Premalo samozavesti in strah

[niti]

Težko mi je postalo in sem šla spet pisat na forum. Umiti sem se že šla, ko sem začela razmišljati o tisti 12letni deklici, ki naj bi jo posilili in seveda nisem mogla mimo, da ne bi razmišljala o svoji materi. Razmišljala sem o tem, kako ji je moralo biti težko, ko jo je pri 11letih začel posiljevati očim. Težko mi gre to z jezika. Zdi se mi, kot da jo izdajam, ko to pišem, ker vem, da ji je bilo težko govoriti zaradi tega. Samo mi je tako težko. Razmišljam, kako je mogla biti prestrašena, osamljena, nikamor se ni mogla obrniti. Še lastna mati jo je izdala. Ves čas so jo preganjali spomini, jaz pa se sedaj počutim grozno, ker imam občutek, da ji nisem dovolj stala ob strani. Če bi bila le pred kakšnimi petimi leti toliko zrela kot sem sedaj, vem da bi drugače gledala na njeno bolezen. Vem, da bi ji pomagala. Ne vem, zakaj ji nisem. Včasih sem bila tako naveličana vsega. Res je bilo težko, toda v primerjavi s tem, kar je ona doživela ni bilo nič. In jaz bi ji mogla pomagati, mogla bi ji biti dobra hčerka. Pa dvomim, da sem.

[masi]

Draga niti,

si dobra oseba in dobra hči in niti slučajno nisi za nič kriva, bila si dekletce, mamica bolana in nisi imela ne vedenja ne znanja kaj se z mamico dogaja, hm kruto izkušnjo je utrpela in posledično bolezen, kajti žal verjetno njeni najbližji /starši/niso odreagirali in ji pomagali skupaj seveda s strokovno pomočjo.

tako da poskrbi zase in imej v mislih, da te je mamica imela rada in da si bila super hči - in tako je.


masi

[scorpion]

kaj pa je sploh to dobra hči? kako bi majhna deklica lahko pomagala svoji mami, ki je bolna? od kod to samoobsojanje?

[Arwen]

Niti, karkoli že je bilo - ti nisi kriva za nič; si vredu dekle  in glede na tvojo takratno starost si storila največ, kar si kot dekle lahko, še celo veliko več, kot bi storil marsikateri odrasli, tako da so ti občutki krivde brezpredmetni. Če kaj pomaga - vem, da je tvoja mati cenila tvojo pomoč in da te je imela rada a žal glede na njene izkušnje in travme ni mogla biti ob tebi. Žal si tudi ti občutila posledice zlorab, ki jih je tvoja mati doživela...

In ja, poznam še nekoga, ki si je obupno prizadeval in se trudil, biti ljubljen, namreč sebe. in tvoj partner me malček na mojega spominja.

Niti, še vedno menim, da bi bilo pametno obiskat zdravnika.

Objem 
Arwen

[niti]

Arwen,
čedalje bolj razmišljam v tej smeri, da bi šla k psihoterapevtu. Tašča mi je rekla, da če greš k psihoterapevtu ostaneš zaznamovan- ker imaš kao to v kartoteki in te to spremlja povsod. Ko iščeš službo, če kaj narediš... je to res? Ne vem, od kje njej to.

Scorpion: če sem jo kot otrok lahko večkrat zanemarila ker ne vem, ali sem se sramovala, ker je moja mami bila tako bolana (zelo je bilo težko, ko so me vsepovprek spraševali kako da jaz nimam mami doma, ali kaj je z njo, če pa že sem povedala kaj je z njo je bilo še slabše), ali pa sem bila jezna nanjo in naveličana vsega - če sem bila tega zmožna, si mislim, da bi bila lahko zmožna tudi česa bolj plemenitega.
Bi tako odreagiral vsak otrok? Saj včasih je bilo res naporno. Vsak dan smo po šoli hodili na obiske k njej v Lj. Zdravniki so bili prepričani, da ji bo to pomagalo.

Hvala vam za pomoč!

[scorpion]

tudi odrasli ljudje trpijo ob hudo bolnih bližnjih. za otroke je pa to sploh veliko breme..čustveno..

