Premalo samozavesti in strah

[niti]

Pozdravljeni vsi na tem forumu!
Tudi jaz sem ena izmed novih, stran sem odkrila čisto po naključju in ugotovila da tukaj lahko pišem o svojih težavah. Zelo sem se razveselila, saj sem mislila, da ni nikogar, ki bi imel podobne težave kot jaz.
Gre za moj strah in pomanjkanje samozavesti. Ne vem, od kje to izhaja. Trudim se biti dobra, a strahu se ne morem in ne znam znebiti, prav tako pa temačnega počutja, ki me preplavi vsake toliko časa. Takrat sem čisto  na tleh, imam občutek, da sem čisto sama, da nikogar nimam.
Že od majhnega se srečujem skoraj samo z boleznijo. Ta je zaznamovala moje otroštvo. Pri 7 letih je zbolela moja mati. In od takrat so bile splošne in psihiatrične bolnišnice zame nekaj zelo pogosto obiskanega. Nekaj časa je bila mami doma, ko se je poslabšalo je šla nazaj v bolnico. Za naju z bratom ni mogla več skrbeti kot bi hotela. Oče se je trudil skrbeti za naju, mami, ter kruh. Veliko časa sem preživela z babico in dedkom. Nakar je še dedek zbolel in leta 2002 umrl. Tudi babica ni bila več kot včasih. Težko življenje in smrt dedka sta jo izmučila. Leta 2005 mi je nato umrla še mami. Ostali smo sami.
Nato pa, ker še ni dovolj je babico možganska kap. Sedaj je že skoraj dve leti nepokretna. Ne more ne govoriti, ne jesti...Samo gledamo se lahko. Ampak jaz ji veliko prigovarjam, prepričana sem, da me razume. Kot druga mami mi je bila. Skrbela je za naju z bratom.
Sedaj sem stara 21let in živim pri fantu. To je bila na hitro moja zgodba, ki sem jo želela deliti, saj bi res rada drugačno življenje ne pa le strah. O čustvih ne bi govorila, znam jih zadržati zase.
V življenju se res veliko trudim. Do 8 razreda sem bila drugačna. Bolj brezskrbna, bolj družabna. Sedaj pa gre moja družabnost navzdol. V srednji šoli nisem imela nikoli težav, bila sem zelo pridna. Tu se je začenjal moj strah. Vsaj mislim. Če kdaj kaj nisem naredila sem se tako grizla in si prigovarjala, da sem zaradi tega lahko negativna. Tudi sedaj, ko sem na faksu imam strah. Samo ne samo pred neuspehom. Tudi pred neznanimi ljudmi npr. Ne znam se dobro vključiti. Trudim se, pa se mi zdi, da izpadem bedasto. Ta teden sem imela javni nastop pred letnikom. Mislila sem, da bom padla vkup. Tak strah, tresenje. Med predstavitvijo sem si prigovarjala:" pa naj se mi že nehajo tresti glas in noge!" Nič. Ni bilo bolje. Zato sem se odločila, da si pomagam. Zato sem tudi našla to stran.
Poleg tega sem nazadovoljna z vsem. Z svojim življenjem, izgledom, včasih tudi bližnjimi. Največkrat me preplavi mračno razpoloženje in takrat je konec. Nihče me ne mara, sama sem, nikogar nimam...se mi venomer ponavlja v glavi.
Nočem več veliko razlagati, ker sem že tako dolga.
Na internetu sem zasledila tečaj javnega nastopanja in si mislila, da bi to najbrž bilo nekaj zame. Vendar pa razmišljam, da vprašanje če bi to izbilo moj strah.
Kaj vi mislite, kakšno pomoč mi pripomočate?
Danes ko pišem tole se počutim v redu. Poskušam se kontrolirati. Brala sem knjigo čas samozavesti in sem tudi ugotovila, da mi je malo pomagalo. Ko npr. pred kakšnimi tremi tedni sem bila obupna oz. obupana. Ker mi je trenutno malo bolje me je že strah, kdaj se mi bo spet ponovilo.
Upam, da vas nisem zdolgočasila. Rada bi samo pomoč oz. nasvet kam se obrniti.
Hvala

[Clarissa]

Vesela sem, da si se obrnila na ta forum in upam, da ti bo pomagal. Poznam občutke in misli, ki jih opisuješ, vendar sem jih ob pomoči psihologa uspešno pomagala, čeprav je trajalo nekaj časa  in se tu in tam še vedno pojavijo.

Tečaj javnega nastopanja se mi zdi zelo dobra ideja, ker je neke vrste izziv zate, a bi ti hkrati pomagal, da se soočiš s svojim strahom in naučiš nekaj novega. Živimo v svetu, kjer je komunikacija zelo pomembna in tisti, ki jim retorika ni prirojena, se je še vedno lahko naučijo. Sporoči, kako si se odločila in kako je bilo, če boš pla, ker sama že dolgo razmišljam, da bi se udeležila takega tečaja.

