Premalo samozavesti in strah

[tia]

to pa s fotografskim aparatom pa....hmmm.... pač čim več slikaj in to je to... karkoli... vaja dela mojstra... pa se mi ne zdi to kak eksistencialen problem...

[LiLdevil]

LILDevil.....mozna zelja in pomankanje samozvesti in potem se zgodi tole.
KDO je in da bi te sodil.....kolega , ali "kolega" ali ocitno nekdo ki ima prevec samozavesti
ali pa si jo pridobiva na taksen nacin da jo drugim spodbija.
Sicer misli si "gojila" ze ti , on ti jih je pa samo sprozil.
Torej, vzemi si vikend zase...ker je poletje imas koncertov dovolj za testiranje.....
Dokaza prvo SEBI da znas in da se bos potrduila "osvojiti" fototaprat....slike pa bodo pokazale SVOJE.
Pogumno.....

LoSt hvala za vzpodbudo .... take reči me vedno iztirijo, ker imam že od majhnega privzgojeno, da za nič nisem dobra pa da nič ne znam in itak iz mene nič ne bo in kako slaba sem v vsem česar se lotim ....  ja, zato so me te besede tako zmotile ....
ampak bom poskušala aboslutno, da mu dokažem drugače ... 

[Arwen]

... ker imam že od majhnega privzgojeno, da za nič nisem dobra pa da nič ne znam in itak iz mene nič ne bo in kako slaba sem v vsem česar se lotim ....  ja, zato so me te besede tako zmotile ....

lildevil, ta privzgojen način ti nagaja v mnogih primerih, se mi dozdeva...

[LiLdevil]

jp se strinjam .... tudi pri mojem problemu z fantovo bivšo in mojim fantom na sploh ... kot, da ne bi verjela oz ali si pustila, da me ima nekdo resnično rad ... 

[Arwen]

lildevil, delo na sebi, dvig samozvesti, sprejeti sebe, se imeti rada, sprememba vzorcev, lasntega zemljevida sveta,.... in sčasoma sprejmeš tudi dejstvo, da zaslužiš ljubezen, sprevidiš, da te resnično ima nekdo rad 

[niti]

Joj Tia, ko berem tvoje poste se mi vse zdi tko enostavno... Potem pa ko pridem do neke situacije je
pa konec. Pa sej se trudim, samo zdej imam že nekaj časa črne dneve. Ne vem, kaj mi je. Ne vidim smisla,
naredim to, naredim ono kar tako, avtomatsko. Kot robot živim. Ne vzamem si časa zase, čeprav sem si med faksom ves čas obljubljala, da med prostimi dnevi si ga pa bom. Fant me na vsake toliko tako spodbije
da se mi vse zamaje. Odsotna sem, v svojih mislih in sploh ne spremljam kaj mi govori, kaj dela. Potem pa itak da je slabe volje. Ne znam mu pa razložit. Samo rada bi, da se ne jezi name.
Namesto da bi bila frej že tuhtam kdaj se moram začeti pripravljati na faks, koliko se imam za učit, kaj še moram...Sekiram se, ker bi hitro konec dopustov. Potem pa spet po dopustih samo tisto ko te vsak sprašuje kje si bil, o, jaz pa tam... Joj, sej me razumete. Vedno, že od majhnega je bilo po vsakem dopustu isto. Kje si pa ti bil? In potem če si rekel da nisi bil tisti čudni pogledi. Kako naj bi hodili, ča pa ni bilo možnosti. In še danes me je vsakega konca dopustov strah, ker ne maram tistega spreševanja, spominjam se tistih čudnih pogledov...
Vsak večer si rečem, da jutri bo pa bolje. Pa ko se zjutraj zbudim mi še kar ni nič bolje.

Lildevil, sigurno si sposobna osvojiti tudi ta fotoaparat in posneti dobre slike. Vem da si!

[LiLdevil]

Lildevil, sigurno si sposobna osvojiti tudi ta fotoaparat in posneti dobre slike. Vem da si!

Hvala za spodbude. So redke v mojem vsakdanjiku ... zato jih toliko bolj cenim.

Uf sploh ne veš kako te razumem ... o tem kar govoriš ... ker mam sama zelo podobne težave ... čeprav moj se ne jezi name, me pa velikokrat ignorira kar še bolj boli ... važna je odkrita komunikacija in pripravljenost delat na odnosu ...

spremembe so pa itask nekaj najtežjega, sploh za nas, ki imamo čustvene težave ... ampak zmoremo, tudi ti boš, verjamem vate! Pogumno!!!