Ali imaš slabo vest, da zi je bilo včasih vsega dovolj in si bila jezna nanjo?

[pupika]

Niti, spoznaj da si naredila vse kar je bilo v tvoji moči.
včasih ob izgubi najbližjih premlevamo ali bi lahko kaj več naredili zanje. in potem se pojavijo vprašanja: ali bi lahko to, ali bi pomagalo ono.. ampak to je brez smila in s tem škoduješ sebi
govorim ti iz lastnih izkušenj, saj sem dolgo v sebi razmišljala ali sem svoji mamici dovolj pomagala, ali sem .... in končno sem spoznala, da nisem znala in bila sposobna narediti več kot sem naredila
in tudi ti moraš to spoznati. saj normalno je bilo, da si bila kdaj jezna nanjo ker je bila bolna in ni bila ob tebi, normalno je, da so ti bili včasih obiski mučni, saj to je neka obveznost. ampak imela si jo rada in bila si otrok
kar pa se tiče psihoterapevtov in psihiatrov. ker za psihiatra ne rabiš napotnice niti ni nujno, da tvoj osebni zdravnik ve, da hodiš. čeprav mora biti med zdravnikom in pacientom zaupanje in bi moral vedeti. pred sprejemom v službo pa ne preverjajo kartoteke ampak te dajo na zdravniški pregled. tako, da brez skrbi
pozdrav

[jola]

Drag Niti, strah je popolnoma odveč! Brez skrbi pojdi po pomoč, nobena ovira ti  ne bo za življenje naprej,večja ovira je to, da trpiš in se poglabljaš še v hujše skrbi in tesnobe. Verjame, da je bil včasih tabu priznati, da rabiš pomoč psihiatra, danes pa je to povsem normalno in prav je tako. Veliko ljudi nas je, ki smo si to priznali in si želeli pomagati in samo tako smo lahko koristni v naši družbi in predvsem sami sebi. Mnogo je ljudi, ki so na visokih položajih, na pomembnih delovnih mestih pa si morajo prav tako iskati pomoč pri psihiatrih. Končno pa ti si pomembna in nihče drug ni odgovoren za tvoje zdravje in počutje, zato se ne meni za mnenje drugih, ampak zaupaj sama sebi in naredi zase vse kar ti bo najbolje pomagalo. Mlada si še, veliko hudega si že doživela, zato že sedaj poskrbi zase, za svoje življenje, ki je samo tvoje.

Jaz sem čakala predolgo, da sem se končno odločila da hočem živeti kvalitetno, tako, kot sem si pravzapra zaslužila..........sem precej starejša od tebe, a se mi je vseeno splačalo, le žal mi je, da nisem prej prišla do tega......vendar, nikoli ni prepozno in vesela sem, da sem se tako odločila.

Nič si ne očitaj, ne troši energije za stvari, ki jih nisi in ne moreš več rešiti.....ampak, začni se imeti zelo rada in poskrbi zase kar se le da.
Lepo te pozdravljam......jola

[Arwen]

... Tašča mi je rekla, da če greš k psihoterapevtu ostaneš zaznamovan- ker imaš kao to v kartoteki in te to spremlja povsod. Ko iščeš službo, če kaj narediš... je to res? Ne vem, od kje njej to.

Niti, saj si že dobila odgovor, pa vseeno - ne, ni res! tudi če bi bilo v kartoteki zapisano, ima vanjo vpogled le zdravnik in nihče drug, delodajalec te sicer tudi pošlje na zdravniški pregled, a on dobi le spričevalo - sposoben za to in to delo. Tudi na razgovoru za služo te nihče nima pravice sprešavat osebnih vprašanj, če pa te že, ti pa ni treba odgovorit.

Žal je depresija in take in podobne bolezni še vedno marsikje tabu tema, a počasi tudi to tančico odstiramo. Kar poglej, koliko napredka je; tisti, ki so s tem forumom začeli, se niso mogli nikamor obrnit... kaj vse je nam prihranjeno!

Bi tako odreagiral vsak otrok? ...

