meni, in kaj mu je všeč, tega nikoli ni storil, zato nisem vedela, kaj delam narobe. Opravičila sem se za vse svoje napake, in res sem jih naštela od prve do zadnje, on tega nikoli ni storil. Potem pač ne moreva naprej, če ne položiva karte na mizo ampak jih mečeva skozi okno!! Ostala sva v dobrih stikih.
Pri drugemu, s katerim sva hodila pol leta je bila velika ljubezen!!! Še zdaj imam nasmešek na obrazu
Do takrat sem se že navadila sklepati boljših kompromisov v vezi, vendar je tudi SF že rastla. Lepo sva se razumela, dokler, ni po 2 tednih najinega poznanstva in ob 2. obisku pri njegovih starših, prav tisti dan nenadoma umrla njegova mami. Bila sem paf!!! Osupla. In obupana. Šla sem še na pogreb, čeprav se teh stvari smrtno bojim (smrt, pogreb, krsta, žara, vežica, črna zastava) in imam potem še mesec ali dva probleme z bistvom živeti. Po pogrebu, ki sem ga koooomaj preživela, je sledilo njegovo popivanje. Lepo sem ga rotila, da naj ne pije, ker ima sila velike probleme z alkoholizmom že doma. Še isti večer ko sem ga prosila, je šel pit. Ni šlo, ker ne zmorem biti v vezi z alkoholom. Poleg tega me je sili, da grem v družbo, kar sem ga lepo prosila, da ne še tako kmalu, nisem pa mu povedala vzroka - ker ne bi razumel!!! Stikov nimava več, čeprav je preden je postal očka, vedno poslal kak sms, a na kavico ne bi šel, da se kaj ne bi obudilo. Še ko je očka postal, me je poklical, bil je pijan, in bila sem zelo žalostna, ker se bojim, da bo vse zafural....in bi mu pomagala, da reši sebe (in kasneje morebit vezo-družino).
Pri tretjem, je bila SF že kar razširjala lovke povsod po meni, a je nekak še šlo. Bilo je lepo, vendar tudi ni trajalo. Imava še stike, ampak res občasne.
Spoznala sem, da je težko razumeti nekoga, če tega nisi doživljal. Še posebno, če nikoli nisi bil žrtev!
In če ne poznaš kako je biti žrtev, kaj pomeni strah za vsako stvar, kako je ko se vsak dan prebijaš kot starka na hojci čez avtocesto, ko so ti majhni uspehi veliki uspehi (kot je spoznavanje novih ljudi), ko se sovražiš bolj kot je Hitler žide, ko si ujet v lastne okove vsega slabega in potunkan v mlako..... tudi ne zahtevam, da bi razumel partner, vendar lažje je za oba, če zmore razumeti ali če je kaj podobnega, če ne celo isto, doživljal. So partnerji, ki ti bodo stali ob strani, ne glede na njihove izkušnje, hudo pa je, če partner ve, zakaj se mi roke tresejo in me čez čas vpraša, "ja kaj ti pa je?" ko se mi je zatresla šalca
Počutila sem se kot spet en butl, ki nima pravice do strahu in razumevanja. "Nič, dragi X, nič ni" in zatrimo SF še globlje, kajti globlje ko jo tiščič, močnejša postaja v tebi!
Pozdravček od Sofie