Mislim, da bi bilo dobro, da si poiščeš pomoč psihologa ali psihoterapevta, saj je to vsaj meni zelo pomagalo, čeprav boš vseeno največ dela morala opraviti sama. Strokovnjak te le usmerja, je neke vrste ogledalo.

[niti]

Hvala Clarissa!
V zvezi s tačajem ti bom pa tudi še sporočila. Vleče me, vendar me je strah. Sploh pa tega, ker se mi zdi, da bodo na tečaju najbž takšni, ki bi se radi naučili javno nastopati. Jaz bi pa poleg tega rada še odgnala strah. Ne bi se rada spet blamirala s tremo in tresenjem pred vsemi. 
Aja, kako sploh prideš do psihologa? Moraš najprej k svojemu splošnemu zdravniku? Butasto vprašanje mogoče, samo res ne vem. Razmišljam pa že dolgo, da bi šla.

[Orhideja1]

Pojdi do splošnega zdravnika in on ti bo dal napotnico za psihologa.

Lp, Orhideja

[ozana]

pridruzi se kaksni skupini za samopomoc. zelo pomaga, ce se lahko povezes z ljudmi, ki imajo podobne izkusnje in ki te poslusajo ter probajo razumet in pomagat.
srecno in oglasi se se kaj!

lp
ozana

[Arwen]

Niti, pozdravljena med nami  si mogoče že bila pri zdravniku v vezi s težavami, ki jih opisuješ? pomanjkanje samozavesti, strahovi.. so lahko tudi simptomi depresije.

Je pa kar precej raznih delavnic, tečajev na temo retorike, javnega nastopanja ipd; jaz osebno sem parkrat poslušala predavanja ga. TAtjane Zidar Gale http://www.retorika-zidar.si/... v sklopu društva DAM deluje kar nekaj skupin za samopomoč (Ljubljana, Kranj, na obali)... srečujemo se na bowlingu, ... predvsem pa pobrskaj po arhivu prejšnjega foruma, tam najdeš precej takih in podobnih zgodb, raznih nasvetov...

Pa piši še kaj 
Objem 
Arwen

[scorpion]

zanima me, Niti, katera čustva pa znaš pbdržati zase, kot praviš? Z nami si delila le strah in negotovost.

[Ribica]

En praktičen nasvet priznanega predavatelja za podorčje retorike in javnega nastopanja, g. Mirana Morana: pred pričetkom javnega nastopa je treba za obvladovanje treme stisniti rit. Res se hecno bere, a baje pomaga.

Ribica

[scorpion]

Miran Morano..moj kolega iz študentskih let..nisem vedel, da je tako nizko padel..ha ha

[niti]

Pozdravljeni!
Sej sem si že rekla, da moram ob prvi priložnosti, ko bom imela več časa bolj prebrskat ta forum, ker je res veliko zanimivega.
S svojim zdravnikom še nisem govorila okrog mojih težav. Edino takrat sem bila pri njej, ko me je po smrti matere non-stop bolela glava. Takrat mi je rekla da je to najbrž zaradi živčkov in mi nekaj sama predpisala. To je bilo vse.
V bistvu sta strah in negotovost tista dva čustva, ki pri meni prevladata. S tem, ko sem napisala, da znam zadržati čustva zase sem mislila na neko čudno komplikacijo v meni. Da ne bi še s tem utrujala tukaj, ker se niti izrazit ne znam. Kot nekakšna tesnoba. Nekaj, kar me pri vsem ovira. Na sploh pa pred ljudmi nisem sproščena. Takole ko pišem neznanim ljudem mi je čisto kul, da pa bi o tem govorila z nekom poznanim vem da ne bi mogla. Zdi se mi, da me vsak ocenjuje.

[Lost]

Miran Morano..moj kolega iz študentskih let..nisem vedel, da je tako nizko padel..ha ha

Neumestna pripomba .....

[Arwen]

.... Na sploh pa pred ljudmi nisem sproščena. Takole ko pišem neznanim ljudem mi je čisto kul, da pa bi o tem govorila z nekom poznanim vem da ne bi mogla. Zdi se mi, da me vsak ocenjuje.

Niti, pisanje tudi pomaga, vsaj meni; in s tem, ko sem pisala na forum čisto vse, kar me je žulilo, sem pravzaprav "na glas spregovorila", dala iz sebe, kar me je žulilo...in pisanje, kot praviš, neznanim ljudem, tudi pomaga, da se kasneje laže odpreš znancem (govrim iz lastne izkušnje)

Priporočam pa tudi obisk skupine za samopomoč, če si iz Lj, ali okolice, se dogaja bowling.... pa še marsikaj. Pridruži se nam   

in mogoče bi bilo pametno, da se obrneš na osebnega zdravnika.