še odrasli prevečkrat napačno reagiramo, kaj šele otroci...

arwen

[niti]

ja, scorpion, res imam slabo vest zaradi tega. In tega sploh ne znam odmisliti. Isto je tudi pri starem atu, ki je tudi bil bolan, pa pri stari mami. Dobro, da je vsaj oče nekako v redu, čeprav ni tako kot bi moralo biti.
Mi je pa veliko bolje, ko vidim, da me nihče ne obsoja, ampak, da me razumete.
Zdaj, zadnjih nekaj dni, se počutim bolje, ampak bom vseeno razmislila, kdaj bom odšla k zdravniku oz. k psihiatru. Ker vem, da bo najbrž spet slabše. Tako je vedno. No, sedaj vsaj vem, kam se obrnit, ko mi postane hudo. In res mi je to v veliko uteho.
Hvala vam in lep dan.

[tia]

hmmm.... v zivljenju ni nikoli tako kot bi moralo biti... vsak isce nek ideal... ki ga ne bo nikoli nasel... no, jaz sm tukaj ze neki pisala (na forumu- pod temo sociofobija), pa mislim da mam dokaj podobne tezave... nesamozavest, nemoc si pomagati, nekomunikativnost, pomankajnje prijateljev itd... vem pa nekaj... seveda teoreticno ker prakticno ne morem tega izvesti... vsak se more sam odlociti kako ziveti in se truditi, da mu bo v zivljenju lazje. Sama sem imela tako rekoc vec faz v zivljenju. prej zelo igriv in zivahen otrok, pol pa menjava sole in katastrofa. asocialnost. ko danes gledam dnevnike pa vidim decek ubil sosolca ali pa gospode fritzle....si mislim...ahh...kaksna sreca meni so sosolci samo medicinke metali v glavo, me pljuvali itd... no takrat sm nehala govorit v razredu, sm se pocutla grozno, pa se drugi druzinski problemi itd. in sm postala pasivna. ful sm se slabo pocutla s sabo, tudi zaradi videza. in prav to si omenila tudi ti, da nisi zadovoljna z nijm... no to je taka stvar s katero je najboljse in najlazje zaceti... pomembno se je sprejeti... da bi pa to dosegla , slisi se butasto... ampak ostrizi lase, zacni oblacit tisto kar ti je vsec itd dokler ti ne bojo stvari na tebi tako vsec, da si bos sama bila vsec, (no...nekako na tej fazi sm js...) potem se vprasaj kaj ti je sploh vsec: npr risat, pet, fotografija, ali kaj podobnega... tvoji hobiji ko si bla majhna, no to js iscem...npr v lj...samo najt kaksen tecaj za zmerno ceno je kot iskat iglo v seniku... tam bos nasla ljudi, ki so ti vsaj v temu podobni...  zelo pomaga sport...vse splosno... to se da vedno se prisilit... sama vem da mi je veliko boljse tiste dneve ko grem tect, naslednje leto pa se vpisem na ples, pomaga si delati nacrte,si postavljati cilje, ki jih bos lahko dosegla, zelo pomaga tehnika pisat ali risat kaj na papir in pol strgat (raje kot npr amoposkodovanje-to velja zame), no na delavnico glede retorike sm tudi js razmisljala...pa tudi me je strah, da bodo sami uspesnezi...glede ljubezni pa moras sam dat, da dobis...js tega ne znam... in postati zanimivi ljudem....kar tudi js ne znam...   

[niti]