[zmaago]

Pozdrav vsem skupaj,

sem se spomnil na en video spot, sicer ne vem ker band je bil ampak v celem spotu hodi dekle po mestu zvecer z ogromnim srcem v rokah, vsakic ko se s kom sreca postane to srce manjse, saj vsakemu da delcek sebe, na koncu je srce ze cisto majhno in ko sreca zadnjega ji ta vrne zadnji koscek srca in nakaze da to pa mora ostati za njo...nekako tako se mi zdi da dozivljamo to hrepenenje po ljubezni od zunaj...ko se razdajamo in ko nimamo vec kaj dati temu svetu se pocutimo izropani in prevarani saj smo dali vse pa vendar obcutki da nismo nikoli dovolj dobri, obcutki da komu v resnici kaj pomenimo se kar vztrajajo v nas...pokaze se nas drugi pol, nasa temna plat, ki je  podzavestni temelj nase sonce plati...kakor bolece so te obcutki vendar odkrijejo nekaj o nas o cimer nismo niti vedeli niti slutili da smo iz takega testa..Ta skupni imenovalec zivljenja...iskanje ljubezni

Hug
Z

[niti]

Pozdravljeni ponovno!

Ker nisem vedela kam naj vpišem svoje vprašanje, sem vpisala kar pod svojo staro temo - upam, da ni kaj narobe.
Rada bi vas samo vprašala, kje vi postavljte mejo med svojimi starši in svojim življenjem? Pri meni je namreč tako, (saj sem že pisala - k fantu sem odšla zaradi izkoriščanja, sedaj živiva skupaj, se kar razumeva, seveda so že vedno kakšni čudni dnevi in občutja, ampak gre). Je pa tako, da mi je bilo grozno težko, ko sem doma pustila same tri moške. Sem se počutila zaradi tega kot slab človek. Zato tudi doma še pomagam, prav tako pa sem pomagala tudi zato, ker sem potem dobila kakšen cent. Saj veste, rabiš denar če si študent, poleg tega s fantom urejava stanovanje. Prav tako sva s fantom tudi očetu denarno pomagala. Res veliko delava, si ne privoščiva veliko prostega.
Joj, rada bi na hitro vse razložila. Sedaj je pa spet tako. Ko bi jaz in fant kaj rabila niti toliko ni vredno, da bi se o tem razmislilo. Midva sva mu vedno rada pomagala, tudi sama sva mu ponudila pomoč, ker se bo, če se ne bo kaj spremenilo pri nas komu kaj podrlo na glavo. Ko pa rabiva midva, nama že najprej obljubi, ko ga vprašam ponovno ima pa že izgovor.
Vem da vse skupaj izgleda kot bizaren prepir, samo to se ves čas ponavlja. Mojemu fantu je pa sedaj tega zadosti in pravi, da potem pa tudi midva ne moreva njim skoz pomagat. Da ne moreš samo dajat. Jaz sem pa spet nekje vmes in se ne znam opredeliti. Domače imam rada in jim rada pomagam. Po drugi strani se mi pa res zdi bolano, da sem jaz vedno zadnja. Vedno je bil prej denar in čas za žurko, kot zame.
Tako mi je včeraj fant rekel, da ima željo, da danes ne grem pomagat. Da naj kar povem, da imava že sama dela toliko da se ven ne vidiva. Jaz imam pa slabo vest glede domačih.
Problem je tudi, da imam že tako dovolj problemov, tudi zdravim svoje probleme, takšne stvari pa me dodatno mečejo iz tira.
Upam, da sem napisala dovolj razumljivo.
Najlepša hvala za potrpežljivost

[Arwen]

o, dovolj razumljivo: moj odgovor je kratek in jedrnat - glej nase, domače pusti pri miru. Oni imajo svoje življenje, ti svoje. Pika.

Rada bi vas samo vprašala, kje vi postavljte mejo med svojimi starši in svojim življenjem?

jo imam zelo zabetonirano 

[alexx]

Svoje življenje imaš niti. Arwen ima prav. Zabetoniraj mejo.

Ko en krat začneš ravnati po vzorcih...KAJ BODO BREZ MENE? jih je težko odpraviti. Verjemi mi. Govorim iz izkušenj. Lažje se je "odvaditi" sedaj, kot pri 50-ih.

P.S. Moški imajo ravno tako vse organe potrebne za funkcioniranje in bodo zmogli tudi sami. Včasih so celo boljši. Skoraj vsi znani kuharski "chefi" so moški. Naučiti se dati v stroj in obesit perilo tudi znajo. Preverjeno. Pa tudi potolažiti žalostne duše znajo. Objeti prijatelja/co v stiski tudi. Tudi preverjeno.

Življenje je pa tvoje. 