Objem

[alexx]

Se strinjam z Arwen. Jaz z neznanimi ljudmi nimam niti najmanjšega problema. Z tistimi ki jih poznam je pa še težko, če prav se le izboljšuje. Najboljša terapija je druženje. Včasih tudi malo na silo. In potem je vsak dan lažje.

[niti]

sej se trudim, samo mi niti ne gre.
Zdi se mi, kot bi se silila. Ponavadi sem potem rajši bolj tiho.
Sej je tako, kar se tiče znanih ljudi. Imam prijateljico na faksu, s katero se res dobro štekamo. Ampak le do praga, ki ga nikoli ne prestopim. Da bi njej kdaj rekla da mi je težko ali kaj podobnega...ne morem.
Stike sem probavala navezati tudi tako, da sem ljudem pomagala, kolikor mi je bilo v moči. A na koncu pristala le na izkoriščanju. Če te kdo rabi si v redu, če ne pa vprašanje. Danes sem pri nečem rabila pomoč, ker pač nisem znala, pa sedaj tega nimam narejenega. Lahko bi vprašala nekoga, ki vem, da je to znal, pa nisem upala. Sem se pripravljala celo uro pa ni šlo.
Bolano vem.
Pa jaz bi lahko pisala na forum o tem, kaj me muči. Vem pa da se tudi tukaj lahko najde kdo, ki bo rekel, naj se že skuliram, pa neham s takimi. Pa se ne znam.
Aja, o teh skupinah za samopomoč. Kje pa to je v Lj.?
Lep večer!
Še to -  Vidim, da vas ima veliko problemov podobnih kot jaz. Nisem vesela zaradi tega, vesela pa sem, ker se mi vsaj zdi, da me nekdo razume.

[Lost]

Pa jaz bi lahko pisala na forum o tem, kaj me muči. Vem pa da se tudi tukaj lahko najde kdo, ki bo rekel, naj se že skuliram, pa neham s takimi. Pa se ne znam.

Tega da bi mi kdo na forumu rekel naj se skuliram nisem doživel v vsem tem casu od kar sem tu.
Prej bos dobila podobno izkusnjo ali nasvet kako resiti problem. Za 99% tvoje okolice je vprasati
za pomoc "normalno" tako se tebi zdi ko jih opazujes. Ko pa se ti kdo zaupa, pa vidis da to hitro
pade na 70%. Ostalih 30% pa se ukvarja s podobnimi tezavami kot ti pa tega ne upajo priznati
enako kot ti, jaz in se vecina na forumu. Dokler se ta strah pojavlja obcasno enkrat na teden
ni motec in "bolezenski" Ko pa ta strah traja nekaj ur ali cel dan je to bolezen ki jo je treba zdraviti.
Zato napisi kar te tezi, skupaj bomo poskusali najti nasvet.

Glede srecanj, ce si iz LJ ali blizine pridi danes ob 18.00
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,14.0.html
Samo da ne bos presenecena.....ko nas bos videla, bos tezko verjela da smo "strahci"

Lost

[Arwen]

niti, se podpišem pod Losta; brez skrbi, daleč od tega smo, da bi komu s težavami rekli, naj se skulira, tako da kar korajžno piši. Veš, težave vsakega posameznika so pomembne, tudi tvoje, tudi moje, od vseh nas.

objem
arwen

[jola]

Draga Niti!
Vesela sem, da si se nam pridružila! Dobro poznam občutka strahu in negotovosti, pa čeprav sem že šla skozi vse možne oblike psihoterapije. Seveda sem sedaj popolnoma drug človek, samozavest mi iz dneva v dan bolj narašča, strahci so v glavnem izginili..........Vendar ti si še zelo mlada in zato boš veliko hitreje premagala te stvari. Vendar tako, kot so ti že svetovali vsi pred mano, brez pomoči psihoterapevtov, skupin za samopomoč in seveda predvsem tvoje trdne volje ne bo šlo.........Vsaj jaz imam takšno izkušno in sem leta in leta živela s tem in danes se šele zavedam, da bi morala že prej poskrbeti za to!