joj Tia, kar se napisala se sliši tako enostavno. Samo jaz tega ne zmorem. Res veliko stvari bi rada počela, pa ne upam. Po tem kar si napisala imaš res podobne probleme kot jaz.
Čestitam ti, ker praviš, da se boš vpisala na tečaj plesa...jaz bi se tudi...ko sem bila majhna je bila to moja  želja. Sedaj pa se počutim štorasto.
Sem pa naredila danes en velik korak. No ja, vsaj mislim. Pogovorila sem se z očetom. Sem se zmenila z njemu, da grem zdaj še nazaj k njemu na nadaljni "razgovor". Edino me skrbi, ker si mislim če mu lahko zaupam. Mislim, toliko slabih izkušenj je bilo...
Sem mu povedala o svojih strahovih, nesamozavesti, o svojih mislih o mami. Pa me ni zavrnil čes, kaj ti je. Rekel mi je, da če sama tako čutim, da naj grem k psihologu. Da pa se mu tudi zdi, da rabim nekoga za pogovor. To vem.
Tudi to je rekel, da je opazil, da sem se spremenila. Tudi jaz sem bila zelo živahna. Sedaj gre le navzdol. No ja, pa tudi to je rekel, da se mu zdi, da s fantom ne greva skupaj. Ker se ne znava pogovorit, ker me ne ceni, ker se mu zdi, da bi bila tudi jaz bolj samozavestna, če bi mi fant kdaj rekel, da sem lepa. No, jaz krivde nikoli ne mislim pripisovat njemu. Je pa res, da ni tako kot bi želela. Poskušam se pač prilagoditi, se navadit na to, da grem povsod večinoma sama. Da sem sama zase. Še  v trgovino greva redkokdaj. Če mu omenim pač nima časa.
Tako se bojim. Nekako sem zmedena. Po eni strani sem vesela, da imam doma očeta, ki me bo sprejel, če se pač s fantom res čisto odtujiva, po drugi strani pa me je strah, da je prijazen zato, ker pač potrebuje gospodinjo. Ker je nima. In spet bom čisto obremenjena še s tem. Sedaj sem vsaj malo manj.

[tia]

no,ja... za tecaj plesa nikoli ni prepozno...pa ce tudi se pocutis se tako storasto,....jaz se tudi...pa kaj... to je najbolj koristen stavek se mi zdi...pa kaj potem....to si jaz non stop ponavljam...pa kaj me briga ce se  mi ljudje smejijo, pa kaj me briga ce to ce uno... jaz sem to kar sem... in vem, da je se kdo na svetu, podoben meni, clovek, ki me ne obsojal, clovek, ki me bo sprejel. to si moras non stop vbijat glavo. pozitivne izjave. ceprav se slisi neumno in kdaj privede do menefregizma do sveta ali boelcin v glavi. psiholog pa verjetno lahko kar precej koristi. zakaj pa ne gres samo zacasno k ocetu, da vidis kako bi bilo. najprej za teden dni, ceprav je to lahko varljivo. ker prvi teden bosta oba drug do drugega bolj prijazna in dovzetna. fantu reces, da te je to oce prosil al kaj podobnega. pa poskusis. ce se ne vidis s fantom v prihodnosti, verjetno je boljse da se malo oddaljis od njega, da vidis kako bos sama. pri komunikaciji pa sama vem, da ce nisi komunikativen clovek, te ne bo drugi spremenil v komunikativnega cloveka, sam se verjetno moras to naucit, ce zmores. komunikacija je temelj dobrih odnosov, zal. jaz imam s fantom tudi tezave s komunikacijo, ker je on zelo komunikativna oseba, jaz pa ne, in vem da mu gre to ze posteno na zivce. spretnosti pri temu pa naj bi se pridobivale z raznimi krozki, druzenjem z ljudmi ipd....ampak se slisi, vsaj meni strasno in stresno, amapk enkrat ko se navadis je vse ok. ja, no to pa ce bi te oce hotel spremeniti v gospodinjo, kar upam, da ne, je pa neka zelo neprijena stvar. jaz in moja mama smo npr totalno tiranizirane od moje none. ostali v druzini se niti najmanj ne brigajo zanjo, mi pa ki z njo zivimo (no js sm v Lj, in se cim manj vracam domov zaradi tega) vsak dan narediti nekaj za njo, najbolj butaste stavri se spomne. da ja, da ti  unici cel dan,ampak se zal tega ne zaveda. vsekakor pa mislim, da bodi cim vec med ljudmi, da se jih navadis. no, seveda...teorija... prakticno vem,.... da je tezko biti med ljudmi. ceprav so mi vsec ljudje.