 

[niti]

Pa se vam kdaj zgodi, da imate občutek, kot da ste staršem kaj dolžni? Meni se namreč dogaja ravno to. Vem, da imam svoje življenje, vendar me preganja občutek, da sem dolžna, da pomagam, ker so tudi oni oz. je tudi on skrbel zame. Tudi sam mi večkrat vrine ta občutek.

Drugače pa vem, da so moški lepo sposobni skrbeti zase, če le hočejo. Sem se tudi sama že prepričala. 

Je pa to tak osvobodilni občutek, ko sedaj razmišljam, da imate prav in da res sama upravljam s svojim življenjem.

[Arwen]

se mi je dogajalo, dokler nisem pri sebi razpucala, kakšno "dolžnost" imam do kogarkoli. In to je - nobene! Dolžna sem edinole sama sebi, da začnem živet lastno življenje, z vcepljenimi občutki krivde sem pa opravila pred časom.

[nenci]

Pa se vam kdaj zgodi, da imate občutek, kot da ste staršem kaj dolžni? Meni se namreč dogaja ravno to.

oj,niti

seveda se zgodi, saj to je čisto normalno. Vendar pa moramo v svoji glavi razčistiti, da je pomoč domačim ali pa drugim dobrodošla, kot je dobrodošla tudi ponujena pomoč, nikakor pa ni obvezujoča. Zato najprej poskrbi za svoje življenje, do tega imaš pravico in pa tudi dolžnost.

Če boš imela čas in voljo pomagati domačim, jim pač boš, če pa ne, pa verjemi, se bodo znašli. Ne pusti pa jim občutka, da te lahko izkoriščajo. Tvoje življenje je zate na prvem mestu, s fantom se pogovarjaj v vajino dobro, brez kakršne slabe vesti do drugih.

[niti]

Najlepša hvala za odgovore in potrplenje. Sploh si ne predstavljate, koliko mi ob stiski pomeni, da lahko grem na ta forum. Kaj preberem, kaj vprašam, res HVALA.

[Michael]

Pozdrav vsem skupaj,

sem se spomnil na en video spot, sicer ne vem ker band je bil ampak v celem spotu hodi dekle po mestu zvecer z ogromnim srcem v rokah, vsakic ko se s kom sreca postane to srce manjse, saj vsakemu da delcek sebe, na koncu je srce ze cisto majhno in ko sreca zadnjega ji ta vrne zadnji koscek srca in nakaze da to pa mora ostati za njo

http://www.youtube.com/watch?v=k9Xtvj_JVSM

[zala]

Nisem prebrala čisto vseh odgovorov, pa vendar... tudi sama sem imela podobno življenje kot ti: oče je umrl pri 14, mama je nekaj let bolehala za rakom in umrla pri mojih 21. Negovala sem jo popolnoma SAMA več kot leto dni (nimam ne bratov, sester, sorodnikov..).. potem sem še isto leto rodila, našla partnerja.. vmes njegov alkohol in zdravljenje... nato je abstiniral 15 let in zapadal iz depresije v depresijo... Pred tremi leti se je smtrno ponesrečil in spet sem ostala SAMA.
V tem času sem se naučila predvsem nekaj: skoraj vedno ostaneš SAM. Prav lepo je, če imaš koga ob sebi, da lahko kdaj pa kdaj nanj nasloniš glavo.. a vendar je najbolj pomembno to, da najdeš spravo SAM s SEBOJ in se naučiš tudi živeti in biti sam s sabo zadovoljen. Vse kar je več od tega je seveda samo dodatna sreča. Življenje je tvoje in prav NIČESAR nisi dolžna svojim staršem oz. očetu. Graditi moraš SVOJE življenje..
Ko prebiram tvoje vrstice se mi vse te stvari zdijo tako zelo nepomembne, čeprav slutim, kako se počutiš...vsekakor niso zanemarljive, ker če le-teh ne boš porihtala ZDAJ, boš prav gotovo imela v življenju še velike težave, ko pridejo na vrsto resni problemi. In verjemi, da je teh navadno zelo veliko...zdravje, partnerski odnosi, boj za preživetje v poslu, staranje in zopet zdravje....
Ne meni se za okolico in se z njo ne obremenjuj... živi ZASE in poskušaj najprej SEBI dati to, kar ti je v veselje in kar te zapolnjuje. Ko boš zmogla to, boš lahko tudi delila z drugimi. Pa nikar ne jemlji to kot egoizem... preprosto skušaj pustiti preteklost in ugotovi, kaj HOČEŠ doseči v prihodnosti za SVOJE življenje...
Moč je v tebi.
Pozdravčki