Kar pa se tiče tega, da bi tu komurkoli utrujala pa se kar potolaži, tu smo vsi enaki in se vsak po svoje spopada s svojimi težavami. Tu smo zato, da pišemo in iščemo različna mnenja in pomoč, se vzpodbujamo in si pomagamo. Veš tudi sama sem na začetku oklevala in se bala javljati in vključevati v teme, vendar sem kmalu ugotovila, da sem se po neumnosti obremenjevala. Toliko krasnih ljudi sem tu spoznala, pomagali in vzpodbujali so me, tako, da res z veseljem sodelujem in spremljam vse teme ki se pojavijo tu na tem forumu. Zato draga Niti, kar korajžno piši.........oglašaj se še naprej........lep pozdrav in obljem-jola

[Soncnica]

Draga Niti,
prehitro odrascanje skozi katerega si sla, te je zaznamovalo, da ne upas/ne zmores komu pojamrat, priznat drugim (verjetno tudi sebi), da vcasih ne zmores, da tudi ti potrebujes ramo za jok, za tolazbo, za druzenje...
Pisi po forumu, daj iz sebe vso stisko, ki te je v teh letih pestila, pisi... Kot so ti ze povedali, pisanje sprosca, daje ti nekaksno olajsanje. Ce se ti zdi, da dolocenih stvari ne mores povedat, jih napisi na list papirja, nekam... da jih spravis iz sebe. Lazje bo, pocasi bo lazje...
Nesamozavest in strah... tukaj nas je dosti, te razumemo.

Ce si iz Lj ali okolice imas skupine za samopomoc, prav tako se srecujejo na bowlingu in podobno. Ko bos pripravljena se pridruzi tem skupinam. Po pisanju drugih sodec, se imajo res lepo. Poskusi.

Dobrodosla na forumu!

Lp, soncnica

[niti]

Hvala vsem res!
Da spet povem, kaj me spet obremenjuje zadnja dva dneva.
Včeraj že zgodaj zjutraj sva se s fantom počila. Čisto po neumnem. Ampak spet so na dan prišli občutki, da me ne mara, da ga ni, ko ga potrebujem...in bolj ko premišljujem, bolj vidim, da je res tako.
Najina zgodba se je začela, ko sem bila stara 13let. Na prvi pogled sem se zaljubila vanj. Bil je eden redkih, ki me ni obsojal, kar pač je bila moja mami živčni bolnik. Res sva se imela rada. Si imava še?
K njemu sem prišla živet zato, ker doma nisem več zdržala. Šola, vse pospravljane, ki je padlo name, babičin vrt, obiski pri babici, kuhanje, očetovo izkoriščanje...Zato sem spokala in šla. Zdaj je približno 8 mesecev od tega. Trudim se, rada bi bila normalna, ne pa da non stop nekaj premlevam, a ne da mi miru občutek, da jaz z njemu ne morem biti srečna.
Zakaj? Zato, ker potrebujem nekoga, da me objame, ko mi je težko, da mi reče, da bo vse v redu. Pri njemu pa tega ni. Kako da tega nisem opazila že prej?
Kot da bi s tem, ko postajam starejša potrebovala več nežnosti in ljubezni. Včasih sem verjela v ljubezen, sedaj ne več. Potrebujem ga, pa mu tega ne znam dopovedati.
Zadnjič sem imela grozne sanje. Sanjamo se mi je, da smo mamico odkopavali. Res, ko sem se zbudila sem čutila samo hlad. Ko pa sem mu to povedala, mi je odvornil, da sem že cel dan tuhtala kakšne čudne, da se mi potem to sanja. Brez tega, da bi pomislil, da mi je mogoče hudo zaradi tega. In to ni edini primer njegove vzkipljivosti. Vem, da bi tudi on potreboval terapevta, ker nosi v sebi res veliko jeze, ki potem takole izbruhne. Samo, če mu samo omenim...
Se še kdo počuti kot jaz? Da hodi po svetu in išče samo nekoga, ki bi ga res imel rad? Ker meni se zdi tako. In mi je nerodno zaradi tega. Sebično se mi zdi.
Mogoče bi morala spremeniti naslov teme: Premalo samozavesti in strah, ter prevelika potreba po ljubezni.

Lost, hvala za povabilo! Samo prepozno sem ga videla - to je resnica! Je pa tudi ta, da najbrž, tudi če bi ga videla pravi čas, tudi približno ne bi zbrala dovolj poguma. joj, kako sem zakomplicirala ta stavek.

Kaj vi mislite je to, da se nekdo smili sam sebi? Se jaz smilim sama sebi?


 

[Soncnica]

Potreba po ljubezni in neznosti je vcasih tako velika, da smo zmozni pograbit prvo osebo, ki nam to daje, kar pa je na zacetku zveze skoraj vedno tako. Dosti pozornosti in ce smo takole oseba, ki to nujno potrebuje zamenjujemo obcutja za ljubezen.
Zelo zrelo od tebe da se tudi zavedas te potrebe po ljubezni.
vendar se mi zdi da bi bilo dobro ce bi obiskala kaksnega psihiatra glede tvojih tezav. Na prvi strani je seznam vseh terapevtov, ki jih nekako uporabniki priporocamo.
Pridruzi se tudi kaksni skupini za samopomoc, mislim da ti res ne bo zal.

glede tvojega fanta pa... poskusi se pogovorit z njim, vendar ce ima tudi on svoje tezave, tezko stoji ob strani se nekomu, ki prav tako ni brez njih.

lp, soncnica