[niti]

Pozdravljeni!
Spet pišem, ker se spet počutim čudno. Vse do včeraj je bilo kar v redu. Sem se kontrolirala, da se nisem sekirala, bila sem zadovoljna sama s seboj...brala sem knjigo Le vi ste pomembni in pridobila neko samozaupanje, pa ugotovila kar je napisala Tia - pa kaj me briga. Lažje mi je bilo: nisem se non - stop sekirala kaj si mislijo drugi, kaj bo če bo itd...
Včeraj pa me je nejprej prizadelo to, da je oče rekel nekaj v tem smislu, kot da sem za njega le neka pomočnica, kot da mu nisem nič. Dobila sem tak občutek. Sedaj sem spet na tleh, nimam nobene volje, če sem je imela še toliko, rada bi se zaprla med štiri stene in ostala sama.
Ni ga človeka, ki bi mu lahko to zaupala, le vi. Tako sesuto se počutim. Imela sem voljo, da si utrem pot, trudila sem se, da bi postala kar bi rada - samozavestna, vesela, manj obremenjena - pa se mi zdi, da sem preplezala pet stopnic in padla nazaj za tri. Pa tako sem se trudila. Spet sem zamorjena, spet me vse moti.
Zanima me še to, če se kateri od vas tolaži s hrano? Ker sem ugotovila, da jaz se. Trudim se zdravo živeti, pazim kako in kaj jem. Pa je vedno nekako tako, da zjutraj in tja do kosila mi gre. Potem pa je konec. Ko pa si rečem da je tako vseeno, če jem karkoli in si privoščim tiste piškotke sem zadovoljna. Pa nimam mere. Drug dan je spet isto. Najprej si obljubim, da danes bom pazila na svoje zdravje, ker mi tudi ni vseeno za svoje telo. Pa ko pride popoldne je spet isto. Strah me je, ker sem že imela težave s hrano, pa sem prebrodila. Sicer sem se od takrat res zredila, ker sem si rekla, da se nebom prikrajševala dokler ne ozdravim. Sedaj pa mi hrana predstavlja uteho.

[Lost]

Niti ja okolica zna hote ali nehote v nas zbuditi obcutek krivde ki so nam ga "priucili" drugi.
Na zacetku je spreminjanja teh vzorcev ki so posledica nizke samopodobe skoraj nemogoce.
Se predno ze zaves...misel sprozi domino efekt....in potem spet obcutke krivde in nemoci.
Z vajo je treba misel ustaviti in jo zamenjati z bolj realno.....ne gre pa cez noc.
Sam to pocnem ze vec kot leto in pol pa mi misli se vedno uidejo in potem isti obcutki in misli kot pri tebi.
Samoopzavanje in disciplina.....ko opazis tiste prve znake da se te loteva tesnoba.....ustavi konje.
Vprasaj se ali je ta misel ki ti to sproza REALNA ( vem da takrat verjames vanjo 100% ) kar pa ne
pomeni da je prava. Nase mozgane je treba "preporgramira" z RELANIMI mislim in pobrisati naucene.

Glede hrane pa sem sam opazil da sedaj ko sem zmanjsal dozo ADjev se je tudi apetit zmanjsal ik kg gredo
dol....odkar sem na 10mg je slo dol 4,20 kg. Se vedno imam "apetit v glavi" samo porcija in konec....

[Arwen]

...Zanima me še to, če se kateri od vas tolaži s hrano?...

sem se, dolgo časa... hja, očitno ena tolažba mora bit  ... ja, res je, včasih je potrebna le ena malenkost, beseda... da v nas zbudi tiste trapaste občutke manjvrednosti, nepomembnosti... A kot pravi Lost - vaja, vaja in še 1x vaja... učenje, spreminjanje sebe, vzorcev, utrjevanje samozavesti, ..zahteva precej dela in napora, to je pač dolgotrajno (beri: večno) delo... in ja, so vzponi, pa tudi padci, a saj veš, ni pomembno, kolikokrat pademo, važno je le to, da se vedno znova poberemo  in mi to zmoremo, TI to zmoreš 

[scorpion]

Dokler občutki nepomembnosti, nevrednosti, brezupa, zapuščenosti, osamljenosti itd, v nas živijo in obstajajo, se bodo le-ti vedno pojavili ob najmanjšem vzgibu, ko bo nekdo , hote ali nehote, dregnil v boleče mesto...ki ga nosimo v sebi..

[LiLdevil]

Ja meni je ravno učeraj en kolega zamajal vse .... namreč kupila sem si nov fotoaparat (profesionalni), da bi pač še naprej slikala za njegovo spletno stran in pač, ker je orng fotoaparat moraš dobro znat uporabljat funkcije, da slike ratajo ... jaz pa še nisem imela priložnosti slikat z njim (koncertov namreč) ... in sem pač šla zaraven, da bi mogoče poskusila, ampak je bila akreditacija itak pisana nanj tako, da na žalost nisem dobila priložnosti in ker je celo pot sikal, da želi, da so vredu slike sem mu pač tudi rekla, da potem raje ne bi probala, ker imaš omejen čas za slikanje, ker je bil večji koncert, naj gre on in bo vse ok .... čez 14dni naj bi šla zopet slikat en koncert in sva se o tem pogovarjala malo kasneje in mi tip reče, no sej men je vseen kdo gre slikat, sam naj gre nekdo, ki zna ......... to me je tako iztirilo, da ni za povedat .... zdaj sem pač slikala z enim trotlom in sem vedno naredila dost solidne slike glede na omejenost aparata .... potem pa pač, ker zadeve še ne obvladam naj se po domače jeb** al kaj .... mislim tok sem bla jezna in hkrati žalostna .... ker mi zadeva veliko pomeni ... saj potem sem se prepričevala, da itak te stvari prizadanejo tok kokr si sam pustiš in da mi en tak kreten to že me bo govoru ..... pol kr dvomit začnem, če bi še šla kdaj slikat ... sam, je fajn, ker tle poznam folk pa tko, ... mam mal socialne fobije, da bi šla drugam .... sam bo očitno kr treba, če sem že tok vložila v to (sploh denarno) .... 

[Lost]

LILDevil.....mozna zelja in pomankanje samozvesti in potem se zgodi tole.
KDO je in da bi te sodil.....kolega , ali "kolega" ali ocitno nekdo ki ima prevec samozavesti
ali pa si jo pridobiva na taksen nacin da jo drugim spodbija.
Sicer misli si "gojila" ze ti , on ti jih je pa samo sprozil.
Torej, vzemi si vikend zase...ker je poletje imas koncertov dovolj za testiranje.....
Dokaza prvo SEBI da znas in da se bos potrduila "osvojiti" fototaprat....slike pa bodo pokazale SVOJE.
Pogumno.....

[tia]

no... ja Niti,.... ko pridejo tisti črni dnevi... nemoči in nezmožnosti... najboljše zdravilo je novo jutro... takrat mislim, da šele lahko res začneš spet razmišljat racionalno in trezno. Ko si skrajno potrt, to je tisti dan, ko si rečeš, da je najboljše umret, da je izgubljen, da ja tako vse ogabno naokoli... takrat mislim, da si preveč v nekem afektu, da bi lahko najdel neko pravo pot, ki vodi ven iz tega. Jaz grem v tistih dnevih čim prej spat. Pa si spet ponoviš zjutraj kako pozitivno afirmaicijo, da zmoreš, in da pač tudi če je zdaj grozno bo prišel dan, za katerega je vredno živeti. Da obstajajo ljudje na še bolj bednih in groznih položajih in ljudje na boljšem. Tako pač je. In tudi, če smo takšni, da si nekako veselja ne znamo privoščiti in ne zmeremo ustvariti vsak dan, kot nekateri drugi, da pač to ni tak problem. Veselje je marsikdaj povezano z nevarnostjo. Če si nekaj ne upamo narditi, čeprav bi imeli možnosti, pač nismo dovolj zreli za to. Ljudje pa marsikdaj prizadenejo z besedami, takšni pač smo. Ne hote ali hote, še največkrat po nepotrebnem in nezavedno. Živi zase in ne za druge. Drugemu ne škodi. In če ti kdo škodi se brani. V vsem moraš najt nekaj pozitivnega. Tudi če je to lažna tolažba. Zanimivo, kako kdaj se  mi zdi, da kaj opišeš takorekoč kot bi js. Pa ja hrana... pri meni je ponavadi živčnost tista, ki mi povzroča željo po hrani. V tistih trenutki je najboljši srov korenček, pit veliko vode ali čaja, surova kumarica itd.... grizenje pomiri živce... no in kaj sladkega vsake tolko, pa nikakor ne preskočit kosila...